03.10.2019

Mačke so pri nas še vedno nebodigatreba, ki lovijo miši!

V okviru dobrodelno-ozaveščevalnega projekta Srce za tačke, ki ga letos že tretje leto pripravljamo s podjetjem Lidl Slovenija, v tem mesecu še aktivneje ozaveščamo o odgovornem skrbništvu in pomagamo organizacijam, ki se ukvarjajo z dobrobitjo živali v Sloveniji.

Slovenija je ena od držav, ki je problem uličnih psov zajezila že pred mnogimi leti. Število zapuščenih psov tudi sicer iz leta v leto upada, kar je zagotovo razveseljujoč podatek. Prav nasprotno pa velja za muce. Vsak od danes na dnevnem sprehodu, na poti po opravkih ali v službo ob cesti videva veliko število muc, ki nimajo doma. Pravzaprav je njihov dom ulica, zanje pa pogosto skrbijo različni prostovoljci. Kakšno je sploh življenje teh muc? In zakaj je mačk na slovenskih ulicah še vedno veliko? O tem smo se pogovarjali s Heleno Jovanovič Hacin, direktorico celjske Mačje hiše.
 

Neuradni podatki pravijo, da v Sloveniji živi 300.000 mačk. Koliko teh živali, po vašem mnenju, živi lepo in dostojno življenje?

 

Žal malo. Slovenska mentaliteta je v povprečju do mačk še vedno bolj slaba, kot pohvale vredna. V večini so mačke slabo oskrbovane, tako kar se tiče veterinarske oskrbe, kot prehrane, skrbi za njihovo varnost in ostale dobrobiti. Stanje se sicer z leti izboljšuje, a žal se to opazi večinoma v mestnih okoljih, na deželi je večina mačk še vedno "nebodigatreba", ki lovi miši in ji vsake toliko vržemo kakšen ostanek od kosila. Mačehovski odnos se kaže tudi v odnosu do nikogaršnjih muc, tako ljudi samih, kot tudi ustanov, ki bi jih morale zaščititi in poskrbeti za njih. Namesto, da bi svoje živali sterilizirali ali kastrirali, je še vedno ogromno lastnikov, ki mačji prirastek pobije na najbolj krute načine, kar je v 21. stoletju nesprejemljivo, predvsem pa kaznivo dejanje, za katerega si lahko prislužite tudi zaporno kazen.

 

Slovenija se spopada tudi z velikim problemom prostoživečih mačk, za katere skrbijo različni prostovoljci. Ali število mačk brez doma pri nas narašča ali upada?

 

Težko rečem natančno, saj je praktično nemogoče narediti neko kvalitetno oceno števila mačk brez doma. Število mačk, ki se znajdejo v zavetiščih, je zagotovo nekajkrat manjše od realnega števila nikogaršnjih. Bolj so vidne, to zagotovo, saj je z razvojem družabnih omrežij vse takoj na spletu. Zato imamo včasih občutek, da jih je vedno več. Verjetno je resnica, da jih je vedno veliko in preveč, sploh v poletnem in jesenskem času, pa vedno manj tistih, ki bi želeli kvalitetno za njih poskrbeti, prostovoljci pa so eni in isti in od velike količine dela, ki ga nikoli ne zmanjka, utrujeni. Dejstvo je, da imamo v Sloveniji velik "mačji problem", ki ga odgovorni ne vidijo, oziroma nočejo videti. Večinoma vsi dobri predlogi ali pobude končajo pri pristojnih na jalovih tleh, še obveznega čipiranja mačk nikakor ne uspe spraviti v zakon, kljub mnogim, večletnim obljubam ministra in ostalih okoli njega (sedaj ministrice).

 

Pred časom sem nekje prebral, da lahko ena sama nesterilizirana muca skupaj s svojim potomstvom v samo sedmih letih spravi na svet 420.000 potomcev. Zakaj ljudje svojih mačk kljub množičnemu ozaveščanju še vedno ne sterilizirajo?

Zaradi neodgovornosti, nemarnosti, lenobe, zaradi nazadnjaških prepričanj. V tem času nihče ne more več reči zaradi denarja, saj je sedaj veliko možnosti, da posameznik ceneje, tudi brezplačno, sterilizira oz. kastrira svojo mačko, če le poskrbi za to.

 

Dejali ste, da bi morali obveznost po čipiranju mačk vnesti v zakon ...

 

Seveda, smo eni izmed pobudnikov tega predloga, ki ga odgovorni že čisto predolgo prestavljajo po predalih in ga ne spravijo v življenje.

Kje bi se novi zakon, če se omejimo na mačke, še moral spremeniti oz. dopolniti?

V res pereči situaciji prevelike populacije mačk bi bilo zagotovo treba dodati še obvezo sterilizacije in kastracije mačk, ki niso namenjene kvalitetni rodovniški vzreji.

 

Slovenija je država, kjer problema uličnih psov nimamo, drugače je na žalost pri mačkah. Zakaj je temu še vedno tako?

Problem je v odnosu ljudi do mačk pri nas, v zakonodaji, v izvajanju obstoječe zakonodaje, v zelo hitrem reproduktivnem ciklusu mačk, ki se razmnožujejo mnogo hitreje kot psi.

 

Poznate morda primer katere od slovenskih občin, kjer so se problema brezdomnih muc lotili na pravi način, ki je prinesel določene rezultate?

V Ljubljani se rezultati po dobrih 12 letih že kar poznajo, čeprav bi se verjetno dalo še veliko narediti. Tam se je, predvsem po zaslugi prostovoljcev, povezanih v različna društva in  interesne skupine, program začel izvajati v letih 2007 in 2008 in upam, da še vedno traja, nimam pa natančnejših informacij. Težko izpostavim še katero od občin, so svetle izjeme, večini občin pa za nikogaršnje mačke še vedno ni prav nič mar, saj še svojih zakonskih obveznosti ne izpolnjujejo.

 

Največ mačk naj bi sterilizirali v ljubljanskem zavetišču za živali – približno 700 na leto. Je to po vašem mnenju dovolj ali še vedno premalo?

Glede na to, da je tudi v Ljubljani še vedno ogromno zapuščenih in nikogaršnjih mačk, premalo. Sterilizirati in kastrirati je potrebno 90 % populacije, da se začnejo vidno poznati rezultati. Očitno te številke še nismo v Sloveniji dosegli nikjer.

 

Na eni strani mačke na ulicah, na drugi strani razstave pasemskih mačk. Kako sprejemate take dogodke in take očitne skrajnosti - na eni in na drugi strani?

Imam svoje mnenje in občutke ob tem, ki pa naj ostanejo skrivnost. (smeh)

 

Pri psih se veliko omenja odgovorno skrbništvo - posvojitelje se osvešča o dolžnostih, ki jih imajo v trenutku, ko domov pride nov pes. Kako je pri mačkah? Kaj vse mora vedeti človek, preden se odloči za posvojitev muce?

Približno enako kot pri psih. Muce je potrebno kvalitetno hraniti, dobro veterinarsko oskrbovati, paziti na njihovo varnost in ostalo dobrobit (igra, primerni bivalni prostori, pravilen odnos otrok …). Bodoči lastnik se mora zavedati, da muce relativno dolgo živijo, da so družinski člani, ki se jih ne zavrže ob prvi življenjski težavi ali spremembi, da stanejo, ob bolezni tudi veliko stanejo. Da niso potrošni material, kot je žal slovenska kultura - npr: "ah, naj jo povozi, bomo nabavili drugo".

 

Jaz sem "pasji" človek, zato mi ne zamerite, če bom ustrelil mimo ... Psi potrebujejo dnevne sprehode, z njimi se moramo skrbniki res veliko ukvarjati - vsekakor zahtevajo svoj čas. Zdi se, da je muca "malo manj zahtevno" bitje. Se motim?

(smeh) Ste me nasmejali. Muca je zelo kompleksno in zahtevno bitje, to vemo vsi lastniki mačk. Je pa zanje z vidika sprehodov potrebnega mogoče manj časa in lažje jo pustimo samo doma kot psa, če smo sami odsotni od doma.

  

Oddajate muce samo za notranje bivanje ali dopuščate izjeme? Mora biti mačka pod stalnim nadzorom svojega skrbnika?

Muce iz našega zavetišča večinoma oddajamo v notranje bivanje brez nekontroliranih zunanjih izhodov. Če presodimo, da je muca takšna, da bi nujno potrebovala občasne zunanje izhode, ji iščemo dom pri ljudeh, ki stanujejo v okolju stran od prometnih cest. Seveda, mačka naj bi bila vedno pod nadzorom svojega lastnika, tako pravi tudi zakonodaja.

  

Koliko živali v povprečju sprejmete v Mačjo hišo v enem letu in koliko jih oddate?

V povprečju v naše zavetišče sprejmemo 500-600 živali, v nove domove jih oddamo 300-400. Ostalo so prostoživeče, ki jih po sterilizaciji oz. kastraciji in označitvi vrnemo v njim poznano okolje. Nekaj pa je žal seveda tudi takšnih, ki jim zaradi neozdravljive bolezni ali hude poškodbe ne moremo pomagati, ampak jih je v primerjavi z večino drugih zavetišč procentualno izredno malo.

 

Kako komentirate primere nekaterih posameznikov, ki v želji pomagati, mačke odvzamejo z ulic - jih preselijo "na varno" v majhne kletke in jih nato držijo v zaprtih prostorih? Kaj taka mačka doživlja, ko iz okolja, kjer se prosto giba čez noč pristane v kletki in nima možnosti gibanja?

To seveda ni nobena rešitev za mačko, sploh za plašno, ki trpi ob intenzivnem stiku z ljudmi. Kot prvo, je to nezakonito početje, če ne gre za registrirano zavetišče, ki zagotovo ni v dobrobit mucam, če je žival prisiljena živeti v majhni kletki več kot za čas karantene. Večinoma gre za ljudi, ki jim rečemo zbiratelji, to je bolezen. Živalim se v rokah takšnega človeka ne piše nič kaj dobrega. Takšni ljudje ne bi smeli imeti nobenega stika z nikogaršnjimi živalmi.

  

Je takih "rešiteljev" muc v Sloveniji veliko?

Obstajajo, seveda. Natančnega števila ne moremo oceniti, saj je težko vedeti, kaj nekdo počne pri sebi doma. Jih je pa žal kar nekaj, ja.

 

Lahko prostoživeča mačka, odvzeta iz okolja sploh kdaj zaživi v enem domu kot "hišni ljubljenec"?

Odvisno od starosti, zdravstvenega stanja, predvsem pa karakterja. Za plašno odraslo muco je zagotovo najbolje, da ostane v svojem okolju, seveda po sterilizaciji oz. kastraciji in da jo nekdo redno hrani, ter nadzoruje.

  

Dotakniva se še vaše veterine. Odprti ste na dveh lokacijah, v Ljubljani in Kopru. Če se ne motim, vaša veterina ni namenjena samo mucam?

 

Veterina MH tako v Ljubljani, kot v Kopru, je čisto običajna veterina, namenjena seveda tudi kužkom. In zelo jih imamo radi. (smeh) Je pa dejansko pri nas več kot polovica pacientov muc, v obeh ambulantah, strokovnost obravnave enih in drugih pa je v obeh ambulantah na visokem nivoju. Zelo pazimo, koga zaposlimo kot veterinarja pri nas, tudi s plati odnosa, sočutja in empatije do živali. 

  

Vaša veterina je sicer znana tudi po bistveno nižjih cenah sterilizacij in kastracij ... Zasledil sem, da ste imeli zaradi tega tudi nekaj nevšečnosti ...

 

Bo kar držalo, marsikaj so žal počeli nekateri naši kolegi veterinarji. Od grdih besed in ogovarjanja na družabnih omrežij, do pritiskov na Veterinarsko zbornico. Ni bilo prijetno. Veterinarstvo je običajna gospodarska dejavnost, kjer se cene prosto oblikujejo, zato se prijave takšne vrste zavržejo že v osnovi. Je pa žalostno, da ravno kolegi veterinarji, ki vsakodnevno vidijo in občutijo perečo "mačjo problematiko", ne razumejo, zakaj želimo približati cene čim več lastnikom mačk, torej zakaj so posegi cenejši. Povsod v razvitem svetu obstajajo "low cost spay/neuter" živalovarstvene veterine, ki ceneje oziroma celo brezplačno opravljajo posege. In da se zaradi tega počutijo ogroženi, je resnično žalostno. Za vse je dovolj dela, če le želimo, znamo in zmoremo delati.

Mitja Čehovin

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.