24.06.2018

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo) in Tim Kores Kori (medved)

 

Začelo se je povsem običajno za Facebook. Objava (KLIK), avtor Tim Kores Kori, napisana nekoliko v afektu, a razumljivo ogorčena. Nič hudega sluteč pridemo nekam jest in namesto prijetnega ambienta najdemo medveda v kletki.

Komentarji so sledili čustvom objave. Zgražanja veliko, predlogov, kaj storiti, pa malo, še tisti povsem nesmiselni. Od tega, da bi se medveda preselilo na kmetijo Zavoda Koki, do stalnega pozivanja svete trojice bojevnikov za živali, ki s privrženostjo zakonom ulice radi vzbujajo vtis o lastni vplivnosti, raja pa jim naivno verjame, namesto da bi pritiskala na institucije, ki so odgovorne za (ne) zaščito živali v državi. Oglašali so se tudi že prvi, ki so trdili, da je medvedu v kletki lepo.

Nato se je nekdo odločil, da avtor objave laže. Ker da kletka ni "velika" 40 m2, ampak 130 m2. Strašansko pomemben podatek, birokratska malenkost, cinizem, ki ga mali človek pri birokratih tako prezira, pri sebi pa ne prepozna. Teh 40 m2 je bilo vrženih samo kot pavšalni podatek, metafora, kot rečemo, da nekoga nismo videli že sto let, pa tega ne mislimo dobesedno. Ampak ne, množica se je takrat že začela spreminjati v drhal, ta pa hoče kri. To je uspešno izkoristil lastnik medveda. S čustveno objavo (KLIK), da se mu dogajata "laž in gonija", ter da bo "s težkim srcem opazoval odhod medveda, s katerim sta nerazdružljiva prijatelja", je zlahka dosegel, da so mu množice sledile kot ovce. Vsekakor poteza, vredna izkušenih izprijenih politikov, oportunizem, ki se je bogato obrestoval. Kar smejalo se mu je lahko ob zastonjkarski reklami, ko so oboževalci poleg izrazov podpore začeli pisati še, da so "slišali, da je dobra hrana in da v kratkem zagotovo pridejo".

 


Seveda je zamolčal, da je kletka dvodelna, ker bi ga medved med čiščenjem kletke lahko napadel (bržkone iz čiste ljubezni?), zato ga zapre v en del kletke, da lahko očisti drugega. Zamolčal je še marsikaj. Lastnik ne razume, da medved ne potrebuje "nerazdružljivega prijateljstva" in "čohanja", sentimentalnosti in čustvenih manipulacij, temveč le svobodo ali vsaj približek le-te. Pravičniški drhali medved itak ni bil pomemben, sila ubogi lastnik se ji je zasmilil tako zelo, da je začela sekati po Koriju, kolikor je šlo. Kot bi tekmovali med seboj, kdo lahko gre še nižje, važno je bilo pristaviti piskrček in čim bolj pritlehno udrihati. Čredni nagon prinaša varnost in potrditev, saj večina misli, da ima prav že samo zato, ker je večina. * Žrtev ne more zmagati, kar koli poskuša, drhal izkoristi proti njej. V svojem zanosu pa so vipavski ljubitelji živali celo ustanoviti FB skupino v podporo lastniku, a ker o eni stvari niso sposobni razmišljati več kot kratek čas in jih namesto razuma vodijo zaslepljena čustva, je skupina zamrla skoraj takoj ko se je ustanovila.

Dandanes vlada prepričanje, da je treba povedati svoje mnenje o vsem, tudi če o stvari ni nobenega znanja. Ali predvsem takrat. Množice zaradi nesamokritičnosti in popolne odsotnosti zmožnosti razmišljanja sodijo o vsem in vsakomur, ne berejo in razmišljajo nič, ker zanje znanje ni vrednota. Zato smo lahko prebirali kar nekaj "argumentov", ki so jih maloumneži ponavljali, ne da bi sploh razumeli, kaj pišejo. Vedno je tako, da ko se znanje konča, nastopi nasilje.

Seveda je bil najpogostejši "argument", da mora medved ostati pri lastniku, ker je že toliko let v kletki in je navajen na to okolje. To je tako brezčutno, kot bi taboriščnikom v Auschwitzu rekli, da jih ne bomo reševali, ker so zdaj že navajeni takšnega življenja in bi jim običajno življenje škodovalo. Vsako bitje se hitro navadi na boljše pogoje, pa tudi v tujini v rezervate in zavetišča nameščajo tako mladiče kot starejše živali.

Mnogi so trdili, da sta z lastnikom navezana. Prostoživeče živali se ne navežejo na človeka kot pes, gre le za odvisnost zaradi hrane. Seveda so trdili tudi, da se ga zdaj ne more več izpustiti v naravo. Od kod povsem nerealna ideja o izpustu v naravo, ni jasno.  

Potem so pametni trdili še, da je medved v dobrem stanju. Tako je to, česar ne vedo veterinarji, biologi in še kdo, ve pametna javnost, ki z nekaj slik od daleč razbere vse. Nima pa pojma o tem, da 350 kg gostilniških odpadkov ni isto kot 350 kg bivanja v naravi in da pričakovana daljša življenjska doba v ujetništvu ni tako pomembna kot se zdi, bolj kot kvantiteta je pomembnejša kvaliteta življenja. Kaj šele, da bi razmišljali o tem, da je že s slik razvidno, da žival doživlja stres.

Seveda so tudi tokrat, kot ob kateri koli drugi priložnosti, nekateri trdili, da gre za "fovšijo". Ah, seveda. Tisti, ki nasprotujemo ujetništvu in kletkam, si želimo imeti gostilno in medveda doma, ali kako?

Ni manjkalo niti pametnih nasvetov Koriju, naj se briga le zase. Čudovito, v današnjem času individualizma, brezbrižnosti in sebičnosti je res krasno, če se vsak zanima le zase in da ni sočutja do drugih (morda le do najbližjih). Se bodo vseznalci spomnili lastnih besed, ko bodo kje trpeli prepuščeni sami zase? Vsi lahko zaradi različnih okoliščin končamo na obrobju družbe.

Tudi tokrat, kot že ničkolikokrat, smo brali o tem, da je "karma bitch", in niso pomislili, da z lastnim napuhom, primitivizmom in agresijo zagotovo niso dobro vplivali na svojo strašansko dobro karmo. Tega miselna lenoba ne razume.

Kori je ravnal prav in je spletno nasilje prijavil policiji, čeprav verjetno učinka ne bo. Pri nas za razliko od razvitih držav še ni zavedanja ne pri javnosti ne pri organih pregona, da je spletno nasilje kriminalno ravnanje, ki je za družbo izjemno škodljivo, še posebej za žrtve. Nekoč je drhal gledala javna mučenja in usmrtitve ter se naslajala ob tem, danes to nadomešča s spletnim nasiljem. Kar se je danes zgodilo Koriju, se bo jutri lahko vam, tudi meni se je že. Ljudje ne poznajo razlike med argumentirano kritiko in žaljenjem, nimajo čuta za pravičnost in sposobnosti razmišljanja, in če v ljudeh ni morale, bi morala država narediti red. Zdaj pa je že definicija sovražnega govora tako ozka, da je dovoljeno pisati skoraj vse. Če bi vsak, ki žali, plačal samo 10 € kazni za vsako žalitev, ki jo zapiše, bi bila državna blagajna polna, ljudje pa bi vsaj včasih zaradi škrtosti začeli bolj razmišljati o tem, kaj pisarijo po internetu.
 
Na srečo so se oglasili tudi redki in drugačni somišljeniki, ob tem se jim iskreno zahvaljujem.

"… Zadnjic sem bila tudi sama tam … Medvedu je iz zadnje tačke tekla kri, bilo je veliko krvi. Vprasala sem lastnika kaj mu je in mi je odgovoril, da se mu je naredila bula in, da noben zdravnik ne ve kaj je ta bula! Vprasala sem ga še ali ve koliko prostora rabi en medved in je zabrusil: ja, pol Slovenije! … Prostor je ... Ma dvorano za zabave pa je lahko zgradil!!"

"Pred leti sem bila 1. na tej kmetiji in ko sem zagledala to ubogo bitje, ziritirano od vsega džumbusa okrog kletke (ki je bil, mimogrede, še za moja ušesa in glavo prehud), sem odšla in tja ne grem nikoli več! Okrog skrbi za tega medveda pa toliko: okrog ust je bil čisto penast, o kaki vodi pa ne duha ne sluha. Več kot očitno je bil v tisti vročini žejen že dalj časa. Ker se nam je mudilo in do lastnikov kmetije takrat nisem prišla, sem jim še isti dan poslala mail, v katerem sem na zelo vljuden način napisala o tem, da je bil medved takrat zagotovo žejen in seveda o vsem, kar si v zvezi s tem mislim. Kakega povratnega odziva po pričakovanjih ni bilo. Skratka, to žival se muči zato, ker ljudje to podpiramo. Ker je medved atrakcija in je zaradi njega kmetija množično obiskana. Če se ljudem to ne bi zdelo fajn, tudi ne bi bilo potreb po tovrstnih mučenjih živali. Skratka, dragi ljudje, v življenju se vsakomur vse vrne! Medvedu pa želim, da bi v miru zaspal ter bil končno odrešen muk in gnilih ljudi!"

Bistvena napaka pri tem medvedu je bila storjena že zdavnaj. Lovci so našli medvedka brez mame in ne da bi se posvetovali s strokovnjaki, ki bi morali medvedka evtanazirati ali namestiti v zavetišče v tujino, so ga peljali k znancu, ta pa je zavohal priložnost, da bo z njim privabljal ljudi v gostilno, čeprav bi že takrat lahko ravnal nesebično ter pozival javnost in institucije, naj namestijo medveda v ustrezno zavetišče v tujini. Našim lovcem se zdi medved v kletki nekaj običajnega, še sami imajo enega pri Lovskem domu v Žirovnici. Velikokrat so že dokazali neznanje o živalih, že samo glede števila medvedov so dolga leta skupaj z ZGS trdili, da jih ni več kot 500, letos se je kar naenkrat podatek že skoraj podvojil. Mojstrsko "upravljanje z divjadjo", kot pravijo svojemu delu, če ne poznaš niti približnega števila medvedov. Kako lahko potem določiš višino odstrela, nikomur z nekaj zdrave pameti ni jasno. Kakorkoli, porast populacije je zagotovo nameren, očitno je želja po trofejah res velika, drugače si ne znam razlagati tega, zakaj jih hranijo pozimi, čeprav vedo, da se medvedje zaradi tega bolj razmnožujejo. Kaj, če bi za začetek raje prenehali s hranjenjem pozimi, naj narava opravi svojo vlogo?

Medved Mitko je v ujetništvu zdaj že približno 24 let. Tim Kores ni prvi, ki je že kdaj opozarjal na nesprejemljive pogoje pri medvedu.  Pred leti je bila ustanovljena FB skupina, s katero se je temu medvedu poskušalo urediti večje bivališče. Lastnik se je na začetku strinjal, ko pa bi se prešlo od besed k dejanjem, si je premislil, žal tudi skupina ni pojasnila ničesar. Pomoč je že ob prvi objavi ponudil tudi Kori, kar je drhal spregledala. Če bi lastniku medved res kaj pomenil, bi pomoč sprejel. Tudi zdaj je na Korijevo ponudbo odgovoril le, da bo razmislil. Vedel je, da se bo prah polegel, zadevo bo hitro pozabljena in za medveda bo spet vse po starem. Zakaj bi se lastnik trudil za medveda, si povzročal stroške in delo, če pa ima potuho javnosti.

 


Zakaj se ljudem v Sloveniji zdijo medvedi v kletkah nekaj dobrega? Vzgoja je najpomembnejši razlog. Odnos do živali, do narave, ki jo jemljejo le prostor za razne oblike izkoriščanja, je star že tisočletja in je samoumeven tudi za mlajše generacije. Že v otroštvu sledi indoktrinacija glede deljenja živali na dobre, slabe, koristne, nekoristne, otroci se preko živalskih vrtov, cirkusov, hlevov, akvarijev naučijo, da je živali normalno izkoriščati, da je žival v kletki povsem običajna stvar, nekaj, kar "paše skupaj". Tega nas pri nas učijo celo oddaje o živalih. Mediji naredijo veliko škode, ker se ljudje preko njih naučijo, da je iz vsake živali treba narediti očem všečen predmet, ljubljenčka, naučijo se tudi počlovečevanja živali, zato ni čudno, če se medved zdi vsem ljubka plišasta zibajoča se igrača, ne divja žival. Zato ne preseneča, da se ljudem ne zdi sporna kletka sama po sebi, ampak samo navedba napačne velikosti kletke. Zato nas ne sme več presenečati niti tehnicistično razmišljanje naših inšpekcij, če je javnost sama hujši birokrat od birokratov samih.

Zaradi stanja duha v družbi in slovenske naklonjenosti kletkam ni presenetljivo, da je naša zakonodaja zaostala in okostenela. Etološka spoznanja in potrebe živali so povsem prezrte, živali so obravnavane kot predmeti na polici, kot artefakti v muzejih, ki jih hraniš v določenih klimatskih pogojih. Še hujše skrpucalo je Uredba o živalskem vrtu in živalskem vrtu podobnem prostoru. Tako vsebinsko prazen nič, da ga ni mogoče niti komentirati.

Načeloma prostoživečih, še posebej zaščitenih živali, ni dovoljeno imeti v ujetništvu. Marsikaj v zakonodaji ni dovoljeno, a je mogoče vse, če pridobite dovoljenje. Tako je izkoriščevalski oportunizem vnešen v zakonodajo. Ker ARSO dovoljenja deli kot po tekočem traku, ni jasno, zakaj zakonodaja sploh obstaja. Predpisi so sami sebi namen, če lahko vtakneš medveda v kletko prav tako kot v državah tretjega sveta, kjer za zaščito živali še slišali niso. Posledično ne funkcionira nič, kaos je popoln. Podaljšek tega kaosa je še povsem neučinkovita in nesposobna inšpekcija, tako veterinarska kot okoljska, ki ne znata niti sodelovati. V tujini gostilniške medvede tako kot cirkuške rešujejo, Slovencem se zdijo nekaj običajnega. Še malo, pa bomo spet imeli še plesoče medvede? --  MOP, ZGS in ARSO, kako nizko še lahko greste?

Tako v prispevku oddaje Preverjeno izvemo, da sta v Sloveniji glede medvedov izdani dve dovoljenji prikazovanja medveda v javnosti. Verjetno so imeli v mislih Živalski vrt Ljubljana in Rožmana v Horjulu, kjer je medved prav tako v navadni kletki. Torej lastnik medveda na Nanosu sploh nima dovoljenja za prikazovanje medveda javnosti, a medveda vseeno izkorišča za samopromocijo in večji obisk gostilne, medveda si lahko ogleda vsakdo. Prav tako tale gostilna, kjer jim nista dovolj dva medveda, ampak kar cel živalski vrt, ki jih je po Sloveniji vedno več. Sebičnost in pohlep, ki se predstavljata kot ljubezen do živali, javnost pa temu naseda. Živalim je vseeno, če si jih ljudje ogledujejo z dovoljenji ali brez, stres je zanje enak. Prav tako v prispevku izvemo, da Marko Jonozovič iz Zavoda za gozdove Slovenije meni, da pri nas zavetišča ne potrebujemo, ker medvedov itak ni dovoljeno jemati iz narave. Torej, vsi mladiči, ki jim lovci ustrelijo mater, naj počasi poginjajo, vsi medvedi v ujetništvu pa naj še naprej desetletja životarijo v kletkah. Medvedov je preveč, zato so za naše uradnike na ZGS očitno potrošna roba? Bravo, g. Marko Jonozovič.

Če imamo takšno javnost in institucije, ni čudno, da je pri nas sprejemljivo to, kar drugje več ni. Medved v kletki je na Hrvaškem in v Avstriji že davna preteklost, tam si niti predstavljati več ne morejo, da bi ob gostilnah imeli medvede. Pri nas pa je to nekaj normalnega, saj celo med zaščitniki živali najdemo koga, ki meni, da je ujetništvo v kletki manjše zlo kot smrt, ne da bi sploh pomislil na kakšno tretjo možnost. Če boste imeli na izbiro večdesetletno životarjenje v kletki ali smrt, ste prepričani, da bi izbrali prvo? Medved trpi v kletki enako, če je v živalskem vrtu ali je bil rešen, ker žival ni sposobna osmisliti lastnega trpljenja, ne zna si razložiti, da lahko trpi manj, saj je bila vendarle rešena ali da ni namenjena prikazovanju javnosti. Kletka je kletka, v njej trpimo isto, tudi če je zlata. Včasih smrt ni najslabša rešitev.

Živali je treba spoštovati. Zavedati se moramo, da je ujetništvo za živali hud stres. Prostoživeči medved dnevno prehodi na desetine kilometrov in lahko si predstavljate, v kakšni agoniji živi na nekaj metrih. Živali ne znajo povedati, kako hudo jim je, človek bi moral znati to razbrati. V ujetništvu razvijejo t. i. stereotipno vedenje. Gre za stalno ponavljanje določenih gibov ali vedenja – ki se zdi ljudem brez znanja običajno, npr. hoja ob robovih kletke, grizenje rešetk, ali celo ljubko, npr. zibanje pri medvedih. VIDEO 1, VIDEO 2, VIDEO 3

Seveda je takšno ravnanje razvil tudi medved Mitko na Nanosu (KLIK), zato so "argumenti" nevedne javnosti o tem, kako je medvedu tam dobro, še toliko bolj za lase privlečeni in sprevrženi.

Medvedi in druge živali, ki niso sposobne preživetja v naravi, stroka tudi evtanazira, po možnosti bi jih morali namestiti v rezervate in zavetišča. Za zdaj so samo v tujini. Pred leti medvedka Srečka stroka ni usmrtila, ampak je bil zaradi pritiska javnosti premeščen v rezervat v Romuniji, kjer je zaradi verjetne napačne namestitve v boju z odraslimi samci sicer umrl, a odločitev sama po sebi ni bila napaka. V bližini Slovenije sta zavetišči Kuterevo na Hrvaškem in Berghausen v Avstriji, ki sta sicer premajhni. Ustreznejša so zavetišča, ki jih ustanavlja organizacija Four paws, torej čim večja področja, kjer so živali pod nadzorom, veterinarsko oskrbovane in hranjene, če je potrebno, a s čim manj stika s človekom. Zavetišča, oziroma rezervati, so edine sprejemljive oblike bivanja živali, ki ne morejo bivati na prostosti. Še bolje bi bilo, če bi se izognili napakam, zaradi katerih žival v ujetništvo sploh pride, skrajno neprimerna je tudi vzreja živali v ujetništvu, ker poteka le zato, da se zadosti človeškemu pohlepu in sebičnosti. Živali v nekaj generacijah ne morejo biti prilagojene na življenju v ujetništvu. Še pes in maček sta kljub tisočletjem socializacije delno v svojem bistvu ostala divji živali.

Zgodba s tem medvedom je za večino ljudi končana, za tiste, ki nam ni vseeno, pa ne. Ker je glede na stanje (bolnega) duha v družbi in institucij jasno, da pri nas vlada ohlokracija*, kot se je lepo videlo v Korijevem primeru, se moramo drugi še toliko bolj truditi za dobro živali. Če slovenski ljubitelji živali stokajo, da je za našo zakonodajo in institucije žival samo predmet, naj za začetek podpišejo peticijo, s katero bi uvedli osnovno zakonsko spremembo, da se status živali iz predmetov spremeni v čuteča bitja. To pa je nujna podlaga tudi za druge zakonske spremembe. Treba bo vložiti trud tudi za to, da bi bilo zavetišče tudi v Sloveniji, dovolj veliko območje bi bilo najbrž le na Kočevskem. Naj imajo slovenski medvedje v kletkah vsaj mirno starost, če pa kdaj medvedov ne bi bilo več, pa je zavetišče lahko namenjeno drugim živalim, ki ne morejo živeti na prostosti  Ker pri nas na okoljskem in živalovarstvenem področju ni lobistov, vsaj ne dobrih, ki bi brez kritične mase javnosti dosegli spremembe zakonodaje, jih moramo zahtevati ljudje in vršiti pritisk na institucije, da končno začnejo delovati v dobro živali, da končno upravičijo svoj obstoj, začnejo delovati korektno ter v skladu s svojim poslanstvom. Kakšen Time's up bi moral biti tudi za živali.  

*(Ohlokracija - vladavina drhali https://sl.wikipedia.org/wiki/Ohlokracija (gr. zgodovinar Polibij, 200 - 118, pr. n. št.)

 

Barbara

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: Pika

Barbarina kolumna: Borut Pahor in njegov odnos do živali

Barbarina kolumna: Rešimo Muro!

Barbarina kolumna: Požreti banane, načela in imeti se fajn

Barbarina kolumna: O noči čarovnic

Barbarina kolumna: O odstrelu medveda

Barbarina kolumna: Pes iz Murske Sobote

Barbarina kolumna: Mačke

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

Barbarina kolumna: Dve zgodbi, golobja in zavetiška

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj