Člani pomurskega društva za zaščito živali že od leta 2008 aktivno izvajajo projekt "Izboljševanje življenjskih razmer psov v romskih naseljih", do sedaj so delovali že v 28 romskih naseljih. Začeli so počasi, najprej z izboljšanjem katastrofalnih razmer, v katerih so živeli psi, ki so tam živeli. Sledile so sterilizacije in kastracije romskih psov. Pot je bila vse prej kot lahka. Njihov moto pa je: Vedno deluj z Romi, ne proti njim! Ta se jim je zelo obrestoval.

Razmere, v katerih so psi živeli ob pričetku akcije pomurskega društva

Začetki so bili zelo težki, se spominja naša sogovornica Petra Gjureč. Predvsem pridobiti zaupanje romske skupnosti. A jim je uspelo. Danes društvo deluje predvsem na področju ozaveščanja, osredotočeni so na otroke. To vključuje tudi pomen, večini zelo samoumevnih opravkov - sprehajanja, nege in obnašanja v družbi psov. Ozaveščali, se pogovarjali in družili so se z več kot 1800 prebivalci romskih naselij, razglistili in razbolhali več kot 640 psov in vsaj toliko mačk. Najbolj so ponosni, da so uspeli spremeniti pogled ljudi na svoje živali in so ti začeli za njih lepše skrbeti.

Petra Gjureč (foto: Dare Čekeliš)

Spreminjanje stoletnega načina življenja Romov s psi je bilo težko. A v zadnjih letih je pomursko društvo s skrbniki psov delovalo v smeri, da jim pomaga razumeti odgovornost, ki jo pes prinaša. V naslednjem pogovoru boste spoznali, kakšne pozitivne rezultate je imelo njihovo delo.

Začniva čisto na začetku. Koliko članov šteje Društvo za zaščito živali Pomurja in kako ste organizirani?

Zelo aktivno v društvu sodeluje pet članov. Zraven je še med 10 in 20 takih, ki nam pomagajo pri raznih delih, recimo na stojnicah.

Aika, kot so jo našli na začetku (levo) in Aika kasneje

Tokrat se bova dotaknila ene izmed aktivnosti, ki jih izvaja vaše društvo. Gre za projekt, v katerem ste pomagali psom, ki živijo v romskih naseljih na vašem koncu. Kdaj se je začelo?

Začeli smo konec leta 2008. Od takrat aktivno na tem področju deluje kar nekaj prostovoljcev. Primerov neprimerne oskrbe je sicer veliko tako med romskim, kot ostalim prebivalstvom, pomagamo tudi ostalim, predvsem socialno ogroženim ljudem, kakor tudi problematičnim posameznikom in družinam.

Prebral sem, da se je projekt "Izboljševanje življenjskih razmer psov v romskih naseljih" pričel na podlagi prijave za psa, ki je živel v zelo slabih razmerah...

Res je. Gre za psičko Miško. Prejeli smo klic, da je psička privezana stran od romskega naselja na kratki verigi, čisto na samem. Bila je brez zavetja, v snegu, voda je bila zmrznjena. Ta primer smo šli preveriti in seveda, ko enkrat prideš v tako naselje, vidiš še vse drugo. Šli smo od hiše do hiše in kar smo videli, je bila res ena velika žalost. In tako se je začelo...

Miška danes

Kaj se je zgodilo z Miško?

Pričeli smo izboljševati razmere, v katerih je živela. Prinesli smo ji hiško, takoj pa tudi stopili v stik z njenimi skrbniki. Predstavili smo jim tudi pomen sterilizacij, skratka, delali smo na ozaveščanju. Moram poudariti, da je to trajalo kar nekaj mesecev. Zelo zahtevno delo, res. No, naj omenim, da smo prišli v to naselje še večkrat tudi kasneje in enkrat je prišla ženska k nam, z mačko v naročju in nas prosila, če bi lahko to muco "destilirali"... (smeh) No, od takrat vedno govorimo, da pač delamo na tem, da psičke in muce ne bodo imele več mladičev, tem strokovnim izrazom se pač izogibamo. Tudi zato, ker je tem ljudem težko dopovedati, da če je psička cepljena, ne pomeni, da je tudi sterilizirana in obratno... Tako da vedno zelo dobro preverimo, če nas razumejo, o čem govorimo.

Počasi ste se torej pričeli približevati prebivalcem romskih naselij. Ves ta proces je dolgotrajen, če prav razumem?

Ja, veliko enega časa je potrebnega, pa tudi živcev in popitih turških kav. Pa vmes še kakšne karaoke, skupne zabave... (smeh)

Tudi Gini so pomagali do svoje posteljice...

Kako konkretno je videti eno tako spoznavanje z romsko družino? Ko pridete do njih, sploh razumejo, kaj je vaša vloga in po kaj ste prišli?

Odvisno od primera do primera. Samo za predstavo. Šla sem k eni družini in ko sem stopila iz avta, so me takoj napadli z besedami "kaj tukaj iščete, kaj bi radi?" Seveda sem bila prijazna, predstavila sem se in jim ponižno povedala, da bi jim želela pomagati, ker sem videla, da imajo veliko psov.

Predvidevam, da tem ljudem dejansko ni najbolj jasno, da je s pogoji, v katerih živijo njihovi psi, sploh kaj narobe?

Seveda, po njihovo, ti psi pač živijo dobro. Naša naloga je potem, da jim predstavimo drugo plat.

Ampak vi psov, ki živijo v slabih razmerah ne odvzamete?

Na začetku je bilo tako, da smo mi veliko psom poiskali nove domove. Pri eni hiši je bilo denimo kar 18 psov. Živeli so v res katastrofalnem stanju. Mi smo tem psom nato našli nove domove. In kar je zelo pomembno, da smo kasneje fotografije teh psov v novem domu prinesli pokazati tem ljudem. Pokazali smo jim psa na kavču, pa v objemu novih skrbnikov... "Joj, kako lepo se imajo," so bili odgovori. In od tukaj smo izhajali potem v našem nadaljnjem delu. Prihajali smo v ta naselja, da bi pse postrigli, jih okopali in tako naprej. Pri teh delih so nato sodelovali tudi sami. Vse z namenom, da ti prebivalci dejansko spoznajo čiste osnove odgovornega skrbništva živali.

Tudi Lida živi boljše življenje!

No, po vsem tem pa ste nekoliko spremenili pristop, kar se dotika odvzemov psov iz romskih naselij?

Kot sem omenila, čisto v začetku smo odvzeli res veliko psov in jim poiskali nove domove. Ljudje so nam obljubili, da si novih psov ne bodo nabavili, ampak... Ni šlo. K hiši so prišli novi in novi, tako smo spoznali, da bomo morali še veliko postoriti na tem področju in spremeniti pristop. Zdaj že nekaj let ne odpeljemo več nobenega psa, ampak delamo samo in zgolj na ozaveščanju. Najbolj kritične primere sicer obravnava veterinarska inšpekcija, ki je v osmih letih odvzela tri pse. Mi pa, kot sem omenila, delujemo na licu mesta. Spreminjamo torej mentaliteto prebivalcev in delamo na tem, da se za točno določenega psa, na licu mesta razmere spremenijo. V nasprotnem primeru bi z odvzemom in udomitvijo nekam drugam, prikrajšali za novi dom katerega drugega psa, ki čaka v zavetišču. K Romom pa bi v vsakem primeru nato prišel novi pes, tako kažejo izkušnje...

V spominu mi je ostalo vaše vodilo 'deluj skupaj z ljudmi, ne proti njim'...

Absolutno. To je glavno vodilo našega projekta. Vedno, ko pridem v neko naselje, se skušam dati v kožo prebivalcev. Skušam razumeti, kako oni razmišljajo in na ta način poskušam komunicirati z njimi, da bi me kar se da najbolje razumeli. Le na ta način je mogoče narediti spremembo. Delamo torej z ljudmi za živali. Pri našem delu je dejansko zelo malo dela s samimi živalmi. Skušamo spremeniti miselnost pri ljudeh, to je najpomembneje na dolgi rok. Čeprav to za nas pomeni ure in ure, tedne in tedne, mesece in mesece sedenja za mizo, pitja kave in tako naprej... Ampak vedno, prav vedno pogovori potekajo v mirnem tonu. Saj veste, lepa beseda lepo mesto najde...

Veliko dela,  veliko energije in popitih kavic je bilo potrebnih, za tako veliko spremembo

Z družinami, kjer uspete doseči nekakšen cilj, nato ostajate v stikih?

Absolutno. Tukaj ni nikoli konca. Predvsem z otroki ostajamo v stiku, hodimo na skupne sprehode, pridejo seveda tudi nove naloge zanje. To je nova generacija in v otroke je potrebno največ vlagati.

Predvidevam, da so otroci zelo naklonjeni vsemu temu?

Odvisno. Ni nujno. Nekateri so na začetku zelo zagreti, nato se jim ne da več... Tudi tukaj je potrebne veliko vztrajnosti in časa.

Vrniva se k psom. V tem osem let trajajočem projektu beležite izjemne rezultate. Koliko sterilizacij ste denimo opravili?

Pomembno je, da je danes večina psov steriliziranih in kastriranih. Če se ne motim, se giba število okoli 700, zraven pa smo ta poseg opravili še na vsaj toliko mačkah.

Kdo pa plačuje te posege?

Posege sterilizacij in kastracij krije naše društvo, s podporo organizacije Dogs Trust. Trenutno sicer delujemo na cepljenju in čipiranju, tukaj so plačniki prebivalci romskih naselij. Vedno pogosteje se srečujemo tudi s primeri, ko ti sami pripeljejo žival v ambulanto. Kot rečeno, pomembno je, da smo prišli do tega, da razumejo, zakaj nekaj plačajo in zakaj je to dobro. Zanje in za njihove živali.

Markova preobrazba je ena od mnogih, za katero so zaslužni prostovoljci Dzzž Pomurja

Omenili ste mačke. Kako pereč pa je "mačji problem" v romskih naseljih?

Zdaj je situacija zelo pod nadzorom. Tudi tukaj so bili začetki zelo težki. Muc je sedaj veliko veliko manj in kot sem omenila, veina je steriliziranih in kastriranih.

Potegniva črto. Kako se je v osmih letih spremenil odnos prebivalcev romskih naselij do njihovih živali na področju, ki ga pokrivate? Lahko rečeva, da je šel iz ene, zelo žalostne skrajnosti, na nek normalni nivo?

Spominjam se leta 2009, ko sem sama sebi zadala cilj, da bi vsaj eno naselje uspeli spraviti v neko normalo. Da bi vsaj psice v 100 odstotkih sterilizirali. Pa sem bila nekoliko skeptična, ali je to sploh mogoče. Danes pa, kar 28 naselij, vse psice sterilizirane, samci večinoma kastrirani. Žalostnih prizorov, ki smo jim bili priča pred osmimi leti, ni več. Še več, v veliko primerih je postal pes pravi član družine, ki spi na postelji, ki ob rojstnem dnevu dobi kos torte, ki gre s skbniki v trgovino... Časa in veliko volje je bilo potrebnih. In čeprav je bilo marsikdaj težko, je bilo pomembno, da nismo obupali... Rezultati so tu. Moram pa poudariti, da primere, ki bodo zahtevali še veliko dela, še vedno najdemo. Delamo na njih in delali bomo še naprej, da bomo na koncu res naredili dobro spremembo za vse vpletene živali.

Skrb za živali v romskih naseljih se je v vseh letih dela društva močno izboljšala

Čestitke in velik poklon vsemu, kar ste storili na tem področju. Vaše delo se seveda nadaljuje, saj je, kot ste omenili, primerov, ki se jim boste posvetili, še kar nekaj. Kot društvo delujete na prostovoljnem nivoju, odvisni ste od donacij. Kako vam lahko naši bralci pomagajo, kako vas podprejo?

Pripravljamo več dobrodelnih stojnic, na spletni strani je na voljo več izdelkov, z nakupom katerih se lahko podpre delovanje našega društva, pripravljamo licitacije na Facebook strani, zelo nam pomaga donacija dela dohodnine. Vsi podatki so na voljo na spletni strani.

Točke, kjer so delovali in delujejo člani pomurskega društva

Društvo za zaščito živali Pomurja - spletna stran, Facebook stran

Pogovor: Mitja Čehovin

Foto: DZZŽ Pomurja

OSTALI INTERVJUJI:

Veliki intervju: Sandra Sambrailo, azil Žarkovica nad Dubrovnikom

Veliki intervju: Doris in Milan iz Puč sta posvojila psičko, ki je v požaru izgubila svoje skrbnike

Intervju: Gregor Drobnič, arhitekt, ki je blagovno znamko posvetil svojemu psu

Veliki intervju: Hajdi - uspešnica Naš kuža popularna še danes

Veliki intervju: Posvojiteljica psičke Baby - namenjeno pasjim borbam

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Kranj

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Lajka

Veliki intervju: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki

Veliki intervju: Društvo Beta Beograd

Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter