04.10.2018

KOLUMNA DRUšTVA LAJKA

Piše: Jadranka Juras

 

 

Vsako leto pride naokoli 4. oktober, Svetovni dan živali. Tako kot na primer Dan žena. Tisti dan smo bolj pozorni do žensk, 4. oktobra pa smo malo bolj pozorni do živali, čeprav bi morali biti nanje pozorni (tako kot tudi na ženske) prav vsak dan v letu.

 

Živali so tako kot ljudje Zemljani in jim bivanje na tej Zemlji pripada v popolnoma enako meri kot nam, ljudem. Vsaj naj bi. Žal v praksi stvari izgledajo drugače. Precej drugače. Razmišljala sem, kako si res želim, da bi bila moje razmišljanje in zapis o tem pomembnem dnevu  optimistična in pozitivna, a v resnici ne vem, kako naj zapišem karkoli optimističnega ali pozitivnega ob zavedanju in dejstvu, da na Zemlji ubijemo vsako uro najmanj 5.000.000 kopenskih živali za potrebe, ki za večino ljudi niso življenjskega pomena, temveč odločitev.

 

Žal je tako, da se o kakem bistvenem napredku o dobrobiti in pravicah živali ne moremo pogovarjati, dokler imamo dele njihovega telesa na krožniku. Dejstvo je, da mnogo živalskih vrst izumira in smo jih izgubili za vedno, ker nimajo več kje živeti, ker smo ljudje v svojem nenasitnem grabljenju neustavljivi. Ker hočemo vse in vsakogar, takoj, tukaj in zdaj. Ker se ne znamo zaustaviti in razmisliti, kaj s svojim načinom življenja v resnici povzročamo. To velja čisto za vsakega izmed nas. Lahko bi optimistično pisala, kako se stvari spreminjajo na bolje za pse, mačke, dihurje, skratka za živali, ki jih imamo v svojih domovih. Res se spreminjajo na bolje, a hkrati so tudi te živali podvržene naši muhavosti, dobremu ali slabemu razpoloženju.

 

V bistvu se tudi nanje gleda z vidika, kaj imam jaz, človek, od njih, in ne kako se počutijo one, živali. Njihova usoda je v naših rokah in samo od nas je odvisno, ali bodo svoje življenje preživele mirno in zadovoljno, ali pa bodo zgolj podaljšek takšnih ali drugačnih človekovih frustracij, kajti roko na srce, živali so mnogokrat  mašilo za čustvene primanjkljaje pri ljudeh. Zavedam se, da ima premnogo ljudi enak odnos tudi do človeških otrok.

Samo poglejmo primer zaseženih psičkov v okolici Murske Sobote in obnašanje ljudi, ki so se hoteli teh psičkov polastiti. Glede dogajanja okoli teh psičkov si ne morem kaj, da si ne bi pomislila, da je šel denar namesto v žepe preprodajalcev pač v neke druge žepe, da ta zaseg v resnici ni bil del rešitve, kvečjemu je del problema. Psički niso bili ne sterilizirani ne kastrirani in bojim se, da bo marsikateri od njih po mesecu dni začetnega navdušenja odveč, pozabljen, ali pa celo pahnjen nazaj v krog parjenja in preprodaje. Ne zaupam več ljudem, to je verjetno jasno, kajti v teh desetletjih, odkar se ukvarjam z živalmi, je bilo enostavno preveč razočaranj, sploh tistih v zvezi z neodgovornim obnašanjem ljudi.
 
Danes bi za živali želela, da se odprejo vrata vseh kletk, hlevov, taborišč, cirkusov, živalskih vrtov, laboratorijev in klavnic, ter da živali enostavno odidejo v svoje naravne domove, kjer bi lahko živele svoji vrsti primerno življenje, stran od ljudi, stran od pohlepa, stran od nečimrnosti, stran od pogledov, stran od ignoriranja in stran od trpljenja ter nenehnega strahu pred smrtjo. 

 

Želim jim, da ljudje dojamemo, da je živalim, enako kot ljudem, pomembno njihovo eno in edino življenje ter da si ga želijo živeti. Da se ljudje zbudimo iz svojih antropocentričnih blodenj, da se zavemo, da ni evolucija to, da si podrediš druge ter  izkoriščaš svojo moč in intelekt za teroriziranje, mučenje in ubijanje, temveč svoj položaj na vrhu evolucijskega drevesa izkoristiš za to, da širiš in delaš dobro, da živiš življenje empatično in da se zavedaš, da si na tej Zemlji samo gost. In gostje naj bi se se po bontonu obnašali vljudno in kulturno do gostitelja ter do vseh ostalih gostov. Verjamem, da zmoremo. In tu tiči moj optimizem, kolikor ga je še ostalo.

Jadranka Juras

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj