10 najbolj prisrčnih pasjih zgodb iz svetovne zgodovine

10. Labrador Jack iz angleškega Swansea


Labrador Jack je živel v tridesetih letih 20. stoletja v mestu Swansea, ki leži ob eni najnevarnejših rek Tawe, v angleškem Walesu. Nekoč se je v reki utapljal deček, Jack je odplaval do njega, ga odvlekel na obalo ter mu tako rešil življenje. Tako je v naslednjih desetih letih labrador življenje rešil še 27 ljudem. Jack je bil nagrajen s srebrno ovratnico kot najpogumnejši pes leta, od londonskega župana je prejel srebrni pokal, postavili so mu tudi spomenik. V čast njegovemu pogumu so poimenovali tudi nogometno moštvo "The Swansea Jacks".

  

 

9. Bernardinec Bamse


Bamse (v norveščini "scrkljani medvedek") je bil neustrašen bernardinec, ki je v 2. svetovni vojni "služil" na norveškemu protiminskemu plovilu. Na ladjo je prišel s kapitanom, ko je le-ta odhajal z ladje, pa se je posadka uprla, da bi s seboj odpeljal tudi psa. Bamse je postal v škotskih mestih Dundee in Montrose, kjer se je ladja nahajala, legenda, saj je poskrbel za to, da so pijani mornarji našli pot nazaj na ladjo, preprečil je tudi pretepe. Nekoč je rešil člana posadke iz morja, drugega pred oboroženim napadom. Poznali pa so ga tudi drugod, saj je vsako leto njegova fotografija na novoletni voščilnici krasila domove svojcev mornarjev po vsej Norveški.

  

 

 

 

8. Železničarski pes Bob


Mešanček Bob, rojen na jugu Avstralije leta 1882, je oboževal vlake. Čas je preživljal na železniški postaji in nenehno bil za petami železničarjem. Ko ga je nekoč ujel "sanitarec", ga je odkupil postajni načelnik, ki ga je vzljubil že prej. Odtlej sta se skupaj vozila z vlaki, dokler načelnik ni napredoval. Bob je ostal sam in je sam z vlaki prepotoval vso južno Avstralijo. Poznali so ga potrniki, železničarji so ga velikokrat nahranili. Njegova slava je tako zrasla, da so mu po mestih, kjer je potoval, prirejali bankete v njegovo čast. Dali so mu ovratnico z imenom in vgraviranim besedilom, naj ga vsak, ki ga najde, spusti nazaj, saj je bil svoboden, najbolj znan pes v avstralski zgodovini.

 

 

7. Potepuha Bummer in Lazarus


Leta 1860 je potepuškima psoma Bummer-ju in Lazarusu uspelo, da sta si v San Franciscu ustvarila položaj, o katerem drugi potepuški psi v tistih časih niso mogli niti sanjati, večina jih je tragično končala. Postala sta slavna zaradi njunega prijateljstva. Bummer je že živel v mestu in si tudi znal od ljudi izprositi kak zalogaj ali priboljšek. Ko je nekoč v mesto prišel drug potepuški pes in se stepel z ostalimi psi, ga je Bummer branil in rešil gotove smrti ter ga potem tudi negoval. Ta drugi pes je od meščanov, ki so to videli, dobil ime Lazarus. Postala sta legendi, o njima in njunih podvigih pa so redno poročali mediji.

  

 

 

6. Bernardinec Barry


Bernardince so v 17. stoletju vzredili menihi, ki so živeli na nevarnem gorskem zasneženem prelazu Sv. Bernard med Švico in Italijo. Pse so vredili za iskanje ponesrečencev v snegu in za reševanje. Tudi Barry je v 12-ih letih rešil preko 40 ljudi. Nekoč se je tam izgubil in na ledenem previsu obtičal deček. Barryju je uspelo, da se je prebil do dečka, ga oživil in grel s svojim telesom do prihoda reševalcev. Ker ti niso mogli priti do dečka, ga je Barry na hrbtu odnesel do njih in mu tako rešil življenje. Odtlej, po Barryjevi smrti, vedno enega bernardinca, ki živi z menihi, poimenujejo Barry. Ta tradicija se je obdržala vse do danes.

  

 

 

5. Bud Nelson


Bud Nelson je bil pes, ki bi si ga človek lahko samo izmislil; sedeč na sedežu v starem avtomobilu, brez strehe, je nosil očala in usnjeno kapo, kot so jih nekoč nosili za vožnjo v avtomobilih. A Bad Nelson je bil resničen pes. Njegov lastnik je bil doktor Horatio Nelson, s katerim sta leta 1903 skupaj prva z avtomobilom prevozila Ameriko. To je bil tedaj pravi podvig, saj avtomobili niso bili ne udobni, niti varni. Kljub temu jima je uspelo, še več, oba sta to počela z veseljem in ponosom, kot je razvidno tudi iz fotografije.


4. Poštarski pes Owney


Predvidevajo, da je bil prvi lastnik Owneya poštni uslužbenec, saj je kuža oboževal vse v zvezi s pošto, spremljal je poštarje in čuval njihove vreče. Ko ga je zapustil lastnik, je Owney začel spremljati vreče s pošto na vlakih in se tako vozil po vsej Ameriki. Poštarji so verjeli, da jim Owney prinaša srečo, saj niti en vlak, s katerim se je peljal kuža, nikoli ni imel nesreče. Sprva so mu na ovratnico pripenjali obeske, ki so označevali, kje je bil. Ko je na ovratnici zmanjkalo prostora, so mu kupili majhno jakno. Potoval je celo z ladjo in tako prepotoval vso Ameriko, Evropo in Azijo. V spomin na Owneya so naredili tudi poštno znamko.

 

3. Nogometaški pes Pickles


Leta 1966 je bilo v Angliji svetovno nogometno prvenstvo, kar je bila velika reč. Prav zato je bilo še toliko huje, ko so ugotovili, da jim je nekdo po njihovi zmagi ukradel pokal. Svetovne sramote jih je ubranil kuža Pickles, ki je na sprehodu z lastnikom v grmovju našel pokal, o čemer so pisali mnogi mediji. Picklesu so priredili banket v njegovo čast in mu podarili kost ter ček za tisoč funtov. Kasneje je postal tudi filmska in televizijska zvezda.

  

 

 

2. Pametni kuža Rolf


Rolf je bil ali najpametnejši pes v zgodovini ali pa uporabljen za prevaro – predvsem nacistične Nemčije, tam so trdili, da zna Rolf govoriti. Kakorkoli že, Rolf je vsekakor bil nekaj posebnega. Med vsakršne vrste idejami nacistov je bila namreč tudi ta o vzgoji super-inteligentenga psa, ki bo delil njihove ideale. To je bil Rolf, ki naj bi znal z udarci tačk "govoriti" z Morsejevo abecedo. Z njo naj bi sporočal oboževanje nacizma in mržnjo do Francozov, izrazil naj bi celo željo po borbi v prvih vrstah. Seveda ne gre pričakovati, da bo kdorkoli v to verjel. Vsekakor pa  je smešno dejstvo, da je največja pošast sveta, Hitler, dejansko verjel v to, da je nacistom uspelo vzgojiti prvega rasističnega psa - torej v še en nacistični mit.

  

1. Žalostni kuža Fido


Veliko je resničnih zgodb o tem, kako so psi, ko so njihovi lastniki umrli, še leta žalovali za njimi. Tudi Hachiko z Japonske in Bobby iz Škotske, o katerima je napisanih vrsto knjig in posnetih filmov. Manj poznan pa je italijanski Fido, ki je živel med drugo svetovno vojno. Še komaj živega ga je našel delavec in ga doma negoval, da se je pozdravil, s čimer je dobil doživljenjskega zvestega prijatelja v njegovem Fidu. Kuža ga je vsak dan čakal na avtobusni postaji, ko je prišel z dela, in to v času, ko je bila Italija dnevno bombardirana. Nekega dne se lastnik ni vrnil z dela, bil je ubit v zračnem napadu. Fido ga je prihajal čakati na postajo čisto vsak dan, štirinajst let. O njegovi zvestobi so pisali mediji med in po vojni, ljudje so ga hodili gledat, kako je počakal na avtobus, čakal, da so vsi izstopili in potem razočaran odšel ter se drugi dan spet vrnil. Podelili so mu medalje in odlikovanja časti. Vse, kar je želel Fido, pa je bilo le to, da bi njegov prijatelj prišel domov, kar pa se ni zgodilo.


Priredila: Jasna Vukovič

Fotografije: Wikipedia, bnps.co.uk in Shutterstock

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.