03.05.2017

Barbarina kolumna: Požreti banane, načela in imeti se fajn

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

V soboto, 6. maja 2017, bo na Pogačarjevem trgu v Ljubljani potekal Vegafest, festival veganstva. Na sicer kakovostni in dobrodošli prireditvi, ki vsebuje veliko zanimivih dogodkov, me je zmotilo "tekmovanje v jedenju banan".

Glede na ostale dogodke prenažiranje z bananami izpade kot tujek, zato sem vprašala organizatorje, Slovensko vegansko društvo (v nadaljevanju SVD), kaj ima skupnega z veganstvom, ki naj bi bilo me drugim tudi gibanje za mir, za višjo okoljsko zavest. Predlagala sem, da bi lahko banane, če jih je preveč, podarili organizacijam, ki delujo hrano socialno ogroženim.

SVD pa ni razvita tujina, kjer so pogosto veseli vprašanj, razmišljanj, kritik, se nanje odzivajo zrelo in se zavedajo enakopravnega odnosa z javnostjo. Reakcija je bila precej slovenska.

"Z veseljem ti razložim “kaj imata skupnega veganstvo in tekmovanje v jedenju banan. Najprej je pa dobro, da razumeš, da veganstvo ni “gibanje za mir in višjo okoljsko zavest”. To so le pozitivni stranski učinki veganstva, ki pa seveda lahko tudi koga pripeljejo do veganstva. Definicija veganstva: http://vegan.si/ziveti-vegansko/


Torej vegani si včasih namesto fižola privoščimo tudi sojine medaljone, čeprav so dražji in tudi zahtevajo več naravnih virov - preprosto zato ker so nam všeč. Nekateri vegani gremo včasih tudi v kino, čeprav bi namesto tega lahko denar podarili lačnim v Afriki. V omari imam troje hlač, čeprav bi verjetno lahko shajal samo z dvemi. Tretjih hlač dejansko nisem potreboval, kupil sem jih zgolj zato, ker so mi bile všeč. Index moje telesne mase je okoli 20, če bi jedel še malo manj in prišel do 18,5 bi prihranjen denar lahko podaril socialno ogroženim. Vem, še za nekaj veganov , ki podobno grešijo. Na vegafestu bo tudi glasba, srečelov, nešteto nepotrebnih izdelkov na stojnicah, ne zato, ker bi s tem prispivali k “miru in okolju” pač pa enostavno zato da se imamo lepo. Obiskovalci se bodo pogovarjali o nepomembnih rečeh, med tem, ko bi ta čas lahko porabili za delenje letakov o veganstvu.


Enako je s tekmovanjem v jedenju banan (ki ni tekmovanje v jedenju mesa) - nekateri radi tekmujejo, nekateri radi navijamo zanje. Skratka, nekateri ne verjamemo, da se veganstvo razlikuje od “ne-veganstva” po tem, da smo zagrenjeni asketi, pač pa po stvareh, ki so opisane v definiciji. Če te še vedno muči ta ideja greš lahko tekmovalcem svetovati, naj preskočijo naslednji obrok in bo zadeva rešena - ampak mislim, da ga bodo tako ali tako preskočili."

Pokroviteljstvo in površnost, ki zadovoljita povprečnega človeka, razmišljujočega pa ne.

Torej - če imaš ITM 20 namesto 18.5, ne moreš dati denarja socialno ogroženim? Če greš včasih v kino, ne moreš dati denarja lačnim v Afriki?

Če se nočeš zabavati plehko, si avtomatično zagrenjen asket? Je asket nujno zagrenjen?

Ker "nekateri radi tekmujejo", je treba skrbeti za gladiatorske apetite nekaterih, ki jim ni dovolj tekem v življenju, in se požvižgati na to, da se škoduje živalim, okolju in veganstvu?

Društvo, ki naj bi vzpodbujalo sočutje in etično vedenje, in vsaj del članov morebiti tudi živi tako, rihta festival zato, da lahko pokažejo javnosti, da radi pozabijo na svoja načela in mislijo samo na to, kako se bodo imeli fajn?

"Veganstvo način življenja, ki teži k izključitvi (kolikor je mogoče in izvedljivo) vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, obleke in druge namene" (KLIK). Kako se ta filozofija ujema z žurom pogoltnosti?

Če so okoljska zavest, mir in podobno "le pozitiven stranski učinek", zakaj je potem nenazadnje napis na veganski restavraciji Loving Hut "Bodi vegan, širi mir", s čimer lahko vsakdo, vegan ali ne, to razume kot glavno premiso delovanja veganstva?

Čemu za vsako ceno dokazovati sebi in vsejedom, da si isti kot oni?

V nadaljevanju so zapisali še: "Če nekdo naredi festival, je odgovorno, da ga naredi zabavnega. In to je dobro za živali. Btw SVD dela še ogrooomno drugih dobrih stvari za živali. Vegafest je festval ki se zgodi enkrat letno. In zakaj si bi se izognili ravno tisti zabavi ki tebi ni všeč?"

Ne gre zame ali za vas, SVD. Gre za sporočilo, ki se ga predaja javnosti, tudi tistim, ki vsako dvoličnost, brezbrižnost in nedoslednost lahko uporabijo za diskreditiranje veganstva, kar se pogosto dogaja, ko najdem posmehljive zapise, da "poznam vegane, ki se valjajo po ledernih kavčih in stalno vozakajo po izletih in vseeno jim je za zrak". SVD in njihovi všečkarji ne razumejo, da veganstvo ne bi smelo biti moda, da ni problem v zabavi kot taki, temveč v tem, kolikor čuta imamo za izbiro zabave. SVD in njegovi apologeti ne razumejo, da nisi zadrgnjenec, če se ne zabavaš na njihov predpisan način. Vsi kdaj storimo/kupimo kaj, česar ni treba, vendar je nekje treba potegniti meje. Obstaja meja med crkljanjem duše in objestnostjo, kar tekmovanje v zapravljanju hrane nedvomno je. Ne razumejo niti tega, da z opozarjanjem na nepravilnosti ne rušiš gibanja veganstva, ampak želiš, da postane močnejše, boljše, doslednejše.

SVD ima torej povsem neambiciozen namen - biti isti kot vsi drugi, z vsemi napakami, slabostmi, le brez izkoriščanja živali, a nič hudega, če do tega vseeno pride. Vsako društvo ima seveda pravico določati lastne smernice in cilje, a vseeno upam, da bo kdaj večji del veganov razmišljal bolj napredno in celostno, ter v veganstvu videl tudi priložnost za moralni napredek in etiko. Nihče ni superman, a vsak lahko deluje tako, da se izboljšuje. Mora. Človek je namreč izgubil vsak kompas, v svojem debilizmu je naredil že toliko slabega, da se mora vsaj malo omejevati. Današnje življenje je že tako polno tekmovanj, v katere prisiljujemo že najmlajše (in s tem posledično izključimo možnost empatije in sposobnost za sodelovanje) in žalostno je, če se ne znamo zabavati brez tekmovanj. Igre s pirhi, prenažiranje z bananami, polivanje z vodo (pitne vode pa vedno bolj primanjkuje), ko objestnosti ni konca, se začne še obmetavati s paradižniki ali pomarančami (KLIK in KLIK). Slednje je skupaj s tekom pred biki v Pamploni uvrščeno med deset najbolj odštekanih festivalov na svetu. Si želimo takšnih vzporednic?

SVD je nato tekmovanje minimaliziralo, češ da gre itak "le za nekaj banan in evrov". Tudi če gre le za eno in manjše tekmovanje, ostaja poanta ista. Še vedno smo podprli izkoriščanje nekoga in objestnost, kot če bi rekli, da je slabo ubiti sto krav, dobro pa je ubiti pet krav. Ena od vernic SVD je trdila še, da "so banane veganske". Druga komentatorka je dokazovala nasprotno, a je bil komentar naknadno izbrisan. Zapisala je: "Če gremo bit pikolovski banane dejansko niso veganske, vsaj te ki niso bio ker so špricane s pesticidi ki vsebujejo male morske lupinarje ki posledično grejo skoz bananino lupino v banano." Jaz dodajam tole povezavo, ki jasno dokaže etično sporno pridelavo banan, s katero škodujemo tudi živalim. Torej se lahko vprašamo - ali je tekmovanje v jedenju banan res tako zelo drugačno od tekmovanja v goltanju hrenovk in hamburgerjev?


 

Sledilo je še nekaj pokroviteljskih floskul in miselnih polizdelkov, da naj nekateri več delamo za živali in manj pišemo na FB (Kaj takšnega napišejo tisti, ki so veliko na FB, dela pa ni videti), "da se ljudje pač radi zabavamo" (se brez basanja hrane ne moremo?), da sem "našla eno samo podrobnost" (Še dobro, ne? Koliko pa bi jih morala?) in to "samo hrano" (Kaj bi še iskala drugega, če se pri večini veganov vse vrti samo okrog hrane in receptov?). Sledila je še pokroviteljska floskula, da "bi morali biti hvaležni organizatorjem, koliko truda in dela je vloženega v organizacijo takega festivala".

Pa kaj? Vem. Pred leti sem sodelovala pri organizaciji dvodnevne mednarodne konference z več kot sto udeleženci. Bile smo štiri, služba, prostovoljno delo, druge obveznosti, vse je bilo treba opraviti. Sama sem organizirala nekaj predavanj, s somišljenico razstavo, z nekaj drugimi prirejam še eno. Ni ne prva ne zadnja stvar, ki jo delam v življenju. Prostovoljno, poleg službe in drugih stvari. Pa kaj? Delo kot delo, ki ga opravljaš zaradi lastnih teženj, z veseljem, nihče te ne sili vanj in ne hvalisaš se okrog. Saj je lepo, če se kaj dela, a ne vidim razloga, da je treba nekomu peti hvalnice in ga častiti kot boga samo zato, ker nekaj dela. Koliko pa jih dela res dobro? Prav takšna ne(samo)kritičnost sili ljudi k hitremu zadovoljstvu, k teženju k povprečnosti, tako značilni za Slovence.

Potem sta sledili še cinični cvetki, "da se uporablja lačne kot Primc otroke" in "da bodo banane itak pojedli lačni tekmovalci, ki bodo naslednji obrok tako ali tako preskočili". Osebi, ki sta to napisali, sta pokazali, da nimata sočutja in ju ne zanima, da se ne da primerjati nekaj vegančkov, ki niso jedli že cele tri ure in resnično socialno ogroženih ljudi. Ko sem bila socialna delavka, pa tudi danes, sem videla in vidim stvari, ki jih ni lepo videti, a jih moraš, da ne izgubiš stika z resničnostjo. Bolj kot kadarkoli prej pa vidim, da altruizem danes za večino ljudi ni kul, pomembna je le osredotočenost nase, na lasten užitek, ukvarjanje s sabo. Kot je že pred leti zapisala Vesna Vuk Godina, je najvišja vrednota "imeti se fajn".

Potrošništvo iz nas ustvarja lutke, ki kopičijo stvari z namenom samopozabe, da otopijo možgani in čustva. Vesti se, kot nam v nekem trenutku ustreza, pomemben je le sedanji trenutek. Morala in etika sta à la carte menu, vzameš, kar in ko želiš. Najprej je fajn nastopati v poziciji moralne superiornosti, kot razgledane in ozaveščene osebe s pridihom večvrednosti pridigati vsejedom o trpečih živalih in škodljivosti živinoreje za okolje (ki je za marsikaterega vegana očitno edina omembe vredna oblika onesnaževanja okolja). Ob priložnosti pa "se imeti fajn" in pri tem brez težav pozabiti na načela, ker smo tako sila plemeniti, da imamo moralno pravico goljufati. To misli tudi povprečen politik. Zato ne preseneča, da večine očitna diskrepanca med veganstvom in tekmovanji v zapravljanju hrane ne moti. Doslednost in razmišljanje sta jim odveč. Vse se začne in konča pri hrani, deljenju receptov in organiziranju večerjic. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko veganov se trudi biti doslednih v prepričanjih (popolna doslednost žal ni mogoča) in pri kolikšnem delu veganov gre za modo, napuh ali žal tudi ortoreksijo, ki kot zasvojenost lahko preide tudi v druge motnje hranjenja. (Treba je vedeti, da motnja hranjenja ni vezana le na neposredno uživanje hrane, ampak tudi na druge rituale, povezane s hrano, na kupovanje, pripravo, razmišljanje, zbiranje receptov itd.)

Slovenci zavržemo tretjino hrane, Slovenska filantropija, Adra, ZPMS, Lionsi, projekt Botrstvo in še marsikdo pa se trudijo (odvečno) hrano spraviti do tistih, ki jo res potrebujejo. Marsikdo med njimi še bolj kot hrano potrebuje celostno rešitev problemov, kar pa je že odgovornost države, ne nevladnih organizacij, ki se trudijo, kakor zmorejo. Opravljajo delo namesto države, zato je tudi hrana bolje kot nič. Takšna tekmovanja v žrtju so posmeh tem organizacijam in rušenje kredibilnosti veganstva kot domnevno moralnega gibanja. Marsikateri vsejed ima namreč več čuta za sočloveka kot oni in sočutje do soljudi, živali in narave se ne izključujejo, nasprotno. Zato bi bilo dobro, če bi tisti, ki se norčujejo iz lačnih, malo pogledali izza svojih plank in videli resnični svet, za začetek tu - KLIK, KLIK, KLIK in KLIK.

V Celju je bilo 22. aprila 2017 1. Vseslovensko srečanje društev in aktivistov za pravice živali. Dragoceno srečanje, upam, da bo res postalo letno. Prineslo je marsikatero novo in zanimivo razmišljanje. Med drugim je Ivan Soče lepo razložil, da naša hrana ni zasebna stvar, prav zaradi tega, ker vpliva na posledice pri vseh, pri drugih ljudeh, živalih, okolju. Naše izbire imajo vpliv na vse. Takšna tekmovanja je v najini korespondenci označil za "maloumno, ponižujočo zabavo za množice, ki se naslajajo nad neumnostjo drugih in se nezavedno uvrščajo v isto skupino". Drži. Očitno smo ljudje bitja brez časti, dostojanstva, tekmovalnost je spodnesla sodelovanje, gladiatorstva pa je še več kot v rimskih časih.

To ni reklama proti Vegafestu. Nasprotno, dobro je iti tja, gre za čisto dober festival, za katerega upam, da bo v bodoče opustil tekmovanje v žretju banan. Ponuja dovolj drugih nespornih in kakovostnih vsebin, pri katerih se še vedno lahko zabavamo (če je to najpomembnejše) in pri tem ostanemo Ljudje z etiko. Kako so že temu rekli pred časom? Z glavo na zabavo.


Barbara

Fotografija 1: Michelle Smith, Brisbane Times

Fotografija 2: Ted Active, fallenfruit.org

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: O noči čarovnic

Barbarina kolumna: O odstrelu medveda

Barbarina kolumna: Pes iz Murske Sobote

Barbarina kolumna: Mačke

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

Barbarina kolumna: Dve zgodbi, golobja in zavetiška

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.