17.11.2017

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Novi stari predsednik je izvoljen, z glasovi in volilno abstinenco. Ker se volilci niso spraševali, kakšen odnos ima do živali, ga poglejmo pobliže zdaj.

Moja pozornost do tega, kakšen odnos ima do živali, se je začela leta 2009, ko je kot predsednik vlade obiskal diktatorja Moamerja Gadafija. Obisk v Libiji je izpeljal samovoljno, Gadafiju je podaril lipicanca, ta pa njemu dve kameli. To mešetarjenje je potekalo brez sodelovanja Protokola RS, ki pravilno dojema podarjanje živali kot neprimerno in zastarelo. Nisem mogla ostati ravnodušna, zato sem v Dnevnik napisala tole pismo.

Potem je prišel še tale biser, izkazalo se je, da je bil kot predsednik vlade soodgovoren tudi za trgovanje z medvedjim mesom.

"Medved na Pahorjevem krožniku: Danes že nekoliko pozabljena vlada Boruta Pahorja je na prvi seji po izgubljenih državnozborskih volitvah decembra leta 2011, ko naj bi opravljala le še tekoče posle, poskrbela, da se s pobitimi medvedi in deli njihovih teles lahko trguje. Trgovanje z ogroženimi vrstami je v svetu namreč strogo prepovedano. To početje je razumljeno kot skrajno sprevrženo in ima pravno-formalno status nezakonitega ravnanja, za kršitve so zagrožene visoke denarne ali celo zaporne kazni. Slovenija je kot podpisnica konvencije CITES, ki ureja to področje, to dolžna spoštovati. V skladu z določili mednarodne in domače zakonodaje so možne tudi določene izjeme, ki jih v skladu s prej navedenim sprejmejo posamezne države. V Sloveniji glede tega vprašanja ni bilo nobene razprave ali razumnega posveta o tej izjemno občutljivi tematiki. V zatišju vrhunca političnega kolapsa je Pahorjeva vlada velikodušno podarila lovski bratovščini komercialni monopol nad populacijo slovenskega medveda." (Dnevnik, Objektiv, Viko Luskovec, Grozi mu izumrtje, 21. 9. 2013)

Zatišje zatem ni trajalo dolgo. Kot predsednik države se je proslavil z zlato ribico Princesko. Najprej jo je namestil v bučko, ker je nasedel stereotipu, ki ga je videl v risankah in reklamah. Tudi zatem, ko so se oglasila društva in akvaristi, se njegovim ni dalo truditi, zato so jo strpali v neustrezen in premajhen akvarij.

 

(Foto - Borut Pahor - akvarij - Princeska)


Iz njegovega urada so sporočili, da je "s hvaležnostjo upošteval nasvete". "Ko bi bilo vse tako enostavno", so še zapisali. Očitno ni, če še za neko ribo ne znajo poskrbeti, kot je treba.

Kot ena redkih nisem bila zadovoljna s polovičarsko rešitvijo, zato sem jih opozorila, da se odgovoren človek najprej dobro pouči o živali in jo posvoji le, če ji lahko nudi dobre pogoje. Zlata riba lahko zraste do 30 cm, tak akvarij je zanjo to, kar bi bila za psa metrska veriga. Je jatna riba, krapovec, potrebuje kamnito dno in mulj, hladno vodo do 21°C, torej dovolj velik ribnik. "Zato ga prosim, da zlato ribo podari komu, ki ima vse, kar potrebuje odgovoren lastnik, torej tudi primerno namestitev zanjo, da bi lahko zaživela tako, kot pritiče njenemu imenu," sem zapisala v javnem pismu. Ne, moje pripombe njegovim sodelavcem tudi tokrat niso bile pomembne. Veliko uslugo jim je pri tem naredil UVHVVR, ki očitno meni, da zakonodaja in dobrobit živali veljajo le za navadne smrtnike (še to le včasih), pred vplivnimi pa se je treba globoko prikloniti.

Še naprej so mislili samo nase in na samopromocijo, zato je Pahor posvojil dve ribici, odvzeti iz narave, kamor jih zmečejo prav tako neodgovorni ljubitelji živali, ko se rib naveličajo ali ribe prerastejo prav takšne akvarije, v kakršnega so nameščene zdaj. Absurd. Izvajalci projekta se očitno iz zaverovanosti vase niso hoteli posvetovati z ozaveščenimi akvaristi in delijo ribe komurkoli kot najbolj neodgovorni trgovci. Zlata riba, oziroma vse vrste rib, ki spadajo v to skupino, sploh niso primerne za začetnike v akvaristiki, bolj kot v akvarije spadajo v ribnike, a imajo to smolo, da so trpežne in zmožne dolgo preživljati človeško neumnost. Zato so najbolj prodajana vrsta rib in izpostavljene številnim mučenjem. V dobrih pogojih lahko zlate ribe dočakajo do 25 let. Pahorjeve ne bodo. Iz posnetka oddaje Dobro jutro iz nekega sprejema pri predsedniku je razvidno, da ribe hlastajo za zrakom, kar pomeni, da v vodi ni dovolj kisika. Hlastajmo za zrakom nekaj sekund in bomo videli, kaj je trpljenje. Te ribe hlastajo za zrakom vse življenje.

 


Če je Borut Pahor kje dosleden, je samo pri tem, da ne pusti živali pri miru, čeprav nima odnosa do njih. Škoda, da niti jamarji nimajo toliko ponosa in dopuščajo takšno izrabljanje živali za samopromocijo. Njemu dajo potuho, škodujejo pa stroki, predvsem pa živalim.

Sprašujem se, kakšni smo kot družba, da dopuščamo takšno ravnanje. Če je pes na metrski verigi, kričimo o mučenju. Kaj je potem drugače, če trpi riba in če njen lastnik ni slehernik janez novak, ampak predsednik Borut Pahor? Kaj pove o nas kot o družbi, ko očitamo državi dvojna merila za bogate in revne, čeprav dvojna merila očitno najbolj "uporabljamo" prav državljani? Kaj to pove o nas, da domnevni ljubitelji živali izvolijo ali dopustijo izvolitev nekoga, ki zavestno krši zakonodajo o zaščiti živali?

Pravzaprav me vse skupaj ne čudi preveč. Borut Pahor in javnost živita v simbiozi. Sodobni čas je prinesel drugačne vrednote, narcizem, površnost, osredotočenost nase, tekmovalnost in brezmejno zabavo, a tudi prijaznost in povezovalnost, samo če sta v korist. Zdaj je čas, ko se zavemo, da beseda prijaznost v sebi skriva praznost. Javnost ne ve, kaj so dosledno, logično in kritično razmišljanje, etika, dober spomin. Um je otopel, pozornost ljudi kratka, površna, pozornost se daje napačnim stvarem, zanima jih le tisto, kar potrjuje njihova prepričanja, nastala na podlagi predsodkov ali halo efekta. Javnost hoče njegov stisk rok in nasmeh, za katera pričakujejo, da bosta odpravila njihovo bedo, le redki razmišljajo, da sta le kratkotrajni anestetik za izgubo službe ali slabe ceste. Javnosti ne zanimajo moralne avtoritete, ker je morala odveč. Javnost sovraži privilegije pri drugih, a ne pri svojih izbrancih. Javnost hoče, da zanj ni čakalnih vrst pri zobarju, da mu trije jurji niso dovolj, da je služba zanj zabava, zabava življenje in da zanj pravil ni.

Trepljanja, hvaljenja, nasmeški. Država je bila zanj veliko igrišče, po katerem se je tekalo, pohajkovalo, se smehljalo in rokovalo. Igrišče, na katerem je delal, kar je hotel, imeli veliko pravic in malo dolžnosti. Takrat se je kot bergdohtar zresnil, rahlo namrščen zazrl v daljavo in rekel nekaj lepih modrih stavkov, da je ljudstvo verjelo, da država še obstaja in je vse prav. Potem pa spet hop na igrišče preizkušat različne poklice za fototermin. Prebrisano, da prepričaš volilce, da je pravzaprav to tvoje delo, da javnost ne pričakuje drugega, kot da poješ štrudl ženice, ki bi te imela za zeta, ter objaviš selfie z njo. Začarani krog simbioze je bil sklenjen. Trajal je 6 let in vsaj v milejši obliki bo trajal še naprej.

Zakaj Borut Pahor ni primeren za predsednika, so že pred volitvami lepo povedali ti strici in tete, njihovo pismo si velja zapomniti. Povprečen volilec se ni oziral na to, niti na to ne, da se predsedniku ni dalo odgovoriti na nekaj vprašanj, ki jih je kandidatom zastavil Pes moj prijatelj. Namesto tega se je bralce odpravilo le z izjavo, ki je bila spet le samopromocija. To so ljubitelji živali še nagradili s svojimi glasovi in podporo. To je poraz za vsakogar, ki mu ni vseeno za živali, a kratkovidna javnost tega ne vidi. Čez čas bo spet jamrala, da država za živali ne stori nič. Seveda ne - ker si s podporo ljudi to lahko privošči.

"Bil bom predsednik vseh", je rekel v nedeljo. Moj ni. Moj predsednik bi postavil vsebino pred formo. Bil bi razgledan, izobražen svetovljan, ki bi nas znal dobro predstavljati v tujini, svoje pristojnosti bi dosledno izvrševal, bdel nad institucijami, da bo opravljale svoje delo. Spoštoval bi vse ljudi, ne le kimavcev. Imel bi načela, ponos, bil bi dosleden, samokritičen. Razmišljal bi, šele nato govoril, delal, kar mora, ne kar hoče. Bil bi vse, kar je, tudi brez kamer in občinstva, njegovi znanci ne bi namigovali na koleričnost in substance. Vedel bi, da otročjost ni zdrava, otroškost pa moramo v sebi ohraniti vsi. Spoštoval bi naravo in ljudi učil, da človek ni večvreden.

Psi laju, a karavani prolaze, Pahorjeve ribe bodo trpele še naprej.

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: Rešimo Muro!

Barbarina kolumna: Požreti banane, načela in imeti se fajn

Barbarina kolumna: O noči čarovnic

Barbarina kolumna: O odstrelu medveda

Barbarina kolumna: Pes iz Murske Sobote

Barbarina kolumna: Mačke

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

Barbarina kolumna: Dve zgodbi, golobja in zavetiška

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj