0
0,00 €

VELIKI INTERVJU: NEVENKA IZ OBALNEGA ZAVETIŠČA

Objavljeno: 18.06.2012

Danes je Obalno zavetišče po mnenju mnogih najbolj prijazno zavetišče v Sloveniji. Vsekakor pa je eno redkih, ki ni zaprlo vrat stalnim obiskovalcem in posameznikom, ki pridejo v zavetišče z izključno željo pomagati. Tako je tja dobrodošel vsakdo z dobrim namenom.


V Obalnem zavetišču smo skozi leta obiskovanja sami že večkrat spoznali tisti pravi odnos, ki ga ima osebje v zavetišču do svojih varovancev. Brez pretiravanja bi si upali trditi, da bi moral biti način vodenja tega zavetišča v zgled tudi ostalim zavetiščem v Sloveniji.


Nevenka Špernjak je ena od tistih, ki v Obalnem zavetišču vsakodnevno skrbi za približno 60 pasjih varovancev, ki so zaradi takšnih in drugačnih razlogov ostali brez toplega doma. Že od nekdaj je zaljubljena v živali, v zavetišče pa je prišla pred dvanajstimi leti, na zanjo srečni "petek 13-tega". Ta dan ji je, kot pravi, za vedno spremenil življenje. Zakaj, nam je povedala v pogovoru, ki smo ga opravili na sončno spomladansko soboto, kar v zavetišču!


Koliko časa že delate v Obalnem zavetišču in kako ste sploh prišli sem?


V zavetišču sem sedaj že dvanajsto leto. V začetku novega tisočletja so se podjetja dajala v najem in v najem smo šli tudi delavci. Nekega dne sem se znašla na zavodu za zaposlovanje. Tam me je svetovalka odslovila, ker sem menda pet minut prehitro prišla in je še jedla jabolko. Med čakanjem sem uzrla v listek "nujno iščemo delavce v zavetišču". Tistega dne ne bom pozabila nikoli. Le nekaj dni pred tem sem v zavetišču posvojila psičko in takrat se je v meni zgodilo neko "ljubosumje" do Tine, ki je takrat delala še v starem zavetišču. Takrat se je porodila tista želja, da bi to počela tudi sama. Ko je gospodična na zavodu pojedla jabolko, sem jo le še prosila, da mi poišče telefonsko številko od zavetišča in dodala, da upam, da sem si našla službo. Naslednji dan sem nastopila z delom. Tistega dne ne bom pozabila nikoli!

 

Zavetišče je bilo takrat še v Škocjanu…


Ni primerjave s tem, kar imamo danes. Ne smem se spomnit, kako je bilo takrat. Danes imamo sode, ki so polni briketov. Hvala ljudem! V časih starega zavetišča je bilo zelo hudo. Nismo imeli obiskovalcev, ni bilo donatorjev in tudi denarja za hrano ni bilo na voljo. Pogosto sem z roko tlačila brikete, da je delovala posoda polna. Tega mi danes, na srečo, ni potrebno več početi.


Da ne omenjam varnosti živali. Imeli smo mrežo, za katero je bilo včasih skoraj 30 psov skupaj. Nismo vedeli, kako se bo obnašal posamezen pes, ko je prišel v zavetišče. Nismo imeli možnosti ugotoviti, kakšen je vsak pes karakterno. In se je zgodilo, to me še danes zelo boli. Prišla sem zjutraj v službo in sem uzrla grozljiv prizor… (jok) Zato zagovarjam bokse in takšno namestitev, kot je danes tukaj v Svetem Antonu.


Zdaj imamo kam namestiti bolne živali, ponudimo jim lahko topel obrok. Včasih vsega tega ni bilo. Ne nazadnje je tukaj tudi naše delo veliko lažje. Imamo vodo, luč in imamo WC, o čemer smo v Škocjanu lahko samo sanjali. Imamo se kam skriti pred močno burjo, poleti pa nam prav pride tudi klima.


Kako izgleda vaš delovni dan v zavetišču?


Težko odgovorim, noben dan ni enak drugemu. Zgodijo se dnevi, ko so živali bolne, ko v zavetišče pride veliko število novih psov, ko beležimo več klicev za intervencije in ko pride večje število obiskovalcev, nekateri pa se ne držijo osnovnih pravil obnašanja v zavetišču. Sicer pa se moj dan v zavetišču običajno prične nekaj minut pred začetkom delovnika, s hitro kavo, pregledom zapiskov in navodil, ki jih poda naša Andrea. Na začetku se lotim oskrbe psov – prednost imajo mamice z mladički in bolni psi. Pse je potrebno spustiti v izpust, počistiti kletke in tako naprej. Sicer je delo v zavetišču in sam stik s psi velika milina! Ker vem, da čistim za njih, da pripravim za njih, da mi bodo hvaležni. Pa tudi, če potem razmečejo čez pet minut (smeh).


Nahraniti 60 psov, jih pospremiti v izpuste, sprehoditi, za njimi počistiti, jim posvetiti nekaj trenutkov tako ali drugače, se pogovoriti z obiskovalci… zagotovo je delo v zavetišču vedno zelo razgibano in zahteva kar nekaj energije, sočutja in prave volje. Kako vam uspe?


Bom kratka: z veliko ljubezni do živali!

 

Ste eno redkih, če ne celo edino zavetišče v Sloveniji, ki velja za zavetišče odprtih vrat, k vam so dobrodošli vsi ljudje, ki imajo dober namen. Prinašajo hrano, odeje, odpeljejo kakšnega psa na sprehod… veseli ste vsega. Česa vam sicer najbolj primanjkuje?


Sama sem najbolj srečna, če pridejo ljudje v zavetišče z zavestjo in vedenjem, da so prišli k naših pasjim varovancem na obisk. Da so prišli polepšat nekaj trenutkov enemu psu ali pa večjemu številu psov namenit eno lepo besedo. Da spoštujejo hišni red, ki velja tudi v zavetišču. Da so spoštljivi in upoštevajo, ko jim povem, da se vseh psov pač ne smejo dotikati. In tako naprej. Vesela sem ljudi, ki imajo srce na pravem mestu in ki pridejo v naše zavetišče pomagati, tako ali drugače.


Predvsem med vikendi se pogosto tre obiskovalcev in sprehajalcev. Gotovo je nekaj tudi takih, ki prihajajo zelo pogosto. Imate v kakšne posebne omejitve glede sprehajanja azilantov?


Seveda, imamo pravila, saj se včasih dogaja, da nekateri obiskovalci ne spoštujejo enega osnovnega hišnega reda. Bom povedala primer: tudi če si en otrok zelo želi peljati na sprehod večjega psa, enostavno tega ni sposoben. Naši psi so vedenjsko drugačni psi. Ko gredo na sprehod, pridobijo na samozavesti, so bolj korajžni in takrat so nepredvidljivi. Zato je v teh primerih nujno, da psa vodi odrasla oseba, ki bo potegnila za "štrik", ko bo potrebno, da ne pride do kakšne nesreče.


Če bi me recimo vsi upoštevali, ko jim povem, da naj držijo psa na kratko, če se jim iz druge smeri približuje drugi pes, bi se vse lepo odvilo brez kakšnih problemov. En pasji ugriz, bodisi psa ali človeka, naredi stroške, predvsem pa veliko hudega psu, ki lahko postane zaznamovan kot napadalen pes. Navsezadnje pa ima vse skupaj lahko velik vpliv na človeka, ki v podzavesti misli, da je prišel v zavetišče narediti eno dobro delo, odide pa lahko z "enim zobom v roki" in zelo razočaran, kar vsekakor ni prijetno! V takemu človeku se lahko porodi strah, zavetišče in naši varovanci pa lahko padejo na slab glas. Te stvari me prizadenejo in me bolijo.


Bolijo me tudi primeri, ko recimo po nedeljskem kosilu pridejo k nam družine z otroki in rečejo "jah, smo prišli še malo v zavetišče, ker se nimamo kam dat" in se obnašajo, kot bi prišli na eno veselico, brez spoštovanja, starši brez nadzora nad otroci. Če poskušam otrokom prijazno razložiti, da če bodo manj kričali, bo kužkom prijetneje in ne bodo tako lajali, so pa starši kdaj tudi užaljeni in nesramni do nas, ki delamo tukaj. Starši bi morali otroke že takoj podučiti, kam so prišli, zakaj so kužki tukaj in kako se obnašati, da psi ne bodo vznemirjeni. Tu se pokaže ne nazadnje tudi nespoštovanje do živali, ki so primorane biti tukaj.

Najbrž se skozi čas zelo navežete na pse iz zavetišča in najbrž vam je ob odhodu katerega izmed njih v nov dom tudi kaj hudo? Poleg tega, da ste zanj seveda zelo veseli…


Lepo povedano. Nikoli, res nikoli ne bom pozabila Kužota in Gaje. Ne znam opisati občutka, ki sem ga doživela, ko sem izvedela, da gresta v nov dom. Oba sta bila v zavetišču že pred mojim prihodom. Živela sta kot mož in žena, dobesedno. Nisem mogla verjeti, da se jima je po tolikih letih nasmehnila sreča, v nov dom sta odšla skupaj. Nekaj časa sem čutila eno veliko praznino vsakič, ko sem šla mimo njunega boksa.


Lani marca je umrla Gaja, Kuža pa takoj za njo. Preveč je bil navezan nanjo, da ni zdržal. To samo dokazuje, kakšna "mož in žena" sta bila. (jok)


Sicer pa sem za vsak odhod v nov dom zelo vesela, seveda! Predvsem sem vesela za starejše pse, ki jim je dana nova priložnost.

 

Vaše zavetišče je znano po reku "za vsakega psa pride tisti pravi človek", zato evtanazij ne izvajate. V nove domove ste tako pospremili tudi starejše pse, ki so v zavetišču preživeli kar nekaj časa… Dik, Nono…


Nono je bil precej starejši kuža in prepričani smo bili, da bo z nami do konca. Odšel je v nov dom in srečna sem, da je tako! Prav tako za Dika, s katerim sem imela čudovit odnos.


Ljudje se na žalost še vedno naveličajo živega bitja, kot starega avta ali starih čevljev. "Malo bi zamenjali," tudi pravijo. Kar v 75% primerih pride pes v zavetišče s kakšnim zares nesmiselnim razlogom. Zame je to živo bitje in član družine, zato tega preprosto ne morem razumeti. Pristanem na sodelovanje v društvu in na delo v tem zavetišču dokler bomo delali, kot delamo. Dokler bomo ponudili dom tistim, ki nas potrebujejo. Če bi se to jutri spremenilo, sem jaz prva, ki bi se od tega zavetišča poslovila.


Je kateri od psov, ki so trenutno v zavetišču, s katerim imate morda prav poseben odnos?


Vsi so moji. Težko bi izpostavila enega. Ne delam razlik, ker mislim, da bi živali to čutile. Vsak je zase nekaj posebnega.

 

Žal se kljub pogostemu ozaveščanju še vedno dogaja, da pride pes k hiši recimo kot darilo otroku, ta pa se ga po kratkem času naveliča. Pes sčasoma postane družini v breme in nato pristane kar nekje na cesti. Menite, da se bo odnos človeka do živali v tem smislu sploh kdaj spremenil?


Dvomim, ker smo ljudje iz dneva v dan večji egoisti. Zelo me žalosti, da smo tako nestrpni do vsega živega. Če posplošim: samo še ljudje in avtomobili imajo prednost, žal.

 

Najbrž so ljudje, ki pridejo k vam po darilo za otroka, torej po živo bitje, tudi razlog, da jim pogosto skušate pojasniti, zakaj pri vas psa ne bodo dobili. To potem ljudje pogosto zamenjujejo za aroganco in neprijaznost. Zakaj po vašem mnenju ljudje še vedno mislijo, da vam s posvojitvami za vsako ceno delajo uslugo?


Zato, ker mislijo, da so prišli v zavetišče rešit živo bitje! Reši ga lahko le tisti, ki ob prihodu v zavetišče ne razmišlja o tem, ali je kuža majhen, velik, mlad, star, suh, debel… Sicer pa ne vem, če bralci vedo, ampak kužki, ki iz našega zavetišča odidejo v nove domove, so še vedno naši. Imamo pravico, da če ugotovimo, da je posvojitelj kršil katerega od dogovorov, psa kasneje tudi odvzamemo.


Kateri so ključni pogoji, ki jih mora izpolnjevati posvojitelj, da mu v dom zaupate žival iz vašega zavetišča? Komu živali recimo ne oddajate?


Psov v nobenem primeru ne oddajamo na pomožne poljske objekte in na verigo. Marsikomu razložim, kakšna je razlika med boksom in verigo in pogosto pridem s kom tudi navzkriž. Želijo me namreč prepričati, da je veriga boljša za psa, ker se lahko več giblje. S tem se ne strinjam. To je tako, kot so včasih imeli zaporniki okoli nog zavezane verige, pa so danes v zaporih deležni vse komoditete. Prišel je čas, da tudi živali osvobodimo tega. Kaj pomeni, da pes na verigi lahko naredi 50 korakov, pa bi jih želel 52 in ga nato "cukne"? In tako vsak dan, znova in znova. Tedne, mesece, leta. In potem se sprašujemo, zakaj je pes nervozen. In marsikdo reče "sem ga malo spustil, pa ni prišel več nazaj". No, saj jaz tudi ne bi. Veriga ja zame hujše kot zapor.


Boks je zame vendarle eno varno zavetje za psa. Kot ena otroška soba za psa, v primeru, ko ga skrbnik ne more imeti pod nadzorom, da je z njim in ko je spuščen. Gre tudi za varnost psa, ljudi, sosedov itd.

Ko pozno zvečer v zavetišču ugasnejo luči se vaše življenje nadaljuje v krogu živali tudi doma?

Seveda. Moja psička bo ta mesec dopolnila 13 let. Kot sem omenila, sem jo, še preden sem pričela delati v zavetišču, posvojila v starem zavetišču v Škocjanu.

 

Besedilo: Mitja Čehovin

Foto: Pes moj prijatelj in Dare Čekeliš (zadnja)

 

Obišči tudi:

 

Vse o Obalnem zavetišču

Psi, ki iščejo dom v Obalnem zavetišču

Udomitve v Obalnem zavetišču

Sprehajanje v Obalnem zavetišču

Kako lahko pomagam Obalnemu zavetišču?

 

Besedilo: Mitja Čehovin

 

Ne spreglej:

 

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter

LETNO PRI NAS ZAPUŠČENIH 8.000 ŽIVALI!

  • Letno bi naj Slovenci zapustili, izgubili in zavrgli okoli 8.000 živali. Najpogosteje se ljudje živali naveličajo in jih preprosto odvržejo, nekateri zanje zaradi finančnih obveznosti ne morejo več skrbeti. Take živali pristanejo v zavetiščih.

Zadnji oglasi

Oddajo se: Lajkin Kai potrebuje dom
"Glede Kaia in njegove posvojitve se je veliko govorilo, pa nič naredilo. V zavetišču napovedani obiski se niso zgodili, niti odjavljeni...
Oddajo se: Čudovita Ina čaka na odgovoren dom!
Psička Ina je približno 8-10 mesecev stara mešanka z ovčarjem. Gre za igrivo, aktivno, že sterilizirano psičko. Išče aktivne...
Oddajo se: Komu bo Aša ogrela srce?
Aša je res super psička, ki kar nima sreče in je še vedno v začasnem domu. Rešena je bila iz slabih razmer, vendar nikoli...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno