0
0,00 €

'Marsikdo se sploh ne zaveda, kaj pomeni delati v zavetišču!'

Objavljeno: 09.10.2017

Oktobrski projekt Srce za tačke največjo pozornost posveča živalim, ki potrebujejo pomoč. Poleg različnih akcij, ki so namenjene društvom za zaščito živali in zavetiščem, veliko prostora namenjamo tudi ozaveščanju o odgovornem skrbništvu živali. Predstavljamo pa tudi tiste posameznike, ki že dolga leta svoj vsakdanjik namenjajo skrbi za brezdomne živali.

 

Klavdija Kodelja je ena od takih. V Zavetišču Ljubljana je kot oskrbnica zaposlena že od začetka, torej 15 let. Mimogrede, zavetišče je 15. svečko upihnilo prav na dan živali minulo sredo. Nahaja se v nekdanjih prostorih Ljubljanskih mlekarn, na mirnem in samotnem delu Ljubljanskega barja, nekaj kilometrov pred Brezovico.

 

 

Letno v našem največjem zavetišču poskrbijo za približno 2.500 živali, ki potrebujejo tako ali drugačno pomoč. V 15 letih delovanja so v ljubljanskem zavetišču oskrbeli že skoraj 30.000 zapuščenih živali. Namen zavetišča ni samo nameščanje zapuščenih živali. Veliko naredijo tudi na osveščanju populacije, od mnogih drugih zavetišč pa se ljubljansko razlikuje tudi po tem, da so pri njih vrata vselej odprta ljudem, ki imajo čas in voljo pomagati. Podatke o svojem delu redno in ažurno predstavljajo javnosti, z njo komunicirajo na različne načine, sodelujejo pa tudi z drugimi organizacijami. Predvsem ob svetovnem dnevu živali si veliko časa vzamejo tudi za otroke in ljudi s posebnimi potrebami.

 

Pozno popoldanski obisk zavetišča se je seveda začel pri psih. Počakal sem, da Klavdija opravi tekoča dela in jo nato zaprosil za pogovor. "Rada delam v zavetišču, ker delam z živalmi, ki so mi pri srcu. Rada imam pse in imam za njih občutek," pravi simpatična Primorka. Ko mi razlaga, koliko ljudi dela v njihovem zavetišču omeni tudi osebo, ki v zavetišču dežura v nočnem času. "V zavetišču je neprestano prisotna vsaj ena oseba," mi pojasni Klavdija. Zavetišče je namreč dolžno zagotavljati namestitev za živali 24 ur na dan. Vsak dan v letu, ne glede na nedelje in praznike.

 

Vse pogosteje slišim otroke, ki pravijo, da bodo, ko bodo veliki, delali v zavetišču. Super podatek, kar pomeni, da ozaveščanje mladih nekako deluje. Domnevam pa, da delo oskrbnika v zavetišču ne pomeni priti v službo, pobožati nekaj psov, se z njimi malo poigrati in oditi domov.

 

Točno tako! Dozdeva se mi, da se marsikdo sploh ne zaveda, kaj pomeni delati v zavetišču. Ne gre samo za luštkane psičke, ki se jih malo poboža in zvečer nahrani. Daleč od tega.

 

Prepričan sem, da pri vas noben dan ni enak drugemu. Ampak če posplošiva, kako izgleda en vaš delovnik?

 

Ob prihodu v zavetišče se vedno najprej lotim terapij, to pomeni, da poskrbim najprej za pse, ki potrebujejo določena zdravila ali druge terapije. Nato sledi čiščenje. Operem bokse, zložim, poravnam ali zamenjam dekice, prav tako zamenjam vodo in pogledam, ali je z vsemi živalmi vse v redu. Po tem se odpravim še v karanteno, kjer se nahajajo živali, ki še niso na voljo za posvojitev. Vse, kar sem povedala se zgodi v primeru, če imamo srečo, v navednicah seveda. Zgodi se, da je potrebno iti takoj na odlov. V zavetišču namreč nimamo osebe, ki bi samo sprejemala prijave najdenih živali in potem zagotovila ulov. V takih primerih je to tudi moje delo in temu primerno razporedim čas in si organiziram delovnik.

 

Kdaj pride na vrsto hranjenje psov?

 

Hranjenje psov je v prvi vrsti prilagojeno sprehajanju oziroma socializaciji in vzgoji oziroma treningu, saj hrano uporabljamo kot nagrado. Sicer pa zdrave živali hranimo v večernem času, da se živali potem umirijo. Pogosto del ali kar ves obrok dobijo že od sprehajalcev oziroma tistih, ki opravljamo trening živali. Mladiče in bolne živali se seveda hrani po prilagojenem razporedu v skladu s potrebami in po navodilih veterinarja.

 

 

Zagotovo vam nikoli ni dolgčas, dela je več kot preveč. Se je sploh kdaj zgodilo, da ste imeli v Zavetišču Ljubljana večino boksov praznih?

 

Nikoli. Dela je vedno toliko, kot ga sam vidiš. Sicer pa se ne spominjam obdobja, da bi lahko rekla, da smo imeli večino boksov praznih. Vedno smo imeli v zavetišču vsaj 20 psov. So pa tudi še druge živali.

 

Se morda spominjate obdobja, ko je bilo zapustitev, torej sprejemov v zavetišče največ?

 

To pa je bilo v obdobju, ko se je zavetišče ustanovilo. Če me spomin ne vara, smo imeli takrat v oskrbi preko 50 psov. V primeru enega večjega odvzema pa je bilo tukaj 80 psov. Ti psi so bili iz iste lokacije, zato smo prostorsko stisko rešili tako, da je bilo več psov v istem boksu. V tem primeru je bilo to možno, saj so bili psi združljivi.

 

Če naredite eno primerjavo med zavetiščem pred 15 leti in zavetiščem danes. Kaj je drugače?

 

Takrat ni bilo toliko papirjev, če ne drugega … (smeh) No, danes so določeni protokoli, ki jim sledimo. V začetkih smo pse oddajali na podlagi pogovora. Danes morajo posvojitelji izpolniti poseben vprašalnik. In zapisana beseda ostane. V primeru morebitnih zapletov po oddaji živali, včasih nisi mogel dokazati, da je posvojitelj nekaj obljubil, česar kasneje ni izpolnil. Danes je drugače.

 

 

Bi lahko rekli, da se situacija na področju zapuščanja in neodgovornega skrbništva živali pri nas izboljšuje?

 

Mislim, da ja. Pri psih zagotovo, pri mačkah pa žal še ne toliko. A daleč od tega, da bi bile razmere idealne. Po mojem mnenju bi morali večji poudarek dati na ozaveščanje najmlajših. Jim dati vedeti, da je tudi žival živo bitje, ki čuti, ki jo boli, ki jo zebe. Menim, da je pri nekaterih ljudeh še vedno prisotna mentaliteta, da je pes za na 'ketno', kjer naj čuva in zalaja, če kdo pride …

 

Znan je rek – "sto ljudi, sto čudi". Velja enako tudi za pse, kajne? Verjetno je vsak po svoje poseben, ko pride v zavetišče.

 

Strinjam se, da ta rek velja tudi za pse. Tako bom rekla. Določeni psi pridejo v zavetišče brez posebnosti, to pomeni, da je z njimi načeloma vse v redu. Pridejo pa sem tudi psi, ki so zelo prestrašeni. Tak pes se umika, zato je potreben z naše strani drugačen pristop, predvsem pa nekaj časa. Pride tudi kakšen pes, ki se ustraši, ko samo dvigneš roko … Ali pa začne renčati. Lahko si samo mislimo, kaj se je s takim psom dogajalo do tistega trenutka. Veliko je različnih primerov.

 

V zavetišču se takemu psu gotovo posebej posvetite in delate na njegovem vedenju?

 

Seveda. Že ob sprejemu v zavetišče se psu z neželenim vedenjem najprej posvetimo oskrbniki. Nato je tak pes udeležen v proces socializacije, ki jo uvede vodja treninga, nadaljujemo pa tudi oskrbniki.

 

Se kdaj zgodi, da je delo z določenim "problematičnim" psom neuspešno?

 

Na žalost se zgodi tudi to, čeprav so taki primeri zelo redki. To so psi, ki so doživeli toliko slabih izkušenj, ki jih zaznamujejo za vse življenje. Pogosto je razlog tudi napačna vzgoja.

 

 

Koliko ljudi v zavetišču skrbi za določenega psa?

 

Oskrbnik, sprehajalec in vodja treninga.

 

Kaj je dejansko naloga vodje treninga?

 

Vodja treninga je zadolžen za malo posebne pse, o katerih sva tudi že prej govorila. Hkrati poda navodila oskrbnikom, na kaj naj bomo posebej pozorni, kako naj s psi delamo ... Nenazadnje je zelo zelo pomembno, da vsi oskrbniki, pa tudi sprehajalci s psi delamo na enak način.

 

Od kod pa sploh pridejo psi v zavetišče? Gre za klasične zapustitve ali morda nezaželena legla?

 

Večina psov, ki jih dobimo je čipiranih. Gre bodisi za pse, ki so ušli od doma in jih skrbniki iščejo, le nekaj je takih, kjer gre za namerno zapustitev. Zgodi pa se tudi, da sprejmemo večja legla zapuščenih mladičev, tak primer smo imeli denimo poleti, ko je nekdo za Savo odvrgel večje število mladičev. Identitete človeka, ki stori nekaj takega po večini žal ni mogoče ugotoviti.

 

Ampak, zakaj se nek človek odloči, da 10 mladičev kar odvrže nekje in jih prepusti negotovi usodi? Taki psi v nekaterih primerih dejansko nimajo nobene možnosti preživetja.

 

Za takega človeka je to najbolj preprosta in najcenejša možnost. Tudi sterilizacija jim je predraga. Ne govorim, da je to prav, ampak tako ljudje razmišljajo.

 

Se kdaj zgodi, da pride do vas nekdo, ki ne zmore več skrbeti za svojega psa in vam ga osebno preda?

 

Da.

 

Najbrž gre za ljudi, ki se znajdejo v socialni stiski …

 

Drži. Gre pa tudi za starejše, ki se selijo v domove za ostarele ali pa ljudi, ki načrtujejo selitve v tujino in s seboj ne morejo vzeti svojega psa.

 

 

Kaj mora vedeti potencialen posvojitelj psa iz zavetišča preden vas obišče?

 

Najprej nam pove, katerega psa si je ogledal. Običajno to ljudje storijo že doma, saj pse, ki so primerni za oddajo, objavimo na naši spletni strani. Lahko pa si jih ogledajo tudi v zavetišču. Takoj naslednji korak je izpolnitev vprašalnika. Sledi pogovor, preko katerega skušamo ugotoviti kaj kandidat želi, kakšne pogoje nudi in ali je določen pes zanj primeren ali ne. Tukaj bi še enkrat rada izpostavila, da vsak pes dejansko ne more biti primeren za vsakega človeka. In tega se zelo striktno držimo, to pomeni, da ni nujno da bo neka oseba zagotovo dobila psa, v katerega se je zagledala.

 

Pomembno pa je tudi zavedanje, da psa v posvojitev ne date za vsako ceno. Verjetno tudi niso vsi ljudje primerni skrbniki kateregakoli psa …

 

Točno tako. Posvojitev psa je velika odgovornost. Predstavlja pa tudi, čeprav ta beseda ni najbolj primerna, nek strošek. Človek, ki se odloči, da bo v svoj dom sprejel psa, mora zagotovo imeti tudi kar nekaj časa zanj. Za nekoga, ki je denimo zaradi službenih obveznosti zdoma od jutra do večera, posvojitev živali sploh ne pride v poštev. Taka oseba naj raje sosedu ali prijatelju v prostem času sprehodi njegovega psa. Nič ni narobe s tem. Prav je, da se vsi ljudje zavedajo velike odgovornosti, ki jo prinaša prihod psa v svoje življenje.

 

Pogosto se ljudje razburjajo, kot češ, za psa iz zavetišča so od mene želeli še plačilo. Nekako je še vedno močno razširjeno razmišljanje "naj bodo v zavetišču sploh srečni, da kdo posvoji psa".

 

Tudi razmišljanje, da se s posvojitvijo živali iz zavetišča tej živali reši življenje, je napačno. Pa da bo pes za to hvaležen za vse življenje … Psi tega ne poznajo. Psi bodo hvaležni svojemu posvojitelju za odgovorno skrb.

 

Plačilo prispevka ob posvojitvi je nekako logično. Posvojitelj dobi, če se grdo izrazim, "poservisiranega psa", drži?

 

Res je. Pes je pregledan, cepljen za kužne bolezni, tudi steklino, če je dovolj star, čipiran in registriran, razglisten, razbolhan, psice sterilizirane, psi kastrirani.

 

Prispevek ob posvojnini je torej zanemarljiv v primerjavi s stroški, ki bi nastali, če bi posvojitelj psa za vse to sam odpeljal do veterinarja. Kljub temu, da zakonodaja zavetišča obvezuje zgolj h kastraciji psic, v vašem zavetišču kastrirate tudi samce, če sem vas prav razumel?

 

Absolutno!

 

Kot sva že omenila, ni vsak pes za vsakega človeka. Če sem konkreten, malega "divjaka" verjetno ne boste dali starejšemu umirjenemu paru, pač pa boste zanj poiskali primernejšega psa. Kako ocenite, katerega psa boste dali določeni osebi, ki se zanima za posvojitev?

 

Na podlagi vprašalnikov, ki sem jih že omenila, opravljamo razgovore s potencialnimi posvojitelji. Vam bom povedala primer. Zar je pes, "lep kot slika", a se je trikrat vrnil nazaj v zavetišče. Bil je nekoliko slabše socializiran kuža, ki je do prihoda k nam živel zunaj. Želeli smo mu najti dom, kjer bo živel v stanovanju, da bo ves čas v družbi ljudi, na ta način smo mu želeli zagotoviti hitro socializacijo. Prišel je nazaj, ker se je polulal v stanovanju in pogrizel vse, kar je dosegel. Njegova živahnost posvojiteljem ni ustrezala, zato so ga pripeljali nazaj. Čeprav smo tudi v njegovem primeru zelo pazili, komu ga bomo oddali, a včasih kandidati ne verjamejo našim priporočilom. Želeli smo skrbno izbrati posvojitelje, a je kljub temu prihajal nazaj v zavetišče. Šele v četrto smo ga uspeli oddati v najprimernejši dom. Oddali smo ga družini, ki ima hišo z vrtom, a pod pogojem, da je kuža lahko tudi v stanovanju. Sedaj odlično sobivajo. Je pa to še en dokaz več, da vsak pes dejansko ni primeren za vsakega človeka in obratno.

 

Vsako leto ob 4. oktobru, ko je tudi dan, na katerega se je pred 15 leti odprlo to zavetišče, vi odprete vrata vsem obiskovalcem. Tudi letos je bilo tako.

 

Res je. Ljudje imajo možnost spoznati naše delo in si ogledati zavetišče. Pokažemo jim, če želijo, različne detajle, tudi to denimo, kaj vse pišemo v različne evidence in podobno. Ves dan potekajo posvojitve naših živali in sprehodi s psi. Obisk je vedno dober, res pa je ta odvisen tudi od tega, na kateri dan pade 4. oktober. Med vikendi je vedno največja gneča. Med tednom so ljudje po službah, otroci v šoli …

 

Že ko ste omenili otroke. V vaše zavetišče večkrat sprejmete tudi skupine otrok in ljudi s posebnimi potrebami …

 

Tudi njim predstavimo naše delo, zavetišče, velik poudarek dajemo na odgovorno skrbništvo. Seveda jim pokažemo tudi vse naše varovance. Zelo so navdušeni.

 

 

V zavetišče sprejmete tudi živali, ki so prišle iz neustreznih pogojev ali so bile mučene. Kako se soočate s takimi primeri? Je sploh mogoče, da postanete kdaj, da se tako izrazim, apatični do tovrstnih primerov?

 

Če bom kdaj postala apatična ob takih primerih, tukaj ne bom imela več kaj delati. Prvim trenutkom, ki niso prijetni, takoj sledi trdo delo.

 

Na našem portalu smo že neštetokrat obravnavali to temo, pa jo bomo še enkrat. Zakaj je pasjim starčkom, ki iščejo dom v zavetišču, tako težko najti nove skrbnike?

 

Zato, ker ljudje razmišljajo samo o tem, kako jim bo hudo čez leto ali dve, ko bo pes umrl.

 

Verjetno je to iz vidika človeka spet zelo egoistično razmišljanje?

 

Da. Ljudje bi morali razmišljati v smeri, da bodo psu zelo polepšali zadnja leta življenja in dati v ozadje tisti strah, kako bo njim hudo, ko se bodo morali od njega posloviti.

 

Ob koncu se vrniva še malo na začetek. Otrokom, ki bi radi nekoč delali v zavetišču bi najbrž bilo najlepše sporočiti, da upamo, da takrat zavetišč ne bomo več potrebovali… V resnici pa poudarjamo ozaveščanje o odgovornem skrbništvu, ki je temelj prihodnosti za nas in naše živali. Bi kaj dodali?

 

Taisti otroci bi lahko že danes svoje starše marsičesa naučili. Polagam upe na šole. Naj uvedejo kak krožek, kjer bi se govorilo o tem, kaj pomeni odgovorno skrbništvo živali. Rada bi, da se ljudje o tem čimveč pogovarjamo, opozarjamo na neprimerne pogoje, v katerih živijo nekatere živali, na neprimerno vzgojo in oskrbo. Temelj je ozaveščanje!

 

Se vaše življenje, po tem ko v zavetišču ugasnejo luči, nadaljuje v krogu živali tudi doma?

 

Da. Moji psi so posvojenci iz zavetišča, moram pa poudariti, da sem vedno posvojila stare pse. Moja druga posvojenka je danes stara že skoraj 18 let. Glede na to, da sem sama zelo zaposlena z delom v zavetišču, mi doma pomagajo člani moje družine. Če bi bila sama, tega zagotovo ne bi zmogla. Kot sem že omenila, je tudi to del odgovornega skrbništva.

 

Oktobrski projekt Srce za tačke prinaša popuste za sterilizacije in kastracije, dobrodelno akcijo, veliko nagradno igro in ogromno koristnega branja. Oglej si podrobnosti tukaj.

 

 

Foto: Blaž Košak

V SLOVENIJI NAJPOGOSTEJŠI NEMŠKI OVČAR!

  • Vsaka sedma slovenska družina ima hišnega ljubljenčka, najpogosteje psa. Prijavljenih jih je 220.000. Slovenci imamo najraje nemške ovčarje.

Zadnji oglasi

Izgubljeni: Izgubil se je Rex, ga je kdo videl ali našel?
V okolici Trebnjega oz. Dobrnič se je izgubil Rex. Če ga je kdo videl ali našel naj pokliče na  041 777 048 ali 031 277 111.  
Izgubljeni: Izgubila se je Hana! Najditelju ponujajo nagrado!
V ponedeljek, 28.8., se je v Celju (doma na Ljubečni) izgubila psička Hana. Je starejša od enega leta, sterilizirana, cepljena in...
Oddajo se: Čupki, Čupke in Čupkeci iščejo dom
Vsi še vedno iščejo domove. 4 samičke in 4 samčki. Dve psički sta bili ob prevzemu breji. V teh dneh bodo 4 mali Čupkoti...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno