0
0,00 €

VELIKI INTERVJU: JOŽE VIDIC, urednik revije MOJ PES

Objavljeno: 12.09.2012

Revija Moj pes je prva slovenska revija za ljubitelje živali. Skozi leta je pridobila velik krog zvestih bralcev, ki jih zanimajo strokovne, a poljudno napisane teme o negi, vzgoji, prehrani in šolanju psov ter namige za aktivno preživljanje prostega časa s svojim ljubljenčkom.

 

"Moj pes je vedno v središču živalskega dogajanja, sodeluje pri pasjih dogodkih, svoje novinarje pošilja v svet in spremlja aktualne ter nove pristope pri vzgoji, veterini in pasjih športih," pišejo na prenovljeni spletni strani www.mojpes.com. Letošnje leto je za revijo Moj pes prelomno. Poleg spletne strani so tik pred poletjem namreč v prodajalne poslali tudi povsem prenovljeno revijo: "Ocenili smo, da je dozorel čas, ko je bilo treba Mojega psa posodobiti tako oblikovno kot vsebinsko," nam je povedal odgovorni urednik revije Moj pes Jože Vidic, sicer tudi priznani kinolog.

 

Projekta so se lotili premišljeno in sistematično, pravi. "Prenovljenega Mojega psa krasijo čudovite, pripovedujoče fotografije, lepo oblikovani članki, ki so zelo aktualni in malce krajši, imamo nove rubrike, kar bralcem omogoča večjo preglednost. K sodelovanju smo pritegnili nove avtorje, ki odlično obvladajo pasjo sceno na vseh področjih. Veliko koristnega sta pri prenovi naredili tudi dve novi, mladi sodelavki, ki sta v revijo vnesli mladost in svežino," pojasnuje Vidic. V prvih dveh številkah prenovljene revije je nekaj člankov pripravila tudi ekipa našega spletnega portala, skupno sodelovanje pa bo v prihodnjih dneh dobilo nadaljevanje tudi v obliki prav posebne dobrodelne akcije.

 

Članki bodo sicer še naprej namenjeni vsem skrbnikom psov in muc, nadaljuje naš sogovornik: "Članki so po novem razdeljeni na posamezne tematike, imamo vrsto novih rubrik. Ponosni so na novo, redno rubriko, ki je namenjena zaščiti živali. Še vedno pa smo revija, namenjena vsem ljubiteljem živali in nikakor ne kakšni eliti, denimo, zgolj skrbnikom pasemskih psov. Poleg tega ne pozabljamo, da smo prva slovenska revija o živalih, zato vsaj dve strani namenjamo tudi drugim hišnim ljubljencem."

 

V spodnjem intervjuju sva se dotaknila zgodovine revije Moj pes, samega poteka dela, izbiranja tem in podobnega. Seveda pa smo Vidicu zastavili tudi nekaj vprašanj o odnosu ljudi do živali, slovenskih zavetiščih in tudi zakonodaji na področju zaščite živali.

 

Kako se je rodila revija Moj pes?


Vse skupaj se je začelo leta 1991, kmalu po tem, ko sem prevedel knjigo Ulricha Kleverja Velika knjiga o psih. Tedaj je padla zamisel, da bi v Sloveniji lahko začeli izdajati revijo o psih in tudi o drugih hišnih živalih, saj je bilo takrat veliko neznanja na tem področju in nobene strokovne publikacije, s pomočjo katere bi lahko skrbniki dobili informacije o pravilnem ravnanju s svojimi živalmi. Pri vzgoji in šolanju psov so uporabljali veliko prisile, kar s primernim strokovnim znanjem sploh ne bi bilo potrebno, veliko štirinožcev so pokvarili, da so postali napadalni ali prestrašeni. Ideja o reviji se je najprej porodila Tonetu Hočevarju, dolgoletnemu glavnemu uredniku, in Darku Petelinu, direktorju založbe Dedal, ki izdaja revijo Moj pes. Povabila sta me k sodelovanju in povabilo sem z velikim veseljem sprejel, postal sem odgovorni urednik Mojega psa.

 

Prepričan sem, da smo z revijo Moj pes izboljšali kakovost življenja mnogim slovenskim psom, njihovim ljudem pa v veliki meri olajšali življenje z njimi. Ljudje so nas v prvih letih veliko spraševali. Tudi po telefonu, ki je bil za vprašanja odprt vsak teden po dve uri, in v začetku sva bila na liniji najmanj dva člana uredništva, toliko je bilo vprašanj. Veliko vprašanj v zvezi z odpravljanjem neželenega vedenja in z različnimi bolezenskimi stanji hišnih ljubljencev dobivamo še vedno, a večino seveda v elektronski obliki.

Kakšni so bili začetki? Kakšne so razlike pri ustvarjanju revije v tistih časih in danes?


Že do leta 1991 sem napisal veliko strokovnih člankov o psih in pisanje strokovnih člankov mi ni bilo tuje, saj sem se že od leta 1969 naprej poklicno ukvarjal s psi. Takoj po diplomi oziroma po odsluženi vojaščini sem se namreč zaposlil v šoli za službene policijske pse, kjer sem delal kot veterinar, hkrati pa sem se ukvarjal tudi s šolanjem psov, leta 1975 pa sem postal vodja šole. Kar zadeva urejevanja časopisa pa sem pristal v precej neznanem področju. Na srečo pa se je na urejevanje kot poklicni novinar zelo dobro razumel Tone Hočevar, ki me je učil tudi uredniške obrti.


Seveda se je od začetka izdajanja revije do zdaj veliko stvari spremenilo. Oblikovalec je nekoč delal bolj ali manj ročno, se pravi, da je pri vsaki številki narisal, kako naj bo videti posamezna stran, bilo je povsem drugačno vnašanje fotografij med tekste, nasploh je bilo veliko več "ročnega" dela, lektor je tekste popravljal iz papirja in ne z ekrana kot zdaj, računalniki so bili veliko manj zmogljivi. Veliko olajšanje pri ustvarjanju revije je prineslo uveljavljanje elektronske pošte, ki je zdaj seveda nepogrešljiva.

Koliko ljudi sicer soustvarja revijo?


Kljub velikemu tehničnemu razvoju revijo še vedno ustvarjamo ljudje. Gre za delo, pri katerem poleg urednika in avtorjev sodelujejo še številni drugi. Ustvarjanje revije je mozaik, ki ga sestavljajo številni kamenčki, in zelo pomembno je, da je na koncu vsak na svojem mestu. Delo poteka timsko, v uredniškem odboru se dogovarjamo o tem, kakšne teme naj bodo v prispevkih, izbiramo primerne avtorje, skrbno analiziramo seveda tudi vsako številko posebej. Lahko rečemo, da pri reviji Moj pes sodelujemo ljudje, ki imamo vsak na svojem področju veliko strokovnega znanja, poleg tega pa smo vsi veliki ljubitelji živali.

Kako in koliko časa poteka priprava posamezne številke revije Moj pes? Kako zbirate in se odločate za tematike prispevkov?


Po izidu vsake številke je za urednika približno teden dni "zatišja", potem pa je treba spet intenzivno prijeti za delo, saj je treba pripravljati novo številko. Zatišje seveda ne pomeni, da se nič ne dela, ampak, da se malce lažje diha. Ko revija nastaja, pa delavnik večkrat traja kar ves dan, pogosto je treba delati tudi ob sobotah in nedeljah. Roki so neusmiljeni, vse je treba opraviti v določenem roku, revija mora pač priti do naročnikov in drugih bralcev ob času, kot je predvideno. Kot urednik pa moram sodelovati tudi na različnih dogodkih, prireditvah in akcijah, ki so povezane z živalmi. Ampak delo me veseli in kljub natrpanemu urniku uživam pri ustvarjanju Mojega psa.


Zelo se trudimo, da bi bila vsebina revije aktualna in čimbolj zanimiva za širok krog bralcev, pri čemer pa nikakor ne pozabimo na strokovnost. Članke izbiramo na  sejah uredniškega odbora. Prizadevamo si, da bi bila vsebina vsake številke čimbolj aktualna, čimbolj raznolika in seveda za bralce zanimiva. Trudimo se, da bi bile tudi strokovno najbolj zahtevne teme razumljive čim širšemu krogu ljudi. To pa ni vedno preprosto.

V vseh teh letih je izhajalo kar nekaj živalskih revij, vaša je "zdržala" do častitljivega 21. rojstnega dne. Zakaj vas, po vašem mnenju, bralci tako radi berejo?


Pri specializiranih revijah, kamor sodi tudi Moj pes pač ni mogoče iskati kdo ve kakšnega dobička in s tem smo se ustvarjalci sprijaznili od prvega dne naprej. Če bi bil naš poglavitni motiv denar, se pač ne bi tako dolgo ukvarjali z ustvarjanjem naše revije. Tudi zato se nam nikoli ni bilo treba bati konkurence. Naš najpomembnejši motiv je zadoščenje in veselje nad tem, da počnemo nekaj koristnega za živali in za njihove ljudi. To pa nam vsekakor uspeva, o čemer pričajo številne pohvale naših bralcev.


Veliko je ljubiteljev hišnih živali, ki radi berejo revijo Moj pes. To lahko pripišemo res kakovostnim avtorjem in tudi skrbni izbiri člankov. Mislim pa, da bralci čutijo tudi pozitivno energijo nas, ustvarjalcev. Vsi namreč delamo z velikim veseljem, imamo veliko energije in na srečo tudi dovolj znanja.

 

Kakšen je po vašem mnenju v Sloveniji odnos ljudi do živali?


Na splošno lahko rečem, da je vse več Slovencev, ki vedo, kako majhna je razlika med nami ljudmi in visoko razvitimi živimi bitji, kamor nedvomno sodijo tudi psi in mačke. Ta bitja so obdarjena s čustvi podobno kot ljudje in občutijo fizično kot tudi psihično trpinčenje. Ko človek to dojame, ve, kako denimo, trpi pes, privezan na verigi ali pa zaprt v pesjaku, ali pa pes, nad katerim se njegov skrbnik pogosto znaša fizično ali pa psihično. Veliko Slovencev je spremenilo odnos do hišnih živali in vse več je takšnih, ki se na trpinčenje odzovejo. Prehoditi pa bomo morali bržkone še precej dolgo pot, da se bomo lahko primerjali z deželami, ki sodijo med najboljše na tem področju, pri čemer mislim predvsem na skandinavske države. Prepričan pa sem, da kljub številnim težavam korakamo po tej poti.


Odnos do živali v Sloveniji je različen od okolja do okolja. Po moji oceni je odnos do živali boljši v urbanem okolju, kjer so hišne živali pravi družinski člani, na splošno pa je odnos do hišnih živali slabši v ruralnem okolju, kjer veliko več pomenijo gospodarsko koristne živali. Predvsem me moti, da še vedno veliko slovenskih psov živi na verigi in sam bi to vsekakor prepovedal. Na splošno pa menim, da se odnos do živali v Sloveniji izboljšuje in se lahko na tem področju primerjamo z večino evropskih držav, če odštejemo države nekdanje vzhodne Evrope, kjer odnosa do živali (še) ni mogoče primerjati z bolj razvitimi evropskimi državami.


Pri odnosu do živali pa nikakor ne morem mimo zelo kritičnega odnosa do različnih tekmovalcev s psi, ki imajo svojega štirinožca predvsem za to, da dosežejo na tekmovanjih čim boljši rezultat. Pri tem pa marsikdaj uporabljajo metode, ki so daleč od ljubiteljstva, ampak jih lahko brez pomisleka štejemo med mučenje živali. Seveda so tudi med vrhunskimi tekmovalci svetle izjeme, ki delajo s svojim štirinožcem po metodah, ki ga ne prizadenejo niti psihično niti fizično, tekmovanje je zanje rekreacija, za pse pa veselje.

Kakšno je vaše stališče do prostovoljcev in posameznikov, ki si zavzemajo za pravice živali? So koristni in kažejo pozitivno spremembo v odnosu ljudi do živali?


Prav ti ljudje so po mojem mnenju v Sloveniji najbolj koristni in največ naredijo za zaščito pravic živali. Veliko več kot predstavniki oblasti, ki jih Zakon o zaščiti živali zavezuje, da ukrepajo v primerih, ko gre za mučenje živali oziroma za kratenje njihovih pravic. Občudujem jih in hvaležen sem številnim ljubiteljem živali, ki opravijo na tisoče prostovoljnih ur, ki prevozijo veliko število kilometrov s svojim avtomobilom brez plačila, da rešujejo živali in poskrbijo, da so njihovi mučitelji kaznovani. Brez teh ljudi bi bile v Sloveniji v odnosu do živali razmere precej drugačne, kot so.

Menite, da potrebujemo na področju zaščite živali nov zakon, ki bi živalim dodelil več pravic?


Slovenska zakonodaja s področja zaščite živali se mi ne zdi toliko slaba, kot je po mojem mnenju slabo izvajanje določil. Letošnja sodba, ko so mučitelja živali iz Posavja obsodili na zaporno kazen, pa je vsekakor zgodovinska in upam, da ne bo zadnja. Moram pa povedati, da nisem pristaš zgolj represije, saj vem, da bomo na področju zaščite živali veliko več dosegli s primerno vzgojo ljudi, ki se mora začeti že v vrtcih in nadaljevati v šoli. Zdaj je žal vzgoja otrok s tega področja bolj ali manj prepuščena posameznim učiteljem, ki imajo radi živali, in ne stvar učnega načrta. Odnos do živali bi vsekakor moral biti vključen v učne načrte.


Menim, da bi morali organi, ki so zadolženi za izvajanje zakona (uradni  veterinarji, policija, mestna redarska služba) storiti veliko več, predvsem pa je premalo ukrepov zoper ljudi, ki trpinčijo živali. Če govorim o zakonodaji na področju zaščite psov, pa menim, da je premalo dorečeno, kaj pri šolanju in uporabi psov velja za mučenje. Vsekakor bi morali v slovenskem zakonu o zaščiti živali prepovedati tudi skrajševanje repa. Zdaj, ko pripravljajo nov zakon, pa se mi zdi, da bi morali pri tem aktivno sodelovati društva za zaščito živali in druge organizacije, ki se ukvarjajo z zaščito živali oziroma so dolžna pri svojem delu izvajati zakonska določila. Po mojih informacijah sodeluje pri izdelavi tega dokumenta zdaj le peščica ljudi, v kateri po mojem mnenju ni dovolj široke izbire strokovnjakov. Primer: v tej skupini ni nobenega poznavalca psov (takšne informacije pač imam).

Kakšno je vaše mnenje o slovenskih zavetiščih, ki so zdaj, z izjemo Obale, le še v lasti privatnikov?


Ne bom kritiziral po dolgem in počez, menim pa, da zavetišča za živali nikakor ne morejo izvajati dobičkonosne dejavnosti. Rešitev, da imajo zavetišča v rokah zasebniki, in to brez pravega javnega nadzora, se mi zdi slaba. Vem sicer, da imajo tudi marsikje v tujini zavetišča za živali v rokah zasebniki. Ampak tam je financiranje urejeno povsem drugače kot pri nas, tamkajšnja zavetišča živijo bolj ali manj od prostovoljnih prispevkov in ne od občin. Bolj iznajdljivi slovenski lastniki zavetišč pa imajo pogodbo z več občinami in imajo zato tudi zagotovljen reden dotok denarja, ki ga marsikje ni malo.


Seveda so med lastniki zavetišč tudi svetle izjeme. V nekaterih pa se mi zdi, da so pravi komercialisti, čeprav uspejo navzven igrati vlogo velikih ljubiteljev živali, v resnici pa jim gre zgolj za denar. Za vsako žival, ki jo imajo v svoji ustanovi dobivajo plačilo, poleg tega pa tudi s pomočjo različnih dobrodelnih akcij dobivajo tudi dobrine v obliki materiala in denarja. Vsekakor menim, da bi moralo biti še zlasti v zasebnih zavetiščih za živali več nadzora.

Revija Moj pes je v vseh teh letih izpeljala tudi kar nekaj dobrodelnih akcij. Na katero ste posebej ponosni?


Zelo sem ponosen na naše pasje piknike, ko smo v okviru akcije Pomagajmo prijatelju zbirali denar za šolanje psov za pomoč invalidom na vozičku. Nasploh smo bili prvi, ki smo organizirali šolanje psov pomočnikov, in v petnajstih letih, kolikor je trajala naša akcija, smo izšolali pse za štirinajst invalidov. Seveda s pomočjo številnih posameznikov in podjetij, ki so darovali denar. Zelo sem ponosen tudi na naše dobrodelne koncerte, še zlasti na tistega, ki smo ga pripravili za zgraditev ljubljanskega zavetišča za živali. Tedaj smo zbrali dovolj denarja za opremo tamkajšnje ambulante za živali, hkrati pa sem prepričan, da smo sodelavci v reviji Moj pes pomembno prispevali pri tem, da je zavetišče za živali tudi v našem glavnem mestu.

Imate tudi novo spletno stran, na Facebooku in Twitterju ste tudi zelo aktivni...

 
Ustvarjalci Mojega psa se zavedamo, da revija, ki ni dobro podprta s spletnimi stranmi, s Facebookom in Twitterjem, v zdajšnjem času ne more biti popolna. Vsak ljubitelj živali bo lahko torej tudi prek elektronskih medijev dobil številne informacije, hkrati pa bo lahko sodeloval pri soustvarjanju revije. Smo živa revija, v kateri ustvarjalci delujemo vsak dan in nikakor ne zgolj enkrat na mesec, ko izidemo v tiskani obliki.

Ste tudi sam skrbnik kakšnega štirinožnega kosmatinca?


V hiši imamo dve pritlikavi kodrici. Ljubki psički, ki lepšata in bogatita življenje vsej naši družini.

Kakšen bi bil vaš nasvet in zaključna misel za vse bralce našega portala?


Udejanjimo svojo ljubezen do živali z dejanji in ne zgolj z besedami.

 

Besedilo: Mitja Čehovin

Foto: Blaž Košak (prva) in osebni arhiv Jožeta Vidica (druga)

 

Ne spreglej:

 

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter

LETA 2016 JE REGISTRIRANIH 15 ZAVETIŠČ!

  • V letu 2016 v Sloveniji deluje 15 zavetišč za zavržene in brezdomne živali. Ta vsako leto v svojo oskrbo sprejme na tisoče psov in muc ter drugih živali. Mnoge so po 30. dnevih bivanja v zavetišču evtanazirane. Če razmišljate o novem družinskem članu, obiščite katerega od zavetišč! Seznam in vse ažurne podatke najdete na našem portalu.

Zadnji oglasi

Izgubljeni: NUJNO! Miki je pobegnil in že nekaj dni ga neuspešno iščejo
"Že nekaj dni pogrešamo Mikija...! Bili smo pri moji mami na Štajerskem pri Ponikvi pri Šentjurju. Vaščani so pokali...
Najdeni: Čigav je ta kuža?
Karlie je bil najden v parku Tabor v Ljubljani. Kuža ni čipiran in trenutno še vedno iščejo njegove lastnike. Če jih ne bodo...
Oddajo se: Iščejo vsaj začasni dom za Ajko
Ali ima kdo vsaj prazen pesjak, da jo lahko zasilno namesti vsaj do takrat, ko bomo našli tako rešitev, kakršno za Ajko...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno