Se spominjate Pikija? Tistega Pikija, ki smo mu tudi na našem portalu aktivno iskali dom? Kuža je v mariborskem zavetišču na novega skrbnika namreč čakal predolgih šest let. Kljub več tisočim delitvam naše objave sprva ni bilo uspeha. A je po 2473 dneh bivanja v zavetišču prišla Vanja iz Kopra, ki trenutno živi pod Pohorjem. Piki je torej dobil dom.

Pikija ste posvojili spomladi letos. Tudi na našem portalu smo mu zelo aktivno iskali dom. Objave so imele res ogromno delitev, a zdelo se je, da se za Pikija kar ne najde pravi človek. Kje ste se našli vi? 

Pikija sem posvojila 1. junija. Pred tem datumom sem bila prostovoljna sprehajalka psov v zavetišču. Ker verjamem samo v energijo vesolja, v nič drugega, me je verjetno prav ta energija usmerila v to zavetišče in me povezala s Pikijem.

Piki je dom dobil po neverjetnih 2473 dneh bivanja v zavetišču. Gre za rekord, vsaj kar se mariborskega zavetišča tiče. Če sem prav razumel, ste Pikija pred posvojitvijo nekaj mesecev spoznavali in sprehajali. Kako pogosto ste to počeli in kako sta se privajala eden na drugega?

Drži, rekordnih 2473 dni v zavetišču. Si lahko to predstavljate? Leta 2016 sem začela kot aktivna prostovoljka, sprehajalka psov v zavetišču. Tu je bilo vedno med med 10 in 30 psov ter precej muc. Povpraševanje ljudi je bilo največje po mucah in po mladih psičkih. Pikija sem prvič opazila poleti 2017, ko ga je sprehajala prijazna starejša gospa. Bil je tako napihnjen, da se je njegov trup dobesedno dotikal tal, ko je hodil. Gospo sem vprašala, kaj je z njim. Ni mi znala odgovoriti. Ga je pa še naprej sprehajala, večkrat. V oktobru me gospa pokliče po telefonu, češ, da je na sprehodu močno padla in ima večkratni zlom roke. Da bo na bolniški več mesecev. Prosila me je, če lahko prevzamem sprehode za Pikija, ker ga nihče drug ne želi sprehajati. Obljubila sem ji, da je lahko brez skrbi in da bom prihajala vsak dan v zavetišče prav zaradi Pikija. Tako je bilo. Rečeno, storjeno. Ko sem naslednji dan enemu od oskrbnikov v zavetišču povedala, da bom odslej vsak dan sprehajala Pikija, me je najprej debelo pogledal, potem pa vprašal: "Si sigurna, da hočeš Pikija? Mi ga kličemo Pacek!"

 
Pa sem jaz debelo pogledala in mu odvrnila: "Kaj je narobe s Pikijem?" Oskrbnik je samo skomignil z rameni. Nato mi začnejo drugi oskrbniki pripovedovati o njegovi agresivnosti, kako je že vse osebje pogrizel ... Skratka, za zaposlene in oskrbnike v zavetišču je bil Piki nebodigatreba.

Nato je padla odločitev, da Pikiju ponudite dom. Zakaj ravno njemu?

Se bom kar navezala na tisto, kar sem dejala prej. Ravno v tistem trenutku, ko sem ugotovila, da je Piki za zavetišče nebodigatreba se je v meni nekaj premaknilo. V istem obdobju sem izgubila mojega prvega psa, s katerim sem bila skoraj 17 let. Bil je moj največji prijatelj, skupaj sva bila v slabem in najlepšem, ob meni je bil, ko sem šla skozi pekel, ker sva slučajno naletela na "človeške pošasti", ki so na zahrbten in grozljiv način uničile moje domovanje. Ampak to je že druga zgodba.

Sedaj pišemo zgodbo o Pikiju, ki ima približno 9 let, točne starosti ne ve nihče. V zavetišču so rekli, da je bil potepuški pes. Menda je bil ob najdbi sestradan, verjetno tudi mučen, saj ima prednjo levo tačko izkrivljeno. Meni je zato še bolj všeč, deluje frajersko.

Odločitev, da gre Piki z menoj je padla drugi dan najinega skupnega sprehoda. Od oktobra do maja sem prihajala k njemu vsak dan, razen ob nedeljah, ko je azil zaprt. Moj pristop do njega je temeljil na spoštovanju in prijaznosti. Takšna sem že po naravi, zato to ni bilo težko. Videla sem, da ima rad, da mu ves čas govorim, da mu povem, kaj je kaj ... Denimo: "glej Piki, kako lepa rožica ..." in Piki jo je odšel povohati. Če imam ob sebi vedoželjnega poslušalca in obenem brihtnega psa, ki potrebuje pozornost, spoštovanje, ljubezen, ljubezen ... odločitev ni mogla biti drugačna.

1. junij - dan posvojitve (foto: FB Zavetišče Maribor)

Ko sem gledal fotografije, ki so jih objavili na strani zavetišča, sem opazil, da je Piki kar nekoliko previdno gledal tisti zadnji sedež v avtomobilu. Je skočil sam vanj?

Je poseben karakter. Jaz rečem, da je nebrušen diamant. Po vsem preživetem zavračanju, neprijaznosti in vsemu hudemu, česar je bil deležen s strani ljudi, se še ni popolnoma socializiral. Ta pot bo še dolga in na to sem pripravljena. Ko sem ga želela odpeljati, ga nikakor nismo spravili v avto, to je bilo zanj nekaj novega.

Novo je zanj vse, kar je izven zavetišča in sprehajalnih poti okoli azila, ki jih je poznal do milimetra. Precej smo se namučili, kar nekaj nas je sodelovalo pri tem, vendar avta ni sprejel. Preveč stresa naenkrat je bilo to zanj. Uporabili smo avto iz zavetišča in jaz sem se s svojim avtom odpeljala sama.

Ste še vedno sprehajalka v zavetišču?

Sedaj nisem več sprehajalka v zavetišču, saj se moram popolnoma posvetiti Pikiju. Ogromno dela naju čaka, zaenkrat so ljudje, ki se mi približajo v nevarnosti, da jih obgrize. Delava tudi na temu. Ko se bo rešil travme, ki jo je preživljal v zavetišču, bo drugače. Sedaj meni pokaže vdanost, vendar pa ne še popolnega zaupanja, saj na vse okoli sebe reagira s strahom. Zmoti ga vsak avto, če je preglasen, tudi lajanje psov v bližini ga zelo zmede. Je kot neke vrste Tarzan, ki pride iz džungle v New York. Si lahko predstavljate?

Razumem. Ostaniva še malce pri sprehajanju. Od kod je padla odločitev za to delo?

To ni poklic. Je zavestna, prostovoljna in srčna odločitev, ki na prvo mesto postavlja brezpogojno ljubezen do psov. Mene je te ljubezni naučil moj prvi kužek - samojed Bobyn.

Potrebno je bilo sicer opraviti "tečaj", ki traja nekaj ur, nato dobiš izkaznico. Tečaj organizirajo enkrat na leto, v sklopu zavetišča in je brezplačen. Ko sem bila na tem tečaju, nas je bilo najmanj 50 ljudi, če ne celo več. In komentar zaposlenih v zavetišču je bil: "Ja, saj je vsako leto isto. Pride tudi do 100 ljudi na ta tečaj, potem pa jih dejansko pride sprehajat zgolj pet od teh." In res je tako! Ne razumem, kaj tem ljudem potem sploh rabi ta izkaznica o opravljenem tečaju, če se nato v zavetišče več ne vrnejo.

Nazaj k Pikiju. Po 6 letih je zavetiški boks zamenjal za pravi dom. Kako so izgledali prav prvi vajini skupni dnevi?

Prvi dnevi so potekali po ritualu, ki sem ga Pikiju predstavila. Videla sem, da ima rad čistočo, red in dnevni urnik pri vsem. Tukaj imam v mislih sprehod, pogovarjanje, počitek, hranjenje, spanje. Tudi sama imam rada red, zato sva se v tem ujela in ni bilo težav.

Danes delava največ na zaupanju, ker je, kot sem že dejala, še vedno zelo prestrašen in kar ne more dojeti, da se mu sedaj ne dogaja nič slabega. Božanja v stanovanju še ne moreva izpeljati. Odziva se prestrašeno, gleda okoli sebe, kot da se bo nekaj slabega zgodilo. Zunaj je povsem drugače. Ker sva se že prej božala na sprehodih okoli zavetišča, je tega vajen.

Vi ste Pikiju dali dom. Kaj Piki daje vam?

Piki mi daje najlepšo zaposlitev v življenju. Je moj vdani prijatelj, skupaj bova doživela še veliko lepih trenutkov, na najinem skupnem potovanju na poti življenja.

Zakaj je posvajanje boljša izbira od kupovanja psov?

Odločitev je v srcu in v glavi posameznika. Kdor nima v sebi odgovornega in spoštljivega odnosa do psa, ta naj ostane brez. Bolje zanj in za psa. Če imaš v glavi toliko pospravljeno, da sprejmeš psa v svoj dom kot družinskega člana in mu namenjaš pozornost, ljubezen kot enakovrednemu v družini, potem je to tisto pravo sožitje, sobivanje. Kdor tega pristnega sobivanja s psi ne doživi, ne ve za smisel življenja.

Izvorna objava je dosegla 190.000 ljudi - za Pika ni bilo prav nobenega zanimanja, vse dokler ni spoznal Vanje: