04.10.2019

Kje smo in kam gremo na področju dobrobiti živali?

Kdaj bo stopil v veljavo spremenjen Zakon o zaščiti živali? Kakšen je odnos Slovencev do živali? Je društev za zaščito živali preveč ali premalo? Ob današnjem dnevu živali smo se pogovarjali z mag. Bredo Hrovatin, vodjo Sektorja za zdravje in dobrobit živali na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Hrovatinova je na tem delovnem mestu zaposlena že od leta 2004. "V tem času smo na področju dobrobiti živali opravili že veliko dela, čeprav gre, po moji oceni, nekoliko prepočasi," priznava Hrovatinova. Ob tem dodaja, da bi bilo vse skupaj drugače, če bi prišlo do hitrejših sprememb v razmišljanju ljudi.


 

Kateri so najpomembnejši premiki, ki so se na področju dobrobiti živali zgodili v zadnjih 15 letih?

 

Zagotovo obe spremembi zakona. Gre seveda za naš osnovni akt, na podlagi katerega delamo na področju zaščite živali. Ena sprememba zakona se je zgodila leta 2007, naslednja pa šest let kasneje. Ker smo v tem času vstopili v Evropsko unijo, je bilo potrebno prilagoditi zakonodajo. Dva velika sistemska koraka na področju dobrobiti živali sta se zgodila tudi na področju zaščite kokoši nesnic in prašičev. Z letom 2012 je bila namreč prepovedana reja kokoši nesnic v neobogatenih kletkah, že naslednje leto pa je bila prepovedana tudi individualna reja plemenskih svinj. V tem času smo vzpostavili centralni register psov. Obvezno označevanje psov imamo že od leta 2003.  Na register smo zelo ponosni, čeprav se zavedamo, da vsi psi še niso vključeni.

 

Imate morda oceno, koliko je takih psov?

 

Težko vemo za tiste, za katere ne vemo. Seveda bi si želeli, da bi se odstotek psov, ki niso vnešeni v register zmanjšal in na tem delamo. 

 

Čemu trenutno v vašem sektorju posvečate največ pozornosti?

Trenutno se posvečamo spremembi Zakona o zaščiti živali. Kar nekaj pomembnih zadev dodajamo stari zakonodaji. Velik problem vidimo pri psih, za katere ne poznamo izvora. Zato si želimo, da bi bili vsi psi čipirani in registrirani že v leglu. Tako bi za vsakega psa poznali njegov izvor. Spremembe se bodo zgodile tudi pri psih, ki bodo dobili status nevarnega psa. Po novem predlogu bo ta status veljaven takoj. Predlog, ki je bil v javnosti najbolj odmeven pa je, da umikamo dovoljeno usmrtitev zdrave živali, zato ker je bila zapuščena in po 30 dneh od namestitve v zavetišče ni bila oddana novemu skrbniku.  Najpomembneje pa je to, da evtanazija zdravih živali v zavetiščih ne bo dovoljena.

 

Torej živali v zavetišču ne bo dovoljeno evtanazirati. Ali so predvidene izjeme?

 

Govorimo o zdravih živalih, ki imajo možnost kvalitetnega življenja pri posvojiteljih. Za druge primere, razvijamo v sodelovanju z Veterinarsko zbornico strokovne kriterije, po katerih bo dovoljena evtanazija živali, ki imajo določene zdravstvene ali vedenjske motnje. O tem bo odločal veterinar.

  

Lani se je veliko govorilo o odpravi privezovanja psov na verige … kako daleč smo do uresničitve tega predloga?

 

Predlog zakona odprave privezovanja psov na verige ne predvideva. Če vprašate mene osebno, predlog podpiram. Vendar je potrebno dodelati sistem. Potrebno je določiti, kaj bo s psom, ki ga bomo odrešili verige. Bo šel v pesjak? Veste, psu bi morda bilo v malem pesjaku še slabše, kot če je privezan na 6 metrov dolgi verigi in lahko teče po dvorišču … V zakonodajo ni mogoče vnesti prepovedi, če istočasno ni predvidenega sistema, na kakšen način je to mogoče izpeljati. Naj zaključim: čas in sistem. Enkrat v prihodnosti bomo pripravljeni tudi na to, da se odpovemo verigam.

 

Kako daleč pa smo v Sloveniji s pobudo, da v slovenskem pravnem sistemu žival postane čuteče bitje in ne predmet, kot je obravnavana zdaj?

 

To je v teku, sicer pa to ni predmet dela naše uprave, pač pa pravosodja.

 

Kdaj se bo sicer zgodila sprememba zakonodaje, ki sva jo omenjala?

 

Letošnjo jesen.


Kako na splošno ocenjujete odnos Slovencev do živali?

 

Stanje se brez dvoma izboljšuje. Sploh, če jo primerjamo z obdobjem izpred 20 ali 30 let. Se pa izboljšuje prepočasi. Mislim, da gre za generacijsko miselnost. Potrebna bo zamenjava ene ali dveh generacij, da bo prešlo razmišljanje o živalih na nek drug nivo. Pri rejnih živalih morda še dlje. Kot družba še nismo tako zreli, kot bi si mi želeli, da bi bili. 

 

Na eni strani pretirano počlovečenje živali, na drugi pa psi na metrskih verigah, nehumani prevozi živali na poti v klavnice …

 

Drži. A bom ponovila. Zagotovo bo potreben določen čas, da bomo ljudje začeli drugače in pravilno razmišljati. Mi na Upravi dajemo vse od sebe, da bi ljudi ozavestili o tem, da so tudi živali čuteča bitja. Pomembno je pa vedeti, da bi morali ljudje skrb za živali omejiti na to, kar one potrebujejo. Ljudje živali ne bomo nikoli razumeli v popolnosti. Vendar je prav pogledati, kako bi te živali živele in se obnašale v svojem naravnem okolju. To pomeni, da bi jim morali ljudje znotraj našega okolja zagotoviti take pogoje, da se bodo živali še vedno počutile živali.

 

Je po vašem mnenju društev za zaščito živali pri nas preveč ali premalo? Kakšen je pravzaprav njihov vpliv na dobrobit živali?

 

Društva so zelo pozitivne organizacije ljudi, ki želijo pomagati in ozaveščati ljudi, da bi šel napredek, o katerem sva že prej govorila, nekoliko hitreje. Njihova vloga je zagotovo zelo pomembna. Pri Upravi pa bi si vseeno želeli, da bi društva delovala bolj organizirano. Društva so si med seboj precej različna. Vsekakor si vsi želijo pomagati, načini pa so nekoliko različni. Prav bi bilo imeti nek skupni imenovalec – nekakšnega sogovornika, ki bi predstavljal vsa slovenska društva za zaščito živali. Na ta način bi tudi mi lažje sodelovali. Če povzamem. Podpiramo društva, z večino tudi dobro sodelujemo, manjka pa njihova usklajenost.

 

Dotakniva se še zavetišč za zapuščene živali. Kako ocenjujete njihovo delo?

 

Sistem zavetišč, kot ga poznamo pri nas je redko viden v evropskih državah. Mi ocenjujemo, da je naš sistem ustrezen.

 

Koliko je med rednimi inšpekcijskimi pregledi zaznanih kršitev z njihove strani, če sploh?

 

Večjih kršitev ni. Naša zavetišča so enkrat letno pregledana s strani uradnih veterinarjev, seveda pa nas občani redno obveščajo, če je kje kaj narobe in v takih primerih opravimo izredne nadzore. A kot rečeno, večjih kršitev ne zaznavamo.

 

So zavetišča v primerjavi s preteklimi leti kaj bolj polna?

 

Zavetišča so še vedno polna. Spreminja pa se razmerje med zapuščenimi in izgubljenimi živalmi. Več je izgubljenih živali. Kar je pravzaprav zanimivo. Te živali namreč imajo skrbnika in ker imamo mi relativno dober register psov, se te živali spet vrnejo domov. Kar je verjetno nek napredek. Dejstvo pa je tudi, da število zapuščenih živali upada.

 

Mnogokrat poslušamo kritike trenutne ureditve, po kateri zavetišča za zapuščene živali vodijo gospodarske družbe. Menite, da bi bilo bolje zavetišča dati v roke neprofitnim organizacijam?

 

Da in ne. Izkušnje iz preteklosti so zelo različne. Beležili smo težave v zavetiščih, ki so bile pod upravljanjem neprofitnih organizacij, prav tako pa smo naleteli na težave v zavetiščih, ki so bila pod vodenjem gospodarskih družb. Ocenjujemo, da je delo zavetišča odvisno predvsem od ljudi. Dejstvo je, da zavetišče zahteva določen red in organizacijo in če se ljudje teh držijo, je povsem nepomembno, ali zavetišče vodi neprofitna organizacija ali gospodarska družba.

 

Če se še za trenutek ustaviva pri zavetiščih. Imate morda podatek, koliko zdravih živali letno evtanazirajo v slovenskih zavetiščih?

 

Ti podatki so javno objavljeni v poročilih, ki jih morajo vsako leto oddati slovenska zavetišča. Lahko pa rečem, da pri večini zavetišč opažamo trend neubijanja živali. Ta meja "30 dni" me pogosto zmoti in to v smislu, da mnogo ljudi zmotno misli, da v zavetiščih 31. dan bivanja žival kar avtomatično evtanazirajo. To za večino zavetišč zagotovo ne drži.


Pred dobrim letom smo pisali o uvozu psov z Balkana v Slovenijo. Pojavljale so se informacije, da je teh psov kar 25.000 – kar naj bi bila po poročanju nekaterih medijev vaša ocena. Takrat ste za naš portal dejali, da je ta številka močno pretirana in da te ocene na Upravi zagotovo niste dali. Po podatkih, s katerimi razpolagate, naj bi se letno k nam uvozilo med 100 in 200 psov. To število sicer vključuje ulične pse, rodovniške pse in tiste pse, ki so naprodaj prek spletnih oglasnikov …

 

Da. Tega se dobro spominjam prav zaradi te številke 25.000, saj smo bili na Upravi prav zaprepaščeni, od kod ta podatek … Ponovno poudarjam, da te številke ni podala Uprava. Res pa je, da točnega števila ne vemo. Veliko psov k nam namreč pride ilegalno. Koliko, žal ne vemo.

 

Je uvažanje psov iz držav nekdanje Jugoslavije po vašem mnenju problem?

 

To vprašanje mi pogosto zastavljajo. Ocenjujemo, da uvažanje psov iz držav nekdanje skupne države, brez ustrezne dokumentacije, ni primerno. Živalim, ki živijo v tropih in v neurejenih socialnih okoljih, taka sprememba okolja pomeni velik stres. Življenja na kavču denimo, ti psi niso vajeni. Tega si niti ne želijo, tega si želimo ljudje. V teh primerih gre tudi za prenos določenih bolezni. Zato si res ne želimo, da k nam prihajajo živali brez certifikata in veterinarskega pregleda. Nenazadnje pa ocenjujemo, da je psov za posvojitev v naših zavetiščih povsem dovolj.

 

Omenili ste nevarne bolezni, ki jih prinašajo psi z juga v Slovenijo. Koliko teh primerov je bilo zabeleženih?

 

Ker za večino teh primerov ne vemo, te ocene ne morem dati. Lahko pa povem, da se določen odstotek takih psov velikokrat znajde v slovenskih zavetiščih. Zakaj? Ker ljudje pse posvajajo na hitro in čustveno. Tukaj bi izpostavila predvsem pasje tovarne, v katerih vidimo res velik problem.

 

Hitro in čustveno posvajanje, ste dejali. Je tega veliko? 

 

Mi seveda podpiramo posvajanje živali. Problem so številne objave na spletu s pripisi "ubogi kuža, na pomoč … nujno, do jutri!" Take odločitve ne gredo skupaj z odgovornim skrbništvom živali. Posledice pa so, kot sem dejala, da nekateri psi kmalu za tem, ko ljudje ugotovijo, da skrbništvu niso kos, pristanejo v zavetiščih.

 

Omenili ste pasje tovarne …

 

Da, nakupi živali preko spleta so velik problem. Iz prtljažnika v prtljažnik, kar na parkiriščih bencinskih servisov. Ljudje, ki si želijo pasemskega psa in na spletnih oglasnikih takega psa dobijo za 300 evrov, kar je tudi za četrtino ceneje, kot če bi psa kupili pri vzreditelju. Ti psi so največkrat pripeljali iz vzhodno evropskih držav, kjer obstajajo t.i. "pasje farme". Tam so pasemske matere dobesedno na stalni reprodukciji.

 

Zakaj so ti psi toliko cenejši?

 

Ker jih je res veliko, ker je veliko tudi povpraševanje in ker je tistim, ki se s tem ukvarjajo čisto vseeno, če v leglu nekaj psov pogine. Veliko teh psov pogine na poti, saj jih odvzamejo materi, ko so še čisto majhni. Določen odstotek teh psov nato pogine v novih domovih, saj so veterinarsko nepregledani in neoskrbljeni. Nenazadnje pa ima velika večina psov, ki preživi, veliko zdravstvenih težav, posledično pa to pomeni res visoke stroške za skrbnika takega psa. Vsekakor so ti stroški občutno višji od cene, ki bi jo za nakup pasemskega psa odšteli pri vzreditelju. V tem primeru pa kupec točno ve, od koga je psa kupil, kakšne so njegove posebnosti in navade …

 

Gre za nevednost ljudi ali odloča zgolj cena?

 

Veste, tukaj pa pride naše glavno sporočilo. Za žival je potrebno skrbeti! Ena od naših rdečih niti že nekaj let je odgovorno skrbništvo živali. Kaj spada v odgovorno skrbništvo? Tudi to, da skrbnik pozna izvor svojega psa. Vzreditelj bo novemu skrbniku namreč povedal, kje je kuža spal, kaj ima rad, kakšni so bratci in sestre. Pri parkiriščni prodaji pa za prodajalcem največkrat izgine vsaka sled. Seveda je tukaj pomembno poudariti tudi to, da se ljudje za nabavo psa odločajo precej impulzivno in na podlagi videza. Male lepe kužke starši kupujejo kot darilo otroku. Samo 10 odstotkov otrok v starosti od 8 do 10 let, ki sprva obljubijo, da bodo za psa skrbeli in ga redno vodili na sprehode, to v nadaljevanju dejansko počne. Pes ostane mami. To je dejstvo. Pes živi od 10 do 15 let. Vsak dan, vsako jutro, vsak dopust … ne glede na vreme, za psa je potrebno skrbeti ves čas! To je odgovorno skrbništvo …

 

… ki pa je povezano tudi s stroški, kajne?

 

Seveda. Pa tu ni samo hrana. Živali tudi zbolijo. Veterinar spada k rednemu odgovornemu skrbništvu. Psi imajo v današnjem času denimo veliko težav z zobmi, predvsem zaradi spremenjene prehrane. Veliko je tudi alergij … in če lahko malce posplošim bi rekla, da imajo tudi psi vse tisto, kar imamo ljudje. To pa nekaj stane.

 

Če je Slovenija danes država brez uličnih psov, pa je zaskrbljujoča situacija na področju mačk. Veliko preveč jih je na ulicah in temu nekako ni videti konca …

 

Naše sporočilo je – sterilizacija, sterilizacija, kastracija in še enkrat kastracija. Mačk je veliko, ker imajo dobre pogoje za razvoj, hrane je dovolj, veliko pa je tudi ljudi, ki jih redno hranijo. Posledično imajo te muce tudi veliko mladičev in to večkrat letno. Predstavljajte si, da so v ulici 3 muce, vsaka ima 3 mladiče, ki so kaj kmalu spolno dozoreli in vsak od njih ima spet po 3 nove muce in tako naprej … v dveh sezonah se kaj kmalu lahko zgodi, da je v isti ulici naenkrat 50 muc. Izrednega pomena je torej sterilizacija in kastracija.

 

Drži, to tudi mi vselej poudarjamo. A kdo pravzaprav skrbi za sterilizacije in kastracije prostoživečih muc, ki so, vsaj mislim, veliko večji problem?

 

Tukaj pa je v veljavi sistem odlova preko zavetišč. Te muce se sterilizirajo, označijo in vrnejo v okolje. Če torej v okolju opazite muco, ki ima odrezan vrh uhlja, pomeni, da je ta mačka sterilizirana in lahko prosto živi svoje mačje življenje.

 

No, znani so primeri, ko občani prijavijo kolonijo mačk, ki bi jih bilo potrebno sterilizirati, a jim v zavetišču odvrnejo, da "so sredstva za letos porabljena". Kaj storiti v tem primeru?

 

Glede na to, da ima večina občin kar veliko razumevanja do te problematike, bi svetovala, da se občani v takih primerih obrnejo kar neposredno na njih. Veliko sicer pomagajo tudi društva za zaščito živali, ki iz naslova donacij pogosto plačujejo nekatere veterinarske storitve.

 

Pred kratkim smo lahko videli neustrezno ravnanje z govedom med prevozom iz Litve, preko Poljske, do Luke Koper, lani pa je mednarodna organizacija za zaščito živali pred našim pristaniščem spremljala ravno tako neustrezno ravnanje z govedom, saj so jih prevažali sredi vročinskega vala pri krepko nad 30˙C. Kakšno je bilo ukrepanje v teh dveh primerih?

 

Zgodba se je začela v Litvi. V času, ko so živali prišle do Kopra, so bile nepravilnosti že odpravljene na Poljskem, ko so člani nevladne organizacije kršitve sporočili pristojnim organom Poljske. Naš uradni veterinar v Kopru tako ni zaznal nobenih kršitev in je za njih izvedel šele kasneje. V drugem primeru pa so naše meritve v Luki Koper pokazale, da v vozilu ni bilo nad 30 stopinj. Poudariti pa moram, da nas nekateri dogodki neustreznih prevozov živali zelo žalostijo. Ko temperatura naraste nad 30 stopinj vsem našim prevoznikom, ki jih imamo v registru, takoj pošljemo obvestilo, naj prevoz na dolge relacije ustavijo in s prevozom nadaljujejo, ko se ohladi. Problem prevoza živali je v resnici še ena od tistih zadev, ki so stvar nekega dolgotrajnega razvoja v miselnosti ljudi.

 

Imate sicer mobilno enoto veterinarskih inšpektorjev. Ali ta deluje zgolj na prijavo oz. poziv, ali tudi redno in naključno kontrolira prevoze živali?

 

Enota deluje redno. Delovni čas si prilagajajo sproti. Delajo tudi ponoči in ob koncih tedna, odvisno od toka prevoza živali. Pri pripravi plana dela upoštevajo tudi poti, ki jih običajno opravljajo nekateri prevozniki, pri katerih so bile v preteklosti že zaznane kršitve. Ob tem inšpektorji dobivajo tudi podatke iz drugih držav. Mobilna enota seveda preverja tudi povsem naključne prevoznike. Naj omenim, da imamo zelo dobro kontaktno točko, ki sodeluje s kontaktnimi točkami iz drugih držav. To pomeni, da se države med seboj obveščajo o kršitvah, ki so jih zaznali pri določenemu prevozniku. Se pa obveščajo med seboj tudi prevozniki. Tako pogosto točno vedo, kje se nahajajo naši inšpektorji in si zato za vožnjo izberejo Avstrijo …

 

Bi se vam zdelo smiselno zaostriti pogoje za posedovanje psov?

 

Bila so nekatera razmišljanja v smeri, da bi morali uvesti posebne tečaje za skrbništvo psa. To bi bilo smiselno. Vendar mi ves čas govorimo o psih. Kaj pa vse druge živali, ki jih imajo ljudje doma? Tukaj je res še ogromno dela … predvsem pri t.i. eksotičnih živalih. Ljudje imajo doma res veliko vrst živali.

 

Imate prav. Danes gre lahko vsakdo v najbližji trgovski center in si omisli ptička, kuščarja, pajka …

 

To je ena od zadev, s katero se bomo morali v prihodnje resno ukvarjati. Resno razmišljamo o tem, da bi uvedli seznam živali prostoživečih vrst, ki jih ljudje smejo imeti doma.

Bi bila po vašem mnenju smiselna uvedba t.i. živalske policije v okviru Uprave, ki bi sistematično preverjala stanje na terenu in striktno izvajala zakonodajo?

 

Ne. Mi imamo inšpekcijske službe, ki delajo svoje delo, na podlagi veljavne zakonodaje. To je v smislu organizacije, kot jo imamo, vse.


Intervju in foto: Mitja Čehovin

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.