25.10.2018

Ste za 'drugačno' posvojitev psa?

There's a place in your heart                                                                                                          

And I know that it is love                                                                                                      

And this place could be much                                                                                                        

Brighter than tomorrow

 

M. Jackson / Heal the World

 

Vsaka žival, vsak pes je nekaj posebnega. Posebnega v svoji edinstvenosti. In ko se je človek tistega davnega dne pred nekje dvajset tisoč leti odločil psa posvojiti, je prevzel zanj vso odgovornost. Odgovornost skrbeti zanj, ga ščititi in varovati in mu nuditi vse kar potrebuje tako živo bitje. Ustrezen bivalni prostor, primerno prehrano, skrb za njegovo dobrobit in zdravje ter ljubezen. Nihče človeka ne sili, da v svoj dom sprejme žival, ko pa se sam za to odloči, je primoran prevzeti zanj vso odgovornost in skrb.

 

 

Poti, ki nas lahko privedejo do novega psa, novega sopotnika, je veliko. In so različne. In vse so prave. Na prvem mestu moramo vedeti kaj želimo in kaj zmoremo.

 

Plemenito je posvojiti starega psa ali psa z določenimi težavami, ni pa nič plemenitega v tem, da tej živali ne bomo mogli ali znali nuditi primerne oskrbe, nege, niti ji zagotoviti najboljšega možnega doma, hkrati pa bomo obremenili in onesrečili sebe. Srečen in stabilen odnos med človeškim in pasjim sopotnikom je v srečnem in stabilnem domu. Kar pa ni zmeraj enostavno. In tega se mora vsak bodoči pasji posvojitelj zavedati. Naj bo pasji mladiček v dom sprejet od vzreditelja ali zavetišča, v vsakem primeru je pasji mladiček. In pred bodočim skrbnikom pasjega pobalinčka, ki je nepopisan list, so meseci učenja, vzgoje in prilagajanja svetu. Enako velja, ko v dom sprejmemo starejšega psa ali psa z določenimi težavami. Ta pes sicer ni več nepopisan list, je pa še zmeraj ljubeče bitje, ki hrepeni po svojem domu. Ki si ga seveda zasluži.

 

Posvojiti torej kaj drugega kot mladička?

 

Vsak človek mora pri sebi premisliti kakšnega psa želi v svojem domu, kaj od njunega medsebojnega druženja pričakuje, kaj mu lahko nudi. Verjamem pa, da je vredno pomisliti, da bi prag našega doma prestopila tudi kakšna kosmata starejša ušesa. Pa taka gibalno ovirana na treh nogah, čeprav zaradi tega nič manj prikupna ali pa pasja ušesa s kakšno zdravstveno težavo.

 

 

Starejši pes, senior?

 

Vsaj pes si zasluži topel in ljubeč dom, še bolj pa svojega človeka, svoje krdelo. Tudi tisti ostareli, ki so svoj dom izgubili zaradi takšnega ali drugačnega razloga. Pravzaprav predvsem tisti, saj verjamem, da sodijo skupaj s tistimi psi s težavami ali s telesnimi hibami v precej manj želeno skupino živali. Je že tako, da veliko ljudi raje v svoj dom sprejme mladega, zdravega psa, brez boleče preteklosti, kot pa psa z zgodovino in tegobami. In prav nič ni narobe s tem. Vsaj bodoči posvojitelj starejšega psa se mora zavedati,  kaj takšna posvojitev pomeni.

 

Starost in staranje nista bolezen. Gre za normalen fiziološki proces, pri katerem prihaja do določenih sprememb v telesu. Tudi pasjem. In tak pes, starejši, ima zagotovo drugačne potrebe kot mladič. Sta pa ljubezen in hvaležnost, ki ju bo star pes vrnil človeku neodvisni od starosti, sta  neizmerni in vredni vsega truda. Truda?

 

Vsaka žival, pes, ki ga sprejmemo v svoj dom bo zagotovo zahteval naš čas in naše sodelovanje. Pa saj zato pravzaprav želimo psa, mar ne?

 

Starejši psi so večinoma umirjeni, ne potrebujejo dolgih in razburljivih sprehodov, lahko pa potrebujejo nekoliko več nege in skrbi. S staranjem organizma se pri vseh živih bitjih in tu tudi psi niso izjema, pričnejo pojavljati starostne spremembe, pri nekaterih močneje, pri nekaterih manj izražene.

 

Starejšega psa skoraj zagotovo ne bo potrebno navajati na sobno čistočo, ga bo pa verjetno potrebno pogosteje peljati do veterinarja ali mu lajšati starostne spremembe (obrabe sklepov,..). Morda bo komu ovira pri posvojitvi starejšega psa ta, da bo žival prej poginila in mu bo preveč hudo – slovo od ljubljenega bitja je vsekakor vedno izjemno težko, je pa dobro vedeti, da je dojemanje časa pri psih drugačno. Ne zavedajo se časa, ne vedo, da je bil včeraj včeraj in da bo jutri jutri, njim je samo pomembno, da se imajo lepo, da so srečni in ljubljeni zdaj.

 

Živijo v trenutku. In, če lahko nekemu psu omogočimo ta trenutek lep in srčen, potem, ni važno kako dolgo traja v človeških očeh.

 

 

Kaj pa psi s telesnimi omejitvami?

 

Vedeti moramo, da psihološki aspekt neke telesne hibe pri psih odpade. Pes ni prav nič nesrečen, če ima samo eno oko, tri noge ali je gluh.

 

On se tako kot mu veleva narava kar najbolje prilagodi na svoje življenje in prav nič ga ne skrbi, kaj si bodo o njem mislili ostali psi v parku. In prav nič ne žaluje za izgubljenim. Žaluje pa, če nima ob sebi svojega človeka, če nima svojega ljubečega doma in če se ne počuti varnega. Ljudje smo pse posvojili že davno nazaj in jih s tem naredili odvisne od nas – tudi (ali še bolj) takrat, ko vsaj po občih pogledih niso več popolni.

 

Kaj pa posvojitev takega psa?

 

Pes na treh nogah ne bo od novega doma zahteval prav nič dodatne nege ali skrbi, kot tisti na štirih, bo pa kakšno prilagoditev potreboval slep ali gluh pes. Vsaj v začetku, da se navadi na novo okolje. Količina ljubezni, ki jo pes vrača svojemu človeku, pa ni nikakor pogojena s številom okončin ali ušes, prav nasprotno – na tak ali drugačen način nekoč travmatizirani ali zapuščeni psi, bodo svoj nov dom in svojega človeka še kako ljubili in bi naredili vse na svetu, da ga zadržijo ob sebi. Ta pasja ljubezen, želja po sobivanju in to odpuščanje (ljudem) je neizmerno in velikokrat prav srce parajoče. 

 

 

 

Kronično bolni psi?

 

Z napredkom v kvaliteti življenja in dobro veterinarsko oskrbo se je ob dvigu povprečne starosti psov pričelo obvladovati tudi določene bolezni. Kronične bolezni, zaradi katerih bi pred nekaj leti živali težko pomagali, lahko danes z ustreznim načinom življenja in veterinarsko oskrbo, v različni meri obvladujemo. Tako nam lahko dandanes posvojitev psa s srčnim popuščanjem, diabetesom, težavami z jetri ali ledvicami ali čim tretjim še vedno prinese veliko lepih skupnih trenutkov.

 

Zavedati pa se moramo, da v takem primeru v naš dom prihaja žival, ki bo potrebovala več nege in stalno skrb, preglede pri veterinarju in najverjetneje določena zdravila, diete, do konca svojih dni. Če to zmoremo ali v tem ne vidimo zavore, potem verjamem, da nam tak pasji bolnik ves naš trud vrne z največjo mero ljubezni in hvaležnosti.

 

Ne glede na to kakšnega psa boste spustili v svoj dom in v srce, želim vam čudovito sobivanje.

 

Tanja Usar, dr.vet.med.                                                                                             

Veterinarska ambulanta Usar

 

Povezane vsebine:

 

Odgovornost za vse življenje! Imeti psa je privilegij, ne pravica!

Psi s 'posebnimi potrebami' živijo enako brezskrbno življenje!

Tudi invalidni psi si zaslužijo dostojno življenje!

 

Foto: Shutterstock

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.