14.11.2019

Tudi jaz sem bil nekoč mladič ...

Že nekaj časa je minilo, odkar sem ostarel. Ne vem, kdaj točno se je to zgodilo, verjetno takrat, ko sem v očeh ljudi opazil, da me gledajo drugače … nekateri so me gledali z usmiljenjem, drugi z gnusom, tretji s strahom. Ko bi vsaj vedel, kaj delam narobe.

Mogoče me drugače gledajo, ker ne morem več tako tekati kot takrat, ko sem bil mlad in močan? Morda zato, ker ne vidim več vsake sence na obzorju in ne slišim vsakega zvoka? Ker sem osivel?



Vse je bilo drugače, ko sem bil mladiček. Ko sem nerodno padel, so se ljudje smejali, me dvignili in ljubkovali. V smeh jih je spravljal tudi moj umazan smrček. Igrali so se z mano in mi nežno prigovarjali … zdaj pa … ne ljubkujejo me več, ne prigovarjajo mi, ne igrajo se z menoj. Iz njihovih obrazov je izginil nasmeh.

Ne vem, kako bi jih prepričal, da se še vedno lahko sprehajam, da se še vedno lahko igrajo z mano, da se mi še vedno lahko smejejo in da jih imam jaz še vedno rad. Ko bi vsaj vedeli, da je moč stanje duha in ne telesa.

Ampak v njihovih očeh vidim strah. Ne vem, kako naj jim razložim, da se jaz ne bojim prihodnosti, ker znam živeti samo zdaj in tukaj. Mar ni tudi to razlog, da imajo ljudje radi pse? Ker jih spominjajo na otroštvo?

Če bi jim le lahko povedal, da tisto, kar nosijo v spominih, ne bo izgubljeno .. potem se morda ne bi bali. Ko bi jih le lahko prepričal, da me vzamejo s seboj …


Ne zapuščajte starih psov, ne uspavajte jih samo zato, ker so stari. Ponudite jim dom. In ne pozabimo, da bomo vsi nekoč stari.

Preveden tekst, original se nahaja tukaj.
Foto: Depositphotos

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.