Ko govorimo o igri, se ne moremo izogniti dilemi v zvezi z igro psa z drugimi psi. Pasji vrstniki so seveda nepogrešljivi pri učenju družbene interakcije ter učenju, kako biti pes. Mislim pa, da moramo s pasjim mladičkom (pa tudi kasneje) pazljivo izbirati trenutke in okoliščine, kako in s kom se naš pes igra. Tako kot pri igri z nami je pomembno, da smo mi tisti, ki začnemo pasje-pasjo igro.

Nujno pa je, da smo pri igri svojega psa z drugimi psi dovolj kritični in izbirčni. Po tankem ledu hodimo, če mladiču (ki mu je vseeno, kam bo 'krenilo' njegovo življenje)  predstavimo, kot da je največji žur v življenju igra z drugimi psi - namesto, da bi mu sebe predstavili kot največji loto dobitek vseh časov. Poleg tega moramo vedeti, da so stili igre med različnimi pasmami zelo različni – nekateri se predvsem lovijo, brez pretiranega telesnega stika, drugi so pravi rokoborci, tretji so pri igri zelo glasni, njihovo lajanje ali renčanje (ki je pasemsko pripadno in ne pomeni nujno agresije, je le izraz navdušenja ali razburjenja) pa si lahko tako psi kot ljudje napačno tolmačimo.

Nenazadnje pa veliko psov nima najboljših vedenjskih vzorcev - ali so pri igri grobi (in lahko našega psa celo poškodujejo ali vsaj prestrašijo), ali so hudo nevljudni  in je med druženjem z njimi toliko večja verjetnost, da se naš pes navzame teh vedenj oziroma jih sprejme kot pravilna. Žal nam tudi drugi skrbniki psov ne gredo vedno na roko. Mnogokrat jim je samoumevno, da se morajo psi, ki se srečajo na sprehodu, nujno ukvarjati en z drugim, medtem ko bi mi radi svojega psa naučili, da druge pse sprejema, vendar v večini okoliščin tudi ignorira.

Pomembno je torej, da ima naš pes dovolj kakovostnega in produktivnega druženja z drugimi psi, tudi igre, vendar naj bo ta pod našimi pogoji. Bodimo mi tisti, ki ga pošiljamo v akcijo, namesto da bi jo izsilil sam, hkrati pa poskrbimo, da se mi redno in učinkovito igramo s svojim psom, da bo tudi igra z nami imela visoko vrednost.

Avtorica: Urška Medvedšek

Foto: Blaž Košak