20.05.2019

Prva pomoč pri psih - hitrost reši življenje!

Ko smo s psom, se prav lahko zgodi kaj nepričakovanega in je treba takoj ukrepati. Pri tem moramo ohraniti mirno kri, ravnati premišljeno, hkrati pa moramo biti hitri in odločni, saj le tako lahko učinkovito pomagamo svojemu štirinožnemu prijatelju.

Podobno načelo kot pri ljudeh, ki jim je treba nuditi prvo pomoč, velja tudi pri psih: po navadi je za psa bolj pogubno, če ne storimo ničesar, kot če storimo kaj napačnega. V nadaljevanju bomo opisali nekaj najpogostejših primerov, ko pes nujno potrebuje prvo pomoč.

Pomembno:

• Ohranimo mirno kri.
• Ocenimo razmere.
• Ukrepajmo preudarno.

Kako se približamo poškodovanemu psu

Poškodovanemu psu se moramo približati zelo previdno. Pri tem se moramo izogibati neposrednemu očesnemu stiku z njim. Izogibati se moramo prehitremu in nervoznemu ukrepanju, saj bi s tem svoje psihično stanje prenesli tudi na psa. Poškodovanega psa moramo ves čas prijazno in spodbudno ogovarjati, hkrati pa opazovati, ali se odziva na naše besede. Če se odziva, ocenimo, kako se bo odzval, ko mu bomo začeli pomagati: ali bo napadalen, otopel, plašen …? Opazujemo ga in skušamo oceniti, kako diha, katere vidne poškodbe ima in kako je z morebitno preveliko izgubo krvi. Za kakšno poškodbo gre, lahko ugotovimo tudi iz položaja okončin in telesa. Kožuh, umazan s krvjo, blatom, urinom ali z izbljuvkom, nam lahko v veliki meri pomaga, da ugotovimo, za kakšno poškodbo gre.

Preden se dotaknemo poškodovanega psa, moramo poskrbeti za lastno varnost. Tudi najljubeznivejši in najbolje vzgojen kuža lahko zaradi bolečin, strahu ali šoka hlasta okoli sebe in ugrizne vsakogar, ki se mu približa, tudi svojega skrbnika. V takšnih okoliščinah se namreč pes odzove povsem podzavestno. Sicer pa se svojega psa dotaknimo takoj, ko bo to mogoče. Prisilo lahko uporabimo le po načelu: le toliko, kot je treba, in najmanj, kolikor je mogoče. Po navadi je smiselno, da psu nadenemo nagobčnik, lahko mu s povojem zavežemo gobček, uporabimo halti, v skrajni sili pa lahko uporabimo tudi vezalko. Gobčka pa ne smemo zavezati, če gre za:

• nezavest,
• težave z dihanjem,
• toplotni udar,
• pregretje telesa,
• krvavitve iz nosu,
• poškodbe v predelu gobčka,
• težave s srcem in krvnim obtokom,
• psa z zelo kratkim nosnim delom lobanje.

Površinske rane: Takšnih ran se lahko dotikamo le s čistimi rokami. Z rane najprej odstranimo vso umazanijo. Od velikosti in globine rane pa je odvisno, ali bomo nanjo dali le sterilno gazo ali jo bomo povili. Še najbolje pa je, da rano dokončno oskrbi veterinar.

Globoke rane: Tudi pri teh ranah je pomembno, da se jih dotikamo le s čistimi rokami. Na rano položimo sterilno gazo, ki jo imamo v škatli za prvo pomoč, in jo povijemo. Če je treba, z ustrezno povezo zaustavimo krvavitev. Nadaljnjo obdelavo rane pa moramo seveda prepustiti veterinarju.

Krvavitve: Zunanje poškodbe so po navadi videti veliko hujše, kot so v resnici, še zlasti, če krvavijo. Pri krvavitvah iz arterije teče kri v curku in v ritmu pulza. Pri krvavitvah iz vene (dovodnice) pa je krvavitev enakomerna. Tudi v tem primeru na rano damo sterilno gazo in rano povežemo. Pri krvavitvah iz nosu je pes po navadi zelo prestrašen in nemiren. Pomagamo mu tako, da ga umirimo ter poskrbimo, da z glavo miruje, na nosni hrbet pa mu damo hladen obkladek (v krpo lahko zavijemo led in ga položimo na nosni hrbet). Tudi v tem primeru je najbolje, da se s psom kar najhitreje odpravimo k veterinarju.

Poškodbe šap: Zelo hitro se zgodi, da kuža kam vtakne tačko, pa je ne more izvleči ali je na silo izpuliti, in si pri tem poškoduje krempelj. Pogoste so tudi ureznine na blazinicah, saj je na sprehajalnih poteh marsikje veliko ostrih predmetov, na katerih se kuža lahko poreže. Take poškodbe po navadi spremlja huda krvavitev. Tudi zato je pomembno, da imamo na sprehodu s seboj tudi primeren povoj. Še najbolje je, da na krvaveče mesto položimo tampon, nato pa damo med vse prste vato. Vato v tanjšem sloju namestimo tudi na spodnji del tačke, in to tako visoko, da bo segala malce nad povoj. S tem slojem vate bomo p reprečili, da bi kri zastajala v okončini. Še najbolje, da za povijanje uporabimo tako imenovani povoj Coban, ki nikakor ne sme manjkati v naši škatli za prvo pomoč. Ko nogo povijemo, moramo opazovati, ali morebiti ne oteka. Če oteka, moramo povoj malce razrahljati. Končno oskrbo rane pa moramo prepustiti veterinarju.

Zlomi: V vsakem primeru mora zlom oskrbeti veterinar. Prav pa je, da vsak skrbnik pozna znake zloma.

• Bolečina: Pes bržkone šepa.
• Oteklina: Zelo verjetno se bo pojavil hematom.
• Nenavadno postavljanje nog: Pri zlomu ima lahko pes nogo v povsem drugačnem položaju kot sicer.
• Nenormalna gibljivost: Pes noge premika tako, kot jih sicer ne.
• Štrleči deli kosti: Te lahko vidimo pri tako imenovanih odprtih zlomih.

Znaki zlomov, ki smo jih opisali, se lahko kažejo posamično ali več hkrati. Če posumimo, da gre za zlom, se moramo nujno posvetovati z veterinarjem. Klinični pregled in rentgenski posnetek bosta naš sum potrdila ali ovrgla. Pri odprtem zlomu moramo prizadeti del pokriti s sterilno gazo, ki jo "na rahlo" pritrdimo – le toliko, da bo zdržala do prihoda k veterinarju. Okončino tudi imobiliziramo s kakim priročnim predmetom (npr. palico), potem pa se po čim krajši poti odpravimo k veterinarju.

Tujki: Tujki lahko pridejo v telo skozi telesne odprtine, na primer nos, sapnik, oči, usta. Odprte poškodbe se najpogosteje pojavijo na predelu prsi in šap, v ranah pa so lahko tudi tujki. Če smo prepričani, da lahko tujek odstranimo, ne da bi povzročili smrtno nevarne okoliščine (krvavitev!), potem to storimo. Pri tem gre pogosto za manjše koščke lesa, črepinje ali trnje. Ko tujek odstranimo, rano ustrezno oskrbimo. Velikih tujkov ne odstranjujemo, ampak jih prepustimo veterinarju, saj bi bila odstranitev lahko usodna, ker ne vemo, katera tkiva so poškodovana in v kolikšni meri. Lahko se zgodi tudi, da tujek pritiska na večjo krvno žilo, in če bi ga izvlekli, bi s tem povzročili močnejšo krvavitev. V tem primeru bi z odstranitvijo tujka naredili več škode kot koristi. Če je mogoče, tujek fiksiramo (na primer s trikotno ruto ali s povojem). S tem tujek ohranimo v določenem položaju in preprečimo nadaljnje poškodbe tkiva zaradi premikanja. Seveda je v tem primeru potrebna čim hitrejša veterinarjeva pomoč.

Piki žuželk: Piki žuželk po navadi niso kdo ve kako nevarni, izjema je le predel ustne votline, in če gre za številne pike (pes je naletel na osir!) ali če je pes alergičen na pike. Zaradi pikov lahko pride do rdečine, otekline, bolečine, srbeža in koprivnice. Pri piku v ustno votlino lahko pride do zapore zračne poti, v hujših primerih pa celo do tako imenovanega anafilaktičnega šoka – v tem primeru žival potrebuje čim hitrejšo veterinarsko pomoč, odločilne so lahko že minute. Po navadi pa je dovolj, da opikano žival umirimo, odstranimo morebitna žela, na prizadeto mesto pa položimo hladen obkladek.

Zastrupitve: Zelo veliko je možnosti, da pride do zastrupitve psa. Strup lahko pride v telo skozi ustno votlino, po dihalnih poteh ali skozi kožo. Klinični znaki so odvisni od vrste strupa in od načina vstopa v telo. Pri večini zastrupitev pa se pojavijo:

• povečano slinjenje,
• blede sluznice,
• podkožne krvavitve,
• bruhanje,
• driska,
• tresenje,
• krči,
• nemir in
• omotičnost.

Pomembno je, da preprečimo nadaljnje prihajanje strupa v telo. Že pri najmanjšem sumu na zastrupitev moramo s psom kar najhitreje k veterinarju. Kot prvo pomoč psu lahko damo nekaj tablet živalskega oglja, ki bo nevtraliziralo vsaj nekaj strupene snovi v želodcu in črevesju. Dobro je, da veterinarju pokažemo ovitek, v katerem je bil strup, ali da s seboj vzamemo izbljuvek. Veterinar lahko vrsto strupa ugotovi tudi iz ostankov izbljuvka ali strupene snovi v ustni votlini, zato to skušajmo shraniti. Če veterinar ne more ugotoviti, za katero vrsto strupa gre, se bo odločil za tako imenovano simptomatsko terapijo.

Pri psih so najpogostejše zastrupitve s strupi za podgane in polže, s sredstvom proti zamrzovanju avtomobilskih šip, zaradi zaužitja prevelike doze zdravil, strupenih rastlin, insekticidov, sredstev za zaščito rastlin ipd.

Komplet za prvo pomoč

Ker nesreča nikoli ne počiva, je vsekakor koristno, da imamo pri roki ljubljenčev komplet za prvo pomoč. Komplet si lahko po svojih željah sestavimo sami, so pa na voljo tudi že pripravljeni kompleti za prvo pomoč za hišne ljubljenčke, ki vsebujejo vse potrebno za oskrbo pri poškodbah, pakirani pa so v ličnem ovitku. Sami seveda lahko poskrbimo le za manjše, površinske rane. Tudi pri ljubljenčkih naj za večje poškodbe ustrezno poskrbi strokovno usposobljena oseba, se pravi veterinar.

Komplet prve pomoči za hišne ljubljenčke naj vsebuje:

• termometer,
• povoje,
• vato,
• gumijaste rokavice za enkratno uporabo,
• copatke ali vodoodporni povoj (Coban),
• prijemalko za odstranjevanje klopov, škarje, pinceto,
• nagobčnik,
• fiziološko raztopino (za čiščenje ran),
• razkužilo,
• kremo za rane,
• kremo za blazinice,
• tablete živalskega oglja in
• druga zdravila, ki jih potrebuje hišni ljubljenček.

Foto: Blaž Košak

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.