24.10.2019

Najtežji so deževni dnevi, za živali pa zima!

V okviru dobrodelno-ozaveščevalnega projekta Srce za tačke, ki ga letos že tretje leto pripravljamo s podjetjem Lidl Slovenija, v tem mesecu še aktivneje ozaveščamo o odgovornem skrbništvu in pomagamo organizacijam, ki se ukvarjajo z dobrobitjo živali v Sloveniji, prav tako pa domove iščemo brezdomnim psom in mucam.

Društvo Reks in Mila je mlado slovensko društvo, v katerega so se povezali prostovoljci, ki vsak dan predano skrbijo za živali brez doma in tiste, ki živijo pri lastnikih, ki zanje ne morejo več ustrezno skrbeti. V društvu se trudijo, da vsak dan nahranijo približno 160 mačk v Ljubljani in okolici Ljubljane, v Medvodah z okolico ter na Vrhniki. V ekskluzivnem pogovoru s predsednico društva Mojco Furlan boste izvedeli, kje je danes Slovenija na področju problematike brezdomnih živali, predvsem mačk, in kakšna je v prihodnje vloga države pri iskanju možnih rešitev na tem področju.

 

Reks in Mila. Kdo je Reks in kdo Mila?

 

Reks je bil 10 let stari nemški ovčar, prijazen dobrodušen mešanec. Spoznala sem ga, ko sem po naključju začela pomagati hudo poškodovani gospe Olgi, ki je imela mnogo živali, a zanje sama zaradi bolezni ni mogla skrbeti. Reks je bil čudovit pes. Sprehajala sva se več mesecev vsak dan. Kolega Vinko iz Radencev mu je postavil novo hiško. Na koncu je dobil tumor in žal odšel. Plemenit, zvest in zelo prijazen pes, naše društvo se imenuje po njem. Mila je mucka, ki je med prvimi mačicami prišla pod naše varstvo kot dudarka.

 

Zadnja leta vodite društvo, ki ima sedež v Medvodah. Dejansko pa skrbite za mnoge živali v širši okolici Ljubljane. Za katere živali sploh gre?

 

Nekateri prostovoljci smo se povezovali in pomagali živalim na različne načine. V vročih poletnih dneh sva pred leti s kolegom prosila lastnike, da kužkom zagotovijo senco in vodo. Kasneje sem sklenila, da je dobro, če v društvu izmenjujemo mnenja, znanja, sodelujemo in se dopolnjujemo, da imamo tudi v javnosti večjo prepoznavnost, zato smo si nadeli še ime. Največ sistematičnih prizadevanj z zmanjševanjem legel in posledično zmanjševanjem zapuščenih živali se v sodelovanju z Občino Medvode dogaja in izvaja v naši lokalni skupnosti. Skupaj z občino, krajani, društvom, knjižnico Medvode in nekaterimi učitelji iz bližnjih šol poskušamo pokazati, da se v lokalni skupnosti lahko dostojno poskrbi za živali, za njihove potrebe, le volja in delo sta potrebna. Naše občane želimo v največji možni meri ozaveščati o potrebah živali. Res smo s pomočjo dobrih ljudi in skupine Mačjeljubci na Facebooku, ki jo vodi kolegica Višnja Gavran, pomagali mnogim živalim po vsej Sloveniji. Vsak teden pomagamo iz različnih stisk, pomagamo pokriti stroške zdravljenj, da živali ni treba uspavati. Kot prostovoljno in neprofitno društvo v javnem interesu se lažje borimo za donacije. Je pa treba res neprestano garati tako na terenu kot na ozaveščanju, člankih, logistiki. Prostega časa že več let nimam več.

 

Da obstajajo brezdomne živali ste menda spoznali kot mentorica raziskovalne naloge. Za kaj je pravzaprav šlo?

 

Mentorica mladim raziskovalcem s področja trajnostnega razvoja sem bila več kot 20 let. Pred leti sta dve devetošolki izbrali naslov po izjemni knjigi Temple Grandin 'Živali nas človečijo'. Od takrat se je moje življenje v nekaj mesecih spremenilo. Naravo sem vedno oboževala, še posebej gozdni ekosistem. Zanj me je kot mlado učiteljico navdušil slovenski profesor na Gozdarski fakulteti dr. Dušan Mlinšek, tudi predsednik svetovne gozdarske zveze. Na moji 20 letni poti ozaveščanja mladih in učiteljev s področja trajnostnega razvoja sem sledila svojim vzornikom, dr. Barici Požarnikovi, Dušanu Plutu, Hubertu Požarniku. Potem pa sem se enega lepega dne znašla na terenu v škornjih in mačjo hrano v roki ... čeprav sem v resnici knjižni molj.

 

Koliko prostovoljcev šteje vaše društvo?

 

Od začetka nas skupaj vztraja precej majhno število, ustanoviteljice in nekaj hraniteljic, večina od nas smo izčrpani do svojih meja. Nekateri so zdržali krajše obdobje. Upamo, da se nam pridružijo ljudje, ki bi resnično radi pomagali živalim. "Lajki" kaj dosti ne pomagajo, in nasveti iz naslonjača tudi ne. Za živali je treba poskrbeti, ne glede na vreme, letni čas, praznike. To ni tako kot zbiranje znamk ali prtičkov, to ni hobi, postane način življenja. Le malo ljudi je pripravljeno svoj čas podariti "tujim" živalim. V čudnih časih živimo, po mojem mnenju.

 

Preventiva je boljša od kurative. Sliši se tako izrabljen stavek, a drži. Tudi pri živalih. Sterilizacije in kastracije so izrednega pomena, česar se menda zavedajo tudi v matični občini …

 

Drži. Naj izkoristim priložnost in se zahvalim našemu županu Nejcu Smoletu in njegovi ekipi, prav tako pa tudi ekipi na veterini Tristokosmatih z dr. Iris Selan na čelu. Skupaj smo sterilizirali in kastrirali blizu 2000 živali. Našim krajanom je že peto leto ponujena možnost subvencioniranja sterilizacij in kastracij s strani občine. Mnogi so izkoristili to lepo gesto. Drugi imajo mačke še vedno za potrošni material, pustijo, da se kotijo in umirajo, vedno nove nameščajo ob cestah, oddajajo jih prvemu, ki pride mimo, sploh ne preverijo, v katere roke gredo ... To je res zelo žalostno, nehumano in primitivno.

 

Izpostavljate problem ruralnih naselij. Kakšnim razmeram ste priča?

 

Včasih obupujem nad miselnostjo kmetov, češ, mačke naj lovijo miši, zvečer pa dobijo še nekaj mleka, psi pa na verigi pazijo hišo. Vendar me presenetijo tudi ljudje v urbanih naseljih. Nehvaležno je soditi. Lahko le rečem, da se ti srce trga, ko opazuješ psa leta in leta na verigi, ali samega v boksu, ali celo privezanega pri hiši, kjer nihče redno ne stanuje. Še večja skrajnost so mačke, ki kotijo dvakrat letno, same se morajo znajti z mladički. Statistika govori, da le en mladič od desetih dočaka eno leto življenja. Zelo težko prenašam srečanja s trpljenjem živali, z bolnimi živalmi, ki jih lastniki ne zdravijo. Tudi stare živali potrebujejo posebno nego tako kot mladiči. Za žival moraš imeti čas in denar, pa empatijo.

 

Kaj je sploh še mogoče storiti v smeri, da bi bila situacija boljša tudi izven samih mest?

Ljudi, ki imajo živali, bi bilo treba izobraziti, da so živali čuteča inteligentna bitja, ne potrošna roba. Če ne drugače, pa s kaznimi.

 

Hranite ogromno število muc in nekaj psov. Koliko dela vam to vzame dnevno?

Hranimo blizu 160 mačk, občasno še več in nekaj starih kužkov. Če se nič ne zaplete je to približno 6 ur dela na dan, če se pojavijo bolezni in je potrebno dajati zdravila, smo na terenu tudi do 8 ali več ur dnevno. Malo se menjamo. Vsekakor nas je premalo, preveč imamo lokacij. Najtežji so deževni dnevi, za živali pa zima. Poleg izgorelosti so velik izziv tudi sredstva.

 

Prav to je bilo moje naslednje vprašanje. Kako vam sploh uspeva izpolnjevati svoje poslanstvo?

 

Čisto vsak korak je prigaran, samo od sebe ne gre nič. Žal je za donacije treba precej prosjačiti. Nekaj malega je ljudi, ki nam stojijo ves čas ob strani. Dajemo tudi veliko lastnih sredstev in ogromno svojega časa. Lahko nam pomagate z brisačami, s hrano, s skodelicami, z donacijami na 1919 z besedo Reksmila5 ali nam podarite 0,5 dohodnine, ki sicer ostane v proračunu.

 

Kakšne izkušnje pa imate z matičnim zavetiščem? 

 

Živim v bližini dveh krasnih zavetišč, Ljubljane in Horjula. Ekipi v obeh zavetiščih delata predano, strokovno, odgovorno in s poslanstvom. Žal pa imajo v obeh zavetiščih omejene kapacitete za živali, kot tudi število osebja. Nimajo čarobne palice, zato je nujno, da ljudje sami dojamemo, da vsak izmed nas lahko pomaga izboljšati svet na vseh področjih, tudi na področju varovanja živali in narave. Upam, da bomo dobili več dobrih zavetišč. 15 zavetišč ne more kvalitetno pokriti 212 občin. Nekatera zavetišča mačk niti ne oddajajo, to človeka zelo zaskrbi. Zapuščenih mačk je ogromno, pa očitno občine ne želijo s pomočjo zavetišč poskrbeti zanje. Zato je tako pomemben vsak posameznik s svojim ukrepanjem. "Bodi sprememba, ki jo želiš v svetu!" (Gandhi).

 

V zadnjem času se na spletu berejo namigovanja, da naj bi se v Sloveniji določeni posamezniki okoriščali na račun živali. Tudi sicer je že nekaj let zaslediti veliko razprtij med posameznimi akterji, ki naj bi pomagali živalim. Kako komentirate vi ves ta “cirkus”?

 

Ah, osebno nimam časa za opravljanje. Po službi veliko ur preživim na terenu, kjer sem priča mnogim žalostnim okoliščinam, zanemarjenim živalim, v srce segajočim okoliščinam. Za slovenski šport "naj še sosedu krava crkne" nimam razumevanja, za take neumnosti nimam ne volje, ne energije. Ne poznam okoliščin drugih ljudi. Naše delo se vidi, zbrane imamo vse račune. Če jih pogledate, verjetno ne boste verjeli, koliko se razdajamo, v kakšnem obsegu. Namesto kopičenja materialnih dobrin, potovanj in podobnega, poskušamo v čim večjem obsegu poskrbeti za živali v stiski.

 

Nekje ste dejali, da bi morali o odgovornem skrbništvu živali ozaveščati že v šolah. Na kakšen način?

 

V šolstvu delam 30 let, tako da vem, da učitelji otrok večinoma ne učijo, kako skrbeti, hraniti in pravilno negovati domače živali. Vse to bi lahko že v 1. in 2. triadi naučili otroke, saj so jim te vsebine zelo blizu. Zgubljamo generacije, ker jih ne razvijamo v empatiji do okolja, narave in živali. To je zelo narobe.

 

Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste dejali, da ima pri nas Kranjska klobasa večjo vrednost kot pa živo bitje s 4 tačkami. Kaj ste s tem mislili?

 

Opažam, da je nabiranje materialnih dobrin tako pomembno, da ljudje pozabljajo, da je najvišja vrednota narava. Brez narave nas ne bo. Sem sodijo tudi vsa živa bitja, tako rastline in živali. Po mojem mnenju posvečamo preveč pozornosti stvarem, ki za življenje niso pomembne, ki so všečne, plehke, populistične, brez globine, so celo škodljive. To se tiče tudi klobas in prevelike porabe mesa, saj živinoreja zelo obremenilno vpliva na naravne vire. Da o etiki in mučenju rejnih živali niti ne govorimo. Poleti smo gledali posnetke prevozov in nehuman ter grozovit odnos ljudi do živali, ki so jim prepuščene na milost in nemilost.

 

Kaj je čisto prva stvar, ki bi se je morala lotiti naša država na področju zaščite živali?

 

Če bi lahko odločala, bi sankcionirala vse lastnike, ki imajo živali zanemarjene, brez možnosti naravnega gibanja, brez ampul za bolhe, gliste, prepovedala bi verige in bokse, kjer so psi zaprti tudi celo življenje. Živali so socialna bitja, potrebujejo družbo. Osama je psihično zlorabljanje. Ljudje, ki dovoljujejo razmnoževanje mačk, bi morali dobiti veliko kazen. Za mačke ni domov. V nekaterih državah človek, ki je zanemaril žival enkrat, ne more več biti lastnik, tudi to je dobra praksa. Za zaprtimi vrati se lahko marsikaj dogaja. Odprimo oči in ne poglejmo stran. Država smo ljudje. Razvitost družbe se vidi v odnosu ljudi do šibkejših bitij. 

 
Mitja Čehovin

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.