04.11.2019

KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

 

Piše: Nevenka Lukić Rojšek- Društvo za dobrobit živali AniMa


Ljudje smo čuteča bitja, želimo si živeti v miru in sožitju, nemalokrat tudi v družbi živali, bitij, ki so enako čuteča kot mi. Razvijali smo se v sobivanju z živalmi, a smo nekako obtičali v času miselnosti o večvrednosti človekovega življenja in človeških čustev; pozabili smo, da je dobrobit živali odgovornost vsakega posameznika, ogrožene vrste pa tudi odgovornost celotne družbe.

Zgled bi nam lahko bila ljubezen, ki je edina povsod po svetu enako iskrena – ljubezen med otroki in živalmi. Govorica te čudovite ljubezni je univerzalna in ne pozna meja, ne starostnih razlik, ne verske ali rasne nestrpnosti. Zato otroški psihologi svarijo pred potrošniškim odnosom do živega bitja, ki se danes vse preveč prenaša od odraslih na otroke. Kakšen zgled smo, če življenje drugega bitja vrednotimo z denarjem, če ga kupimo kot stvar, ki jo, ko ti več ni všeč, prodaš, vrneš ali odvržeš na cesto? Kakšen zgled smo, ko se z otrokom navdušujemo nad lepo ovčico z jagenjci ali velikimi, mogočnimi bikci na zeleni travi. To, da jih redijo izključno človeku za hrano, pravzaprav preobilno hrano nočemo pomisliti. Pomislimo na industrijsko rejo, kjer je preveč živali, ki so nagnetene v kletkah, ne vidijo sončne svetlobe…?

Kot družba nosimo odgovornost do otrok in do živali, zato ne smemo vzgoje prepuščati zgolj procesu primarne socializacije. Zanimivo je, da imajo mladi s podeželja bolj surov način ravnanja z živalmi. Več kot polovica mladih fantov iz ruralnega okolja je že sodelovala pri dejanju, ki je živali škodovalo. Tako ne moremo trditi, da je za razvoj agresije do živali krivo pomanjkanje stika z njimi, ampak ima očitno zelo velik vpliv negativen zgled staršev.

V slovenskem pravu lahko najdemo določbo, ki kaže na živali kot na stvari v prvem odstavku 15. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 95/2004 in 91/13), ki stvar definira kot samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje, posebej pa kot stvari določa v drugem odstavku tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje.

Čeprav imamo v Zakonu o zaščiti živali člene o dobrem počutju živali, je te mogoče spremeniti, razvodeneti in razveljaviti, zato je zavajajoče zatrjevati, da obstoječa zakonodaja formalno že priznava živalsko občutljivost.

Društva za dobrobit in zaščito živali v Sloveniji najpogosteje obravnavamo primere, ko lastniki ne zagotavljajo ustrezne prehrane, nege in zdravljenja. Nekateri puščajo nezavarovane pred padavinami, vetrom, mrazom in soncem ali pa ne čistijo redno njihovih prostorov ter jih tako prisilijo, da živijo v svoji umazaniji. Pri živalih, ki so omejene na bivanje v notranjih prostorih, je društvom skoraj nemogoče preverjati kako se z njimi ravna.

Danes v Sloveniji prostovoljci in aktivisti s svojimi sredstvi in časom naredimo za dobrobit živali veliko več, kot za to ustanovljene in financirane inštitucije. Kakšen je odnos do problematike obravnavanja živali kot stvari oziroma lastnine je res stvar etike vsakega posameznika, a je v prvi vrsti stvar države.

Pravo in s tem tudi pravice in dolžnosti nalagamo in podeljujemo ljudje sami, živali nimajo nič s tem. Človeško ravnanje je tisto, ki oblikuje vsebino pravnih norm in torej tudi dolžnosti in pravice. V Sloveniji imamo Zakon o zaščiti živali, ki je bolj kot živalim namenjen ljudem. Država in njene institucije bi morale že zdavnaj poskrbeti, da se z živalmi ravna na human način – da se jih ne izkorišča za lastne interese in da so njihovi življenjski pogoji v skladu z njihovimi potrebami.

Evropska unija je leta 2009 v svoji temeljni listini, Lizbonski pogodbi, zapisala, da so živali čuteča bitja, zato morajo države članice pri dejavnostih, ki vključujejo delo z živalmi, upoštevati to načelo, saj je ena poglavitnih vrednot članic Evropske unije tudi blaginja živali. Tako je EU uvedla priznanje živali kot čuteča bitja.

Pravila za zaščito živali vseh vrst, ki se gojijo za pridelavo hrane, volne, kože ali krzna ali za druge vrste kmetovanja, vključno z ribami, plazilci in dvoživkami temeljijo na Evropski konvenciji o varstvu živali, ki se gojijo za kmetijske namene, in odražajo tako imenovanih "pet svoboščin": svoboda pred lakoto in žejo, svoboda pred nelagodjem, svoboda pred bolečinami, poškodbami in boleznimi, svoboda izražanja običajnega vedenja, svoboda pred strahom in stisko.

Zakonodaja v Sloveniji ne priznava živali kot bitja, ki lahko čutijo užitek, bolečino, veselje ali trpljenje. Če država tudi tokrat zavrne vključitev načel EU v spremembe in dopolnitve Zakona o zaščiti živali, ki priznavajo živali kot čuteča bitja, pomeni, da jih bo še naprej obravnavala kot enakovredne predmetom ali vrečam krompirja. Vedenjski, nevrološki in fiziološki dokazi podpirajo stališče, da so živali čuteča bitja z zavestnimi izkušnjami.

Naša družba lahko na odgovorno skrbništvo živali vpliva s spremembo statusa živali iz stvari v čuteče bitje, kot so to že storile nekatere druge države, npr. Švica, Francija, Portugalska in Nova Zelandija. Tudi škotska vlada se je zavezala k stalnemu priznavanju živalske občutljivosti.

Sodobna družba torej sprejema živali kot čuteča bitja. Človekova moralna dolžnost je, da zanje skrbi na način, ki jim ne povzroča nepotrebnega trpljenja in jim omogoča, kar sodobna stroka dobrobiti živali imenuje "življenje, ki ga je vredno živeti".


Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za dobrobit živali AniMa


Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj