10.10.2018

20-letna Pikica je muca levjega srca!

V minulih dneh smo na našem portalu že spoznali veliko srčnih zgodb posvojitev živali, ki so bile rešene iz neprimerih razmer. Tudi današnja zgodba je zelo posebna. To je "Zgodba o Pikici levjega srca!"

 

 

Drobno mačje bitjece se je deset let borilo za svoje mačje otroke in lastno preživetje tako, da je pri trgovini čakala prodajalke, če ji vržejo kakšen košček odpadne salame. Po parku je iskala varne kotičke zase in svoje mladičke. "Ob odhodu v pokoj, deset let nazaj, ko sem začela hoditi po svetu z odprtimi očmi in ker nisem hitela po vsakdanjih utrjenih poteh, sem v parku in bližnji okolici opazila zanemarjene, suhe in bolne muce. Povsod, kamor sem šla, sem jih videvala. Najbolj se mi je prikupila samotarka, sivo bela Miša in začela sem ji nositi hrano. Ni dolgo trajalo, ko sem ugotovila, da so tudi ostale lačne. Pričela sem jih hraniti in dobivale so imena," nam zaupa Tamara Zupe - Dada.

 

Takrat je opazila, da Miša dobiva okrogel trebušček in ni minilo dolgo, ko je k hrani pripeljala tri majhne kepice. "To ne bo dobro", je pomislila Tamara.

 

Po nasvet, kako rešiti problem lovljenja, sterilizacij oz. kastracij teh prostoživečih muc, se je odpravila k Društvu za zaščito živali Pomurja. Dobila je živolovko in po vseh razgovorih s pristojnimi na občini, lastniki zemljišč, kjer so se nahajale kolonije muc in najbližjim zavetiščem, je pričela z lovljenjem teh, od vseh pozabljenih muc. "Vsako, ki se je ulovila, sem odpeljala na sterilizacijo oz. kastracijo in jo vrnila tja, kjer sem jo ujela," navaja Tamara.

 

Takrat so jo ljudje opozorili, da videvajo tavati mamo muco s tremi mladički. Selila jih je, ker je zanje iskala varno okolje. "Ni minilo dolgo, ko sem jo našla. Enega je kljub vsemu trudu izgubila. Tudi njo in njena že kar velika mladička sem odpeljala na poseg in jih tako oskrbljene in zdrave vrnila, kjer sem jih našla. Vez z vsemi temi mucami je postajala vedno bolj trdna in pričele so mi zaupati. Vsak dan smo se ob približno istem času srečale, dobile so hrano, postopoma tudi hiške in njihovo zaupanje do mene je raslo", dodaja Dada.

 

 

Pika je s svojim karakterjem izstopala. Tamara jo je pogosto iskala, ker jo je samoohranitveni nagon gnal iskati vedno nova skrivališča. Ostala je rahlo nezaupljiva, a sčasoma je Tamari dovolila, da jo je pobožala in kmalu se je Pika sama odločila približati in celo začela hoditi naproti, ko jo je zagledala. Med njima se je stkala posebna vez.

 

"Pred približno letom dni, ko je bila stara nekje 19 let, sem začela opažati, da težje hodi, začela je hujšati. Dobila je drisko, a zaradi starosti ji nisem hotela povzročati še dodatnega stresa z vožnjo k veterinarju. Poskusila sem njen problem reševati s probiotiki v hrani. Malo je zaleglo, a zaradi njenega načina življenja, ko je pojedla kje tudi kaj, kar ji je dodatno razdražilo črevesje, je njeno hujšanje prešlo v hiranje. Tudi begati je zopet začela in pri vsakdanjem hranjenju, sem jo v prenosniku vozila nazaj k njeni hiški. Postajala je vedno bolj suha, dlaka umazana, hoja nesigurna. Takrat sem se odločila, da je čas za odhod k veterinarju, ker sama tega ne bi zmogla rešiti. In res, bil je zadnji trenutek, saj je veterinar odkril pod sprijeto dlako na nogicah črve, ki so jo zaželi najedati. Imela je tudi visoko vročino," se spominja naša sogovornica.

 

Veterinar ji je odstranil črve in dobila je vso potrebno veterinarsko podporo. "V takem stanju je več nisem mogla vrniti k njeni hiški in sem jo odnesla domov. Dobila je svoj miren prostor. A po dveh dneh, ko je njeno telo bilo že čisto obnemoglo, sem začutila, da se ohlaja. Pogled top, brez sijaja, tretja veka, telo otrplo. Obupana in žalostna sem jo zavila v toplo deko, jo stisnila k prsim in sedla na tla. Želela sem ji omogočiti odhod v ljubečih rokah in umirjena čakala, kdaj bo nehala dihati. Tako sva v tišini sedeli vsaj pol ure. Naenkrat sem začutila njeno gibanje. Zvedavo je dvignila glavico in pogledala okrog sebe. Takrat sem ji obljubila: "če si se ti odločila boriti, se bom borila za tvoje življenje s teboj!" Vsakodnevno odhodi k veterinarju so kazali rezultat v njenem vedno boljšem počutju. Apetit kot mali volkec, driska se je počasi umirjala. Prej s plenicami in odejami obložena soba, je bila vedno manjkrat potrebna temeljitega čiščenja in pranja. Postajala je živahnejša. Nekajkrat sva se skopali brez upiranja. Kot da bi ji topla voda pasala, ker je z nje odnašala breme umazanije. Vsaki dan sem jo odnesla v kletki na sonce. Tako je tudi spoznavala naši muci in dvorišče," pravi Tamara.

 

 

Ni minilo dolgo, ko se ji je Pika pridružila na kavču in hodila raziskovat po stanovanju. "Tu in tam nam pusti še kje kakšno "presenečenje", saj zaradi starosti in dolgotrajnosti njenih težav ni več pričakovati, da bo driska popolnoma odpravljena. Sama se trudi priti do posode s peskom, a vedno ji ne uspe. Zdaj smo napredovali tako daleč, da sama hodi na dvorišče in se nastavlja sončnim žarkom. Vsake toliko pride preverit, če jo na krožničku čaka kaj za njen nenasitni želodček. Pridobila je na teži in repek je že privzdignjen," zadovoljno pripoveduje.

 

"Zelo verjetno se komu zdi, da ni vredno toliko truda za staro, že skoraj gluho, nikogaršnjo mačko. Ona se je odločila, da bo starost preživela v domu starejših mačk pri Dadi in njeno odločitev sem podprla z vsem srcem. Potrudila se bom, da ji na starost omogočim kolikor se da brezskrbnih, z vso ljubeznijo izpolnjenih trenutkov. Zame je vsako življenje dragoceno," zaključuje Tamara Zupe - Dada.

 

Pika je ena od več kot 200 nikogaršnjih – prostoživečih mačk za katere skrbijo člani Društva za zaščito živali Pomurja. Ko v društvu izvejo za novo lokacijo, kjer se prostoživeče mačke nahajajo, jih popišejo, organizirajo sterilizacije oz. kastracije, redno hranjenje, čiščenje in če nimajo primernega zavetja, izdelajo in postavijo mačje hiške. Istočasno pa z ozaveščanjem, predavanji po šolah, vrtcih … organizacijo akcij sterilizacij/kastracij lastniških mačk … skrbijo, da bodo po Pomurju v prihodnosti hodile le še zadovoljne mačke z ljubečimi skrbniki.

 

"Ker dnevno skrbijo za prehrano več kot 200 nikogaršnjih – prostoživečih mačk, so nam take akcije zbiranja hrane v OGROMNO pomoč. In srčna hvala vsem, ki nam pri tem pomagate," sporočajo Pomurci. Zanje lahko hrano letos donirate v treh Lidlovih trgovinah, in sicer v Gornji Radgoni, Ljutomeru in v Murski Soboti na ulici Štefana Kovača.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.