Bil je eden tistih poznih oktobrskih popoldnevov, ko je bilo še dovolj toplo, da si lahko plašč pozabil doma. Sonce je božalo z nežno jesensko toploto in park Tivoli se je kopal v zlatorumenih odtenkih. Listje je počasi odletavalo iz krošenj in dajalo nežen kontrast obledelim zelenim travnikom.

Jeseni ni več. Odšla je tudi Rina. Za obema je ostalo mnogo lepega.

O odnosu med psom in človekom ne vem povedati kaj dosti, poznam samo mačke. Znam pa prebrati bližino in čuječnost, znam prebrati ljubezen. Pravzaprav ni težko odčitati tistega, kar se samo ponuja v občutenje. In kadar sem na svojih potepih po mestu srečala Julijo in Rino, sem videla samo veliko lepega. Nesebično prijateljstvo in zavezništvo je živelo med njima. In toliko igrivosti! Veste, Julijini ljubi psički Rini ne bi pripisali njenih let. Najbrž je nekaj svoje frfotavosti pobrala tudi od svoje lastnice. Rina je bila eno veliko otroško srce, zavito v malce starejši, izkušen kožuhček. Njena pšenična dlaka je bila vedno brezhibno počesana in svetleča, njen rep pa je bil najbolj mehak pasji rep, kar sem jih kdaj pocukala. Bila je psička dobre volje, vedno presrečna otrok in vsake drobne pozornosti. Srečka, tako ali drugače. To je bilo eno čudovito pasje življenje.

Bila je tudi prva psička, ki jo je pobožala moja Mila. In kdo ve, morda gre pripisati ravno Rini, da ima Mila danes od vseh živali najrajši prav pse.

Rina je bila Julijina zlata prinašlka. Zlata.
Dragi moji, to je za vaju.

Besedilo in Foto: Katja Šircelj

"Midve z Rino sva za vedno."
— Julija