11.10.2019

Bibina napaka lahko pomeni mojo smrt! Skupaj prehodila 841 kilometrov dolgo pot!

V sklopu dobrodelno-ozaveščevalnega projekta Srce za tačke, ki ga skupaj s podjetjem Lidl Slovenija izvajamo v tem mesecu, spoznavamo tudi prav posebne pasje prijatelje. Tokrat bomo spoznali šolano psičko vodnico, ki sliši na ime Biba. Biba in Martin Močnik sta pred letom in pol v 22 dneh prehodila 841 kilometrov dolgo staro špansko romarsko pot El Camino de Santiago oz. Jakobovo pot. 56-letni Martin ima le 2 % ostanka vida na enem očesu. "Nisem edini slepi, ki je prehodil to slavno El Camino. Sem pa prvi "slepec", ki je sam, samo s pomočjo štirinožne vodičke slepe osebe, prehodil to pot. Teh "piškavih" 841 km," uvodoma pove Martin, ki je, kot boste opazili, ob svojem pripovedovanju zelo sproščen in tudi šaljiv. Predvsem na svoj račun.



Martinu in Bibi pa ne bi uspelo brez velike pomoči inštruktorja Marka Bručana. "Ne samo, da je Bibin inštruktor. Je svetovno priznani vodnik reševalnih psov pri potresih, cunamijih, plazovih in drugih naravnih nesrečah," dodaja Martin.

 

Kako ste sploh prišli na idejo za tak podvig?

 

Ideja se je porodila pred kakšnimi tremi leti. Biba me spremlja in vodi na vseh pohodih, s pomočjo skupine pohodnikov in planincev DU Mengeš sva Slovenijo prehodila že kar nekajkrat po dolgem in po čez. Tako sva prehodila že vse štiri krake slovenske Jakobove poti. Veliko hodiva tudi po hribih in dolinah. Letno, odvisno od vremena, osvobodiva 30 do 50 krtin. Take, od tisoč in čez dva tisoč metrov. Malo po Sloveniji, nekaj po Avstriji, Italiji, pa po Hrvaški. Samo tja, kjer so klini in zajle ne greva. Kar je logično. (smeh)

 

Večina mojih sopohodnikov je vernih. Osebno sem sicer komunist. In to pravi komunist. Vsak od nas ve, pri čem je in se spoštujemo. Ko smo hodili po slovenski Jakobovi poti sem prvič slišal za to slavno špansko Camino. Nihče od mojih sopohodnikov je še ni prehodil. Imeli so željo, a zaradi takih in drugačnih razlogov je verjetno nikoli ne bodo prehodili. Prišlo mi je na misel. Zakaj pa je ne bi v imenu vseh prehodila midva z Bibo.

 

Vendar se zdi mnogim tak podvig skoraj nemogoč. Ste namreč edini slepi človek, ki je to preko 800 kilometrov dolgo pot prehodil sam - brez "človeškega vodnika". A vam je uspelo. No, pri tem pa vam je pomagala psička Biba. Tako močna želja, morda vztrajnost ali kaj tretjega?

 

Verjamem, da je za marsikoga tak pohod nemogoč. Celo neizvedljiv. Toda ti ljudje ne poznajo Bibe in Martina. (smeh) Midva sva neuničljiva. Sam sem Štajerc. Po horoskopu škorpijon, po kitajskem pa celo tiger. Preden sem oslepel sem bil gostinec. To so štiri dejstva, ki kažejo na to, da sem trmast. Ko se Martin nekaj odloči, nikoli ne popusti. Pa tudi če v svojo škodo. Vsi, ki me poznajo vedo, da nikoli ničesar ne obljubim. Izpolnim pa vse kar rečem.

 

Pot sta opravila v 22 dneh. Menda je bilo najtežje prvih 48 ur …

 

V resnici je bilo problematičnih prvih 17 ur. Toliko časa sva z Bibo potrebovala, da sva iz Sant Jen Del Port brez ustavljanja premagala "piškavih" 27 km čez Pireneje. Prelaz v Pirenejih sicer ni visok. Nabereš pa veliko višinskih metrov. Ko že misliš, da si na vrhu, se pojavi nova krtina. In tako kar nekajkrat. Največji problem v Pirenejih je vreme. Spremeni se lahko v eni minuti. Pohod začneš v soncu. Kar naenkrat pa, kot bi presekal, se pojavita močna burja in sneženje. Tam lahko v trenutku zapade meter snega in celo več. Kar nekaj nepripravljenih romarjev v Pirenejih ne preživi.

 

No, začela se je najina kalvarija imenovana Pireneji. Naredil sem dva koraka naprej. Veter me je, kljub mojim 100 kilam, kot slamico vrgel tri korake nazaj. Zaradi velike količine snega sva se z Bibo komaj še premikala. Kljub temu, da imam vrhunsko planinsko opremo, so mi začeli zmrzovati prsti na nogah. Nisem si upal ustaviti, saj bi sigurno zmrznil. Po 17 urah in samo 27 kilometrih se nama je uspelo prebiti v Španijo. Še danes ne vem kako. Menda so takrat prelaz čez Pireneje iz francoske smeri zaprli. Za naju prepozno. Bila sva že v Španiji.

 

Kaj se je zgodilo potem?

 

Rezultat so bile ozebline. Dobil sem celo sončarico. Kljub temu sva naslednji dan naredila že 41 kilometrov. Prsti na nogah so začeli sumljivo smrdeti. Nekaj časa sem "kuhal", nekaj časa me je zeblo. In tako je minil prvi teden. Dnevno sem bil na zvezi z Bibinim inštruktorjem Maretom Bručanom. Nisem mu upal povedati, kako sem bolan.

 

Zakaj?

 

Takoj bi me prišel iskati in odpeljal domov. Kljub slabemu zdravstvenemu stanju sva že prvi teden uspela narediti 240 km. Sončarica je kmalu popustila.

 

Se je pozdravila tudi noga?

 

Moj osebni zdravnik se je več kot 4 mesece trudil, da mi prstov ni bilo potrebno odrezati. Rekel je, da imam več sreče kot pameti. (smeh)

 

Vrniva se k vajini poti. Kaj je sledilo?

 

Z Bibo sva dnevno naredila med 40 in 48 kilometri, prehodila pa do 12 ur. Vsak dan. Na vsaki dve uri sva si sicer jemala po 30 minut premora. Glede smeri nisva imela problemov. Biba ima fenomenalno sposobnost vodenja. Vsako jutro se je priklopila skupini romarjev in "racala" za njimi. Če so bili prehitri ali prepočasni, je poiskala drugo skupino.

 

Vas ni bilo strah, da bi se izgubila?

 

To je pravzaprav nemogoče. V trenutku, ko za kakih 100 metrov zgrešiš pot, se od nekje pojavi kakšen domačin in te usmeri na pravo pot. Še največ problemov z pravo smerjo sva imela z Bibo v večjih mestih. Tam so ljudje hodili v službe, šole … in Biba ni vedela, kateri skupini se naj priključi. Lep primer je bil denimo Burgos. 14 kilometrov sva imela za prehoditi čez to mesto. Že po 4 kilometrih nisva vedela, kako naprej. K nama je pristopil domačin in ponudil pomoč. Spremljal naju je čez večji del novega dela mesta in pa tudi čez cel stari Burgos. Na koncu pa je Bibo usmeril v pravo rajdo. Več kot 10 kilometrov naju je spremljal. Samo za "hvala lepa"!

 

Krasno. Kje sta prenočevala?

 

Nikjer nisem imel rezerviranega prenočišča. Saj ga tudi ne bi našel. Ko sem se odločil, da bo počasi dovolj hoje za določen dan, sva začela iskati streho nad glavo. Večinoma ni bilo problemov, saj sem vedno povedal, da je Biba "medical dog". Zanimivo pa je, da sem imel največje težave zaradi Bibe v hotelih, ki jih upravljajo nune. Biba je pes in nima duše, pri nas nima kaj iskati, so dejale. Povsem nekaj drugega so bili Frančiškani. Tam so Bibo praktično nosili po rokah. Ampak veste, ne znam jezikov in nisem imel videčega spremljevalca, da bi našel več takih hotelov.

 

Kako ste se na pot pravzaprav pripravili? Domnevam, da ne gre tako, da se nekega dne zbudite in si rečete “jutri pa grem na pot”?

 

Kot sem že dejal, sva z Bibo tako ali tako zelo aktivna tudi sicer. Vseeno sva veliko trenirala. S 30 kilogramov težkim nahrbtnikom sva več kot dve leti skoraj vsak dan opravila po 25 kilometrsko pot, seveda na različnih terenih.

 

Vseeno težko razumem, da ste se na tako pot podali čisto sami, brez človeškega spremljevalca …

 

Nikoli, ampak res nikoli ta pot ni bila načrtovana v taki obliki. Z nama bi namreč moral oditi videči spremljevalec. Za njega sem organiziral celo nabirko, da bi mu pokril stroške. Imel sem torej videčega spremljevalca. Imel sem marš ruto. Imel sem letalske karte za Pariz in naprej za Beatriz. Imel sem celo spakiran nahrbtnik. Skratka vse. Polet je bil predviden v soboto zjutraj. V petek okoli polnoči me je poklical moj videči spremljevalec in mi rekel, da si je premislil.

 

Neverjetno. In sta se v to avanturo podala sama …

 

Seveda. Biba in Martin sta pač odletela sama. Rekel sem si: "Bo kar bo". Vsaj poskusila bova. In uspelo nama je.

 

Bi to izkušnjo ponovili?

 

Da. Nikoli več pa se na tako pot ne bi podal brez videčega spremljevalca in nikoli več v enem dnevu ne bi prehodil več kot 25 kilometrov. Moja želja je prehoditi še portugalsko Jakobovo pot. Celo. Vseh 600 kilometrov.

 

Dejansko vam je bila Biba v neverjetno oporo. Kdaj je sploh prišla v vaše življenje?

 

Biba je res moje življenje. Kot sem že prej namignil, nisem slep od rojstva. Oslepel sem zaradi nezdravljene sladkorne bolezni pred približno 12 leti. Brez vida sem ostal v rekordnih 18 mesecih. V tem času sem imel kar 27 operacij. So pa bile moje oči že preveč poškodovane. Biba je z menoj že približno 9 let. Zdaj je stara dama. Pritačkala je v 11. leto.

 

Biba je šolana psička. Koliko časa poteka šolanje psa vodnika?

 

Pse vodnike slepe osebe se začne šolati pri enem letu starosti. Osnovno šolanje traja približno 6 mesecev. V službi je pes približno 8 let. Ves ta čas se seveda še vedno šola. Je pod stalnim letnim nadzorom inštruktorja in lastnika, to je Zavod za zdravstveno zavarovanje. Eden od vzrokov, zakaj so psi vodniki slepe osebe tako dragi je tudi huda selekcija. Niso vsi psi primerni za ta poklic. Od 1000 je primeren morda eden. Pa še tukaj se lahko zgodi, da se med šolanjem ugotovi, da pes zaradi takih in drugačnih vzrokov ni primeren za službo vodnika slepe osebe. Pa gre mimo leto, leto in pol …

 

Se še spominjate, kako je izgledalo vaše prve srečanje in kakšni so bili vajini prvi dnevi?

 

(smeh) Dokler pes ne naredi izpita A, ga bodoči (verjetni) uporabnik ne sme videti. Ker smo z inštruktorjem Markom Bručanom v zelo dobrih odnosih, je Bibo malo "prešvercal". Še preden je naredila izpit, mi jo je Mare pripeljal pokazati. Odprl je prtljažnik in box, Biba pa mi je takoj skočila v naročje. Od takrat sva neločljiva. Samo na toaleto grem brez nje. (smeh)

 

Koliko časa je minilo, da ste Bibi pričeli povsem zaupati, da gleda namesto vas?

 

Po naravi sem zelo nezaupljiv. Toda Bibi in sposobnosti njenega vodenja zaupam od prvega trenutka. Biba mi je celo med opravljanjem izpita B rešila življenje. Neki debil bi me brez Bibinega reagiranja povozil. In to na pločniku.

 

Pri čem pa vam - čisto konkretno, pomaga v vašem življenju?

 

Biba mi pomeni samostojnost. Razen pri vožnji. (smeh) Biba namreč noče voziti in pri orientaciji v nepoznanih krajih sva z Bibo popolnoma samostojna. Vse kar se lahko naredi peš narediva sama. Ni več toliko odvisnosti od dobre volje in časa drugih ljudi. Kljub temu, da imam skupino sopohodnikov, brez Bibe ne bi prehodil tolikšnega števila hribov in dolin. Ona skrbi, da mi najde najboljšo pot. Da ni razbitih kolen. V urbanem okolju pa mi je že kar nekajkrat rešila življenje. Doživel sem "ljubezni" s kamioni, skuterji, kandelabrom in kantami za smeti. Oh, kolikokrat sem se pred prihodom Bibe opravičeval kantam in kandelabrom. In tudi v kakšni jami sem učil mravlje poštevanko. (smeh)

 

Biba je odgovorna za vas, a hkrati je tudi ona vam v življenje prinesla dodatno odgovornost, drži?

 

Biba je živo bitje. Ne moreš jo po uporabi postaviti v kot ali dati v predal. Potrebno jo je hraniti. Negovati. Voziti k veterinarju. Vsak dan, petek, svetek, sobota, nedelja, sončno, deževno, mrzlo, vroče, skratka … ni važno kdaj, ves čas je treba skrbeti za njene potrebe. Kdor tega ne razume in kdor misli, da ima pes vodič samo svoje dolžnosti je bolje, da ga nima. Naj si nabavi plišasto igračko.

 

Ima Biba poleg vseh obveznosti tudi kaj časa za igro?

 

Razen v stanovanju, se z Bibo ne igram. Ne dovolim pa, da bi se igrala z drugimi psi. Ne morem je nadzorovati. Kot smo ugotovili, so psi vodniki neverjetno inteligentni. Ves čas nas preučujejo. Pri vodičih slepih je potrebno biti dosleden. Martin lahko dela napake. Biba jih ne sme. Bibina napaka lahko pomeni mojo poškodbo ali celo smrt. Biba je 24 ur na dan v službi. Res pa je, da ni skozi na vodilu. Določeni uporabniki in nekaj inštruktorjev se sicer z mojim pogledom ne strinja, a dokazano je bilo, da imam jaz bolj prav.

 

Ali osebe, ki potrebujejo psa vodnika, v Sloveniji naletijo na kakšne ovire? Kakšen je pravzaprav postopek?

 

Na Bibo sem čakal tri leta. Trenutno imamo v Sloveniji sedem inštruktorskih skupin. Večina ima "natreniranih" že nekaj primernih psov. Ali pa jih že celo nekaj pripravljajo za novo šolanje. Rekel bi, da lahko prosilec dokaj hitro pride do svojega psa. Prosilec mora biti slepa oseba. Po našem zakonu je slepa oseba tista, ki ima na dobro oko 5 % ali manj vida. Osebni zdravnik nato napiše napotnico za oftalmologa, ta pa nato napiše naročilnico, ki jo preda Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Komisija nato preveri prosilca, slednji pa mora biti psihofizično sposoben skrbeti za štirinožca. Mora imeti pogoje za življenje psa. Potrebno je namreč vedeti, da ti psi ne morejo živeti v pesjaku ali na prostem. Seveda mora biti prosilec tudi finančno sposoben poskrbeti za svojega psa. Tukaj je namreč prehrana, oprema ...

 

Kako pa je s stroški morebitne veterinarske oskrbe?

 

Do letošnjega leta smo stroške zavarovanja in veterinarskih storitev krili uporabniki sami. Od letošnjega aprila pa je Zavod za zdravstveno zavarovanje zavaroval vse pse vodiče. To pomeni, da so do določenega zneska vsi veterinarski stroški kriti iz police zavarovanja. Midva z Bibo imava v letošnjem letu sklenjeni kar dve zavarovalni polici.

 

Je lastništvo psa vodnika običajno preneseno na uporabnika ali ostane pes v lastništvu države?

 

Ko prosilcu komisija Zavoda za zdravstveno zavarovanje odobri štirinožnega vodiča, si prosilec izbere inštruktorja. Dokler pes ni izšolan in dan v uporabo prosilcu je pes last inštruktorja. Ko psa prevzame uporabnik ZZZS izplača inštruktorja in nato postane sam lastnik psa. Ima pa inštruktor vseeno še vedno določene obveznosti do uporabnika in psa vodiča slepe osebe. Dokler takega psa ZZZS ne izbriše iz registra. To pa se zgodi v primeru starosti, bolezni ali smrti psa.

 

Povejte mi še izkušnje z ulic. Kako ste obravnavani v javnem potniškem prometu in na javnih mestih, kamor psi v veliko primerih ne smejo? Vemo, da izjeme veljajo za pse vodnike pravzaprav v vseh primerih. Ste imeli vseeno kdaj kakšne nevšečnosti, morda neljub dogodek, da s psičko nekam nista smela?

 

Kot ste dejali, ima po zakonu pes vodič slepe osebe pravico vstopa v vse javne prostore in pravico do brezplačnega prevoza z vsemi javnimi prevoznimi sredstvi. Je tudi edini službeni pes, ki mu ni potrebno imeti nagobčnika. Se pa dogajajo anomalije.

 

Moje osebno prepričanje je, da je kar 99 % ljudi dobrih, poštenih in pripravljenih pomagati. Se pa na žalost najde kakšen prepotenten voznik avtobusa, vratar, prodajalec … ki svojo frustriranost zdravi na neprimeren način. V glavnem prihaja do takih nesporazumov zaradi neosveščenosti. Midva z Bibo veliko potujeva doma in po svetu. V veliko deželah in krajih sva orala ledino. Če bi hotel opisati samo del negativnih izkušenj, ne bi tako hitro končala. Če pa bi začel pripovedovati pozitivne in prijetne izkušnje, ki sva jim bila priča z Bibo, bi vam predlagal, da si vzamete dopust. (smeh) Izkušnje so me naučile, da hotele, letalske karte in ladje rezerviram vsaj 6 mesecev prej. Ob prijavi vedno povem, da imam psa vodiča slepe osebe in da ona ni hišni ljubljenček. Tako imajo čas, da to informacijo prebavijo. (smeh) Marsikaj se da rešiti s prijazno besedo in razlago, kakšno vlogo ima Biba. Za tistih nekaj idiotov, ki kljub razlagi ne razumejo, pa tako ali tako ni rešitve.

  

Kako pa je z mimoidočimi in pri srečanjih z drugimi psi? Pse vodnike se namreč pusti pri miru, česar veliko ljudi ne ve ali ne razume …

 

Drži. Pravilo je, da se psa vodiča slepe osebe nikoli ne boža, nikoli se ga ne ogovarja, nikoli ne hrani. S tem se psa namreč lahko dekoncentrira. In tako pes ni več 110 % osredotočen na svojo vlogo. Vlogo nadomestnih oči. S tem lahko spravi v nevarnost vodeno osebo. Štirinožni vodiči so šolani, da ne reagirajo na druge pse, mačke, ptiče ali kakršne koli druge dražljaje iz okolice. To je tudi eden od razlogov, zakaj Bibi nikoli ne dovolim, da se igra z drugim psom. Da ne bi mislila, da se igra ko je na vodilu. Najhujši pa so tisti ljudje, ki svojo "podgano", čeprav jo imajo na vrvici, spustijo z besedami: "samo da se malo povohata, da se malo spoznata!" Če se pa že ravno kdo, zaradi lepote ne more zadržati, pa naj prosim, prosim, prej vpraša za dovoljenje. Uporabniki se ob prošnji pripravimo na zunanji dražljaj in dovolimo božanje. Ne vsi, večina pa!

 

Veliko odziva je pred lanskimi prazniki požel vaš zapis, v katerem ste ostro obsodili dejanje posameznika, ki je pred vaju z Bibo odvrgel petardo. Kako ste se ob tem dogodku dejansko počutili vi? In kako je reagirala vaša psička?

 

SPB v Domžalah je največji blok v Sloveniji. Po zadnjem štetju je tam uradno prijavljenih 2238 ljudi. Tam so tudi zemljiška knjiga, geodetska pisarna, sodišče, CSD, davčna uprava, bankomati, banke, zavarovalnice, trgovine, lekarna, lokali ... Skratka, mesto v malem. Vseh podhodov, hodnikov, prehodov je menda za več kot dva kilometra. Ti podhodi pa so dokaj ozki in nizki. Že tako ali tako vse odmeva.

 

No, tam se je znašel en idiot, kreten, debil. Drugače ne morem reči. Biba je bila označena kot božično drevesce - z vsemi oznakami, napisi o funkciji, ki jo opravlja, rdečimi križi, belo oprsnico, poleg nje sem bil jaz z belo palico v roki. Ta osebek je pred naju vrgel atomski udar. Mene je kmalu kap. Biba je reagirala profesionalno. Se pa je čutilo, da je v šoku. Od takrat v tistem delu prehoda ni hotela več hoditi. Pripeljala me je do tja. Tam pa se je ulegla na tla in ni hotela več naprej. Inštruktor se je kar nekaj ur in dni trudil, da sva Bibo ponovno brez problema spravila v tisti prehod.

 

Zakaj je ta človek to naredil? Ste ga morda vprašali?

 

Preden se je skril med prehode je ta možganski maloposestnik izjavil: "samo preverjal sem, kako bosta reagirala." Bolano in sprevrženo!

 

Ste mnenja, da bi morali pirotehniko na sploh prepovedati?

 

Osebno s pirotehniko nimam problemov. Niti me ne moti. Sploh svetlobna pirotehnika je lahko celo lepa in zanimiva. Treba pa je z njo ravnati moralno in odgovorno.

 

Kaj bi Slovenija še morala, po vašem mnenju, storiti na tem področju?

 

Martin ni tip človeka, ki bi jokcal in stokcal. Ki bi državo šinfal po dolgem in po čez. Mislim, da ima država, posebno z zadnjih dveh ali treh letih, področje, ki se dotika psov vodičev za slepe osebe zelo dobro urejeno. Tudi naši inštruktorji so zelo dobri. Celo prepričan sem v to, da so naši pomočniki bolje izšolani kot pa v marsikateri drugi državi EU ali v ZDA.

Mitja Čehovin

Foto: osebni arhiv Martina Močnika

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.