BARBARINA KOLUMNA

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

Zakaj je odnos med nami in UVHVVR tako slab? (trojček kolumen)
 

Ta kolumna bo del trojčka kolumen, ki bo opisoval vedno slabši odnos med civilno družbo in UVHVVR (Upravo Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin). Veliko branja, zato upam, da si bodo bralci tokrat opustili FB miselnost hitrih površnih informacij in si bodo kolumno vseeno prebrali v miru, ko si bodo vzeli čas zanjo.  
 
Pod pojmom civilna družba so mišljeni vsi akterji na področju varstva in zaščite živali – društva in druge nevladne organizacije, FB skupine ter posamezniki, aktivni na tem področju. Skušala bom pojasniti nekaj razlogov za slab odnos, iz katerih so razvidne tudi rešitve.

Zadeva ni preprosta, krivcev za to pa je več. Najlažje je krivdo prenašati na drugega, UVHVVR je postal dežurni krivec za vse, s čimer zamujamo priložnost za učenje in lasten napredek. Zato bom začela najprej z razlogi na naši strani. Vem, da bom zaradi tega deležna številnih kritik, ali še bolj slovensko, obrekovanj, a če ubijemo glasnika, ki prinaša slabo vest, slednje s tem ne izbrišemo. Bolj konstruktivno bi bilo, da se vsi skupaj lotimo izboljševanja naših odnosov in položaja. Že leta je stanje isto, le število društev se je zaradi drobnjakarstva in nezmožnosti sodelovanja namnožilo, zato je napredek nujen. O tem sem delno že pisala v kolumni Kdo smo?, zato bom tokrat opisala tisto, kar pred letom ni bilo zapisano.

Nekatera društva delujejo hierarhično. Ključni člani niso sposobni enakopravnega odnosa do drugih članov, vidijo jih le kot izvrševalce idej glavnih članov. Kadrovanje spominja na tisto v slabih podjetjih; radovedni, kreativni, z znanjem in željo po napredku niso zaželeni, temveč vodljivost, odsotnost moralnih dilem in enoumje. Če član ni tak, ne pride do usklajevanja mnenja, dela ali možnosti za širjenje delovanja društva, temveč se poskrbi za odhod člana, ki skupaj z nekaj posamezniki ustanovi svoje društvo in se ves postopek sčasoma lahko še ponovi.

Tako imamo v državi čez 80 tovrstnih društev, čeprav bi glede na majhnost teritorija bila dovolj dve ali tri velika in močna društva z raznimi sekcijami, mednarodnim sodelovanjem, s čimer bi dobre prakse iz tujine ob dobri medsebojni povezanosti lažje uveljavljali pri nas in imeli boljši položaj pri sodelovanju z vladnimi organi. Vsak bi lahko delal na področju, na katerem je najboljši, dosegel bi se optimalni učinek vsakega člana in ne bi bilo potrebno, da se vsak posebej ukvarja z računovodstvom, letnimi poročili in podobnimi brezzveznostmi, ki kradejo čas in denar. Vsak okopava svoj vrtiček in ne loči jame za sajenje od lastnega plitkega groba.

Poleg odnosov znotraj društev so pomembni tudi odnosi med društvi. Mariborsko društvo je pred leti šlo na ptujsko območje preverjat posvojitev ene od živali. Pri tem so odkrili nov primer mučenja in ukrepali. Ptujsko društvo pa zato ni bilo hvaležno, kot bi bil vsak z malce zdrave pameti, nasprotno. Očitali so mariborskemu društvu, kaj imajo za iskati na njihovem območju in jim celo grozili s tožbo. Dokaz, kako pogubna je lahko ozka vrtičkarska miselnost, od katere imajo škodo živali, saj ptujskega društva ne zanima, da mučenje brez mariborskega društva sploh ne bi bilo odkrito. Očitno mora po srednjeveško vsak obdelovati svoj mali fevdek?  
 
Društva si po večini ne pomagajo med sabo, ali pa so poskusi sodelovanja enostranski in usmerjeni v lastno korist. Do javnosti imajo shizofren odnos. Ponavadi si društva prizadevajo za ugled v splošni javnosti, saj so od tega odvisni njihovi prihodki. Biti lep, ko te vidijo vsi. Ko te ne vidi nihče, je drugače. Po eni strani iščejo nove člane – ker jih tudi morajo, po drugi strani pa z nepripravljenostjo pomagati drugim ljudem nočejo videti, da si prav s tem zapravljajo ugled in možnost za pridobitev novih članov ali vsaj zunanjih sodelavcev. Več časa kot za samo delo tako porabijo za razlaganje ljudem, česa vsega ne morejo/nočejo delati, tudi na neprijazen način, s čimer odvrnejo ljudi od tega, da bi kdaj živalim pomagali, ker si s tem nakopljejo le sitnosti. Res je, da veliko ljudi želi vse preložiti na društva, a če imamo do posameznikov spoštljiv odnos (moralna dolžnost!) in jim pomagamo, bosta obe strani bogatejši za lepo izkušnjo – posameznik bo samozavestnejši in z dobrim občutkom živalim pomagal tudi naslednjič, društvo pa lahko s tem pridobi potencialnega člana ali zunanjega sodelavca. Naredilo bi se več in lažje.   
 

 

En kaki, eno društvo? :-) (foto: B. G.)

Tudi odnos do članov v društvih je sam sebi nasprotujoč. Po eni strani si prizadevajo za čim večje število članov in aktivnost jih ne zanima, dokler član plačuje članarino. Potem ugotovijo, da je aktivnih članov malo, kar nekaterim odgovarja, da imajo izgovor za to, da delajo malo in le tisto, kar jim ustreza in ne tega, kar je za živali v resnici potrebno. Na živali se gleda izključno ljubiteljsko, ker so kužki in muce tako sladki, sčasoma pa ne zmorejo več niti tega dela, ker je problemov vse več in ne znajo aktivirati obstoječih članov. Slednji se pogosto  včlanijo iz napačnih razlogov, ker se jim zdi strašansko fajn in plemenito biti v društvu. Osebe, ki jim niso všeč, zavračajo, nato nove člane iščejo še naprej.  

Redka so društva, ki so zmožna videti celotno sliko, kako lastno aktivnost vpeti v celotno "sceno" živalovarstva in kako delovati resnično v korist živali. Tako imamo samo organizacijo, ki se ukvarja z rejnimi živalmi in ne zmore vsega dela in stroškov. Jim bo kdo pomagal?  Imamo "ptičje" društvo, a kaj, ko se posveča le ogroženim vrstam ptic (kot da bi jih opazovanje obvarovalo pred izumrtjem), uravnavanje števila golobov pa večinoma ostaja prepuščeno naključnim mučiteljem (posebna kolumna).

Pomanjkanje širine, nedoslednost v razmišljanjih. Sedaj bi vsi pomagali psom iz Bosne. Vsak posebej se odpelje tja s kombijem hrane, jo razdeli psom in pripelje nekaj psov. Ne razmišlja se preveč, kaj bo s temi psi. Vse je stvar stihije, ni toliko sodelovanja ni, da bi se povezali med seboj, si nudili pomoč pri prevozih, stroških. Koliko med njimi jih sodeluje s tamkajšnjimi društvi, ali vsaj več kot enim, koliko si prizadevajo za kakovostna zavetišča v Bosni, koliko jih nudi pomoč drugim živalim, ozaveščanje javnosti, vrši pritisk na lokalne oblasti in druge institucije, črpa pravne poti ali sodeluje z mednarodnimi organizacijami? Požar je treba gasiti organizirano in vsepovsod, ne z nekaj vedri vode in se zavedati, da Bosna ni edina država, v kateri je odnos do živali slab. Vsem dotičnim so problem čas in sredstva – če jih ni, morda ni treba ravno do Bosne in če je že treba v bližnjo tujino - zakaj ne gre nihče na Hrvaško, Madžarsko?

Društva delajo enake napake v odnosu do živali kot površni kvaziljubitelji živali – specizem in antropomorfizem. Radi imajo lepe slikice kužkov na FB, povezanost se čuti le do tistih vrst živali, ki potešita človekovo željo po estetiki, nežnosti in bližini. Sebičnost, torej. Društva se ne zavedajo, da bi s svojim odnosom do živali morala biti za zgled, zato psi z očali, oblečeni v majčke, žal niso le domena plehkih lastnikov, tudi društev. Kakšne so posledice tega, če društvu poskusiš dopovedati, da takšen odnos živalim škoduje, sem opisala že v kolumni o antropomorfizmu.

Pomanjkanje znanja, nizka raven komunikacije, pomanjkljiv pretok informacij, dobrih izkušenj in praks se ne deli z drugimi ostajajo problem in bognedaj, da bi kakorkoli koristili komu drugemu. Vsak mora izumljati lastno toplo vodo, čeprav ne ve, kako toplo vodo uporabljati. Napačni razlogi za aktivnost na tem področju, prevečkrat se deluje zato, ker se počutimo boljši in bolj plemenitiin hitro se vidi, kako majhen korak je med zdravo samozavestjo in napuhom.

Tudi medsebojna hierarhija je škodljiva. Prepogosto se dogaja, da ni pomemben predlog, ideja, temveč kdo ga je podal. Če ta oseba ni dovolj pomembna, bo zadeva propadla, tudi če bi še tako koristila živalim. Dokaz so že te kolumne. Lep primer je bilo tudi eno od pisem za medije. Ob iskanju podpisnikov sem prejela manj podpisov kot v primeru, ko je za isto pismo podpise zbiral Pes moj prijatelj. Prav tako nam škoduje nepoznavanje bontona, še vedno je neodgovarjanje na pošto stalnica velikega števila društev, kar opažajo tudi nove in odmevne FB skupine, ko iščejo možnosti za sodelovanje, da bi bili skupaj močnejši.

Problem niso le društva, tudi številni posamezniki. Dandanes je ljubitelj živali že vsak, ki ima psa. Ne zaveda se, da se ljubezen do živali pri svoji živali šele začne in ne tudi konča. Všečka slikice živali na FB, le občasno se razburi pri konkretnem primeru mučenja psa in vzvišeni distanci UVHVVR, pri čemer kot cepetajoči triletnik kar tekmuje z drugimi, kako ta urad čim bolj popljuvati in se pri tem izražati čim nižje ... S tem samo jemljemo kredibilnost sami sebi.

Zato se nam UVHVVR včasih upravičeno posmehuje, ker ve, da mu ni treba, da bi nas jemal resno. Jemlje nam moč z nekakovostno zakonodajo in birokratskim razmišljanjem, nato si jo z opisanim delovanjem jemljemo še sami.

To pa je tudi edino, kar razume UVHVVR. Ne razumejo pomena civilne družbe, ne razumejo tega, da namen zakonodaje ni v tem, da jo napišeš sam, četudi ne znaš, in da se potem skrivaš za njo ali jo obračaš v svoj prid, kakor ti ustreza. Je urad, ki prikazuje realnost slovenskih institucij, ki že dolgo ne služijo svojemu namenu, a jih še kar naprej potrpežljivo plačujemo in niti ne zahtevamo boljšega odnosa. Kljub temu narašča nestrpnost do javnega sektorja, za katero so krivi prav takšni organi kot UVHVVR, a imajo slabe posledice od tega vsi, tudi gasilci in drugi, ki jim privoščimo boljši položaj. A to je že druga tema.   

Za UVHVVR je civilna družba nebodijetreba. Društva smo v prejšnjem Zakonu o zaščiti živali imela v 42. členu, zadnji odstavek, določeno dolžnost poročati inšpektorjem o kršitvah določb zakona, ter opozarjanje na nepravilnosti in nezakonitostmi v zvezi z zaščito živali. Svojo dolžnost smo očitno vestno izpolnjevali, za kar smo prejeli omalovaževanje, grožnje z globami zaradi lažnih prijav, češnja na tortici pa je izbris te določbe v lanski spremembi zakona. Jasen znak, da si UVHVVR ne želi našega sodelovanja, čeprav si navidezno prizadeva za to.

Ker se civilne družbe ne moreš znebiti, jo lahko vsaj poskušaš obvladovati. Zato je UVHVVR, takrat še VURS, pred petimi leti navidezno pokazal željo po sodelovanju in sklical sestanek. Toliko, da so nas malo prešteli, koliko naj bi nas sploh bilo, in nas določili za razdeljevalce letakov in knjižic. V tujini je drugače – tam je civilna družba močnejša kot tu, pogosto so celo pomemben partner pri delu vladnih institucij. Tier-WeGe iz Graza, je skupina (del večjega društva), namenjena nadzoru transporta živali. Delo opravljajo skupaj z vladnimi organi. Ko sem Mladena Tomšiča, direktorja mobilne enote VURS (edini del UVHVVR, ki res deluje), vprašala za to možnost v Sloveniji, je bil povsem osupel, kot da sem vprašala največjo neumnost. Razumljivo, saj UVHVVR deluje pri nas po starih, preživetih vzorcih. Zaposleni so gospoda, nedotakljivi in nezmotljivi strokovnjaki, povzdignjeni nad rajo, ki nima pojma o ničemer in jo je treba čim bolj odstraniti od svojega dela. Negujejo biciklistično miselnost, da se uklanjajo nadrejenim in vplivnim, ter tlačijo vse, ki niso del te elite.

Tako bo, dokler ne bomo vsaj poskusili narediti kaj proti temu. Upam, da bomo ob vsaki potezi UVHVVR nehali cepetati in pisati pritlehne komentarje, bolj bi bilo, da energijo, ki gre v nič, vložimo v to, da se povezujemo, pridobivamo znanja tako z veterinarskega, etološkega, kot tudi upravno-pravnega področja, pogledamo dobre prakse v tujini in se obdamo s čim več pravniki. Če UVHVVR ne razume resničnosti, jo moramo mi.  
 
 

 
Srečanje društev (foto: B.G.)
 
Vse dobre stvari so tri? Dodajam še trojček zgodb delovanja slovenskih društev, ki niso mišljene toliko kot kritika posamičnih društev, bolj kot praktični prikaz zgoraj opisanih dogajanj v slovenski živalovarstveni resničnosti.

Barbara

Zgodba 1: Največje in verjetno najstarejše društvo v Ljubljani. Nezaupljiv in odklonilen je stalnica, ki me je odvrnila od članstva, raje sem bila ustanovna članica društva v Zgodbi 3. Sčasoma se je ena od članic spravila name. Društva nisem mogla vprašati ničesar, ne da bi odpisala ona in vsako situacijo izkoristila za to, da si privošči žalitve, podtikanja, ki s predmetom mojega pisanja niso imele nobene zveze. To društvo povrh uči druga društva komunikacije (KLIK). Zadevo sem rešila šele tako, da sem odprla nov e-mail z izmišljenim imenom. Potem sem čudežno lahko prišla do korektnega odnosa in odgovorov, ki sem jih potrebovala pri svojem delu, a veselje ni trajalo dolgo, saj sem videla, da so ti odgovori površni, manj kakovostni od odgovorov Prijatelju životinja, čeprav gre za enega strokovno najbolj podkovanih društev pri nas. Naslednja izkušnja z njimi je bila ob poskusu povezovanja mojega bivšega društva z drugimi društvi, da bi ustvarili močnejšo civilno družbo – prijazno vabilo sem podpisala le z imenom, saj nisem hotela s polnim imenom sprožiti agresivnih reakcij te članice. Seveda so zadevo odkrili in vso zadevo izkoristili kot povod za strašansko užaljenost in krasen izgovor, da se jim ni treba povezovati z nikomer, čeprav tudi oni radi pojamrajo, da jih je premalo. Povezovanje bi pomenilo enakopravnost. Oni pa so kot v Orwellovi Živalski farmi enakopravnejši od drugih? (KLIK - skriti komentarji)

Zgodba 2: Društvo, kjer živim zdaj. Društvo je imelo pred leti po besedah predsednice več kot 100 članov, aktivnih jih je okrog 10. Odnos je bil dober, dokler sem živela v Ljubljani, tudi po preselitvi sva z možem za njih vozila živali med MS in LJ do posvojiteljev ali novih začasnih namestitev. Idila je trajala, dokler se nisem želela včlaniti v njihovo društvo, saj naj bi bili vedno dobrodošli novi člani. Zadržanost, hlad, aroganca. Tudi prevozov kar naenkrat niso več potrebovali. Manj zadržani in hladni so ljudje, ki imajo izkušnje z njimi – takrat še članica mi je osebno povedala, da so ji svetovali izstop iz društva, ker je hotela imeti več vpliva nad lastnim delom ter sredstvi (društvo sodi med premožnejše na tem področju), saj naj bi jih ključni člani porabljali precej po svoje – menda celo za sterilizacije lastniških živali svojih znancev. Tudi če slednje ne drži, bi lahko bolj pomagali drugim ljudem. Društvo namreč ne pomaga nikomur – več znancev bilo razočaranih, niso želeli pomagati niti takrat brezposelni osebi, ki jo je čakala služba, a je pred tem našla mačko, ki jo je želela posvojiti, v tistem trenutku pa je imela premalo sredstev za vso veterinarsko oskrbo. Društvo je prosila le za 20 € za sterilizacijo in jih ni dobila, čeprav društvo šteje svoje prihodke v tisočih evrih. Dala sem ji denar in ni mi žal, saj sta sedaj z mačko srečni. Pritožujejo se tudi hraniteljice prostoživečih mačk. Društvo ima z občino sklenjeno pogodbo, vsako leto prejmejo z občine 1000 €, občina pa se namesto letnega poročila o porabljenih sredstvih zadovolji z nekaj splošnimi stavki, specifikacije sredstev ni nikjer, kar je precej nenavadno, glede na to, da je predsednica društva davčna inšpektorica.

Nato je prišla še moja izkušnja. Mačka z mladiči precej visoko pod pločevinasto streho, zunaj 35 °C, klicala sem jih za pomoč, če bi mi pomagali ujeti mačke zaradi težjega dostopa ter pri namestitvi kamorkoli, v slednjem primeru tudi v zavetišče (ena naslednjih kolumen). Sedež društva je oddaljen le 200 m. Prišli so po treh dneh, a sploh ne bi, če ne bi bil mož hudo vztrajen. Klical je on, da ne bi zavrnili pomoči samo zato, ker bi klicala jaz. Ob prihodu se je vsa zgodba razlagala že četrtič, ker člani ne znajo komunicirati med seboj. Dva mladiča sem namestila dva dni pred tem, drugih mačk ob njihovem prihodu več ni bilo, čeprav so prvi dan še bile. Članica mi je nato pametno svetovala, naj drugič pokličem takoj in da naj najdena mačkona kar imam, seveda imam lahko osem mačk, ker jih ima ona šestnajst. Ni je zanimalo, če bom imela probleme s hierarhijo med mačkami, dovolj prostora zanje, kako kakovostno bo njihovo življenje, če sploh imam denar zanje. Za razliko od nje nimam urejene brezplačne veterinarske oskrbe, a to je ni zanimalo.

Svoji materi, ki je bila priča temu, nisem nikoli pred tem razlagala svojih izkušenj z društvom. Zato jim je dajala manjše donacije in kupovala koledarje. Ko je videla odnos te članice, je bila neprijetno presenečena. Kaj si misli sedaj o tem društvu, ki zaradi lastne nespameti ne vidi, da si s svojo miselnostjo in delovanjem odžira denar in ugled?

Zgodba 3: Majhno društvo v trebanjskih gričih. Štiri aktivna in zanimiva leta. Potem smo se očitno prelevili v kinološko društvo, ne da bi vedela, kdaj in zakaj, te dejavnosti nismo imeli niti v statutu, saj sta si oba koncepta nasprotujoča. Društvo je postalo izključno družinska zadeva, poleg nekaj najdenih mešancev so si omislili rodovniško leglo z argumentom, da gre za prve pse te pasme v Sloveniji. Niso jih mogli prodati, živali je postalo preveč. Redki izvendružinski sateliti nismo bili več pomembni, predsednica se je zaprla vase, dela ni več opravljala, niti ni tega omogočala drugim. Zato je bil vsaj do junija zadržan tudi denar, zbran mesece pred tem z donacijami na Pes moj prijatelj za zdravljenje mačke, saj nihče razen nje ni imel dostopa do sredstev. Računi klinike v Topolšici so morda še vedno delno neplačani in nerodno mi je zaradi tega. Nova članica, ki me je nadomestila v Svetu zavetišča Meli Trebnje, svojega dela ni opravljala, čeprav je obljubljala veliko.

Zakaj ostati v društvu, kjer si spregledan in lahko delaš le kot samostojna oseba? Tako ima sedaj Svet zavetišča Meli Trebnje predstavnika društva le formalno, izničilo se je vse dosedanje delo. Vprašanje je, kdo poleg posavskega društva še poskuša bdeti nad delom Melija, kjer so nepozornost društev verjetno zdaj že dobro izkoristili. Škodo trpijo živali, a to nikomur ni mar. Vem le, da je dobra samota boljša kot slaba družba.

Prejšnje Barbarine kolumne:

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.