16.01.2019

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Tomaž Gorec je podjetnik, ki je bil doslej javnosti znan po svojih potovanjih. Zdaj je postal znan še na drug način, ker se je odločil, da ne bo kot drugi ljudje sledil decembrski modi razpravljanja o pirotehniki, ampak da bo namesto tega raje kaj naredil. Tako je pred tedni po spletu zaokrožila njegova Peticija za prepoved pirotehnike, ki jo je v nekaj tednih podpisalo približno 43.000 ljudi.

 

Žebelj, ki štrli, je treba zabiti do konca. Tako so se tudi tokrat našli človečki, ki brez argumentov napadajo omalovažujejo vsakogar, ki poskuša kaj narediti. Znanje jim ni pomembno, manj ko vedo, več pisarijo. Odlikuje jih miselnost revnega duha, po katerem se moramo vsi brigati le zase in v ničemer izstopati iz množice. Čeprav že v besedilu peticije piše, kam bodo šli podatki in čemu so namenjeni, so pametnjakoviči ugotovili, da »tole sploh ni prava peticija«, če bi bila, »bi bila objavljena na spletni strani s peticijami«, da gre samo za »marketinško foro«, ker da avtor »samo hoče trgovati s podatki«. To, da nekateri peticije objavljajo na svojih spletnih straneh, je splošna praksa, jasna vsakomur, ki je kdaj podpisoval kakšne peticije, torej to ni noben argument. Komu naj bi se ti podatki sploh prodali? Tisti, ki so za podatke zainteresirani, zbirajo podatke o milijonih ljudi, če se spomnite Cambridge Analitice. Nekatere pa zanimajo bolj občutljivi in kompleksnejši osebni podatki, zdravstveno stanje, denimo. Če dušebrižnike tako skrbijo podatki, zakaj so potem na Facebooku, ki ve o njih veliko več kot želijo in je s temi podatki že dokazano trgoval?

 

Tomaž Gorec je že sam v peticiji razložil, komu bodo podatki posredovani in v kakšen namen. Zakaj bi tvegal svojo glavo in storil kaznivo dejanje z eno samo navadno peticijo, kateri denar bi bil vreden tega? Pomagala ni niti objava posnetka, v katerem je lepo razložil vso situacijo – če bi ga površneži hoteli pogledati, in to kaj več kot le prvih nekaj sekund. 

 

Potem sem brala še razloge nasprotnikov peticije. Ljudje, ki gredo skozi življenje z minimalno dozo miselnega napora in z veseljem zabijajo štrleče žeblje, so navajali različne razloge. Trgovce s pirotehniko človek po svoje še razume, oni vidijo svoje ozke majhne koristi, ker si denarja ne znajo zaslužiti na bolj časten način. Največ je bilo seveda banalnega preusmerjanja pozornosti v smislu slovenskega reka »Ujemite tatu!«. Vsi so naenkrat vedeli, kaj so resnični problemi, večji problemi od pirotehnike, in kaj bi podporniki peticije v resnici morali delati. Zanimivo, ko pa se resnično lotiš problema, na katerega opozarjajo, ali si se ga že, jih ni nikjer. Ker jih v resnici ne zanima noben problem, le človek, ki poskuša nekaj storiti, jim vzbuja nelagodje. V poskusih zameglitve problema so naštevali vse mogoče, nenadoma so se zavedali škodljivosti industrije in prometa, celo povožene žabe so postale pomembne. Ihtavo so se razburjali, če podporniki peticije hočemo prepovedati še nevihtno grmenje. Svetovljani so nas začeli učiti, da imajo povsod po svetu ognjemete, da jih zato moramo imeti tudi mi. Naravno dogajanje in človeška objestnost sta dve različni stvari, prav tako je razlika biti svetovljan ali hlapec, ki slepo kopira vsako neumnost iz tujine.  

 

Nekdo se je pridušal, če sploh vemo, kaj podpisujemo. Da se potem prepove tudi navtična pirotehnika, da odpadejo sobne kresničke in rojstnodnevna pirotehnika, pirotehnika, ki se uporablja pri snemanju filmov. Kot da v prepovedi ne bi bilo mogoče narediti izjeme za signalne rakete za pomoč na morju, drugače pa bo resnična škoda, če s konfeti ne bomo zasipali vse države, ki je itak raj za snemanje akcijskih filmov.

 

Prepoved menda ne bo smiselna, ker je ne bo mogoče nadzorovati. Torej – potem pa lahko kar ukinemo celoten Kazenski zakonik, dovolimo umore, rope, droge, vse, ker itak ni mogoče nadzorovati ničesar. Kaj, če bi raje vsi skupaj naredili več za boljši nadzor?

 

Zanimivi so bili nekateri domnevni ljubitelji živali. Da pirotehnika ni problem, ker njihovih kužkov ni strah. Ni bilo pomembno, da so brez empatije in da strahu morda niti ne prepoznajo. Niso pomislili niti na druge hišne ljubljenčke, kaj šele na begajoče prostoživeče živali ali rejne, ki se zaprte v hleve niso mogle umakniti nikamor. To je za njihov miselni domet preveč. Nekateri so menili, da tistih »nekaj dni« živali že lahko malo potrpijo. Ponekod ne poka samo »nekaj dni«, ampak skoraj cel mesec. Tudi če bi res pokalo le nekaj dni – kako to razložiti živali? Ona ne razmišlja o »nekaj dneh«, ampak občuti smrtni strah. Vsi, ki smo kdaj občutili velik, morda smrtni strah, vemo, kako dolga je takrat sekunda. Kako cinično bi bilo, če bi nam kdo takrat pokroviteljsko povedal, naj pač malo potrpimo nekaj dni?!

 

Ko takšnemu ljubitelju živali poveš, da bi moral videti tudi preko svojega plota, ti sila pametno in duhovito odgovori, da plota nima. Še kakšnega ima, tistega v glavah, ki je uničujoč še bolj kot žica na meji. 

 

Tomaž je v besedilu peticije povedal nekaj o tem, kako pirotehnika škoduje živalim. Ker mora biti besedilo peticije kratko, na tem mestu dodajam še, da moramo biti pozorni na to, da pirotehnika škoduje VSEM živalim, ne le (vašim) hišnim ljubljenčkom. Redkeje se pomisli na prostoživeče živali. Mislim, da smo že vsi kdaj videli prestrašene ptice letati sem in tja. (KLIK ZA VIDEO) 

 

Ptici zaradi strahu hitro lahko odpove srce (VIDEO). Živali v naravi se že zaradi lova bojijo pokanja. Si predstavljate, kako med ognjemeti poka z vseh strani in begajo okrog? Rejne živali niso nobena izjema, a na njih se ljudje redkeje spomnijo. Malokdo kdo pogleda v hlev, kako jim je.
 

 

Potem so tu ljudje. Otroci imajo bolj občutljiv sluh, pri katerem lažje pride do poškodb, majhnim ne moremo pojasniti pokanja, da bi ublažili strah. Starejši z vrsto zdravstvenih težav, ki jih obenem pokanje spomni na neke druge čase, na vojno. Ljudje z okvaro sluha, z boleznimi dihal, ljudje v bolnišnicah. Ljudje z motnjo v duševnem razvoju ali duševno boleznijo. Koliko nepotrebne dodatne preobremenjenosti osebja v urgentnih centrih, ki se morajo ukvarjati s poškodovanci zaradi pirotehnike. Oskrba takšnih poškodb bi ne glede na zdravstveno zavarovanje morala biti samoplačniška.

  

Kdo sploh misli na onesnaženje tal, ko drobci raket priletijo na tla, v naravo, kjer lahko pride do požarov ali dež nesnago spere v tla. Na dodatne stroške čiščenja, na odlaganje teh odpadkov. Ljudje se še vedno premalo zavedajo škodljivosti nanodelcev, med njimi so tudi že znani PM10, ki nastajajo ob ognjemetih. Škodo nam dela že prižgana sveča, kaj šele eksplozije raket? Se zavedamo, da že sobna kresnička škoduje tako, kot če bi bil v sobi prižgan avto? Ne. Ti delci se nam nalagajo v dihalih, za kar ni rešitve. Sčasoma povzročijo srčno-žilna obolenja, obolenja dihal in raka. Je res vredno? Ni pomagalo dokazovanje, da je že Inštitut Jožefa Štefana dokazal, da vrednost PM10 delcev skokovito naraste prav v dnevih pokanja.

 

Ne, internetni pisunčki vedo vse bolje. Tako spotoma dobite še enega od razlogov, zakaj nam izobraženi ljudje bežijo v tujino, če znanje v očeh javnosti ni vredno nič. 

 

Kritika ni nikoli slaba ali zlonamerna, če je argumentirana. Kritike dušebrižnikov pa ne le, da niso bile, ampak so bili gluhi še za argumente podpornikov peticije. Res je, za vse slabo, kar prinaša pirotehnika, so vedno tudi drugi razlogi. Vendar je nespametno in krivično zaradi tega opravičevati ognjemete, češ, saj nam škoduje še vse drugo, potem pa naj ostanejo. Kje imajo takšni ljudje mejo? Nikjer. Zaradi takšnih ljudi, ki nebrzdano uničujejo vse okrog sebe ali takšno početje odobravajo, je svet postal velik degradiran prostor, ki si ga še prizadevajo uničiti do konca kolikor gre in to čim prej. Čeprav imajo menda radi svoje otroke. V resnici pa bi si vsi skupaj morali prizadevati za zmanjšanje vsega, kar nam škoduje. Če že industrije in prometa ne moremo kar ukiniti, ampak ju lahko le omejimo in zmanjšamo škodljive vplive, zakaj ne bi prepovedali vsaj tistega, kar lahko in česar ne potrebujemo za preživetje? Smo res pozabili na to, da želje in potrebe niso ista stvar?

 

Pojavljali so se tudi predlogi za uvedbo raznih svetlobnih šovov z droni. Kaj bi v resnici spremenili s tem? Ne veliko. Živali bi strašili še naprej, še vedno bi motili tiste, ki ne silvestrujejo, ker ni prijetno, da vam kdo sveti v stanovanje. Laserski žarki so (razen uporabe v medicini) lahko tudi nevarni. Svetlobni snopi so pri nas prepovedani po Uredbi o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja, ki je pri nas malo znan problem s hudimi učinki v naravi. Lahko so nevarni tudi v zračnem prometu. Osebno bi v duhu iskanja kompromisa morda še lahko razumela določene projekcije na javne zgradbe, brez razsipavanja svetlobe izven objektov.

 

Vprašajmo se raje, zakaj bi sploh morali imeti nekaj, karkoli. Smo res tako prazni v sebi, da potrebujemo zunanje dražljaje za vsako ceno? Da v naši ozkomiselnosti ni novega leta brez pokanja in nobenega dogodka brez hrupa? Da ne znamo biti bez glasbe ali drugih zvokov, ker nas je v stalnem begu pred seboj strah slišati sebe?

 

Bodimo iskreni - vse, kar res potrebujemo za žur, je nekaj dobrih prijateljev. Za novo leto še skupno odštevanje zadnjih sekund in topel objem. Sploh ne boste opazili, da ni ognjemeta. Nobeno pokanje in bliskanje ne moreta pregnati praznine v glavi in srcu. 

 

p. s.: Marsikomu se bo zdelo pozno pisati o tem problemu, češ da je novo leto že mimo. Res je, a problemi niso sezonska zadeva, v resnici jih moramo reševati vse leto. Tomaž Gorec, polena pod nogami so lahko lepa dekoracija (fotografija), tebi in peticiji pa želim uspešno pot v državni zbor in druge pristojne institucije.

 

Ekološka kmetija Vratarič, Facebook, 24. 12. 2018

 

Barbara

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: Kužki v Mali hiši in postavljanje rekordov

Barbarina kolumna: Kori, medved in drhal

Barbarina kolumna: Pika

Barbarina kolumna: Borut Pahor in njegov odnos do živali

Barbarina kolumna: Rešimo Muro!

Barbarina kolumna: Požreti banane, načela in imeti se fajn

Barbarina kolumna: O noči čarovnic

Barbarina kolumna: O odstrelu medveda

Barbarina kolumna: Pes iz Murske Sobote

Barbarina kolumna: Mačke

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

Barbarina kolumna: Dve zgodbi, golobja in zavetiška

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj