Le še nekaj dni nas loči od volitev za predsednika države. Kandidati so o različnih, vsakdanjih temah v drugih medijih povedali domala že vse. Ker pa smo portal, namenjen ljubiteljem živali, smo se odločili, da kandidate povprašamo o nekaj več o tem, kako gledajo na situacijo na področju zaščite živali v Republiki Sloveniji. Predsednik republike ima v Sloveniji predvsem reprezentativno in protokolarno vlogo. V zadnjih tednih se je pogosto izkazovalo vprašanje pristojnosti predsednika republike. Te niso velike, so pa pomembne. Mnogi kandidati v teh dneh sicer napovedujejo, da bo v primeru njihove izvolitve drugače - predsednik se bo, po njihovem, lahko vmešal v nekatere teme, usmerjal, svetoval.

Zanimalo nas je, kako kandidati vidijo trenutno ureditev na področju zavetišč, zakonodaje ... s področja zaščite živali. Na naša vprašanja je odgovarjala tudi Romana Tomc.

Odgovore ostalih kandidatov najdete tukaj. (op. Kljub sporočilu, da jih bomo prejeli, odgovorov s strani Maje Makovec Brenčič nismo prejeli, prav tako na vprašanja ni odgovorila Angelca Likovič).

Pred dvema tednoma je Hrvaška sprejela zakon, po katerem je prepovedana evtanazija zdravih živali v zavetiščih. Prepoved imajo že nekaj let tudi v drugih državah, denimo Italiji, Avstriji in drugod. Zakaj je po vašem mnenju Slovenija še vedno država, kjer lahko zavetišče po 30 dneh bivanja v njem žival ubije, ker ji to zakon dovoljuje?

Vesela sem vaših vprašanj o zaščiti živali in tudi o njihovih pravicah, saj menim, da se v političnem prostoru premalo pogovarjamo tudi o teh temah. Slovenski pravni red glede zaščite pravic živali nekoliko zamuja za drugimi primerljivimi pravnimi redi. Žal. Čeprav imamo zakon o zaščiti živali, ki je bil pred leti noveliran in dopolnjen ter je prinesel nekaj novosti v povezavi z večjo zaščito živali (poizkusi, trgovanje, registracija) in je bolj podrobno uredil dejavnost društev, ki delujejo na tem področju ter omogočil financiranje izvajanja javne službe v zavezi z zapuščenimi živalmi, bi na področju zaščite živali in njihovih pravic še vedno lahko storili korak naprej, tudi zato, ker imamo varstvo živali pred mučenjem zapisano v ustavi. Predlog za prepoved evtanazije zdravih živali v zavetiščih bi bil po mojem mnenju korak v pravo smer. Zakaj je Slovenija edina, ki tega še ni sprejela, je vprašanje, ki je najbrž najbolj povezano s tem, da zakonodajalec ali pa pristojno ministrstvo na ta subtilna vprašanja življenja in smrti živali še ni pomislil.

V Sloveniji je življenje psa na verigi, za razliko od mnogih drugih držav, še vedno dopustno (pod določenimi pogoji). Kakšno življenje ima po vaše pes, ki vsak dan povsem osamljen preživlja na verigi, daleč stran od človeškega dotika?

Sama menim, da so tudi živali, s katerimi sobivamo, čuteča bitja z vrsto specifičnih potreb, ki jih moramo spoštovati in upoštevati, če jim želimo omogočiti dostojno življenje brez trpljenja. Menim, da je pomembno osveščanje, informiranje in tudi izobraževanje, da bi tako dolgoročno preprečili neodgovoren odnos do živali. Ljudje imamo odgovornost za zaščito življenja živali, njihovega zdravja in dobrobiti. Razumem, da ponekod, na primer na večjih kmetijah, psa začasno pripnejo na verigo, tudi zaradi morebiti zaščite drugih živali, majhnih otrok, se pa ne strinjam s tem, da se psa pripne na verigo in se ob tem ne skrbi zanj, ali pa, kar je še huje, ga izpostavlja trajajočemu ali ponavljajočemu se trpljenju, ki lahko škodi zdravju živali.

V Sloveniji so zavetišča za zapuščene živali (z redkimi izjemami) v zasebni lasti, vodijo jih podjetja, ki pri delovanju pogosto zasledujejo dobiček. 30 dni za oskrbo psov plača država, po tem dnevu lahko zavetišče žival evtanazira. Tudi v tem pogledu je Slovenija še vedno močno za ostalimi - v mnogih drugih državah zavetišča vodijo neprofitne organizacije, stroške oskrbe živali v zavetiščih pa ne plačujejo občine, temveč država in to za ves čas bivanja določene živali v zavetišču. Kakšna se vam zdi opisana praksa, ki velja pri nas?

Slovenija ima sicer trenutno dobrih deset zavetišč za zapuščene živali, ki so bodisi v lasti občin ali pa v zasebni lasti in za občine izvajajo javno službo skrbi za zapuščene živali, pri čemer se porajajo različne težave, predvsem financiranja te službe. Občine namreč nimajo jasno predpisanega načina za zagotavljanje sredstev za to dejavnost, kar bi bilo mogoče oziroma možno spremeniti z uvedbo možnosti predpisovanja občinskih dajatev v ta namen. Zagotovo je razprava o financiranju zavetišč živali tista, ki bi jo veljalo odpreti v širšem prostoru, saj bi tudi na ta način, torej z ustrezno ureditvijo financiranja zavetišč, lahko dosegli, da do evtanaziranja povsem zdravih živali ne bi prihajalo.

Zakaj v Sloveniji leta 2017 še vedno govorimo o tolikšnem številu brezdomnih živali? Kdo po vašem mnenju nosi odgovornost za to problematiko in kje bi morali iskati rešitve, da dolgoročno v Sloveniji ne bi več potrebovali zavetišč?

Tako visoko število brezdomnih živali je po mojem mnenju v prvi vrsti predvsem posledica neodgovornosti lastnikov domačih živali.  V kolikor bi se ljudje resnično v celoti zavedali, da imeti domačo žival, kot je pes, mačka, papiga, zajček, hrčki, ali podobno, pomeni tudi skrb in odgovornost, in bi skladno s tem tudi delovali, sem prepričana, da ne bi bilo toliko zapuščenih živali. Torej, najprej je odgovornost na vsakem posameznem lastniku. Ker te odgovornosti žal ni v takšni meri, kot bi bilo potrebno, to pomeni, da bi država morala tudi več ukrepov usmerjati v ozaveščanje, izobraževanje, vzgajanje o odgovornosti do živali.

Vam doma dela družbo kakšna žival?

Žal sedaj nimam nobene domače živali, imeli pa smo kužka.

Odgovore ostalih kandidatov najdete tukaj.

Fotografije: uradne spletne ali FB strani kandidatov in Shutterstock (fotografija psa v zavetišču)