Z Jadranko Juras, glasbenico in glasno aktivistko za zaščito živali smo se srečali na torkov večer v koprskem gledališču. Tam je bila tudi v vlogi posebne glasbene gostje na dobrodelni dražbi, ki jo vsako leto za pasje azilante pripravlja Obalno društvo proti mučenju živali. In vsako leto je ona tam. Nikoli ne odide praznih rok, v dogodku pa tudi sicer, kot pravi, zelo uživa.

"V Obalnemu društvu je glavna vrednota sočutje do živali in je zato še eno redkih, ki mu lahko zaupamo," je povedala, ko je stopila na oder. V spodnjem intervjuju sva se zato dotaknila tudi delovanja slovenskih zavetišč, ki so sicer v javnosti pereča tema zadnjih mesecev.

Ni ji všeč, če ji pravijo, da je "borka" proti mučenju živali, saj beseda "boj" označuje nekaj negativnega. Ne mara niti besedne zveze "hišni ljubljenček", ker meni, da jih ljudje na ta način degradiramo. V dosedanjih intervjujih je vedno poudarjala, da bi se morali ljudje do živali obnašati enako kot do soljudi. Tako, kot bi si želeli, da bi se drugi obnašali do nas – spoštljivo, uvidevno, sočutno, razumevajoče in seveda pošteno.

Jadranko poleg žirantke v oddaji X Factor trenutno najbolj zaposluje kampanja "Za Slovenijo brez krzna", ki je bila tudi ena izmed tem tokratnega pogovora, med katerim nama je družbo delala tudi njena najboljša prijateljica Kaja, ki jo je Jadranka v ljubljanskem zavetišču posvojila pred petimi leti.

V intervjuju za Pes moj prijatelj ste pred dvema letoma povedali, da bodo imele živali čez nekaj let pravico do lastnega življenja in odsotnosti trpljenja. Je ta cilj že kaj bliže?

Če je to realno pričakovati v zelo kratkem času, mislim da še ne, na mojo veliko žalost. Mogoče bodo prej dobile pravico do življenja živali, ki so nam bliže, s katerimi živimo in jih imamo nekako navado označevati za "hišne ljubljenčke". Živali, s katerimi nimamo vsakodnevnega opravka in jih iz praktičnih razlogov in nekega luksuza pobijemo za hrano in ostale zadeve, po mojem mnenju tega dne ne bodo še tako kmalu gledale. Na žalost.

Opažate kakšne pozitivne spremembe, ki so se pri nas v zadnjem času zgodile na področju zaščite živali?

To težko rečem, ker je zakon še vedno isti. Spremembe se sicer ves čas obetajo, ampak akterji znotraj teh pobud se zelo spreminjajo. Na žalost vedno prevladajo neki osebni interesi in zato vsa zadeva zamre. Tako je tudi s tem zbiranjem podpisov, nekateri akterji so nekako dobili druge položaje in je zato zadeva zamrla. Sem človek, ki dela transparentno, odkrito in pošteno, zato ne maram nekih zakulisnih igric.

Kaj pa ljudje? Se je njihov pogled na odnos do živali po vašem mnenju kaj spremenil? So ozaveščevalne akcije kaj pripomogle k temu, da se skrbniki obnašajo bolj odgovorno?

Tisti, ki so se že prej obnašali odgovorno, se tudi danes. Če se kaj v večji meri tako obnašajo tisti, ki se prej niso, dvomim. Ta sporočila jih najbrž niti ne dosežejo in niti ne zanimajo. Pohvalno pa je, da čedalje več ljudi ne tolerira nasilja in pogojev, v katerih živijo živali in prijavljajo ter se skušajo s temi ljudmi pogovoriti. Na tem področju smo naredili velik korak naprej. Ampak kot sem že omenila, opazimo pse in muce, ne opazimo pa drugih živali.

Se vam zdi rešitev problematike zapuščenih živali v doslednem čipiranju? Ste v društvu dali kakšno pobudo, da bi se striktno izvajali nadzori oz. da bi inšpektorji hodili od vrat do vrat in te zadeve redno preverjali?

Z društvom sem bila pri prejšnjemu ministru, prav tako na Veterinarski upravi in na svetu za zaščito živali. Vsem smo razložili, da je edino, kar bi lahko dosegli v zvezi s psi in mačkami, da v prvi vrsti za mačke vzpostavijo centralni register in čipiranje. Glede psov pa da grejo od vasi do vasi in enostavno popisujejo ter preverjajo, kaj se s psi dogaja. Odgovorili so, da imajo premalo ljudi. Mi pa smo povedali, da če bi zajeli vas ali dve, bi se takoj razširilo, da inšpektorji naokoli preverjajo v kakšnem stanju so psi in ali so čipirani. Tako kot se hitro izve, kdaj je razprodaja v neki prodajalni, bi tudi ljudje po vaseh hitro izvedeli, da bo padla kazen, če te zadeve ne bodo urejene. Kjer je volja je pot, kjer ni volje, pa poti ni. Žal.

V zadnjem letu smo priča poplavi raznih skupin in spletnih forumov, ki bi se tako ali drugače radi ukvarjali z živalovarstvom. Kako se ti ljudje po vaših opažanjih dejansko angažirajo na tem področju ali gre po vašem mnenju bolj za neko modno muho?

Gre za spletni aktivizem, ki dlje od sedenja pred računalnikom in tega, da se ostane čim dlje anonimen, ne gre. To se tudi opazi pri tem, ko ljudje potrjujejo, da bodo prišli na razne shode in podprli neke zadeve, pa jih je nato na teh shodih bore malo. Vse se konča na točki, ko je treba nekaj bolj konkretnega narediti, že samo psa namestiti, recimo. So tudi taki, ki živali rešujejo in pri tem ne poskrbijo za njih, jih ne namestijo, ne plačujejo zanje in ne iščejo novih skrbnikov. Samo žival rešiti, jo pripeljati in pustiti nekomu drugemu… to ni noben aktivizem, še manj živalovarstvo. V društvu Lajka za vsako žival, ki jo rešimo iz takšne ali drugačne situacije, poskrbimo od začetka do konca. Sploh pa tega ne objavljamo na spletnih portalih, ker to delamo zaradi živali in ne zato, da bi nam na koncu ploskali.

Zelo ste kritični do delovanja slovenskih, predvsem privatnih zavetišč…

…seveda, ker je to profitno gospodarska dejavnost in skrb za druge nikoli ne bi smela biti dobičkonosna dejavnost. Človeka vedno hitro zanese in začne gledati le še na profit, to pa se zdaj dogaja že v prenekaterem slovenskem privatnem zavetišču. Z društvom smo zbirali podatke za leti 2008 in 2009. Ugotovitve, do katerih smo prišli smo tudi objavili na spletni strani (klik). Privatniki so nam grozili s tožbami, ki se jih zelo veselimo, saj bodo morali na sodišču zadeve dokazovati. Do tožb sicer še ni prišlo, najbrž zato, ker zavetiščarji vedo, da imamo v rokah vse podatke in vse dokaze. Te smo poslali tudi na Veterinarsko upravo in ministru, ki je povedal, da se mu zdi absolutno sporno, da so zavetišča profitno gospodarska dejavnost. A dlje od tega nismo prišli, ker so na Vursu takoj rekli, da se tega v kali ne da spremeniti. Kot sem že prej rekla: Kjer je volja je pot, kjer ni volje, pa poti ni.

Kaj konkretno ste ugotovili v zvezi z zavetišči?

Privatniki zelo dobro živijo na račun zakona, ki jim omogoča evtanazijo, jaz temu rečem umor živali na 31. dan oskrbe. To počnejo brez trohice slabe vesti, zaračunavajo enormne vsote občinam, teh pa po večini sploh ne zanima kaj točno plačujejo ter komu in čemu je to namenjeno. Malo število občin sploh zahteva letna poročila o delovanju zavetišča, s katerim imajo sklenjeno pogodbo. To je absolutno sramota in zato se v zavetiščih lahko dogaja, kar se pač dogaja!

Je stanje v nekaterih slovenskih zavetiščih tudi razlog, da ljudem, ki najdejo zavrženo žival svetujete, da zanjo poskušajo poskrbeti sami? Kakšen je sploh vaš nasvet, kako ravnati v takih primerih?

Po zakonu morajo o najdbi živali obvestiti zavetišče, zato jim najprej svetujem ravno to. Nato pa naj jim povedo, da želijo sami prevzeti vso skrb za žival, s tem pa tudi finančne obveznosti. Če je ne morejo obdržati, se lahko ponudijo kot začasni skrbniki in ji iščejo dom sami, v tem primeru bo za oskrbo plačala občina. Rada bi poudarila, da tisti ljudje, ki vodijo zavetišča pravzaprav nimajo toliko besede. Največ besede in vpliva imajo prav občine, zato se je v teh primerih dobro pogovoriti z osebo, ki je na občini zadolžena za zavetišča in skupaj poiskati kompromis, ki bo najboljši za žival. Zavetišča bodo nameri najditelja, da bo za žival poskrbel sam, najbrž nasprotovala, v to sem pravzaprav prepričana, ker v tem primeru za najdeno žival ne bodo dobili denarja. V teh primerih je torej pravi naslov občina.

Se pa vedno radi odzovete povabilom na dobrodelne akcije, tale dražba Obalnega zavetišča vam je očitno posebej pri srcu…

Na to dražbo pridem tudi ko ne nastopam, saj obožujem umetnost, slikarstvo, kiparstvo in vse ostale ročne spretnosti. Tukaj vedno zelo uživam, ker lahko licitiram in ker vem, da je denar res namenjen živalim v zavetišču. Na povabila na dobrodelne dogodke se skušam odzvati vedno, čeprav moram priznati, da se zadnje čase ne uspem tako pogosto, ker je vsega res preveč. Ljudje pa žal pogosto mislijo: "Saj bo Juraska vedno prišla." Ni samo Jadranka Juras v tej Sloveniji, je še en kup drugih glasbenikov, ki bi se lahko odzvali na vabila in tako nekaj dobrega naredili. Glasba je nekaj kar ljudi osrečuje, kar bi moralo pripomoči k dobremu stanju vseh živih čutečih bitij na svetu in če greš vsake toliko odpet dobrodelno – zakaj pa ne, z veseljem!

Italija ima prepoved evtanazije zdravih psov v zavetiščih, Srbija je evtanazije z zakonom ukinila pred kakšnim letom, hrvaški zakon jih dopušča po 60 dnevu… če se omejim le na nekaj primerov. Zakaj po vašem mnenju v Sloveniji še vedno govorimo o 30-dnevnem roku?

To pa je zato, ker je nekdo zelo "pametno" pisal ta zakon in ker lahko Vursu rečemo "Kjer ni volje, tam ni poti d.o.o." Če bi Vurs in ministrstvo imela interes, bi se te stvari že davno spremenile. V društvih smo pisali pisma, se združevali in celo napisali smo predlog dopolnitve zakona o zaščiti živali, ampak enostavno ni nobene prave volje na drugi strani. In seveda naš nacionalni šport - ljudje prelagajo odgovornost drug na drugega, in na koncu kaj ugotoviš? Da nihče ni za nič. To je v Sloveniji res nekaj neverjetnega, da ni ene odgovorne osebe, ki bi prevzela odgovornost za karkoli, kar se pri nas dogaja. Ne samo na področju živalovarstva, saj še za ljudi nihče ne odgovarja, pustijo jih na cesti, brez pokojnine, brez prispevkov itd.

Se vam zdi, da je naša država kar se pravic živali in samega zakona tiče obstala na mrtvi točki?

Naša država je obstala na mrtvi točki glede vsega. Ne samo v odnosu do živali, ampak tudi v odnosu do sočloveka. Naj vsi tisti, ki so kradli vsa ta leta, vrnejo ta denar državi, pa bomo vsi naprej normalno živeli. Zdaj pa še ljudem, ki že tako ali tako nimajo ničesar, jemljejo še ta "ničesar". Kaj jim bodo sploh še vzeli? Vse se potem kaže tudi v odnosu do živali. Namreč, kjer so ljudje zadovoljni in so zmožni videti še kaj dlje kot samo lastno preživetje, potem začnejo gledati tudi drug na drugega. Čeprav se v resnici vedno pokaže, da v najbolj revnih državah in tam, kjer dejansko nimajo nič, so najbolj zmožni sočutnega delovanja. 

V mnogih evropskih državah velja prepoved cirkusov, v katerem nastopajo živali, zakaj po vašem mnenju Slovenija še ni med njimi?

Spet: "kjer ni volje ni poti d.o.o." (smeh) Zdaj bo kdo rekel, zakaj sem se spet "obesila" na ta Vurs. Zato, ker imajo dejansko moč, da dajo nekaj od sebe in da apelirajo na ministra! Minister je vprašal Svet za zaščito živali, ki deluje na Veterinarski upravi, kaj si mislijo o cirkusih. Jasno jih je torej pozval, naj mu ponudijo argumente, zakaj bi naj cirkusi sploh še prihajali v Slovenijo. In kaj je svet za ZAŠČITO živali povedal? Da cirkusi res niso najboljši, da pa predlagajo, naj se poostri nadzor nad njimi. Edino Andrea Bogataj Krivec iz Obalnega društva se je temu uprla in izrekla jasen NE, da je potrebno cirkusom v Sloveniji prepovedati gostoljubje. Takrat je bila idealna možnost, da se cirkusom za vselej prepove v našo državo! Pa se to ni zgodilo. Društva so tudi sicer pred leti županjam in županom poslala pobude za prepoved gostovanja in večina se je načeloma s tem tudi strinjala. Meni je nekdanja županja nato rekla, da oni kot občina na to ne morejo vplivati, saj jih nek trgovski center vsakič znova povabi in jim ponudi ozemlje. Zdaj, a je mogoče mesto Ljubljana v lasti tega trgovca? Zakaj pa je občinam na Hrvaškem to uspelo? Pri nas enostavno ni volje in nikomur se ne da postoriti nič, če v temu ne vidi nekega profita in osebnih koristi. In to je sramota!

Na tem mestu bi podlaga še en predlog županu Jankoviću. Nekje je namreč povedal, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, jaz pa bi predlagala, da bi Ljubljana postala tudi najbolj etično mesto v Sloveniji. Naj župan enostavno reče: "Hvala lepa, cirkusov ne podpiram, ta oblika zabave je preživeta in ne bomo tolerirali nobene oblike zlorabljanja živali." Naj se nekje začne in potem bomo naredili kakšen korak še na kakšnem drugem področju!

Prav v teh dneh je v teku kampanja "Za Slovenijo brez krzna". V nekem intervjuju ste povedali, da se ljudi, ki nosijo krzno ne da prepričati, da ga ne bi kupovali še naprej… kaj je torej rešitev v tem primeru?

Res je, prepričane se ne da prepričati in jaz prepričanih več ne prepričujem, ker je to izguba časa in energije. Potrebno je osveščati tiste, ki še niso najbolj prepričani in ne vedo točno, kaj se dogaja v industriji, kjer se pobija živali za krzno. "Slovenija brez krzna" je akcija, ki je nastala v "Veganski iniciativi", v kateri tudi sama sodelujem. Mi smo pozvali ljudi, naj se fotografirajo, naj povedo svojo zgodbo in svoj razlog, zakaj krzna ne podpirajo. Več o tem je sicer zapisano na uradni spletni strani in na mojem Facebook profilu.

Potrebujemo podporo ljudi, če želimo kaj doseči pri politikih in pri zakonu. Zato na tem mestu vse tiste spletne aktiviste, ki sva jih prej omenjala, preljubo vabim, naj se začnejo iz spletnega aktivizma preusmerjati v dejanski aktivizem na ulicah in z dejanji. Zdaj mislim, da je res čas, da rečemo Sloveniji, da nam je dovolj!

Ob svojem delu se soočate z mnogimi tragičnimi zgodbami. Kako zelo se vas dotaknejo? Je na tem področju sploh mogoče, da si človek kdaj ustvari trdo kožo?

Ah, kje pa. Na tem področju nikakor ni mogoče, da bi si človek ustvaril trdo kožo, ker vsakič znova srečaš drugo čuteče bitje, ki trpi in mu je potrebno pomagati. Trdo kožo lahko dobiš zgolj v komuniciranju in v odnosu do ljudi, ki to počnejo oz. se gredo spletni aktivizem. Ko sama izvem za kak problem, bom vse storila, da ga bom lahko rešila in živali pomagala. Potem pa se začne dogajati, da začnejo ljudje to izkoriščati, jaz pa pregorevam in enostavno ne morem več normalno živeti. Tukaj je še en kup drugih ljudi in če bi vsak nekaj postoril na tem področju, bi skupaj lahko dosegli ogromno! Nemogoče je, da stoji vse samo na določenih posameznikih. Čeprav bi si mnogi ljudje želeli, da vsi drugi namesto njih rešujejo vse probleme na tem svetu, oni pa bi medtem doma čakali, kaj se bo zgodilo. Jaz rada pravim: bodi sprememba, ki jo želiš videti! To je rešitev!

Ste kdaj razmišljali, da odnehali in da ne zmorete več?

To pa ne! Tega ne delam zase, tega ne delam za nikogar drugega, kot za ta čuteča bitja, ki potrebujejo pomoč! Ni ga heroja na svetu, ki bi mi lahko vzel voljo in motivacijo, da bi to počela in to bom počela do konca.

Besedilo: Mitja Čehovin

Foto: Jaka Ivančič

Preberite še: Društvo za zaščito živali Lajka - Ali zavetišča res delujejo v korist živali?

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter