20.10.2017

Sprehajanje v zavetišču: 'Če imaš nekaj rad, tega ne jemlješ kot delo!'

Nika Bergant je sprehajalka v Zavetišču Ljubljana. Z usposabljanjem za prostovoljno sprehajalko je začela pred štirimi leti, zaključila in začela s sprehajanjem pa pol leta kasneje. Danes je sprehajalec "mentor". V ekskluzivnem intervjuju boste izvedeli čisto vse podrobnosti, ki se dotikajo tega poklica. V zavetišču je sicer približno 20 rednih sprehajalcev, vsak od njih opravi približno 150 ur dela na leto. Ker so mnenja, da sprehod ni samo sprehod in ni le hoja na vrvici, ampak veliko več, mu posvečajo veliko pozornosti in vsako leto v svoje vrste vabijo nove prostovoljce.

 

 

 

Kako pogosto vi prihajate sem, da bi sprehodili varovance zavetišča?

 

Načeloma prihajam enkrat do dvakrat tedensko, odvisno kolikor mi časovno znese, saj sem študentka in sprehajanje v zavetišču kombiniram s študijem in delom. Poleti prihajam nekoliko bolj pogosto, pozimi pa redkeje, ker so tudi dnevi krajši in je vreme manj ugodno. Še najraje pridem med vikendom v dopoldanskem času, ko nas pride nekaj več sprehajalcev in gremo po sprehajanju na kavo, rogljičke in klepet. Največkrat kar o "naših" psih.

 

Sprehajanje psov ni samo sprehod na vrvici, je večkrat povedal vodja tega zavetišča. Kaj je s tem mislil?

 

Ja, beseda "sprehajanje" je nekoliko nehvaležna, ker ne gre samo za pasiven sprehod, kjer bi nam pes sledil na povodcu, ampak gre v prvi vrsti za aktivno ukvarjanje s psom, pri čemer ga sprehajalec uči osnov lepega vedenja, obnašanja v našem okolju in določenih vaj, ki mu bodo kasneje v življenju koristile. Denimo skok v avto, nošenje nagobčnika, odpoklic, pozornost ...

 

Celoten sprehod izgleda približno tako: sprehajalec vzame polovico dnevnega obroka psa, ki najdlje ni bil zunaj, se vpisal v evidenco sprehahanja in v njegovi kartoteki prebral morebitne vedenjske posebnosti. Potem gre do boksa, kjer se kuža nahaja, ga pripne na povodec, ko je le-ta umirjen in odpelje v izpust. Tam je najprej na vrsti sproščanje v obliki vohljanja iskanja priboljškov ali igre, po relaksaciji pa sledi učenje, ponavljanje in nadgrajevanje trikcev, kjer za motivacijo uporabljamo njihov dnevni obrok. Po "pasji šoli" sledi sprehod po okoliških barjanskih travnikih, umirjanje in vrnitev nazaj v boks. V poletnem času imamo tudi manjši bazenček, v katerem se lahko psi ohladijo in se vsaj za nekaj trenutkov pretvarjajo da so na morju.

 

Zavetiške pse sicer šolamo in vzgajamo po načelih pozitivne motivacije, kjer psa nagrajujemo za pozitivno oz. zaželeno vedenje, ta pa dela z veseljem in želi sodelovati s svojim vodnikom. Pozitivna motivacija se je izkazala za veliko bolj uspešno kot "starodobno" šolanje s pomočjo korekcije, kar se kaže v manjši zmedenosti pri psih, manj evtanazijah zaradi nevarnih živali ter bistveno hitrejši in boljši oddaji psov. Pred 2011, ko še ni bilo novega načina uvajanja prostovoljnih sprehajalcev, je tukaj lahko sprehajal vsak, ki je imel čas in voljo in dogajalo se je, da so psi, ki so ostajali v zavetišču dlje časa, spreminjali svoje vedenje na slabše. Postajali so agresivni in posledično je prihajalo do ugrizov. Ker je treba nepotrebne strese preprečevati, neželeno vedenje pa odpravljati, je za to treba imeti ekipo izkušenih in izobraženih sprehajalcev in, kar je najpomembnejše, sprehajalcev, ki delajo na enak način in jih psi poznajo. Čeprav tak način uvajanja sprehajalcev vzame več časa, se mi zdi boljši, saj gre v prvi vrsti za dobrobit psov in pripravljanje na posvojitev, ne pa za zabavo ljudi, ki bi radi prišli enkrat na leto pobožat zavetiške pse.

 

V namen sprehajanja zavetišče pripravlja posebna usposabljanja za sprehajalce. Kako izgleda eno tako usposabljanje?

 

Usposabljanje poteka pod mentorstvom vodje treninga in traja ponavadi nekaj mesecev. Najprej so na vrsti predavanja o pasji telesni govorici, izvoru psa, osnovah veterine in pasje psihologije, po opravljenem teoretičnem izpitu pa sledi še praktično usposabljanje dela s psom, ki je nekoliko drugačno od dela z domačim psom in temu primerno prilagojeno. Po opravljenem praktičnem izpitu, to je doseženih vsaj 70 % na teoretičnem in praktičnen delu, si pridobiš naziv redni sprehajalec, dobiš izkaznico in lahko v času sprehajalnih ur prihajaš v zavetišče in delaš s psi. Pridobljeno znanje je treba vzdrževati in ga nadgrajevati, zato se od vsakega sprehajalca pričakuje, da bo prisoten vsaj 1x na teden in na ta način ostal v stiku s psi in delom v zavetišču.

 

Meni se izpit ni zdel zahteven, se je pa nanj potrebno pripraviti in se je tudi že zgodilo, da izpita kdo ni opravil. Zdi se mi prav, da obstaja tovrstno preverjanje, saj kljub temu da je marsikdo že imel psa ali meni, da o psih ogromno ve, ne pozna specifične situacije zavetiške situacije in dela s psi, ki mora biti poenoteno, če želimo da je efektivno.

 

Torej ni dovolj, da pride sprehajalec v zavetišče le tu pa tam, ampak obstaja želja, da so psi sprehojeni vsaj nekajkrat tedensko?

 

Kot omenjeno je ostajanje v stiku z delom ključnega pomena, kot tudi dejstvo, da so psi bolj sproščeni, če sprehajalce poznajo - in obratno, kot sprehajalec si veliko bolj suveren pri delu s psom, ki ga vsakotedensko sprehajaš, veš kakšno vedenje lahko od njega pričakuješ in katera vedenja je potrebno omiliti ali odpraviti.

 

Tudi vreme verjetno ne sme biti ovira. Pred nami je zima, ki bo verjetno postregla tudi s kislim in mrzlim vremenom...

 

Tako je, tako poleti, kot jeseni in tudi pozimi je sprehajanje občasno onemogočeno. Poleti zaradi visokih temperatur, če te denimo presežejo 30 stopinj, je popoldansko sprehajenje odpovedano. Pozimi in jeseni pa zaradi snega ali močnih nalivov. Zavetišče se namreč nahaja na barju, kjer pogosto zamaka. Sprehajalci se trudimo prilagoditi vremenu in prihajati čimbolj pogosto, vendar je dejstvo, da se je v toplem pomladnem jutru lažje odpraviti od doma kot pozimi, ko ti prsti zmrzujejo že ob misli na sprehod. Ampak na koncu je zaradi mahajočih repkov in zadovoljnih pogledov vredno priti tudi v nekoliko manj ugodnem vremenu. Seveda pa ne gremo preko vseh meja, v močnem dežju in vročini ne pridemo sprehajat in psi ostanejo v boksih. Vsaj zaenkrat je situacija taka, po prenovi zavetišča se nam namreč obeta pokrit izpust, kjer bi se tudi v dežju in višjim temperaturam lahko vsaj malo podružili s psi, saj jim človeška bližina ogromno pomeni.

 

 

Sprehod psu iz zavetišča pomeni največ, to je gotovo. Kako kvalitetno vodnik in pes preživita ta čas?

 

Cel sprehod, od igre in vaj v izpustu do sprehoda in umirjanja, traja približno 45 minut, tako da se vsakemu psu lahko res dobro posvetimo. Sprehod je skrajšan pri starejših psih, ki imajo oteženo gibanje, psih s poškodbami in mladičih, za katere je boljše večkratna krajša aktivnost kot pa en dolg sprehod tekom dneva.

 

Zdi se mi bolj pomembno, da vsak pes kvalitetno in zadosti časa preživi s sprehajalcem, kot pa da bi šli z vsakim psom ven za 15 minut, tudi če bi to pomenilo, da bi šlo tisti dan ven več psov. V dopoldanskem času, ko so sprehajanju odmerjene dobre tri ure, lahko en sprehajalec tako ven pelje 4-5 psov, v popoldanskem času, ko sta na voljo dve uri pa se en sprehajalec lahko posveti 2-3 psom. Sprehajalni čas je omejen, ker se ne sme križati s časom, ki je namenjen ogledom živali, zato skušamo sprehajalci čimbolj kvalitetno izkoristiti čas.

 

Imate sprehajalci razdeljeno, kdo sprehaja katerega psa, ali vsi sprehajate vse varovance zavetišča? Obstaja tukaj kakšen protokol?

 

Načeloma so za sprehajanje namenjeni vsi psi, razen nekaj izbrancev, ki jih sprehajajo samo zaposleni, prednost pri sprehodih pa imajo psi, ki že najdlje niso bili zunaj. Njihov dnevni obrok je v posodicah razporejen po treh policah in prednost imajo psi, katerih hrana je na prvi polici. Znotraj tega pa so psi razdeljeni po težavnosti na tri barve; zeleno (nezahtevni psi), modro (nekoliko zahtevnejši) in oranžno (bolj zahtevni psi, ki zahtevajo več doslednosti in izkušenj s strani vodnika).

 

Posledično smo tudi sprehajalci razdeljeni med zelene, med katere sodijo pripravniki in sprehajalci, ki so na toretičnem in praktičnem izpitu dosegli med 70 % in 80 %, pse označene z modro sprehajajo redni sprehajalci, ki izpit opravili z 80-90 % uspešnostjo, oranžne pa sprehajalci mentorji, ki so na izpitu dosegli več kot 90 %.

 

Takšna hierarhija se mi zdi smiselna, saj so izkušnje, doslednost in znanje med nami, kljub izobraževanju, nekoliko različne, hkrati pa ima vsak možnost zviševanja izpita, saj si z leti naberemo več izkušenj in tako lahko napredujemo na višjo stopnjo sprehajalca. Tako sem šla jaz pred dvema letoma zviševat teoretični in praktični del izpita, da sem lahko postala sprehajalec mentor. Za pse z vedenjskimi motnjami se mi zdi zelo pomembno, da delajo z manj ljudmi in takrat bolj fokusirano, tako da se je razdelitev psov na različne barve izkazala za učinkovito.

 

Gotovo imate med vsemi psi enega izbranca, za katerega bi rekli, da je samo "vaš"?

 

Seveda! Vsak od nas ima vsaj enega psa, ki mu je bolj pisan na kožo in s katerim se boljše ujame, tako da si med sabo, če pridemo hkrati, solidarno porazdelimo pse tako, da vsak dobi svojega najljubšega. Moj najljubši je rjav mešanček s staffordom Beau, ki je bil na začetku izredno plašen, zdaj pa se je otoplil, je izredno poslušen in priljuden. Ker obožuje sodelovanje s človekom, se z lahkoto uči novih trikcev in je, po mojem, rahlo pristranskem mnenju, idealen pes za kogarkoli – družino, starejše, pare ...

 

Med sprehajanjem se zagotovo spletejo lepe vezi med vami in varovanci zavetišča. Kot sem že nazadnje vprašal tudi oskrbnico zavetišča ... Se zgodi, da kdaj potočite kako solzo, ko v nov dom odide kateri od psov, na katerega ste se posebej navezali?

 

V veliki večini primerov gre za solzo sreče, saj vemo, da grejo psi v dobre domove. Je pa nedvomno nekaj najlepšega videti ljudi, ki si najprej ogledujejo določenega psa, nato se z njim spoznavajo v izpustu in ko se odločijo za posvojitev, kako ga "spakirajo" v avto in odpeljejo domov. Mislim, da lahko govorim v imenu vseh sprehajalcev, ko rečem, da njihovo slovo spremljamo brez grenkega priokusa.

 

Ostanete kdaj v stiku s skrbniki katerega od psov, jih morda obiskujete?

 

Načeloma podatkov o posvojiteljih ne poznamo, če pa je kateri izmed psov posvojen v bližnjo okolico naših domov, pa ga z največjim veseljem pozdravimo in spremljamo njihov vstop v novo življenje. Med mojimi sosedi sta dva posvojenca iz Zavetišča Ljubljana, psička Ruby, ki je bila posvojena 3 leta nazaj in samček Shay, ki je bil posvojen kot mladič pred nekaj meseci.

 

Verjetno sprehajanje psov v zavetišču ne jemljete kot delo, pač pa kot strast in način življenja. Pa vendar, kako vam uspe vse skupaj usklajevati s službo in ostalimi obveznostmi?

 

Kjer je volja, tam je pot. (smeh) Zdi se mi, da če imaš nekaj rad, tega ne vidiš kot delo in nadomestitev drugih stvari s sprehajanjem nikoli nisem videla kot odrekanje ali žrtvovanje. Časa se zdi, da tako ali tako nima nihče, ker si ga je treba vzeti. Na koncu gre samo za stvar prioritet in če imaš v glavi urejene prioritete, usklajevanje ni tako težko. Je pa dejstvo, da imam na račun svojih prioritet manj prostega časa kot moji vrstniki, ampak se mi ne zdi, da ga več tudi potrebujem. Ker če bi ga imela, vem da bi ga hitro zapolnila z drugimi obveznostmi.

 

Povezane vsebine:

 

VIDA KOLOŠA, sprehajalka v Zavetišču Ljubljana

MARKO OMAN, vodja zavetišča Ljubljana

KLAVDIJA KODELJA, oskrbnica v Zavetišču Ljubljana

 

Foto: Blaž Košak

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.