0
0,00 €

Fahrudin Bravo: 'Ljudje, ki služijo na psih so hujši od italijanske mafije'

Objavljeno: 19.11.2017

Fahrudin Bravo je v Bosni in Hercegovini že vrsto let znan kot človek, ki vsakdanjik od jutra do večera posveča živalim, ki potrebujejo pomoč. Znano je, da je takih živali na bosanskih ulicah ogromno – predvsem po vojni, ko je mnogo ljudi in njihovih živali ostalo brez doma, so se slednje začele nekontrolirano razmnoževati. Po vojni se država kar nekaj let ni lotila organiziranega reševanja problematike, mnogim poskusom humanega pristopa do problema in odličnemu zakonu za zaščito živali iz leta 2009, pa je v zadnjih letih sledilo več akcij, s katerimi so z ulic Sarajeva umaknili večino psov, ki jim domačini pravijo kar "lutalice".

 

"Besede lutalica ne uporabljam," nam odvrne Bravo in doda, da je za bedno stanje, ki smo mu priča v Bosni in Hercegovini kriv samo človek, zadnja leta pa pohlep lokalnih politikov, ki so na račun psov v žepe menda pospravili že preko dva milijona evrov.

 

Caki, kot ga imenujejo prijatelji, je medijsko izpostavljen predvsem v zadnjih letih. Njegova borba za pravice živali poteka neprekinjeno, na dogajanje v državi opozarja javno, tudi na svojem Facebook profilu, ki poka po šivih.

 

 

Tudi v Sloveniji zadnje tedne sledimo zgodbi azila Prača, ki so ga mnogi poimenovali kar "azil smrti". V javnost so prišli mnogi primeri krutega ravnanja s psi, ki se dogajajo za zidovi tega azila, te primere pa je razkrival prav Caki, ki v Prači že nekaj let dela kot prostovoljec. Odkril je, da so z ulic Sarajeva umaknili že preko 3.000 psov, vsaj za 2.700 se je izgubila vsaka sled, čeprav bi po zakonu morali te pse najprej prepeljati v Pračo in jim nato poiskati nove domove. Kar se ni zgodilo. Caki in njegova ekipa so ugotovili, da je bila večina teh psov pobitih na najhujše možne načine.

 

S svojo ekipo se trudi po najboljših močeh: "Azil je brez vode, nima elektrike, pse hranijo enkrat tedensko z neprimerno hrano. Psi bivajo v neprimernih pogojih. Prav zato v Pračo prihajamo mi in se po najboljših močeh trudimo tem psom pomagati preživeti," razlaga Caki. Povabi nas v Pračo. "Če ste do sedaj prizore iz azila gledali na Facebooku, boste zdaj spoznali, da je dejansko stanje še toliko hujše," nas na obisk Prače pripravi Fahrudin. Ob prihodu nas pričaka približno 50 prostovoljcev, ki neumorno prekladajo vreče s hrano, jo razdeljujejo psom in čistijo bokse. Niti za sekundo se ne ustavijo, dela je veliko. Gre namreč za enega tistih dni, ko so jim vrata Azila Prača odprta, ti dnevi pa so zelo redki. Kar nekaj prerekanja je običajno potrebnega, da oskrbnik azila prostovoljcem dovoli vstop. "Ti kar snemaj. Danes ti nihče ne bo nič rekel," me takoj pomiri Caki.

 

"Kar poglejte. S tem šintarji hranijo pse. Enkrat tedensko. Marsikateremu psu to razcefra čreva," pojasni Caki, ko s tal pobere ostre piščančje kosti.

 

 

Za nami je protest, na katerem ste želeli lokalni politiki sporočiti, da si želite takojšnje spremembe. Da se v Bosni preneha z masovnim pobijanjem nedolžnih živali, da se v azilu Prača vzpostavijo normalne razmere … teh točk je bilo kar nekaj. Nanj je prišlo res veliko ljudi. Kako ste vi, kot organizator zadovoljni z obiskom?

 

Najprej bi želel povedati, da tega protesta nisem organiziral jaz, ampak je to delo nas vseh. Nerad samega sebe dajem v ospredje, nerad si jemljem zasluge za karkoli. Vsi ljudje, ki jih vidite tukaj, nastopamo enotno. Tega protesta ni organiziralo nobeno društvo za zaščito živali, pač pa neformalno združenje prebivalcev, ki imamo radi živali. Nenazadnje pa tudi vi, ki ste se v Sarajevo pripeljali iz Kopra. Vsi mi, bilo nas je menda okrog 1.500 smo bili glas tistih, ki potrebujejo pomoč v naši državi.

 

Vas je presenetila tolikšna udeležba ljubiteljev živali iz drugih držav?

 

Prišli so ljudje iz celotne Hrvaške, Makedonije, Srbije, Belgije, Danske, Nemčije, Avstrije, Anglije, Francije in tako naprej. Kar se tiče Slovenije mislim, da sta le dve večji mesti, ki nista imeli svojega predstavnika. Tukaj ste bili ljudje iz Kopra, Ljubljane, Maribora, Celja in tako naprej. Res neverjetno. Hvala vsem.

 

Kdaj ste se pravzaprav pričeli ukvarjati z reševanjem psov?

 

Niti ni nekega začetka, jaz sem se že rodil takšen. Odkar pomnim, so mi bile živali blizu. Moja dobra prijateljica je denimo že v času vojne reševala miške v zakloniščih. In smo se našli – ljudje, ki nam je pomemben isti cilj. Že kot mali otrok sem sicer v ulici hranil 15 psov. Vsak dan so me čakali, da jim bom prinesel hrano. Do pred petimi leti sem živel v nekem svojem svetu. Skrbel sem za pse na ulicah Sarajeva. O tem, da bi lahko ustanovil društvo ali bil dejaven na socialnih omrežjih, nisem niti razmišljal. Ko je pred leti prišla k meni novinarka danske televizije, da bi posnela prispevek, me je vprašala, na kakšen način mi ljudje pomagajo. Odvrnil sem ji, da se trudim povsem sam. No, malce mi je odprla oči. Zdaj k meni prihajajo ljudje iz različnih držav. Pomagajo mi pri namestitvah, oskrbi psov, prinašajo hrano …

 

 

Zadnja leta kot prostovoljec pomagate v zloglasnem azilu Prača …

 

Drži. Tukaj imamo tri azile in različne skupine ljudi pomagajo različnim azilom. Ker pa je Prača največji azil v državi, smo najbolj aktivni prav tu. Trenutno nas sem prihaja med 10 in 20 prostovoljcev.

 

Prača je bila sicer odprta pred petimi leti. Kako psi sploh preživijo v takih razmerah? Domnevam, da v zimskem času zmrzujejo, hranijo jih enkrat tedensko, ste mi dejali malce prej, vode v azilu ni …

 

Da psi to preživijo, je zasluga mnogih prostovoljcev in pa seveda ljudi iz različnih delov Evrope, ki v Bosno pošiljajo hrano. Brez slednjih nam ne bi uspelo nahraniti tolikšnega števila psov v Prači.

 

 

Dajte mi razložiti, kako je mogoče, da teh psov ne hranijo tisti, ki za to dobivajo sredstva iz proračuna?

 

Tisti, ki so za te pse odgovorni so že zdavnaj dvignili roke. Vseeno jim je.

 

Verjamem, čeprav mi je nepojmljivo …

 

Bom pojasnil. Kanton Sarajevo je pred leti sklenil pogodbo z nekim privatnikom izven Kantona Sarajevo. Zdaj ste tu in vidite, da Prača ni del tega kantona, od samega Sarajeva je oddaljena slabo uro vožnje. Vam povem zakaj so to naredili? Prepričani so bili, da v Pračo ne bo nikogar. Ne prostovoljcev, ne novinarjev … in da bodo počeli, kar bodo želeli. Ne da bi ob tem kdorkoli kaj rekel. No, mi smo kaj kmalu ugotovili, da sem že vsa leta vozijo pse, ki jih polovijo po ulicah. In jih nato ubijejo. Na različne načine, niti nočete vedeti kako …

 

Ob zadnjem obisku Sarajeva, mislim, da je bilo leta 2013 sem na trgu ob slavni Baščaršiji naštel približno 20 psov, ki so ležali vsak v svojem kotu. Danes na istem trgu ni mogoče videti niti enega psa …

 

Da, polovili so vse. In večina teh psov ni več živih.

 

 

Kako je to mogoče?

 

Tukaj je mogoče vse. Azil je bil ustanovljen z namenom, da se pse dejansko preseli z ulic v varno zavetje. Da bodo ti psi odšli peklu naproti, na začetku ni verjel nihče … Dogaja pa se ravno to. V bistvu boste na ulicah, kjerkoli v centru mesta, težko naleteli na brezdomnega psa. In s tem sem povedal vse.

 

Prebral sem, da je inšpekcija azilu Prača prepovedala namestitve novih psov …

 

V zadnjem času psov ne odvažajo več v azile. Brutalno jih pokončajo kar na ulicah ali jih žive zakopljejo v jame …

 

V jame?

 

Jame na deponiji odpadkov je pred kratkim odkrila naša novinarka. Tovornjaki polni živih psov pridejo do te deponije, kjer je izkopanih nekaj jam. Te pse odvržejo v jame, kjer nato umirajo v najhujših mukah.

 

V samem centru Sarajeva so taki prizori postali redkost

 

Kako osebno doživljate vse to?

 

Povedal vam bom iskreno. Večje travme doživljam sedaj, kot med vojno. Težko mi je. Vsakič znova sanjam različne prizore. Sanjam tudi mamico z mladiči, ki so jo hladnokrvno ubili v tem azilu pred kratkim. Ne gre mi iz glave. Ko se prebudim, pogosto zajočem.

 

 

Še vedno ne dojemam, da je vse to, kar mi opisujete, sploh mogoče. Če se ne motim, denar, ki je namenjen življenju in oskrbi teh psov obstaja?

 

Seveda obstaja. Ves denar, ki je v proračunu rezerviran za brezdomne pse si razdelijo ljudje, ki so odgovorni za takšno stanje. Za pse ne gre nič.

 

Verjetno ste te ljudi kdaj vprašali, zakaj počnejo to? Zakaj psov ne hranijo, jih ne zdravijo …

 

Branijo se z argumentom, da njim država ne plačuje. Ta argument seveda ni resničen, to smo dokazali. Iskreno vam povem, da mene niti ne zanima, kaj se zgodi z vsem tem denarjem. Pomembno mi je, da se psom nameni toliko denarja, kot je potrebno, da ti psi normalno preživijo. Če potem kaj ostane pa … naj si spravijo v žep, vseeno mi je. A najprej naj bo za pse poskrbljeno! To je vse, kar želimo doseči.

 

Odkrita trupla v Prači (foto: Slobodnadalmacija.hr)

 

Kdo konkretno so ti ljudje?

 

To so politične stranke, ki vodijo državo. Nič ne pretiravam, če rečem, da so te stranke velike hujše in vplivnejše od italijanske ali kolumbijske mafije!

 

Malce prej ste šteli pse, tukaj jih je v tem trenutku 290. Moram priznati, da me je med obhodom videno zelo pretreslo. Občudujem tolikšno požrtvovalnost vseh vas, ki danes brez prestanka delate za vse te pse. Ko pomislim, v kakšnem stanju so živeli ti psi živeli včeraj, ko vas ni bilo tukaj …

 

Ta azil ne bi smel obratovati, ker ne zagotavlja minimalnih osnov. Že pet let je brez veterinarja, tukaj ni niti pitne vode, elektrike … Delavci so ves čas pijani, v takem stanju se izživljajo nad psi, marsikaterega pretepejo. Bom kar ponovil. Brez vseh teh prostovoljcev, ki jih sedaj vidite, v tem trenutku tukaj ne bi bilo niti enega psa.

 

 

Bosanski zakon o zaščiti živali azilom sicer prepoveduje, da bi evtanazirali zdravega psa?

 

Drži. Imamo enega najboljših zakonov v Evropi. Ampak ga nihče ne spoštuje. V nekem trenutku je bilo v Prači preko 800 psov, danes jih je 500 manj. Vsi ti psi so bili pobiti. Veliko tega smo dokumentirali, odkrili smo tudi grobnice psov.

 

Kako vam je to uspelo?

 

Fotografiranja in snemanja nam običajno ne dovolijo. Tudi vstopiti nam pogosto niso dovolili. Ampak mi smo trmasti. Ne damo se. Jaz jim vsakič povem, da se nas ni potrebno bati. Mi smo tukaj samo zaradi psov. Prinesemo jim hrano, vodo, uredimo kletke, počistimo … Včasih je potrebno veliko prerekanja in trdne volje, tako da nam v večini primerov uspe. Načeloma imamo preštete vse pse, zato takoj ugotovimo, koliko jih manjka in tudi to, kateri psi so izginili. Včasih nas pričakajo sledovi krvi na zidovih boksov, odkrivamo trupla …

 

Odkrita trupla v Prači (foto: zurnal.info)

 

Kako na vaše delo gledajo sicer prebivalci Sarajeva?

 

Tako vam bom rekel. 90 odstotkov ljudi je za to, da se te pse pobije. Žal. Zdaj pa si lahko predstavljate, kako ta naša borba za njihova življenja izgleda v realnosti …

 

Od kod pa izvira to sovraštvo do psov?

 

Ne vem. Taka je mentaliteta prebivalcev Sarajeva. Ti ljudje so preživeli vojno. Vedo, kaj pomeni ubijanje, kaj je trpljenje. Zato ne razumem, zakaj ti isti ljudje ne obsodijo tega, kar se v letu 2017 izvaja nad vsemi temi psi. Živimi bitji. To je neverjetno.

 

In da ne bo pomote, mi smo tudi za to, da se psom najde boljšo namestitev, kot je ulica. Saj nismo nori, da bi psom privoščili življenje na minus 15 v zimskem času. Želimo si azila, kjer bo za pse dobro poskrbljeno. To je vse.

 

Mladički iz Prače so umirali v rokah novinarjev

 

V Sarajevu je bilo še leta 2013 po nekaterih ocenah brez doma okrog 12.000 psov. Istega leta je sem prispelo nekaj posameznikov iz britanskega združenja za zaščito živali Dogs Trust. Napovedali so 5 - letni projekt reševanja problema brezdomnih psov, ki vključuje sterilizacije, čipiranje, udomitve zdravih psov ... Vam je morda znano, kako uspešni so bili?

 

Tukaj se malo krešejo mnenja. Sam bi rekel, da sem jim neizmerno hvaležen za vsako izvedeno sterilizacijo in kastracijo, cepljenje, čipiranje … Še enkrat, hvala jim za to. Prav vsi pa jim zamerimo eno stvar. Dog Trust je namreč nabavil in financiral opremo, ki jo šintarji uporabljajo za nehumano pobijanje psov. Iz tega razloga nimamo z njimi prav nobenega namena sodelovati. Da ne pozabim. Prav nihče iz organizacije Dog Trust se ni oglasil ob zadnjem dogajanju. Nihče ni rekel "prenehajte s pobijanjem psov". Prišel sem do zaključka, da jim to očitno ustreza. Verjetno bodo doma – v Angliji, čez čas lahko rekli: "Poglejte, kako uspešen projekt smo izvedli, na ulicah ni več psov." Žalostno.

 

Večkrat sva že omenila besedo "šintar". Za tiste, ki ne vedo … Kdo je pravzaprav ta oseba?

 

To so ljudje, ki na zelo nehumane načine lovijo pse po ulicah. Ne z mrežami ali s kletkami, pač pa z zajlami – z njimi jih vlečejo po cesti, psi se medtem davijo, skratka … gre za veliko trpljenje teh psov. Šintarji so sicer v službi občine in dobivajo mesečno plačo.

 

Ste morda poskušali odpreti svoj azil?

 

O seveda, še vedno delam na tem. Pravzaprav ne gre za azil, te besede nimam rad, ker me povezuje z nečim groznim. Azili so vsepovsod po naši državi, pa tudi na Hrvaškem in v Srbiji. V večini teh se psom ne godi dobro, zato bom raje rekel, da delam na projektu zatočišča za živali, kjer ne bo kletk, ne bo verig in podobnega. Tukaj bom živalim omogočil srečno življenje in jim iskal nove, tople domove. Vem, da mi bo to uspelo.

 

Za konec se vrniva spet na začetek. Po protestu je šef kantona izjavil, da se bodo aktivnosti, proti katerim se borite, le še stopnjevale. Kako naprej?

 

Vsi mislijo, da je bil to pač neki protest in da bomo sedaj tiho. Temu ni tako. Zdaj se pravi boj za te naše živali šele začenja. Zdaj bomo dali glave skupaj in naredili načrt kako naprej. Zagotavljam pa, da ne bomo ostali križem rok. 11.11., datum protesta, pomeni mejnik za Bosno in Hercegovino. Gremo do konca!

 

Mitja Čehovin

 

Pred intervjujem smo v Prači posneli tole:

 

 

OSTALI INTERVJUJI - KLIK

 

Povezane vsebine:

 

VIDEO in FOTO: Obiskali smo pasje taborišče Prača

FOTO: Velika množica za takojšnje prenehanje pobijanja psov v BiH!

V ŽIVO: Prenos protesta v Sarajevu

Za vsakega ubitega psa gre v žep veliko denarja

Aushwitz za pse: Kam je izginilo 2722 psov iz sarajevskih ulic?

Masovni poboji bosanskih psov na vse več lokacijah, trdijo aktivisti!

Auschwitz za pse blizu nas - kri na zidovih, pse polivajo s kislino!

VIDEO: Krvavi masakri v Sarajevu se nadaljujejo

Mladiči v Prači umirali pred očmi novinarjev, napoveduje se veliki protest

Posnetki iz Prače so šokirali javnost

NAJPOGOSTEJŠA IMENA PSOV SO...

  • Najbolj pogosti pasji imeni na svetu sta Max in Jake. V Sloveniji so najpogostejša imena Reks, Medo in Piki, pri samicah pa Pika, Tara in Luna.

Zadnji oglasi

Izgubljeni: V okolici Sevnice pogrešajo Kalo
V okolici Sevnice (nekje pod Lisco, Razbor, Ledina, Orešje, Okroglice, Zabukovje, tudi širše) je že teden dni...
Izgubljeni: V okolici Kamnika pogrešajo srnastega pinča
Stinky je še vedno pogrešan. Izgubil se je v Košišah, zato njegovi lastniki, ki kužka že 10 dni iščejo, lepo...
Oddajo se: Kako je mogoče, da tako dolgo išče nov dom?
Kako je mogoče, da tako dolgo išče nov dom najbolj simpatična psička? Ob njej so sprehodi največje veselje, povodec sproščen,...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno