0
0,00 €

'Dobila sem 5 mesecev zapora, ker sem psu prihranila trpljenje'

Objavljeno: 12.04.2018

Obalno društvo proti mučenju živali je eno najstarejših društev za zaščito živali pri nas. Priljubljeno ne le v lokalnem okolju, pač pa tudi veliko širše. Kmalu bodo minila tri leta od dneva, ko jim je lokalna oblast po 13 letih čez noč odvzela upravljanje Obalnega zavetišča, a v društvu niso vrgli puške v koruzo. Še naprej zelo aktivno rešujejo mnoge primere zanemarjanja živali, ozaveščajo javnost in pomagajo živalim, ki potrebujejo pomoč. Letno pomagajo približno 200 živalim.

 

Zgodbe, ki jih je Odpmž reševal v zadnjih letih odmevajo po vsej Sloveniji. Od reševanja čivave iz pregretega avtomobila, obravnavanja neustreznih pogojev prašičev in osla, pa do zadnjega primera malega Angela, v katerem so našli kar 150 šiber. 

 

"Res ne vem, kdaj točno je bil ustanovljen Odpmž. Zadnjič sem našla eno staro izkaznico našega društva iz leta, ko sem bila sama še otrok. Ocenjujem, da ima društvo okoli 50 let," pripoveduje Andrea Bogataj Krivec, že dolga leta gonilna sila enega bolj prepoznavnih društev v Sloveniji. Njeno delo v društvu se je pričelo po naključju. "Kmalu bo okroglih 30 let, odkar sem del Obalnega društva. Spominjam se dneva, ko mi je pred vrata nekdo odložil psa. Zavetišč nismo poznali in nisem vedela, kaj naj storim. Nekako sem prišla do kontakta tega društva. Psu sem sicer sama uspela najti novega skrbnika, a z društvom sem ostala v kontaktu. Povabili so me k sodelovanju in tako se je začelo. Postavili smo prvi boks v starem zavetišču v Škocjanu in nato je, sicer zelo počasi, zgodba dobila nadaljevanje v Svetem Antonu," se spominja svojih začetkov.

 

Bilo je precej drugače, pravi. "Včasih smo na naših sestankih praznili svoje denarnice, zato da smo preživeli pse v starem zavetišču. Donacij ni bilo, tu pa tam so nam namenili kakšno objavo v lokalnem časniku. Pisali smo prošnje lokalnim podjetjem, izkoristili smo različna poznanstva, da smo prišli do kakšnih financ. Danes so tukaj Facebook in druga socialna omrežja. Vse je veliko lažje," razlaga.

 

Od zadnjega intervjuja za naš portal je minilo šest let. Je na področju zaščite živali v teh letih prišlo do kakšnega napredka?

 

Ne bi rekla, da je prišlo do kakšnega napredka. Zdi se mi, da smo v času, ko smo priča dvema skrajnostma. Na eni strani pretirano počlovečenje psa, po drugi pa zelo veliko psov živi v ekstremno slabih pogojih. Kot država ne delamo nekih vidnih korakov naprej. Še vedno veliko psov živi v neustreznih življenjskih pogojih, še vedno nismo ukinili verig in še vedno psi živijo v premajhnih boksih, ob tem pa veterinarski inšpektorji pravijo, da je to v redu. Mi smo vsakič znova razočarani nad inšpekcijskim nadzorom, kot društvo pa smo brez moči, saj nimamo nikakršnih pristojnosti ukrepanja.

 

Društev je vse več, na trenutke imam občutek, da vsak teden nastane kakšno novo. Nekaj jih nato spet izgine in tako naprej … Vi imate društvo, ki se je obdržalo, kot ste dejali, skoraj 50 let. Kako vam uspeva preživeti in skozi vsa leta enako kvalitetno skrbeti za živali, ozaveščati …

 

So boljši časi in so slabši časi. V slabših časih se še sama vprašam, koliko časa bomo to počeli. Prišla je tudi kakšna kriza, ko sem želela odnehati. Ker pa počnemo to iz ljubezni do živali in je to postal naš način življenja, smo še vedno tu. Obstajali bomo toliko časa, dokler bomo imeli dovolj podpore. Zaenkrat nam to uspeva. S svojim delom smo se dokazali, zato nam ljudje zaupajo. Če bi usahnila pomoč ljudi, mi preprosto ne bi bili več v stanju početi velikih stvari.

 

Kljub temu pa opažam, da društva med seboj pogosto ne najdete skupnega jezika. Pogosto je celo zaslediti, da nekatera društva med seboj obračunavajo kar na družbenih omrežjih. Zdi se mi, da je ta razdor iz leta v leto večji. Prepričan sem, da bi skupni nastop zagotovo pripeljal do hitrejših rešitev, od katerih bi imele največ koristi prav živali. Kaj je po vašem mnenju razlog za tako razdvojenost društev v Sloveniji?

 

Osebno poznam ljudi, ki sodelujejo v različnih društvih. Ne verjamem, da se lahko kdaj zgodi, da bi ustanovili neko skupno zvezo vseh društev, ki bi nas povezovala. Včasih sem upala, danes nisem več optimist. Niti ob najbolj kritičnih dogodkih društva nismo v stanju stopiti skupaj. Še v razmerju do državnih organov si nismo enotni. V javnih obračunavanjih sama ne sodelujem, zelo izjemoma sicer podam svoje mnenje. Je pa dejansko škoda, da se društva namesto javnega pranja umazanega perila ne znamo usesti za skupno mizo. Tega preprosto ne razumem. Še najbolj me pa moti to, da se v Sloveniji že vsako društvo vtikuje v delo drugega društva. Kaj mi počnemo, kdaj in kje bomo to počeli, je stvar naše vizije in naših odločitev. V to se nima pravice nihče vtikati. Sem pa zelo zadovoljna, da smo našli skupni jezik s sorodnimi društvi. Pet društev je takih, s katerimi se vse bolj povezujemo in eden drugemu pomagamo.

 

Predvsem v zadnjem letu veliko pomagate tudi v državah nekdanje Jugoslavije. Ste društvo, ki je organiziralo tudi več akcij zbiranja hrane za t. i. taborišče Prača, obiskali ste jo že trikrat. Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste toliko svojega časa namenili prav pomoči tem psom?

 

Lokalno delujemo v tolikšni meri, kot nas ljudje in živali potrebujejo. Naša zgodba zavetišča v Svetem Antonu je preteklost, s komunalnim zavetiščem pa ne želimo sodelovati. Pomagamo seveda tudi nekaterim drugim slovenskim društvom in tudi posameznikom. Dejstvo pa je, da situacijo na Balkanu spremljamo že vrsto let in gotovo je, da je tam situacija katastrofalna. Enkrat, ko vidiš to na svoje oči, postane nemogoče, da bi zaspal mirne vesti, ne da bi kaj naredil. Povsem jasno je, da Slovenija ne bo rešila problemov v državah nekdanje Jugoslavije. Dejstvo pa je tudi, da z vsako sterilizacijo omejujemo število novih živali na ulicah. Osebno sem mnenja, da sta prav sterilizacija in kastracija edina dokončna rešitev problemov na jugu. Tudi zato smo nedavno v Veliki Kladuši plačali kar nekaj sterilizacij. Nobena skrivnost ni, da s sterilizacijo ene samice preprečimo nastanek na stotine drugih življenj. Zdaj pa pomislite, kaj bi se zgodilo, če naše društvo in sorodna društva tega ne bi počela? Na ulicah bi bilo še dodatnih nekaj tisoč psov. Ali bi jih pač kar pobili. Res pa je tudi, da mi kot društvo pomagamo tudi poškodovanim psom, ki sicer ne bi imeli nikakršnih možnosti preživetja na ulici. Mi jim ponudimo življenje. Tistim aktivistom, katerim zaupamo, pomagamo tudi z večjimi donacijami hrane.

 

Kako ste osebno doživeli svoj prvi obisk Prače?

 

Ves čas sem govorila, da sama Prače ne bom obiskala, saj bi me to psihično povsem uničilo. Po drugi strani pa sem vedela, da sem dovolj močna, da bom tja odšla pomagati psom. In točno to se je zgodilo. Tisti grozljivi prizori mi prihajajo pred oči tudi danes. Težko opišem občutke, ki sem jih doživljala ob obiskih Prače. Hujšega taborišča še nisem videla v svojem življenju, čeprav verjamem, da je takih "Prač" na jugu še veliko. Že samo tip gradnje tega zavetišča me spominja na taborišča iz starih židovskih filmov. Po eni strani mi je hudo, po drugi strani pa sem srečna, da smo bili del te zgodbe, v kateri smo pomagali psom in kolegom aktivistom iz Sarajeva. Zgodba namreč prihaja k srečnemu koncu, pse aktivisti selijo v začasne domove, Prača bo kmalu povsem izpraznjena.

 

Na portalu 24ur.com je bil pred nekaj dnevi objavljen članek z naslovom "Posvojitev psa z Balkana - problem ali rešitev?" Članek je nastal na podlagi anonimke, ki so jo prejeli v uredništvu. V njej je nanizanih en kup očitkov nekaterim vašim kolegom iz društev, ki v Sloveniji iščejo domove balkanskim psom. Ob tem naj bi nekateri celo čustveno izsiljevali posvojitelje in si polnili žepe …

 

Da bi si kdo napolnil žepe? Ne verjamem. Sama zagovarjam to, da mora iti pes v posvojitev veterinarsko oskrbljen. Vemo, kakšni stroški ob tem nastanejo. Strogo zagovarjam odgovorno posvajanje. Ponovila bom, kar sem že prej povedala. Ne vem in ne razumem, kaj se neko društvo vmešava v delo in odločitve drugega društva. Če se je neko društvo usmerilo v reševanje balkanskih psov, je to njihova pravica. Tudi sami rešimo kakšnega balkanskega psa, kot sem že dejala. Če mi nek pes, ki potrebuje pomoč prekriža pot, mu bom pomagala. To se mi ne zdi sporno. Sporen pa mi je ta pristranski članek, ki ga je pisala novinarka. Očitno je, da je nastal po naročilu nekoga.

 

En balkanski pes v Sloveniji zmanjša možnosti posvojitve slovenskemu psu, pravijo nekateri …

 

Da so slovenski psi ogroženi od balkanskih psov seveda ne drži. Tudi v tem primeru gre za zgrešeni pristop nekaterih naših društev. Vse je odvisno od tega, kako aktivno si nekdo želi določenemu psu najti dom. Politika oglaševanja in promoviranja živali, ki potrebujejo posvojitelje, ni povsod enaka. Nekateri v to premalo vlagajo, to je dejstvo. Sam od sebe pes ne bo našel novega doma. Za to, da nekdo ne uspe oddati slovenskega psa tudi po dve leti ali več, ne more biti odgovorno društvo, ki je uspelo oddati psa iz Bosne v treh mesecih.

 

Bi pa tukaj rada omenila, da me izredno motijo določene Facebook skupine in posamezni spletni aktivisti, ki uvozijo psa, ga oddajo v neprimeren dom in v trenutku, ko pride do težav, ne prevzamejo odgovornosti in enostavno poniknejo. To potem rešujemo društva. Če ti ljudje niso sposobni poskrbeti za psa v primeru neposrečene posvojitve, naj se od tovrstnega aktivizma nemudoma distancirajo in se začnejo ukvarjati s čim drugim.

 

Živali z juga bi naj v Slovenijo prinašale celo nekatere bolezni, ki so v Sloveniji že davno izkoreninjene, tudi steklino, pravijo nekateri …

 

Ne poznam takih primerov. Psi, ki jih v Slovenijo pripeljejo slovenska društva, so veterinarsko pregledani, cepljeni proti kužnim boleznim in tudi proti steklini. Vse pogosteje pa lahko v veterinarskih ambulantah srečujemo kupljene mladiče iz Romunije, Bolgarije in Madžarske, ki so že bili uvoženi s katero od bolezni, najpogosteje s parvo virusom. In te se potem lahko tudi prenašajo naprej.

 

Tri leta bodo minila od dneva, ko so vam prekinili pogodbo za upravljanje zavetišča … kakšni so spomini na tisti dan?

 

Še vedno zelo boleči. Šlo je za eno veliko klofuto našemu delu s strani lokalnih oblasti. Drži, da jim je uspelo uničiti košček našega dela, nikakor pa ne našega delovanja. Še najbolj pa me žalosti to, da danes zavetišče v Svetem Antonu ne deluje, kot je delovalo v času, ko smo zanj skrbeli mi. Naša je bila zgodba odprtih vrat, zgodba ogromnega števila ljudi iz vse Slovenije in sosednje Italije. Pri nas so se otroci učili, ljudje so spoznavali kaj pomeni odgovorno skrbništvo ipd. Rekla bom, da je zavetišče takrat imelo dušo. Danes je zagotovo nima. Psi večinoma kampirajo v boksih ali manjših zamreženih prostorih, ki so jih uredili namesto tistega krasnega izpusta, kjer so se psi včasih lahko igrali in veselo tekali.

 

Ne vem, kje so zdaj vsi tisti ljudje, ki so hiteli na pogostitev ob otvoritvi zavetišča, ki je potekala sočasno s protestom v podporo našemu društvu na Titovem trgu? Kje so tiste lepe gospodične, ki so v petkah stopicale po zavetišču ob prevzemu s strani Komunale? Kje so tisti, ki so obljubljali, kako bo pod novim vodstvom vse prečudovito? No, kvaliteta življenja živali v zavetišču ni niti zdaleč taka, kot je bila pri nas. Da ne omenjam tega, da teh psov danes nihče ne obišče. Pričakovala bi, da bodo gospodične in drugi podporniki župana, ki so zagovarjali Komunalo in pljuvali nas, popoldneve ali vikende preživljali v zavetišču in psom naredili lepši dan. Teh ljudi danes enostavno ni od nikoder.

 

Podporo vam je takrat izrazilo res ogromno ljudi, v Koper so na protest prihajali iz vse Slovenije. Ste pričakovali tak odziv?

 

Ta podpora nam je veliko pomenila. Dala nam je vedeti, da delamo dobro in da smo na pravi poti. Že prej smo bili odvisni od podpornikov, saj od finančne podpore, ki so nam jo namenjale občine, ne bi mogli kaj veliko početi.

 

Kako se počutite, ko danes obiščete zavetišče v Svetem Antonu, ki je bil včasih vaš drugi dom?

 

(smeh) Moram priznati, da ga osebno še nisem obiskala. Celo ceste, ki pelje mimo, se izogibam. Nekaterih stvari enostavno ne morem pozabiti …

 

Kot predsednica društva ste verjetno še vedno v svetu zavetišča?

 

Da. Razrešena nisem bila nikoli in po informacijah, ki jih imam, sem še vedno članica sveta zavetišča. Ne boste verjeli, ta svet je imel v treh letih celo eno sejo. Po zakonu bi morale biti seje redne, tako da …

 

Zakaj na Facebooku še vedno uporabljate ime Obalno zavetišče? Enako ime večkrat uporabljajo tudi v občinskem zavetišču in tukaj pogosto prihaja do zmede?

 

Da se razumemo. Ime Obalno zavetišče je last našega društva. Tako se je imenovalo že naše prvo zavetišče v Škocjanu. Zdi se mi skrajno perverzno, da si novi upravljavci niso mogli izbrati drugega imena. Lahko bi bilo karkoli, paleta možnih imen je res brezmejna.

 

Pred časom ste nekje omenili, da želite na Obali postaviti svoje zavetišče. Ste že kaj bliže realizaciji?

 

Velika večina članov društva je po odvzemu zavetišča potrebovala kar precej časa, da se je spravila k sebi, če lahko tako rečem. Nato smo ugotovili, da lahko tudi kot društvo zelo veliko naredimo. Mogoče bi lahko naredili še več, če ne bi bili ves čas ovirani s strani lokalne skupnosti. Pri vsaki stojnici ali dogodku, ki ga želimo organizirati, naletimo na problem. Ampak to je druga tema.

 

Novo zavetišče je res velik projekt, za katerim mora stati ena stabilna ekipa, ki se je pripravljena lotiti res trdega dela. Treba je začeti pri parceli. Opravili smo že nekaj ogledov, a še nismo prišli do tiste prave. Ali ni bila ustrezna lokacija, ali se nismo našli pri ceni … Tega upa, da bomo imeli svoje novo zavetišče, vsekakor še nisem pokopala.

 

Vem, da ne želite javno govoriti o tem, saj, kot ste nekoč dejali, njihovemu delu ne želite posvečati pozornosti in svojega časa ... A dajmo razčistiti enkrat za vselej. Kaj je ozadje vašega spora s kinologinjo Jano Pahovnik? Na nekoč priljubljenem portalu je o vašem delu veliko pisala, predvsem v času pred odvzemom zavetišča. Dejali ste, da gre za neresnice.

 

Ta gospa je dobro poznana vsem društvom, ki naredijo kaj dobrega pri nas. Žal ne po dobrem. Verjetno so se zamere z njene strani do našega društva začele v trenutku, ko se je pojavil vaš portal. Sočasno z odžiranjem kruha njenemu portalu se je začelo vse, kar ste omenili. Nekateri pač še vedno ne ločijo, da sta naše društvo in portal Pes moj prijatelj povsem ločeni zadevi. Pojavile so se tudi zamere s strani Zavetišča Horjul, s katerim omenjena tesno sodeluje. Čeprav sama še danes ne vem, za kakšne zamere natančno gre. Kar naenkrat smo jim postali neverjetno moteči, kar naenkrat smo jim začeli metati polena pod noge, pravijo. In tako so začeli blatiti naše delo … Šlo je za nekakšno kazen, tako s strani Jane Pahovnik, kakor s strani Zavetišča Horjul. V resnici še vedno ne vem, kaj hudega smo jim storili. Oboji so, v času ko smo upravljali z občinskim zavetiščem, pošiljali nešteto anonimnih pisem na obalne občine. Ta pisma sem videla in jih prebrala. Sicer pa … podatke se lahko prikroji na način, da jih tisti, ki ni najbolj pozoren na določene malenkosti, pač bere drugače, kot so v resnici. Nekaj škode so nam sicer naredili, a toliko, kot so želeli, spet ne …

 

Ste se z gospo kdaj srečali in uspeli ugotoviti, zakaj ste ji tak trn v peti?

 

Gospa je imela pred tem stojnice na naših dogodkih, tudi z Zavetiščem Horjul smo sodelovali. A ponavljam, da se je vse spremenilo nekje v času, ko se je odprl vaš portal. Kaj več od tega, ne vem.

 

Vi osebno ste bili večkrat kritični do nekaterih zavetišč, ki jih po vašem mnenju vodi le želja po dobičku. Še vedno mislite tako?

 

O ja. Pojavile so se še nove zgodbe iz raznih zavetišč. Moje mnenje je, da v tem trenutku niti eno slovensko zavetišče ni v rokah živalovarstvenika po srcu. Zadnje zavetišče, ki je padlo in kjer je bil prisoten nek duh aktivizma ter ljubezni do živali, je bilo naše. Omenjala se je ukinitev evtanazij, s tem da bi stroške oskrbe po tistih 30 ali 45 dnevih prevzelo zavetišče. Ne vem, ali se kdo zares zaveda, kaj bi to pomenilo pri trenutni ureditvi v obstoječih zavetiščih. A si res kdo želi, da bi pes v enem "poscanem" boksu, iz katerega gre redko ali nikoli ven, preživljal 10 let svojega življenja? Jaz ne.

 

Sicer pa … dokler bodo odgovorni na UVHVVR zagovarjali tako minimalne pogoje, kot jih imajo zavetišča pri nas v smislu delovanja, to pomeni, premajhno ali nično oglaševanje psov za oddajo, neustrezne uradne ure za oglede živali, in dokler zavetišča ne bodo imela odprtih vrat in bo moral človek vzeti dopust, da bo lahko šel spoznati nekega psa, bodo zavetišča taka, kot jih imamo zdaj. Sama bi takoj zaprla vsa naša zavetišča, od prvega do zadnjega.

 

Zakaj pes, ki je najden v Medvodah, davkoplačevalce stane skoraj dvakrat več, kot pes najden v Kranju? Če sem konkreten. Davkoplačevalci plačamo zavetišču Perun približno 315, Horjulu pa kar 606 evrov za večjega psa v enem mesecu. Čemu take razlike?

 

To bi lahko vprašali Jano Pahovnik. (smeh)

 

No, ona pravi, da gre v primeru horjulskega zavetišča za nadstandardno oskrbo …

 

Enkrat so me že kritizirali pri tej temi. A sem prepričana v to, kar govorim in bom zato ponovila. Če lahko pes v Italiji preživi za 6 evrov na dan, ne vem, zakaj mora v Sloveniji dnevna oskrba psa stati tudi trikrat več. Pa da se razumemo. Tudi v Italiji govorimo o nadstandardu. Ampak cena je taka in velja za vse.

 

Za take astronomske cene so pri nas krive občine, ne zavetišče. Če občine ne bi plačevale teh cen, jih neko zavetišče ne bi postavilo. To je dejstvo. Mislim, da občin v resnici sploh ne zanima, kam dajejo naš denar, še manj pa to, kakšne oskrbe so deležne živali.

 

Kaj bi morali po vašem mnenju upoštevati pri spreminjanju zakonodaje? Vemo namreč, da imamo enega bolj zastarelih zakonov, vse države okoli so nas že davno prehitele.

 

Drži. Stvari, ki bi jih morali upoštevati pri spreminjanju zakona je res ogromno. Kar se je spreminjalo, se je spreminjalo zaradi evropskih direktiv in pa seveda zaradi političnih direktiv. Deli okoli življenjskih pogojev živali in okoli zavetišč se praktično niso spreminjali. V resnici so pa to najbolj pomembna področja, ki bi zahtevala konkretne prevetritve.

 

Kako je mogoče, da v letu 2018 Slovenija še vedno dopušča privezovanje psov na verige? Zdi se mi nemogoče, da v zadnjem predlogu sprememb verige sploh niso bile omenjene …

 

Mislim, da je to zato, ker se sprememba zakonodaje vedno odpira na hitro in zelo površno. "Zakon je treba odpret, imamo na voljo 30 dni, sicer bomo iz EU dobili kazen, ker nekih stvari nimamo urejenih …" Tako se ponavadi začne vse skupaj. Mi na UVHVVR sestankujemo že dolga leta, osebno že 25 let poslušam vedno ene in iste neumnosti. Dokler s strani pristojnih ne bo posluha za nas, ki delujemo na terenu veliko več kot njihovi inšpektorji, včasih celo namesto njihovih inšpektorjev, bo zakon tak, kot ga imamo zdaj.

 

Prebral sem, da mnogo primerov zanemarjanja in mučenja na Obali ne dobi vedno veselega konca, tukaj s prstom kažete na lokalno veterinarsko inšpekcijo …

 

Drži, vsa Slovenija že ve, kakšne izkušnje imamo s koprsko veterinarsko inšpekcijo. Ko se pogovarjam s kolegi iz drugih koncev Slovenije mi pravijo, da tudi pri njih ni vselej idealno, da pa tako zanič inšpekcije, kot jo imamo v Kopru, oni nimajo. Vam bom povedala en zgovoren primer. V 13 letih, kar smo bili upravljavci zavetišča, je bilo odvzemov mučenih ali zanemarjenih živali vse skupaj okoli 5. Ko so nam prekinili pogodbo za upravljanje zavetišča, smo mi naše pse seveda preselili in Komunali pustili povsem izpraznjeno zavetišče. Veste kaj se je zgodilo? Ker je bilo potrebno zavetišče na hitro napolniti s psi, je v tistem trenutku inšpekcija izvršila veliko odvzemov, tudi nepotrebnih, če mene vprašate. Ta primer nam pove, da inšpekcija v Kopru sodeluje s tistimi, s katerimi želi.

 

Mi smo tudi letos napisali veliko prijav. Čisto na vse smo dobili isti skopi odgovor, ali da je zadeva v postopku ali da pogoji ustrezajo zakonodaji. Ali pa preprosto – odgovora sploh ne dočakamo. Vsi si krijejo hrbet. Tudi ko inšpektorje prijavimo nadzoru, se ne spremeni nič. Po mojem mnenju v tem trenutku inšpektorji na Obali sploh ne rešujejo prijav, ki jih poda Odpmž, mislim, da to počno nalašč. Žal v škodo živali.

 

Dotakniva se še mačk. Vaše društvo pomaga tudi pri sterilizaciji prostoživečk. Je na tem področju situacija danes kaj bolj pod nadzorom?

 

Ne. Komunala Koper podira vse, kar smo mi 15 let gradili. Glede na dolg, ki ga imamo pri veterinarski ambulanti, lahko trenutno rešujemo samo še življenjsko ogrožene živali, večjih kolonij pa žal ne moremo več obravnavati. Zdaj sicer čakamo na uradne podatke od koprske Komunale, a po pričevanjih ljudi, ki že dve leti zaman čakajo na odlove muc, ki niso sterilizirane, se očitno na tem področju ne dogaja nič pozitivnega. Po drugi strani pa se mi zdi sporno tudi to, da zavetišče vrši odlove mačk, ki so že bile sterilizirane in imajo svoje hranitelje, teh mačk pa ne vrača na lokacijo. Je problem denar? Čudno, kajti ob otvoritvi zavetišča so v obnovo in tisto zavetiško "šminkerijo" zmetali en kup denarja, tako da bi moral biti po mojem mnenju budget za sterilizacijo nikogaršnjih mačk v teh letih najmanj podvojen.

 

Pred dobrim letom ste obsodili tudi ravnanje vaših kolegov iz društva Mačja preja. Prejeli in objavili ste posnetek z naslovom "mačje taborišče", ki je dvignil veliko prahu. Na njem je bilo v kletke natlačenih večje število mačk, ki niso bile ravno v najboljšem stanju. Kaj ste ugotovili?

 

Ugotovili smo, da je predsednica tega društva javno lagala. Izjava za medije je bila, da v društvu niso vedeli, da ima njihova članica na tej posesti tolikšno število mačk v takih pogojih. Medijem je dejala tudi to, da so članico nemudoma izključili iz društva.

 

No, ta članica še danes dviga telefon Mačje preje in še danes počne vse, kar je počela do takrat. Tudi ta primer smo prijavili veterinarski inšpekciji. Inšpektor je Mačji preji menda dejal naslednje: "Dajte urediti osnovne stvari, da ne bo tista Bogatajeva spet primadona!" Da ne bo Andrea primadona, v tem taborišču umira in se muči na stotine mačk, torej.

 

Ne morem niti mimo primera reševanja male čivave iz pregretega avtomobila. Takrat je član vašega društva razbil šipo na avtomobilu, v katerem je bil pes v zadnjih izdihljajih. Rešil mu je življenje. Posnetek je dosegel celo poročila na vseh televizijah in odmeval še veliko po tem. Predvsem zato, ker so zatajile vse pristojne službe, kot ste takrat dejali. Je danes pristojnim po vašem mnenju kaj bolj jasno, kakšen je protokol v takih primerih?

 

Kot članica Sveta za dobrobit živali na ministrstvu, se že veliko let ukvarjam s tem vprašanjem. Ves čas dobivam zagotovila, kako je to področje dobro urejeno, kako vsi vedo, kakšna je njihova naloga v takih primerih. V praksi ugotavljamo, da to ne drži.

 

Moram pa vsem bralcem nekaj razložiti. Razbitje šipe, zato da rešimo psa iz pregretega avtomobila, ker je ogroženo njegovo življenje, ni kaznivo dejanje. To tudi ni bilo jabolko spora našega reševanja. Problem je bil v tem, ker te čivave sama nisem želela vrniti lastnici. Ničesar v tem primeru ne obžalujem in danes bi to zgodbo izpeljala enako.

 

Je pa zanimivo, kako hitro dela koprsko sodišče, ko je to nekomu v interesu. Nobena skrivnost ni, da sem dobila pet mesecev zaporne kazni in sem še vedno na pogojnem. Ker sem ukradla psa. Ja, ukradla sem psa in še enkrat bi ukradla psa, če ga lahko na ta način prikrajšam trpljenja. Ve se, da ta čivava tistega dne ni bila zaprta v pregretem avtomobilu slučajno, pač pa so bili to njeni dnevi tudi sicer. To so nam potrdili tudi sodelavci lastnice uboge čivave.

 

Pred vrati so volitve. Polagate kaj upov na novo oblast?

 

Ne vem, ali si lahko obetamo kakšne pozitivne spremembe. Morda je zdaj res čas, da živaloljubci pritisnemo na volilne programe in jih kasneje molimo pod nos raznim politikom. Sama sicer mislim, da od vseh ministrov v času mojega živalovarstva, Dejan Židan ni bil najslabša izbira. On je človek, s katerim smo se lahko vsaj pogovarjali o določenih zadevah. Iskreno povedano, pa sem od njega vseeno pričakovala malce več.

 

Nekaj dni nazaj je odmeval primer malega Angela. Psa je v Črni Gori ustrelil predsednik kinološke zveze, v oskrbo ste ga nato sprejeli vi. V tem trenutku ga opazujem in vidim, da je kljub hudim poškodbam poln življenja. Vem, da zdravljenje takega psa zahteva ogromno finančnih sredstev. Kako zmorete?

 

Ne vem še, kako bomo tole zdravljenje finančno pokrili, ker nam ni uspelo zbrati dovolj denarja. Angelo je zgodba, ki nam je sedla v srce. Ni šlo drugače, kot da pride k nam. Tamkajšnji veterinarji mu niso zmogli pomagati, predlagali so evtanazijo. Lokalno društvo je ta predlog odklonilo in tukaj smo jim priskočili na pomoč mi. V tem zlatem bitju je veterinar našel 150 šiber. Kot vidite, maha z repkom in prepričana sem, da bo kmalu zaživel pravo življenje. Še enkrat bi storila enako. Morda bomo Angelu posvetili en dogodek, da nam bo uspelo pokriti veterinarske stroške. Tudi tiste stroške, ki še pridejo.

 

Vaše društvo se financira zgolj in samo od prispevkov vaših podpornikov. Kako vam lahko pomagajo?

 

Ljudem je najlažje in najhitreje poslati sms sporočilo, s katerim nam donirajo 5 evrov. V minulih dneh smo sicer imeli z sms sporočili nekaj težav, ki smo jih že uspešno rešili. Trem operaterjem se je zdaj pridružil še četrti, tako da imamo v tem trenutku pokrite prav vse razpoložljive opcije. Poleg tega je našemu društvu mogoče pomagati tudi z donacijo na transakcijski račun, preko paypala in z delom dohodnine, ki ga lahko vsak državljan odstopi organizaciji, ki si jo sam izbere. Vsaka oblika pomoči je več kot dobrodošla! Ob tej priložnosti bi se vsem starim in novim podpornikom, ki društvu stojijo ob strani, iz srca zahvalila.

 

Podatki za pomoč Angelu in ODPMŽ:


* z nakazilom na trr Sberbank Koper 3000 0000 4486 674
* z nakazilom na PayPal odpmz.kp@gmail.com
* sms donacije z besedo ZIVALI5 na 1919

 

Vsi intervjuji na portalu Pes moj prijatelj

Foto: Dare Čekeliš

EVTANAZIJE V SLOVENIJI PO 30. DNEVU!

  • V Sloveniji so zavetišča za živali po zakonu dolžna skrbeti le 30 dni, po tem jih lahko usmrtijo. V Italiji, Nemčiji in Avstriji zakonodaja usmrtitev zdravih psov v zavetiščih prepoveduje, na Hrvaškem imajo 60-dnevni rok.

Zadnji oglasi

Izgubljeni: V Trnovem se je izgubila hrtica
Včeraj se je v Trnovem izgubila španska hrtica Mana, visoka 65 cm, svetlo rjave /bele barve, je zelo vitka. Ima modro ovratnico in pripet...
Oddajo se: Edini pes v zavetišču - ne dobi doma?!
Na strani Veterinarske ambulante Tolmin so zapisali naslednje vrstice: "Posočje, zbudi se! Želeli smo si zavetišče za zapuščene...
Najdeni: Čigav je ta pes?
  V Brdu pri Kranju se je sprehajalcem priključil prijazen labradorec. Lastnik naj pokliče 031 331 041.  
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno