Danes vam predstavljamo prav posebne tačke. V varen objem Društva za zaščito in pomoč živalim Lajka je pred dobrima dvema letoma namreč prišla Justina. Prav posebna tačka, ki je danes v Sloveniji žal še vedno obravnavana kot "nebodigatreba".

Justina je nutrija, ki so ji v Lajki rešili življenje. "V oskrbo smo jo dobili aprila 2015. Bila je ena izmed petih nekaj dni starih mladičkov, prepuščenih "naravi", po tem, ko je neka ženska pokončala njihovo mamo. Ker mame ni bilo nazaj, so mladički zlezli iz rova, zgubljeno tavali po bregu Ljubljanice in jo iskali. Enega je pokončal pes, enega vrana, eden je izginil neznano kam, dva pa smo vzeli v oskrbo mi. Na žalost je drugi še isto noč poginil. Tudi Justina se je kar nekaj dni borila za življenje in preživela ob izdatni veterinarski pomoči in našem trudu," nam pove Tajda Trbovšek iz društva Lajka.

Justino so dan in noč na dve uri hranili s formulo mačjega mleka in skrbeli zanjo kot za mačjega dudarja. "Njen razvoj je bil v primerjavi z mačjim resnično impresiven. Mladiči praktično takoj začnejo jesti trdo hrano, mi smo ji ponudili svežo solato, petršilj, paradižnik, papriko, malce banane in jabolka za pocrkljat, kmalu pa je začela jest tudi brikete za morske prašičke," pravi Tajda.

Kako Justina sobiva z ostalimi vašimi varovanci?

Je zelo zanimiva žival, ki je definitivno "šefica" našega doma. Ko se ona odloči, da bo ležala na kavču, se ji vsi psi umaknejo brez pardona. Pri naših psih ni nobenega problema, vsakega začasnika pa je potrebno zelo previdno uvajati, še posebej, če je manjši od nje. Justina ni najbolj gostoljubna. Hitro in jasno pokaže, da ne mara tesnejših kontaktov. Z drugimi živalmi je nismo poskušali združevati, saj zna zelo dobro uporabiti svoje impresivne zobe.

Kakšno življenje pa živi dejansko Justina pri vas doma?

Na žalost nima takšnega življenja, kot bi ga zanjo želeli. Morala bi biti prosta v naravi, v družbi svojih sorodnikov, a je postala preveč domača in odvisna od ljudi. Prepričani smo, da se v naravi ne bi znašla, kar pomeni, da ne bi preživela. Vajena je le do nje prijaznih ljudi in prijaznih psov, realnost zunaj je pa temu popolno nasprotje. Nutrije so po krivici označene kot invazivna živalska vrsta, ki naj bi se jo iztrebljalo in ne vračalo nazaj v naravo, zato je bila naša dilema, kam z Justino, še toliko večja. Ona je eden izmed naših "zataknjenčkov" - varovancev, ki so z razlogom za vedno ostali v Lajkini družini in so naši ambasadorčki. (smeh)

Živi z nami v stanovanju, nima kletke, ima pa svojo sobo, kjer je vse prilagojeno samo njej. Po tleh je folija, ki bolj ali manj uspešno preprečuje dvig parketa. (smeh) Ima svoj bazen, kjer ima ves čas na voljo svežo vodo za pitje in kopanje. Zanimivo, da se nikoli ni navadila piti iz napajalnika, čeprav smo ji ga poskušali predstaviti že takoj, ko se je dovolj osamosvojila od dudice. Poleti ima v atriju velik bazen, kjer se lahko potaplja in malce bolj izkoristi plavalno kožico med prsti.

Naša Justina je velik požeruh, pojedla bi vse: svojo hrano, pasjo, pa tudi človeško. Nekako se ne zaveda, da je vegetarijanka, z izjemo kakšne školjke, ki jo poje v naravi. Zelo uspešno zna prosjačiti, še posebej ko zasliši odpiranje vrat hladilnika in zavoha svojo zelenjavo. (smeh)

Se odziva, ko jo pokličete?

Pozna svoje ime in se nanj odzove z njenim značilnim "mrmranjem". Ko zasliši ključe v ključavnici, prihiti iz svoje sobe in te res prisrčno pozdravi, postavi se na zadnje tačke in se oglaša.

Kaj dejansko počne, zna kaj posebnega?

Zelo rada pleza, čeprav je pri tem kar precej nerodna. Dovoljeno ji je biti na kavču, prepovedano pa je plezanje po računalniški mizi. Ko želi splezati nanjo, rečeš "neeeee" in Justina nejevoljno zamrmra in se obrne stran. Ne grize kablov, ima pa afiniteto do gume - crocsi, guma pralnega stroja, tesnilo tuš kabine. Njej se je zdelo zelo zabavno, nas pa je skoraj kap, ko je iz pralnega stroja brizgala voda po celi kopalnici, ko smo ga vključili.

Se z Justino odpravite kdaj na prosto, denimo na sprehod?

V Ljubljani je ne spuščamo nikjer na prosto, z izjemo atrija, ki je popolnoma zagrajen, saj je v okolici veliko psov in prostoživečih mačk, pa tudi prometa, tako da bi bil izlet v okolico za Justino smrtno nevaren. Ko pa se umaknemo malce višje v hribe, pod našim budnim nadzorom teka po travi, poje zelenjavo direktno iz zemlje, se kopa skupaj s psi v bazenu, koplje po blatnih kopelih in na koncu omaga na toplem kavču.

 
S čim jo dejansko hranite?

Osnovna hrana so peleti za morske prašičke, ker jim je dodan vitamin C, vsak dan dobi tudi svežo zelenjavo, kot je paprika, paradižnik, rdeča pesa, stročji fižol, solata, korencek, kumarice, bučke, melancani in gobe, poleg njih se z veseljem posladka s kupljenimi prigrizki za glodavce. Obožuje tudi sadje, a ga zaradi nagnjenosti k sladkorni bolezni dobi redko, le toliko, da se malce pocrklja, ali pa kadar je za njo kakšen obisk pri veterinarju. (smeh)
 

Zakaj so nutrije marsikje še vedno tretirane kot "nebodigatreba" in "škodljivci"?

Dejstvo je, da nutrija pri nas ni avtohtona živalska vrsta. Konec 19. stoletja so jih začeli uvažati v Evropo in jih gojili na farmah za krzno, od tod so posamezni osebki pobegnili v naravo. Prav tako pa so jih rejci spuščali v naravo po tem, ko je cena njihovega krzna drastično padla. Na tej točki pa se njihova zgodba v naših krajih pravzaprav začne. Njihov največji greh naj bi bilo spodkopavanje rečnih bregov, prehranjevanje z obvodno biomaso ter izpodriv manjše sorodnice pižmovke - ki je mimogrede tudi tujerodna vrsta. Potrebno pa se je zavedati tudi, da: “S prehranjevanjem lahko res zmanjšajo biomaso, kar pa ni nujno slabo – ponekod so zanesene rastline problem zaradi zaraščanja kanalov.” - kar poudarja prof. dr. Boris Kryštufek. Želeli pa bi močno poudariti dejstvo, da nutrija ni primerna za hišno žival. Za sobivanje z njo je potrebno imeti veliko potrpljenja in volje, če želiš vsaj približno zadostiti njenim potrebam. Treba je tudi stoično prenesti obglodana vrata, okenske police, v bazen zvlečena oblačila, brisače, preproge, ki jih nisi pravočasno pospravil, mokro sled, ki se vleče za Justino, ko se sprehaja med bazenčkom in pasjo posteljo, ki si jo vsake toliko prisvoji...pa še bi se tega našlo.

Imate ali ste imeli pri Lajki še kakšno posebno tačko v varstvu?

V Lajki po najboljših močeh pomagamo vsem pomoči potrebnim živalim, nikoli ne zavrnemo pomoči, če le lahko kako pomagamo. Pod okrilje smo vzeli že eno nutrijo s paraliziranimi zadnjimi nogami pred približno 5 leti, najdeno na Fužinah, nad katero se je nekdo tako znesel, da ji je povzročil hudo oteklino pri hrbtenici in zdrobil desno lopatico. Potrebna je bila intenzivna oskrba, nudili smo ji tudi fizio- in hidroterapijo, s katero je ponovno shodila in zaplavala, danes pa živi življenje v kontrolirani naravi z nutrijsko družbo.

Pomagali smo tudi številnim podganicam, morskim prašičkom, kuncem, miškam, pticam - tudi prostoživečim, ki smo jih po oskrbi spustili nazaj v naravo, ježkom, ki smo jih predali zavetišču v Muti, želvicam, ki so jih ljudje odvrgli v naravo, pred leti pa smo pomagali tudi lisjačku, ki se je po določenem času in temeljitem veterinarskem pregledu vrnil v gozd na drugi strani Karavank.

Foto: Društvo za zaščito in pomoč živalim Lajka