26.10.2017

Ambasadorji nasmeha: 'Vemo, koliko je vredno naše delo, a žal država tega ne prepozna!'

Oktobrski projekt Srce za tačke je namenjen tudi posebnim tačkam. Tistim, ki pomagajo drugim. Tistim, ki si zaslužijo posebno mesto.

 

Ambasadorji nasmeha so prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, ki uradno deluje od leta 2004. Je humanitarno in nepridobitno združenje, ki skupaj z zvestimi in pridnimi živalmi (in to niso samo psi) razveseljuje in riše nasmehe na obraze mnogih ljudi. Člani društva največ delajo s starostniki ter z otroki s posebnimi  potrebami. O njihovem delu in poslanstvu se je sicer veliko govorilo predvsem v tem mesecu, saj so bili prostovoljci na žalost tarča nepridipravov, o čemer so poročali domala vsi slovenski mediji. Ambasadorje sicer (razumljivo) žalosti, da so si toliko prostora v medijih prislužili bolj zaradi nesrečne novice, kot zaradi samega poslanstva. Želijo si, bi bilo zanimanje za njihovo dejavnost večje, tudi zato, ker pri delu s svojimi uporabniki dajejo konkretne rezultate.

 

 

Za pogovor in predstavitev poslanstva Ambasadorjev nasmeha sem bil z Uršo Ivanovič sicer dogovorjen že pred nesrečnim dogodkom. A sva ga morala zaradi znanega dogodka večkrat prestaviti. Škodo, ki je nastala pri vlomu še vedno sanirajo, delo je zelo oteženo, časa jim zmanjkuje.

 

Žal bova začela z dogodkom, ki je pred točno tremi tedni pretresel vse vas, nenazadnje pa tudi širšo javnost. Nepridipravi so vam odnesli vse, od štedilnika, do jedilnega pribora, celo delovnih uniform in ene tone donirane pasje in mačje hrane. Ste uspeli ugotoviti kaj več podrobnosti o samem dogodku?

 

Na žalost nismo ne sedaj, ne pri prvem vlomu dobili kakršnekoli informacije kdo bi lahko to storil. Vendar se s tem ne obremenjujemo preveč, saj bi nam jemalo energijo, ki jo potrebujemo za nadaljnje delo. Na preteklost ne moreš vplivati, lahko pa vplivaš na prihodnost. In mi smo se odločili, da bomo vplivali na prihodnost. (smeh)

 

Komu ste po vašem mnenju tak trn v peti? Zakaj bi pravzaprav nekdo storil nekaj takega organizaciji, kot je vaša?

 

Ojej, to je pa težko vprašanje! Glede na to, da verjamemo, da so vsi ljudje dobri, da imajo dobre namene, bi težko ocenili ali celo trdili kdo bi želel kaj tako nizkotnega storiti humanitarni organizaciji. Vendar, vedno se najde izjema. Naj bo. Mi smo iz tega dogodka odnesli ogromno, pridobili več, kot smo kdajkoli mislili, da bomo. Kot vedno rečem: vsaka stvar je za nekaj dobra. Le počakati je treba in čas pokaže zakaj, čeprav takrat ko se zgodi ne razumeš točno zakaj ravno tebi. Osebno sem mnenja, da je nujno v življenju imeti takšne deviacije, ki te vržejo z varnih tirnic. Le tako lahko spremeniš stvari. Ali jih boš na bolje ali ne, je pa stvar posameznika. Verjamem, da jih mi spreminjamo na bolje!

 

 

Zasledil sem, da je bil odziv s strani ljudi in podjetij, ki vam želijo pomagati, res velik. Ste nad tem presenečeni?

 

Zelo! Zelo smo presenečeni. Predvsem zato, ker - ko delaš dobra dela in jih npr. objavljaš javno, zagotovo ni tolikšnega zanimanja za ta dela, za nas. Ljudje preberejo in pozabijo, da je tam nekdo narisal nasmeh na obraz otroku, ki recimo ne vidi. Pa še to samo za par sekund! Kakšna novica je to?! Ni ravno močna, kajne? Veliko bolj so takšne, kot je bil sedaj primer z našim nesrečnim vlomom. Ne glede nato pa smo vseeno izredno hvaležni za tako hiter in močan odziv.

 

Upam, da vam dogodek ni vzel motivacije in zagona za nadaljnje delo?

 

Nikakor! Zaradi dogodka imamo sicer več dela, to pa pomeni več dogovarjanj znotraj društva, kar pa sploh ni slabo, kajne? Čeprav se k sreči delo tudi lepo porazdeli. Vsak zaviha rokave in opravi kakšno stvar, pa smo že bližje cilju! Naši delovni pari normalno nadaljujejo z delom v ustanovah, le delo društva je okrnjeno, saj smo "razseljeni" po več lokacijah z dokumentacijo. To sedaj spravljamo v red, saj smo takrat po vlomu urgentno izpraznili prostore, ker smo se bali ponovnega ropa. Še posebej smo se bali, da bi izginili dokumenti s podatki naših uporabnikov in drugi pomembni dokumenti. Poleg tega žal ne moremo izvesti delavnic za otroke v času krompirjevih počitnic pa tudi naše vsakoletno izobraževanje za nove delovne pare bo izvedeno drugje. No, in nenazadnje tudi individualne terapije, ki smo jih izvajali pri nas, so sedaj na čakanju.

 

 

 

Kako naprej? Že imate nove prostore ali ste še v fazi dogovorov? Je še kakšna stvar, ki jo v tem trenutku posebej potrebujete?

 

Stalnih prostorov žal še vedno nimamo. Strašno si želimo podobnih prostorov, kot smo jih imeli. Saj ne potrebujemo ne vem kako "hoch", le toliko, da lahko nemoteno delujemo. Eno pisarno, čajno kuhinjo, wc in eno manjšo dvorano ali telovadnico. Vem, da bomo težko dobili tako kot smo imeli, vendar ne klonemo. Če smo prvič dobili, bomo tudi drugič! Potrpeti bo pač treba.

 

Drugače pa ja, vse je v fazi dogovorov. Ta trenutek nič bistvenega od drugih reči ne potrebujemo. No, mogoče projektor. Problem je, ker nimamo kje hraniti vsega, kar so nam prijazni ljudje ponudili. Ne želimo izpasti nehvaležni, vendar smo se osredotočili na primaren problem, nove stalne prostore. Ki pa jih bo verjetno potrebno obnoviti, za to pa bomo potrebovali finančno podporo!

 

Ne mislimo stagnirati, seveda gremo naprej, čeprav bomo morali sedaj dve zadevi začasno ustaviti. Najprej pa nas čaka novo izobraževanje v mesecu novembru, ki ga pričnemo prvo soboto, 4. novembra, nato izpiti in preverjanja starih aktivnih parov v decembru. Po novem letu pa spet izobraževanje za tečajnike naprej, kar pomeni obvezne hospitacije in OPN-ji. Dela je dovolj, zato ste vsi, ki imate voljo in željo delovati v tej smeri, več kot dobrodošli pri nas.

 

Vrniva se k vašemu osnovnemu poslanstvu. Kdo so pravzaprav Ambasadorji nasmeha?


Ambasadorji nasmeha rišemo nasmehe tistim, ki nimajo najmanjšega razloga za nasmeh. Poleg aktivnosti in terapij, ki so naše primarno poslanstvo tudi izobražujemo vse, ki jih to delo zanima. Prav tako pa nas zanimajo učinki terapije z živalmi ter razvijamo nove programe, ki lahko pomagajo ljudem.

  

S kom dejansko delate? Za katere skupine ljudi gre? Gre za individualne obravnave ali za delo v skupinah?


Delamo pravzaprav s skoraj vsemi tipi uporabnikov. Dela se lahko v skupinah ali individualno, seveda odvisno kaj delaš, kaj bi radi dosegli ali spremenili in kakšen je cilj. Aktivnosti s pomočjo živali (APŽ) se običajno izvaja v skupinah, če pa delamo individualno pa je večinoma to terapija s pomočjo živali (TPŽ).

 


Kako pa izgleda ena taka terapija, če se denimo osredotočiva na otroke s posebnimi potrebami?


Uh, zelo različno! Potrebno se je zavedati, da je vsak človek unikum, prav tako otroci s posebnimi potrebami. Tako imajo vsak svoje motnje ali bolezni in seveda temu primerne sposobnosti. Tako se prilagajamo situaciji, posvetujemo se s terapevtom otroka kaj lahko naredimo, kaj je otrok sposoben narediti, kaj bi radi dosegli in gremo cilju naproti. Ti obiski in vaje, ki jih izvajamo se lahko tudi ponavljajo. Napredek se zapisuje, meri, ocenjuje, analizira. Je pa lahko izjemno počasen. Včasih so premiki "po kapljicah". Včasih jih tudi mi, kot izvajalci, ne opazimo takoj, saj otroka, vsaj spočetka, ne poznamo dobro. Vidimo ga denimo na 14 dni, in tudi ni nujno, da bo vsakič razpoložen za delo. Rezultate ali spremembe pri njih najbolj vidijo ljudje, ki so dnevno v stiku z njimi. Vedno pa velja, da so pred našim obiskom obveščeni tako starši ali skrbniki kot odgovorna oseba ustanove. Brez strinjanja vseh vpletenih tega ne moremo izvajati.


Če se ne motim, te terapije pri nas uradno še niso priznane, v tujini pa je nekoliko drugače, kajne? Ponekod je mogoče tako terapijo dobiti celo "na recept" …


Res je. Žal pri nas to še ni urejeno, pa čeprav je povpraševanje res ogromno. Tudi sama Evropa nima usklajenega pogleda na to dejavnost. Nekje je to na recept, drugje je plačljivo. Pri nas pa smo še vedno v glavnini prostovoljci, ki izvajamo to v svojem prostem času, zato ker nam to veliko pomeni in ker tako čutimo, da je prav! Oddelamo ogromno ur. Vsako leto, ko naredimo statistiko ur dela v preteklem letu ter jo pomnožimo z vrednostjo ure, se zgrozimo nad visoko številko in se zamislimo koliko plač bi to lahko bilo, če bi bile te zadeve bolje urejene.

 

 

Koliko ljudi in koliko tačk je v tem trenutku del društva?


Trenutno imamo 45 aktivnih članic in članov, tačk je pa 38, pa še nekaj kopit in krempljev. (smeh)

 

Pri Ambasadorjih nasmeha ste dejavni že mnogo let. Kako se je vse skupaj začelo za vas osebno, pa tudi sicer, kdo je ustanovil društvo?


Med leti 1995 in 2003 sem imela bobtaila Kana, ki je bil izjemen kuža, rojen za terapevtsko delo, a kaj, ko tega takrat še ni bilo pri nas. To naju ni ustavilo, da se ne bi odzvala povabilu na obiske pediatrije, takrat še na Vrazovem trgu, ki so bili (če me spomin ne vara) organizirani s strani učiteljev s te klinike. To so bili moji prvi stiki z dolgotrajno obolelimi otroci in nasploh z aktivnostmi s pomočjo živali. Takrat sem dojela, da za podarjeni čas nekomu, ki nima enakih možnosti kot jaz, dobiš neprecenljivo plačilo – nasmeh ali pa samo srečno iskrico v očeh uporabnika.

 

Leta 2006, ko sem dobila Skyja, sem v časopisu videla razpis za izobraževanje za terapevtske pare pri Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha. Prijavila sem naju na izobraževanje, ki je trajalo od septembra do junija, vodile pa so ga ustanoviteljice Petra Štrus, Špela Drnovšek in Katarina Kafadar, ki so se primerno izobrazile v TAT Graz. Takrat je izpit bil še pod TAT Graz in so bili zelo strogi. Glede na to, da je bil Sky še zelo mlad, star dobre pol leta, sem kmalu sprevidela, da ne gre vse tako kot sem si predstavljala, da bi moralo biti. Predvsem je bil precej drugačen od Kana. Vsaj takrat. Približno po dveh tretjinah tečaja sem sklenila, da nima nobenega smisla nadaljevati. Takšnega mnenja so bile tudi inštruktorice.

 

Ne glede na to, sem se društvu pridružila in začela hoditi skupaj s Špelo in Kati na njune obiske, se izobraževati v tej smeri in pridobivati izkušnje ter se pripravljati na takšno delo. S Skyjem pa sva nadaljevala z izobraževanjem v lastni režiji, saj sem vedela kaj ga čaka in sem ga počasi usmerjala v to. Z dekleti smo se dogovorile, da počakamo, da Sky odraste oziroma, da ga mine puberteta tja do tretjega leta. Jaz pa sem vmes opravila teoretični del izobraževanja. V njegovem drugem letu sem skoraj že obupala nad njim. Zdaj pa vem, da sem bila sama kriva, predvsem z nerazumevanjem njega. Skakala sem v zrak in bentila nad njim, čeprav bi morala nase.

 

Ko je bil star tri leta smo imeli v jeseni tečaj in preverjanje pri Ambasadorjih nasmeha, kjer so naju stestirali ali sva se kaj naučila, napredovala. Uspešno sva prestala vse naloge in tako sva dobila dovoljenje za delo. In kmalu sva šla res na delo, v bližnji vrtec, v razvojni oddelek (RO). Ker sem imela status samozaposlene sem si tako lahko vzela dopoldne čas za obiske, ki so bili na 14 dni. To je bilo leta 2009. V začetku smo se vsi lovili, saj nismo točno vedeli kaj naj bi delali, vendar potem je vse šlo intuitivno naprej. Sky je bil za otroke razvojnega oddelka velik počasen prijazen medo, ki je neizmerno užival v čohanju in prejemanju priboljškov. Božena, ki je in še vodi delo v RO, je rekla, da je dinamika skupine enaka dinamiki Skyja. Kar pa je dejansko pravilno, saj bi zelo aktiven kuža težko zdržal pri miru tako dolgo, kot to obvlada Sky. (smeh)

 


Skyju se je pred kratkim pridružila Mila … Koliko terapij ste opravili s Skyjem, kako uspešni ste bili?


Ojej! Nikoli nisem štela. Zdaj pa moram izračunati. (smeh) S Skyjem sva bila aktivna 8 let. Povprečno sva imela 4 ustanove mesečno z rednimi obiski, ki so bili večinoma na 14 dni, se pravi okoli 768 terapevtskih obiskov v osmih letih. Če sem prav izračunala. Ampak to so samo 4 ustanove. Brez drugih, ki so "padli" vmes. Potem pa so tu še razne aktivnosti in dogodki, kjer sva sodelovala, tudi po več ur skupaj.

  
Bi izpostavili kak poseben primer, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?


Težko se odločim za enega, saj so mi vsi tekom let in druženja, prirasli k srcu. Spomnim se deklice v razvojnem oddelku vrtca, ki se je ob prvem obisku Skyja bala. Ko je prišel do nje, da jo povoha, je pred sabo držala svojo plišasto belo ovčko, da bi se "ubranila" Skyja. Naslednjič, ko sva prišla, si je pa že upala blizu, še posebej potem, ko je videla, da se ostali prav nič ne bojijo velikega nežnega kosmatinca. Nato sta postala najboljša prijatelja. Celo na rojstni dan ga je povabila in lahko je sedel poleg nje, ko smo lizali sladoled. (smeh)

 

V osnovni šoli, kamor sva hodila 5 let na individualne ure, je bil fant, ki na začetku ni spregovoril besede, niti ni komuniciral z drugimi, da o kakšnem nastopu pred sošolci ne govorim! Potem pa je po letu ali dveh Skyjevih obiskov, ne spomnim se točno, samoiniciativno naredil powerpoint o njegovem druženju s Skyjem in ga predstavil razredu. Na koncu powerpointa je napisal svoje ime in priimek, razred in še napis "Skyjev največji oboževalec".


Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin dogodek, ki se je dejansko zgodil že čisto na koncu Skyjeve kariere terapevtskega psa, ko sva bila na obisku v RO vrtca. Tam je bil avtističen fantek, ki ni komuniciral, da o kakšnem fizičnem kontaktu s psom ne govorim. Najbližje kar je prišel k Skyju je bil rep. Bog ne daj, da bi Skyja pogledal v oči! No, ta dan smo Skyja krtačili. Ležal je na boku in vsak otrok RO-ja, ki je želel, ga je lahko pokrtačil. Fantku sem prigovarjala, da pride in tudi on poskusi pa je bil pri oknu, v svojem svetu. Nenadoma je stal pred nama in gledal malo vstran od naju. Ponudila sem mu krtačo in pokazala ter povedala v katero smer naj ga krtači. Vzel je krtačo in zelo okorno začel s krtačenjem. Čez čas sem mu začela prigovarjati naj počepne, ker bo tako lažje krtačil. Trajalo je kar nekaj časa, da je delno počepnil in spet krtačil, z ravno, togo roko. Nato se je zgodilo! Obrnil je glavo proti meni, me pogledal v oči in se mi nasmehnil. Nikoli tega še ni naredil! Še sedaj imam kurjo polt, ko na to pomislim. Po obisku sem proti domu hodila 5 cm nad tlemi, tako vzhičena sem bila. (smeh)

 


Kakšen pes je Sky sicer?


Sky je v osnovi zelo miren kuža, vendar karakterno še vedno pastirski, torej čuječ. V začetku sva se precej kregala, saj je izjemno samozadosten in ne naredi nekaj, če se mu ne zdi smiselno izgubljati energijo za to. Šele ko sem sprejela njegovo nrav in način razmišljanja, sva začela odlično sodelovati. Ni pa to pasma za začetnika. V društvu smo ga uvrstili med "oddelek nepremičnin", saj mu ni ravno do skakanja za žogico, lovljenja, pretiranega divjanja. Je pač pastir, ki svojo energijo čuva za takrat, ko bo potrebno. Torej večinoma leži. (smeh)

 

Zato je bil primeren za delovanje z uporabniki, ki so imeli enako "dinamiko". Potrebno pa je razumeti, da tudi takšni kužki lahko delujejo med aktivnimi kužki. Nismo si vsi enaki, tako imamo karakterno tudi različne pse. Nekateri ljudje imajo raje umirjene in počasne pse, nekateri pa seveda uživajo v npr. metanju žogice in tekanju.

 


Kot sva dejala, se mu je pred kratkim pridružila Mila. Kako funkcionirata? Je Mila že v "delovnem pogonu"?


Sky je senior, odšel je v zaslužen pokoj in ga zelo dobro uživa, kljub starostnim tegobam, ki mu jih poskušam omiliti, kolikor je to mogoče. Mila je živo nasprotje Skyja. Je izjemno aktivna kužica, potrebuje zabavo, delo in tudi rada vse to počne. Je zvedava, a previdna.

 

Da je bila zapuščena kot mladiček in predvidevam tudi tepena, se ji skoraj ne pozna več. Le kadar me dlje časa ne vidi, takrat pokaže strašno veselje, da sem se vrnila in je nisem zapustila. Pa tudi krega se name takrat, češ, kje si hodila toliko časa?! Kljub vsemu je precej pogumna in zelo vztrajna. Zame je to popolnoma drug svet, saj sem bila vajena večjih mirnih psov. Sky jo je sprejel.

 

Do nje je toleranten in po potrebi ji pokaže, kje ji je mesto. Mila pa seveda skače okoli njega kot podrepna muha in ga prepričuje v igro. Psi oziroma živali imajo to urejeno bolje kot ljudje. Hitro je jasno, kdo je vodja in kdo bo sledil. Mila ima Skyja zelo rada. Kot zapuščenček se strašno rada stiska k nekomu, zato ji je Sky kot veliki brat, ki jo varuje in jo sprejme k sebi, da skupaj dremata.

 

Mila je še premlada in preotročja za delo kot Ambasadorka nasmeha. Za ta status morava najprej opraviti enoletno izobraževanje pri nas, šele potem bo lahko delovala. Jo pa že pripravljam na delo. Kot je videti glede na njen karakter, lahko trdim, da bova delovali s popolnoma drugimi skupinami uporabnikov, kot sva s Skyjem. Kar bo zame večji izziv, saj bom morala delovati s popolnoma druge strani.

 

Pozitivna stvar vsega tega pa so lekcije, ki jih dobivam. Ne samo preko stika z uporabniki s posebnimi potrebami temveč tudi preko mojih psov. Vsak mi prinese v moje življenje nove lekcije, ki se jih moram naučiti. (smeh)


Kako dolgo pa je sicer en pes lahko terapevt?


To je pa zelo odvisno od psa do psa. Vsak ima svoje sposobnosti in meje. V načelu pa velja dokler ima voljo delati, dokler gre z veseljem na delo in seveda, dokler je zdrav in fit. Eni lahko delajo dolgo, drugi ne. Mi pa smo tisti, ki moramo paziti na njih in prepoznati znake, kdaj jim je dovolj.


Če se ne motim, pa v društvu sicer niso aktivni samo psi? Nasmehe rišejo tudi druge živali …


Tako je. Poleg psov imamo še mačke, pujsa, kunce, morske prašičke, bradato agamo, afriškega beloprsega ježka, polže iz rodu ahatnikov, činčilo, gosi, kokoši japonske svilenke in miniaturnega ameriškega konjička.

 

 

Ambasador nasmeha pa je lahko tudi oseba, ki ni skrbnik psa. Mi poveste kaj več o tem?


Seveda! Pri nas so dobrodošli tudi člani, ki nimajo živali. Vedno pridejo prav dodatne proste roke, še posebej na dogodkih, kjer lahko pomagajo članom z živalmi ali pa zastopajo društvo na odru ali stojnici. Prav tako pomagajo pri izobraževanjih in tečaju ter z idejami. Ni važno, če nimajo živali, znamo jih uspešno uporabiti. (smeh)

 

K sreči imamo kar nekaj pridnih članov brez živali! Zdaj sem tudi jaz to, z Milo pa sva "pripravnici". Kljub temu, da imam 8 letni delovni staž s psom v tej dejavnosti, je delo z vsakim psom drugačno.

 

Če potegnete črto – po 13 letih dela, kakšni so na splošno rezultati in odzivi na terenu?

 

Glede na to, da že leta in leta vedno govorimo o tem kaj je APŽ in TPŽ, kaj so drugi programi in čemu jih izvajamo se občasno še vedno začudimo, ko slišimo od ljudi, da tega ne poznajo. Poleg tega se nas otepajo tudi tisti, ki so naši "pokrovitelji". No, ne ravno da se nas otepajo, vendar se ne zanimajo za to dejavnost pa bi se morali, ker obstajamo in delamo velike spremembe z uporabniki, ki so tudi njihovi uporabniki. Menim, da bi potrebovali močne zagovornike, ki bi znali speljati pomembne korake k uresničitvi teh programov, tudi s strani ministrstev. Naši predstavniki skrbijo za pojavnost v medijih, a očitno delo z dobrimi deli ne odtehta toliko kot negativna ali nesrečna novica, kar smo lahko izkusili v tem mesecu.

 

Drugače pa so odzivi na terenu prima! Če govoriva o naših ustanovah, kjer delujemo, smo zelo zadovoljni. Sedaj nas že poznajo, dogovarjanje za nadaljevanje dela gre brez težav, v nekaterih primerih celo povečujemo število parov, ki delujejo na ustanovi. Se pa zgodi, da se moramo opravičiti nekaterim ustanovam, ki se zanimajo za naše delo pri njih, ker ne moremo priti k njim na lokacijo. Enostavno nimamo dovolj kadra! Večino dela se seveda izvaja v dopoldanskem času, naši člani pa morajo hoditi tudi v službo. Če bi to bila naša služba, mislim, da bi bili najsrečnejši delavci. Prav tako je potrebno razumeti, da naše živali ne morejo delati 8 ur na dan, temveč imajo krajši delovnik. Konec koncev je tudi njihovo življenje krajše, torej jim čas teče hitreje. To marsikdo pozabi ali pa enostavno noče razumeti.

 


Kaj mora storiti nekdo, ki bi s svojo "kosmato polovico" pristopil v vaše društvo in pomagal risati nasmehe?

 

Enostavno! Včlaniti se v društvo in priti na naše izobraževanje. Ravno v novembru pričenjamo z novim letom izobraževanja. Ta traja do konca junija. Razdeljeno je na module, ki jih je potrebno uspešno opraviti. Če pa bi se kdo rad pridružil brez živali pa mora ravno tako opraviti teoretični del izobraževanja ter se seveda včlaniti. Vsakega z veseljem sprejmemo, saj število aktivnih parov venomer niha ali zaradi službenih obveznosti, porodniške, bolezni … Vsak je dobrodošel in bo še kako prišel prav. Še posebej v nekaterih delih države, kjer nimamo nobenega para/člana ali pa je samo eden, ki pa ne more pokrivati vsega povpraševanja.

 

Predvidevam, da vsak kuža vendarle ni primeren za terapevta? Kateri kriteriji veljajo tukaj?

 

Pri nas velja, da je vsak kuža primeren, razen seveda tisti, ki so zavedeni v registru nevarnih psov. Je pa res, da vodniki s svojim obnašanjem zelo močno vplivamo na pse. Velikokrat se zgodi, da pri kakšni vaji vodnik zelo prepričljivo reče, da tega pa njegov pes ne bo naredil. Seveda ne bo, če on tako meni in se tudi tako obnaša. Potem psa vzamemo v roke mi in ga brez prisile, lahkotno peljemo preko vaje. Vodnik pa seveda ves začuden. (smeh) Ampak potem vidi, da se dejansko vse da, le pravo pot je potrebno ubrati, prisluhniti govorici psa in že imamo lep rezultat.

 

Menimo tudi, da ne obstaja človek, ki bi lahko na podlagi ene ure, ko pride pes v neznano okolje, med neznane vonjave, pse, ljudi, pod nervoznim vtisom vodnika, pravilno ocenil ali je ta pes primeren ali ne. Zato pri nas delamo sprotne evalvacije in vedno pomagamo tečajniku do uspešnega dokončanja. Se pa zgodi, da nekateri vodniki ne poslušajo oz. bolje, ne slišijo. Takim pač ne moremo pomagati, lahko nam je samo žal psov, ki so z njimi. Poleg tega vedno ocenjujemo oba, delovni par, saj vemo da naša dejanja vplivajo na psa in posledično njegovo obnašanje.

 

 

Kaj za vas osebno pomeni delo pri Ambasadorjih nasmeha?

 

Uh ja ... Delo pri Ambasadorjih nasmeha je moja pot, ki me uči. Ogromno sem se naučila preko obiskov otrok s posebnimi potrebami, predvsem od tistih s težjo in težko motnjo v razvoju. Takrat spoznaš kako malo potrebuješ, kako srečen in hvaležen si lahko, da brez težav opravljaš stvari, ki so večini samoumevne, denimo zavezati čevlje, povedati naenkrat stavek, sesti v avto ali na kolo, brez težav držati svinčnik ali glavnik … Te izkušnje so dragocene in vsakič, ko mi zmanjka moči, volje, se spomnim na njih. Koliko volje in veselja do življenja imajo. A niso krasni?


Res je, precej svojega prostega časa porabim za delo za oranžne, vendar konec koncev noben človek ne bi delal nekaj prostovoljno, če si tega res ne bi želel, kajne? Ambasadorji smo ena posebna druščina ljudi, ki nas druži enako ali zelo podobno razmišljanje; ki nam "risati nasmehe" pomeni zelo veliko in v isti sapi, ki nam plačilo, če govorimo o finančnem delu, v tem smislu ne pomeni nič. To je način življenja. Ko se enkrat okužiš, ni cepiva. Pa še kužen si in širiš okužbo. (smeh)

 

Zase lahko rečem, da si ne predstavljam živeti brez te zasvojenosti. Vsakega novega člana opozorimo, da lahko postane zasvojen s to dejavnostjo. Zase vem, da mi je bilo zelo težko, ko sem se odločila in objavila, da je Sky postal upokojenec. To je pomenilo tudi konec obiskov zame. Konec moje "droge". Večkrat sem rekla, da hodim na terapijo. Kar je tudi res. Tudi jaz sem dobila ogromno! Ob zaključku sem se spraševala, kje in kako bom dobila tiste male nasmehe, iskrice, ki mi dajejo zalet, ki me ženejo naprej, brez katerih enostavno ne znam živeti. Pa sčasoma najdeš uresničitev tudi drugače. Dela je dovolj in potrebno ga je opraviti.

 

Vaše društvo deluje na prostovoljni bazi. Kaj to pomeni v praksi? Kje dobivate sredstva za delovanje?

 

Res je, smo prostovoljci. Večino sredstev smo do sedaj prejeli preko donacij, ki pa so bile iz leta v leto manjše. Nekaj stroškov pokrijemo preko razpisov, je pa to vezano na točno določene stroške. Nekaj dobimo iz članarine, a to je res minimalno in včasih tudi iz naslova 0,5% dohodnine, saj smo s statusom humanitarne organizacije tudi v javnem interesu. To je to. Velikokrat se zgodi, da član odide na obisk na svoje stroške. Tako pač je. Vemo, koliko je vredno naše delo a žal država tega ne prepozna. Vendar pa moram priznati, da je postala stalnica, da ustanove vedno vprašajo koliko stane naš obisk. Plačilo potnih stroškov v večini primerov ni problem. Lepo je, da imamo prostovoljci vsaj to možnost. Konec koncev nismo socialna ustanova. To, da radi počnemo kar počnemo še ne pomeni, da bomo iz lastnih žepov financirali obiske na ustanove. Kar pa smo dejansko počeli prvih 7 ali 8 let, dokler ni postalo jasno, da imamo po zakonu pravico do povrnitve potnih stroškov.

 

Pa če sva čisto konkretna, kako vam lahko tisti, ki to pravkar bere, lahko pomaga?

 

V tem trenutku aktivno iščemo stalne prostore. Stalne prostore potrebujemo zaradi več razlogov. Kot društvo imamo precej zajetno dokumentacijo in arhiv tako od članov kot od ustanov, uporabnikov, pogodbe, fakture … Imamo svojo strokovno knjižnico. Imamo različne didaktične in terapevtske pripomočke, s katerimi delamo tako na izobraževanjih kot pri individualnih terapijah. Izvajamo izobraževanja za nove delovne pare, izvajamo tudi interna izobraževanja za izpopolnjevanje znanja članov. In nenazadnje, imamo redne društvene sestanke, že od prvega dne ustanovitve, vsak drugi četrtek ob 19. uri. Na začetku našega delovanja nas je bilo 5-7 in smo se dobivali enkrat pri enemu članu drugič pri drugemu ali pa nekje v kakšnem lokalu na kavi. Zdaj nas je precej več in veliko lažje je izvesti sestanek v svojih prostorih, kjer imajo člani dostop tudi do gradiv, ki jih potrebujejo pri svojem delu ali pa samo prinesejo potrdila in druge dokumente v hrambo.

 

Ko bomo svoje stalne prostore spet imeli, pa bomo potrebovali sredstva, da jih spravimo v pogon. Zelo smo hvaležni za vse donacije, ki smo jih prejeli in ki jih še bomo!

 

Mitja Čehovin

foto: Urša Ivanovič in arhiv Ambasadorjev nasmeha

 

Ambasadorjem nasmeha lahko pomagate z donacijo na TR: 30000-0012629339, ostali načini so opisani na njihovi spletni strani.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.