0
0,00 €

POHODNIŠTVO: S psom čez Pohorje – vse prej kot prijazno

Pohorje je priljubljena pohodniško planinska destinacija in del SPP - Slovenske planinske poti ali transverzale, ki vodi od Maribora do Ankarana. Zaradi ne prevelikih višinskih razlik in nižje lege (najvišja točka je na višini 1540 m),  se šteje ta del slovenske transverzale za lahko in nezahtevno pot. Marsikateri planinec in pohodnik se zato odloči za večdnevno prečenje Pohorja od Maribora do Slovenj Gradca, kar znese približno 68 km razdalje, dobrih 2000 višinskih metrov vzponov in spustov.

 

Pohorje pokrivajo bogati gozdovi jelke in smreke, senožeti, pašniki in travniki, šotnata močvirja in šotišča, barja in jezera. Naselij praktično ni. Na tej poti je 8 planinskih koč oziroma postojank. Pot je relativno dobro označena, le o razdaljah med posameznimi točkami bi se dalo precej razpravljati, saj so vsaj med Ruško kočo in Roglo zelo netočne, skorajda zavajajoče.

Pohorje vabi planince, pohodnike in izletnike s sloganom, da bomo navdušeni nad izjemno naravno in kulturno dediščino, gostoljubnostjo domačinov in nad kulinaričnimi užitki v prijaznih postojankah. Večdnevno prečkanje Pohorja in prenočevanje s psom v planinski kočah na poti od Maribora do Slovenj Gradca pa je lahko vse prej kot prijazno.

 

Slovenci smo znani kot ljubitelji psov. Veliko ljudi ima pse, imamo jih iz najrazličnejših razlogov: iz ljubezni do živali nasploh, za čuvanje in varnost, za zabavo in druženje. Marsikateri pes je enakovreden član družine, skupaj z lastnikom obiskuje pasjo šolo in je socializiran. Odgovorni lastniki skrbimo za pasjo socializacijo, za njegovo zdravje, cepljenje in higieno. Psi niso le hišni ljubljenčki, nekateri imajo posebne naloge:  so reševalni psi, so službeni psi v vojski in policiji, so vodniki slepih oseb. Nekoliko manj poznani, a vse bolj uveljavljeni v svetu in tudi v Sloveniji, so terapevtski pari, ki izvajajo terapije in aktivnosti s pomočjo živali. Psi, ki imajo status terapevtskega psa pri društvu Ambasadorjev nasmeha, so šolani, vzgojeni, prijazni in urejeni. Njihove ciljne skupine so starostniki v domovih za ostarele, osebe s posebnimi potrebami, predšolski in šolski otroci, uporabniki z motnjami vedenja in podobni.  Njihov način terapije je čisto preprost: risanje nasmehov na obrazih tistim, ki nimajo nobenega razloga za nasmeh. "Moja terapija je čisto preprosta: Toliko časa maham z repkom in oblizujem tvoj obraz, dokler se spet ne počutiš bolje." Ljubitelji psov se najbrž strinjamo, da ni lepšega kot iti s psom v naravo, na sprehod, v hribe, v gore. Samotnemu pohodniku je pes tovariš in družabnik na poti, sploh če gresta skupaj na večdnevno hojo in planinarjenje.

 

Kaj imajo torej skupnega Pohorje, psi, društvo Ambasadorjev nasmeha in planinarjenje? S štiriletnim kokeršpanjelom Vilijem sva terapevski par v društvu Ambasadorjev nasmeha, kjer sva opravila zahtevno šolanje za delovanje kot terapevtski par in to delo kot prostovoljca tudi redno opravljava. V prostem času sva tudi drugače zelo aktivna. Ne plezava sicer po dvatisočakih, ampak planinariva po nižjih hribih. Sva nerazdružljiva. Na začetku avgusta letos sem se odločila prehoditi z njim pot od Maribora do Slovenj Gradca.

Skupaj sva prehodila 1.000 km znane španske romarske pešpoti Camino del Norte do Finistere. Že tri leta zapored greva skupaj s skupino večih pohodnikov na razne večdnevne pohode po Češki. Pred desetimi leti sem kot zelo zagrizena planinka prehodila celotno slovensko planinsko transverzalo. Uživala sem v skalah med klini in zajlami ter prenočevala v skrbno urejenih kočah. Kot vegetarijanka sem takrat vsepovsod naletela na težavo, ker so joto in ješprenj kuhali skupaj s klobaso, žgance pa so zabelili z ocvirki. Deset let kasneje lahko samo pohvalim vodstva in kuharje po planinskih kočah, saj ti vsepovsod nudijo okusen vegi meni.

Sredi poletja letos sem se s skupino prijateljev in seveda s psom Vilijem namenila prehoditi priljubljeno pot od Maribora do Slovenj Gradca, ki pa jo lahko opišem z eno samo besedo - RAZOČARANJE.  Res je, da imam za seboj izkušnjo romanja s psom po Caminu, kjer psi niso preveč dobrodošli ampak vedno se je v Španiji za naju našla streha nad glavo. Na Češkem je pes dobrodošel v vseh prenočiščih na evropskih peš poteh. Brez problemov in navadno brez doplačila lahko spi pes v sobi skupaj z lastnikom. V Švici imajo psi z opravljenim izpitom poslušnosti vstop v vse planinske koče.  Podobno je tudi drugod po Evropi. Pot od Maribora do Slovenj Gradca sem nameravala prehoditi v treh dneh, potem pa se je zgodilo, da sem jo bila po sili razmer primorana prehoditi v dveh.

Pozanimala sem se pri PZS in ugotovila, da dejansko obstaja predpis z naslovom "Hišni red planinskih koč PZS", v katerem med drugim piše: »Psov in drugih živali ni dovoljeno spuščati v planinske koče.«  Hišni red ne predvideva nobenih izjem, niti za reševalne, policijske in vojaške pse in niti za pse – vodnike slepih.

Se pa najdejo koče, kjer si s psom dobrodošel in ponavadi imajo oskrbniki takih koč tudi svojega psa. Vse lepo in prav, ker papir vse prenese. Ko pa planinec in pohodnik dejansko potrebuje počitek, ker je v tistem dnevu prehodil že veliko število kilometrov, pa naleti  pri oskrbnikih planinskih koč na popolno pomanjkanje sočutja, se počuti jezno, razočarano in nemočno. Z Vilijem sva terapevtski par, vstopava v vrtce, šole, v sterilna okolja bolnišnic in domov za ostarele. Svoj program sva predstavljala že v županovi pisarni in še marsikje. V planinske koče, kamor planinci vstopamo tudi v blatnih in umazanih gojzarjih, pa pes nima vstopa! Moj kuža Vili je zdrav, negovan in vzgojen pes, ki je povrhu vsega še terapevtski pes. Pripravljena sem doplačati za njegovo prenočevanje v planinskih kočah, a sem bila doslej skoraj vedno zavrnjena. Obenem pa poslušamo tarnanje oskrbnikov, kako so planinske koče bolj prazne kot pred leti.

Izjemno sem razočarana, ker so pohodnikom in planincem s psi v tujini odprta vrata planinskih koč, doma pa sva ostala pred zaprtimi vrati. Od Maribora do Slovenj Gradca si s psom dobrodošel samo v Ruški koči na Arehu, kjer psu dovolijo prenočevati v sobi s skupnimi ležišči, dokler psi ne motijo drugih oseb in dokler ne poškodujejo njihove lastnine. V kočo na Klopnem vrhu pes ne sme, ker imajo nov parket. V Koči na Pesku te že na oglasni deski pričaka plakat z obvestilom, da bo pes počakal zunaj. V Ribniški koči sva se ustavila le na čaju, zaradi neprijaznega osebja sploh nisem upala vprašati za možnost prenočevanja s psom.


Grmovškov dom pod veliko Kopo vodi prijazen mlad fant, ki je imel prosto sobo do trenutka, ko je izvedel, da me zunaj čaka pes. Dom je postal naenkrat zaseden.  Napotil naju je v bližnji hotel, kjer bi za eno nočitev s psom odštela 40 evrov. Članstva v Planinski zvezi seveda ne upoštevajo pri ceni. Partizanski dom Kope je na žalost zaprt, domačini znajo povedati, da je bil psom prijazen.

 

Zadnji poskus za spanje je koča pod Kremžarjevim vrhom. Oskrbnika sta ponudila sobo, pes pa naj bi prespal v drvarnici. Na moje pojasnilo, da bo pes, ki ni navajen spati zunaj sam, zavijal celo noč, sem bila deležna zgolj posmeha. S psom sem hotela nato prespati v drvarnici, kamor pa mi niso dovolili. Oskrbnika sta omenjala predsednika Planinske zveze Slovenije, ki je podpisal odlok, da pes v planinsko kočo ne sme. Koča na Osankarici je bila tokrat izven poti, zato ne vem, kako prijazna ali neprijazna je do psov.

Ne pričakujem, da bodo imeli vsi radi mojega psa in da bova povsod zaželena. Menim pa, da bi morali pri PZS razmisliti tudi o tem, da ima veliko slovenskih družin pasjega ljubljenčka, s katerim želimo preživljati prosti čas in z njim za več dni hoditi peš po Sloveniji in planinariti po slovenskih gorah.

Pred leti je bilo še nedoumljivo, sedaj pa je realnost, da se je za kadilce našel v javnih lokalih prostor za kajenje. Mladi starši imajo možnost v lokalih svoje dojenčke previti in jim zamenjati pleničke. Planinske koče so svoje jedilnike prilagodile vegetarijancem. Zakaj ne bi razmišljali tudi o tem, da bi vsaka planinska koča ponudila možnost nočitve s psom, za primerno plačilo seveda. Planinarjenje in pohodništvo sta zdrava in priljubljena načina preživljanja prostega časa. Večdnevno pohajkovanje po Pohorju je čudovito. Marsikdo bi z veseljem prespal s svojim štirinožnim prijateljem v planinskih kočah, če bi bila takšna možnost na razpolago. Smo sposobni iti s časom naprej???

Ta članek naj bo v razmislek in ne le kritika. Še zlasti nisem nameravala kritizirati le Pohorja, kajti odnos do psov je enak v vseh planinskih kočah po Sloveniji. Na Pohorju sem tak odnos pač pred kratkim zelo intenzivno in boleče doživela. Napisana je zgolj moja izkušnja in vtisi s poti. Srčno upam, da se bodo razmere na tem področju spremenile in da bom lahko čez nekaj časa pohvalila spremembe, da so planinske koče prijazne pohodnikom in tudi njihovim štirinožnim prijateljem.

Nika Weiffenbach

NAJPOGOSTEJŠA IMENA PSOV SO...

  • Najbolj pogosti pasji imeni na svetu sta Max in Jake. V Sloveniji so najpogostejša imena Reks, Medo in Piki, pri samicah pa Pika, Tara in Luna.

Zadnji oglasi

Oddajo se: Prikupna Meri išče novega skrbnika
Prijazna in prikupna Meri išče odgovornega in aktivnega lastnika, ki bo njene dneve krajšal s šolanjem in igro. Je prijazna,...
Izgubljeni: NUJNO! Miki je pobegnil in že nekaj dni ga neuspešno iščejo
"Že nekaj dni pogrešamo Mikija...! Bili smo pri moji mami na Štajerskem pri Ponikvi pri Šentjurju. Vaščani so pokali...
Najdeni: Čigav je ta kuža?
Karlie je bil najden v parku Tabor v Ljubljani. Kuža ni čipiran in trenutno še vedno iščejo njegove lastnike. Če jih ne bodo...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno