10.10.2017

V sklopu projekta Srce za tačke brezplačni veterinarski nasveti

V sklopu projekta Srce za tačke smo ob Svetovnem dnevu živali na naši Facebook strani bralcem ponudili možnost, da kar v komentarju zastavijo vprašanje veterinarju. Mi pa smo obljubili, da bo vprašanje prejelo tudi brezplačen odgovor. Našemu vabilu se je tudi tokrat velikodušno odzvala dr. vet. med. Tanja Usar. iz Veterinarske ambulante Usar (Spodnji Duplek). Ker so vprašanja zahtevala celovite odgovore, odgovore objavljamo z manjšo zamudo, za kar se vam opravičujemo.

 

 

VPRAŠANJE 1:

 

Imam vprašanje glede mojega mucka. Je notranji muc ampak gre večkrat na dan tudi ven okrog hiše. Pred parimi dnevi sem opazila tole na njegovi tački, in me zanima kaj je to in če lahko to pozdravi maček sam z lizanjem ali potrebuje veterinarsko oskrbo. Hvala za vas odgovor.

 

 

Odgovor dr. vet. med. Tanje Usar: Čeprav je včasih veljalo, da si maček ali pes sama »zližeta« rano in da je njuna slina celo zdravilna, pa temu dejansko ni tako. Prav nasprotno. Mačji gobček je poln bakterij, ki na svežo rano na tački ne delujejo prav nič blagodejno. Iz slike ni najbolje razvidno ali gre za poškodbo blazinice, ki je nastala pri mačjem potepu ali kaj drugega. Če gre za poškodbo in je to pri vašem mucu izvedljivo, potem svetujem, da rano sperete s fiziološko raztopino ali nanesete jod. Lahko tudi namažete s kakšnim medicinskim medom, mazilom za celjenje ran – v tem primeru je potem smiselno vsaj za nekaj časa mačka zamotiti ali mu s kakšnim povojem preprečiti lizanje. V primeru pa, da se stanje ne bo izboljševalo pa je smiseln pregled pri veterinarju. Spremembe na šapicah so namreč lahko tudi znak kakšne sistemske bolezni.

 

VPRAŠANJE 2:

 

Imam vprašanje glede mojega psa Yorkija. Star je 2 leti in imamo že veliko oblog na zobkih, jih čistimo (res ne vsak dan), a se trudimo. Njegov gobček je zelo majhen in z zobno ščetko (tudi tisto najmanjšo) zelo težko čistim zobke, imamo tudi naprstnik, gloda tudi bikove kite, jelenji rog, a brez uspeha. Poskusili bi se izogniti posega čiščenja zobkov pri veterinarju pod anastezijo. Zato vas prosim še mogoče za kakšen nasvet, kako to preprečiti. Z Lennoxom se vam zahvaljujeva za odgovor.

Odgovor dr. vet. med. Tanje Usar: Verjamem, da zna majhna ustna votlina predstavljati izziv za čiščenje, vam pa kljub temu svetujem, da vztrajate. Vsako mehansko čiščenje, tudi če zgolj dvakrat na teden z gazo na prstu, bo bolje kot nič. Ste poskusili tudi z različnimi »pasjimi« zobnimi pastami? Te imajo velikokrat psi prav radi in z veseljem sodelujejo pri čiščenju. Yorkshirski terierji (morda tudi vaš?) imajo lahko zaostale mlečne zobe (ki jim niso izpadli) in okrog njih pogosto zastaja hrana in zobne obloge še intenzivneje nastajajo. Žal vam sedaj, ko je zobni kamen že prisoten, kaj drugega kot strokovno čiščenje zob (odstranjevanje zobnega kamna in oblog) v splošni anesteziji  ne preostane. Kasneje, ko je ustna votlina sanirana, pa je smiselno delati na preventivi in preprečevati novo nastajanje oblog. Svetujem vam, da se o tem posvetujete s svojim veterinarjem, ki vam bo poleg mehanskega čiščenja oblog svetoval tudi glede primerne prehrane in vam priporočal kakšen preparat, ki zavira nalaganje zobnih oblog in nastajanje zobnega kamna (v obliki praška, briketov,..)

 

VPRAŠANJE 3:

 

Imam vprašanje glede mojega psa. Včeraj smo imeli kostanjev piknik in narezke. Moj pes je bil z nami in zdaj že celi dan bruha. Je to nevarno? Moramo z njim k veterinarju?

 

Odgovor dr. vet. med. Tanje Usar: Glede na to, da ste omenili jedilnik na pikniku, sklepam, da je vaš pes kar pridno degustiral ponujeno. V prihodnje vam svetujem, da mu dostop do takšne »človeške piknik hrane« omejite, oziroma onemogočite. Psu se namreč ne naredi prav nobene koristi, prav nasprotno – lahko ga privede do stanja, ki ga sedaj omenjate. Vsekakor vam svetujem obisk veterinarja, ki bo presodil ali gre samo za razdražen želodec, vnetje trebušne slinavke ali pa je bruhanje slučajno nastopilo sedaj in pravzaprav nima povezave s piknikom. Pri močnem bruhanju lahko žival dehidrira, hkrati pa je smiselno, da se ji z določenimi preparati olajša nelagodje in slabost. Verjamem, da vas čaka nekaj dni diete, ko predpisan dnevni obrok razdelimo na več manjših, seveda pa bo vse odvisno od diagnoze. Svetujem vam tudi, da si na spodnji povezavi preberete nekaj o vnetju trebušne slinavke pri psih: http://www.pesmojprijatelj.si/clanek/cevapcic-ne-hvala-ali-vnetje-trebusne-slinavke-pri-psih

 

VPRAŠANJE 4:

 

Prosim, kako vem, da mojega psa nekaj boli? Star je 14 let in še malo.

 

Odgovor dr. vet. med. Tanje Usar: Naš pes je ostal kljub udomačenju izpred približno dvajset tisoč let še vedno primarno živalsko bitje - in kot tak ohranil (pre)nekatere prvinske instinkte. Prikrivanje znakov bolečine je eden izmed njih. Prikrivanje? Ko žival v naravi pokaže, da jo nekaj boli, postane s tem v očeh plenilcev šibka in lahek plen. In seveda žival tega ne želi pokazati, ne želi izgledati ranljivo, še manj pa postati večerja. Enako je velikokrat z našimi psi. Čeprav psi morda ne pokažejo bolečine ali je ne pokažejo tako močno, kot bi pričakovali, pa to nikakor ne pomeni, da je ne čutijo. Prav nasprotno. Seveda pa nasprotno srečamo tudi pasje duše, ki zelo jasno in intenzivo pokažejo, da jih nekaj boli. Sto psov sto čudi.

 

Kako pa lahko človek posumi ali zazna, da njegovega psa nekaj boli? Velikokrat je pomembno, da bolečino zgodaj odkrijemo, ne samo zato, da lahko psu olajšamo življenje, temveč tudi zato, da lahko kakšno bolezensko stanje zajezimo ali odpravimo preden bi prišlo do resnejših ali trajneših posledic.

 

Najočitnejša sprememba pi psu, ki jo lastnik poveže z bolečino, je zagotovo sprememba v gibanju. Na prvem mestu je tu šepanje, ki se pojavi, ko psu prenos teže na okončino predstavlja nelagodje, sicer pa je lahko indic tudi nenadna manjša aktivnost, počasnejše premikanje, težko vstajanje, preden se uleže na svoj prostor se dalj časa vrti v krogu in se težko namesti. Psi loahko stojijo kot vkopani ali se zaradi nelagodja premikajo kot da bi bili v viteškem oklepu. Če smo pozorni lahko opazimo spremembe tudi v dihanju, to je lahko plitkejše, pohitreno, pes sope. Psi kažejo bolečino tudi tako, da si prizadeti del telesa pretirano ližejo, grizejo, praskajo ali zacvilijo, ko se jih dotaknemu. Tudi zmanjšanm apetit je lahko znak bolečine, pa sprememba v vzorcu spanja, težave z iztrebljanjem ali namestitvijo pri izločanju. Verjamem, da boste kot skrben pasji sopotnik prepoznali nelagodje ali bolečino svojega psa, je pa pri starejšem psu smiseln sistematični pregloed pri veterinarju, ki vas bo tudi opozoril, če bo naletel na kakšno težavo.

 

VPRAŠANJE 5:

 

Pozdravljeni. Imam yorkshirsko terierko, ki ima kronično odpoved ledvic. Zanima me, kakšno hrano in prehranske dodatke bi svetovali?

 

Odgovor dr. vet. med. Tanje Usar: Vsi napotki, ki jih boste prebrali, so priporočila - na prvem mestu je vedno posvet z lečečim veterinarjem. Ta namreč pozna psa, pozna napredovanje ledvične bolezni in hkrati morebitne sovpadajoče zdravstvene težave.


Na trgu je moč kupiti mnoge komercialno pripravljene ledvične diete, ki vsebujejo ustrezno formulo, ki jo ledvični bolnik potrebuje. V tem primeru se svetuje dodajanje omega 3 olja, koencima q10 in v vodi topnega C in skupine B vitaminov. Če je potrebno, se hrani dodajajo tudi vezalci fosforja. In nikar pozabiti na čisto vodo, ki naj bo psu ves čas na voljo.


Lahko pa vaši terierki seveda kuhate tudi doma. V tem primeru je dobro poznati nekaj osnovnih napotkov glede priprave jedilnika za ledvičnega pacienta, dodajanje prej omenjenih prehranskih dodatkov pa naj ostane enako. Živali, ledvičnemu bolniku, je potrebno ponuditi  hrano revno s fosforjem in natrijem, pa tudi s proteini (razen, če veterinar zaradi določenih razlogov predpiše drugače.) Zakaj?


Manjša vsebnost proteinov: Proteini so zgrajeni iz aminokislin in neobhodno potrebni pasjemu organizmu za normalen razvoj in obstoj. Velikokrat so bili proteini neupravičeno obtoženi, da njihova visoka vsebnost v prehrani uničuje ledvica – temu ni tako. Sečnina, ki je končen produkt metabolizma proteinov v telesu, se izloča skozi ledvica in tukaj najdemo razlog, zakaj se pri obolenjih ali poškodbah ledvic uporablja hrana z nižjo vsebnostjo proteinov. Zaradi slabše filtracije ledvic prej omenjena sečnina namreč zaostaja v telesu in povzroča nevšečnosti.

Pazljivo s fosforjem: Fosfor je mineral, v telesu pomemben, ko gre za delovanje mišic in živcev in je s kalcijem nujen za ohranjanje zdravih kosti. Seveda pa je, kot pri prenekaterem, sicer zdravem mineralu ali vitaminu, njegovo kopičenje v telesu nevarno. Na eni strani je pribitek fosforja neugoden zaradi poškodb ledvičnega tkiva, po drugi strani pa zaradi neravnovesja med njim in kalcijem (manjša koncentracija fosforja v telesu lahko privede do krhkih kosti in možnosti zlomov).

Skromno z natrijem: Prehrana z nizko vsebnostjo natrija je pomembna zaradi zniževanja hipertenzije (kopičenje natrija v telesu privede namreč do zastajanja vode in posledično do povišanega tlaka), ki lahko poškoduje že tako oslabljene ledvice.


Kaj pa jedilnik?  


Nekaj primerov vam prilagam, sicer pa lahko uporabite svojo domišljijo in različne kuharske tehnike. Količino seveda prilagajajte psičkinemu apetitu. Načeloma velja, da bo kuža pojedel približno 3-4% svoje teže doma pripravljene hrane –  v primeru 3 kg psa je to približno 90 - 120 g. Lahko seveda tudi manj. Če psička raje je dvakrat na dan, potem ji razdelite hrano na 2 obroka po 45 g.


Meso je lahko surovo, pečeno, kuhano, mleto, narezano. Poljubno. Enako velja za jajca (kuhana, umešana, na oko).


Priporočljivo je dodati tudi zelenjavo (kuhano), kot je sta na primer zelje in pastinak, izogibati pa se zelenjave in sadja, ki sta bogata s kalijem (suho sadje, banane, grozdje, črni ribez in oreščki, paradižnik, marelice in avokado). Zaradi visoke vsebnosti fosforja se je potrebno izogibati tudi drobovini.

Recept 1: 45 g riža skuhamo v vodi, ki smo ji dodali jedilno žlico masla, zmešamo z 45 g mlete govedine. Dodamo kuhano jajce. Dodamo tudi žličko zdrobljene jajčne lupine (ta, ki se je kuhala in je čista) in malo brokolija in korenčka.


Recept 2: 45 g drobno narezanega temnega perutninskega mesa, dodamo ovsene kosmiče – npr. 40 g in cvetačo ter korenček. Dodamo kalcijev karbonat ali jajčno lupino ter žličko olja (olivno, laneno,..)


Recept 3: 30 g skute, žlica navadnega jogurta, 30 g kus-kusa, žlička kurkume, 1 jajčka. 1 jabolko ali banana.


Recept 4: 45 g sladkega krompirja (ali navadnega), 40 g rib (sardine, losos, oslič). Pri ribah ni potrebno dodajati kalcija, ker je veliko kosti. Bučka ali kumarica.


Kot sadje lahko dodajamo še jagodičevje, melono (ne pa grozdja in rozin), kot prilogo pa amarant, kvinojo, ječmen,.. Meso je lahko tudi kunec, raca,… Pa dober tek!

VPRAŠANJE 6:

 

Imam pekinezerko, ki bo stara 1 leto, pa me zanima sterilizacija. Ker jo imamo na sprehodu vedno na povodcu, drugače v stanovanju, ko pa ima menstruacijo, pa zunaj pazimo še toliko bolj. In zdaj me zanima, kaj priporočate? Malo se bojimo, ker to je vseeno manjša pasma, da med narkozo ne bi bilo kaj narobe, ali pa da bi se po operaciji zelo spremenila... Slišala sem pa tudi da če ne, da lahko pride do nekakšnih zdravstvenih težav?
 
Odgovor dr. vet. med. Tanje Usar: V primeru, da psičke ne misliti pariti, oziroma je ne kanite imeti za razplod, potem je sterilizacija vsekakor smiselna. S sterilizacijo preprečite možnost pojava vnetij in novotvorb na rodilih, pri zgodnji sterilizaciji pa je tudi manjša verjetnost kasnejših tumorjev na seskih. Pa tudi manjše težave boste imeli z vsemi pasjimi ljubimci okrog bloka, psički pa ne bo treba dvakrat na leto skozi stres okrog pojatve. V pomoč za lažjo odločitev, pa vam prilagam še nekaj mitov o sterilizaciji psičk.

Psička se mora vsaj enkrat v življenju goniti: Čeprav velikokrat še velja splošno prepričanje, da se mora psička vsaj enkrat v življenju goniti, pa neke smotrne veterinarske razlage za to ni. Prav nasprotno. Izkušnje so pokazale, da psice sterilizirane pred prvo pojatvijo, tako rekoč ne zbolevajo za rakom na seskih, prav tako je pri njih kasneje v življenju izjemno zmanjšan pojav nekaterih drugih bolezni, kot so infekcije maternice,.. Psičkinemu zdravju ob bok pa prinaša nje gonitev za gospodarja še nekaj potencialno neljubih sopotnikov. V mislih imamo predvsem pasje ljubimce od blizu in daleč, ki se utaborijo pred vhodnimi vrati, krvavkaste madeže po stanovanju, seveda pa ne gre zanemariti niti dejstva, da lahko prvi gonitvi sledi tudi nezaželena prva brejost.

Za psico je bolje, če ima vsaj enkrat mladičke: Dejstvo, da bi psička imela vsaj enkrat mladičke, prav v ničemer ne pridonese k večji kvaliteti njenega življenja - gledano iz zdravstvenega vidika se lahko psička s spolnim aktom naleze katere izmed bolezni, hkrati pa lahko tudi sama brejost in porod, čeprav sta najbolj naravna življenjska procesa, v določeni meri predstavljata za psičko tveganje.

Bojim se, da bi s sterilizacijo vzel psički njeno "ženskost": O spolni identiteti in egu, kot lahko pri ljudeh, pri psih ne moremo govoriti. Prav tako smo lahko gotovi, da naša psička po sterilizaciji ne bo čutila nikakršnega primankljaja, čustvene reakcije ali krize identitete. Vedeti je treba, da našega psa, pa naj bo še tako zvest in bližnji človekov sopotnik, ne moremo človečiti in mu pripisovati dojemanja in lastnosti, ki sicer pritičejo ljudem.

Psička se šele z mladički umiri in postane bolj vodljiva in ubogljiva: Brejost in kasneje leglo psičke ne spremenita v meri, da bi naenkrat pridobila značajske lastnosti, ki jih ni imela že prej, po naravi hiperaktivna samička bo takšna ostala tudi po porodu. Ubogljivosti in vodljivosti je psičko potrebno priučiti, njun rezultat pa je v rokah lastnika, ne materinstva. Psihično dozorijo psičke ne glede na to ali so sterilizirane ali ne, nikakor pa niso pogoj za njen uspešen razvoj mladički.

Moja psička ne bo več dober lovski ali delovni pes: Prav nasprotno, veliko steriliziranih psic je odličnih lovk, uspešnih tekmovalk v agilitiju, gorskih reševalk in spremljevalnih psičk. Če smo čisto natančni, pa sterilizacija psice pravzaprav poveča njen lovski instinkt v obdobju, ko bi ji zaradi hormonov misli raje bežale kam drugam - njen fokus bo lahko tako vse leto bolj usmerjen na sam lov in vodnika. Sploh pa velja, da dobrega delovnega psa ne naredijo hormoni, temveč trening.

Psica ne bo več dobra čuvajka: Brez skrbi, sterilizacija ne bo spremenila psičkinega prirojenega instinkta za varovanje svojega doma in družine, v nekaterih primerih pa je zaradi njihove določene pasemsko pogojene agresivnosti med gonjenjem določene psice celo priporočljivo sterilizirati.

Dramatično se bo spremenil psicin značaj: Osebnost naše kosmatinke je v največji meri pogojena z okoljem v katerem živi in z genetiko, ki jo je prinesla na svet, vsekakor mnogo bolj, kot s spolnimi hormoni.

Psička bo postala lena in zavaljena: Nesporno je, da sterilizacija nekoliko spremeni metabolizem živali, kar v večini primerov pomeni, da psica za ohranjanje svojih potreb ne bo več potrebovala toliko hrane, kot jo je prej. Drži tudi, da se z leti, ko psihično dozorijo (kar velikokrat sovpada s časom natanko po sterilizaciji), živali umirjajo in posledično porabljajo manj energije, hkrati pa potrebujejo le-te tudi mnogo manj, kot so je za časa rasti. Psička se bo tako zredila le v primeru, če jo bomo hranili preobilno, ob tem pa ne bo deležna dovolj gibanja - ne glede na to ali je sterilizirana ali ne. Enako, kot za debelost, velja prav tako za lenobo. Velikokrat je količina gibanja živali odvisna od lastnika samega in v primeru, da žival ne dobi dovolj možnosti in vzpodbude za gibanje, se dejansko rada poredi in poleni. Še vedno pa velja, da lahko lenobice postanejo tako sterilizirane, kot tudi nesterilizirane psičke.

Ni prav in ni naravno, da na ta način posegamo v pasje življenje: O poseganju v pasje življenje je prepozno govoriti vsaj za približno petnajst tisoč let, kolikor je minilo, odkar je takratni človek v svoj tabor prinesel prvega pasjega ali volčjega mladička. O korektnosti uporabe termina naravno pasje življenje bi tako lahko razpravljali, dejstvo pa je, da je z udomačitvijo človek prenesel nase tudi obveznosti in prevzel odgovornosti do svojega.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.