13.10.2018

V vseh pogledih je mene rešila bolj, kot sem jaz njo!

Na Facebooku smo zasledili ganljivo pismo posvojiteljice, naslovljeno na Obalno društvo proti mučenju živali. Odločili smo se, da ga delimo tudi z bralci našega portala.

 

 

Draga ga. Andreja in člani ODPMŽ!

 

Želela bi vam sporočiti, da smo se po dolgih 12-ih letih, v 15. letu starosti, poslovili od naše, in nekoč tudi vaše, psičke Nere. Neri je v mojem naročju za vedno zaspala 28. 9. 2018, žal do danes nekako nisem zmogla zbrati "pravega" trenutka, da vam o tem tudi pišem. Bila je ljubljena do svoje zadnje minute na Zemlji, in bo še dolgo po tem, ko bo njena dušica tekla po mavričnih poljanah in se kopala v mavričnih vodah.

 

Takrat 3-letno Nero sem pri vas, še na Sv. Antonu, posvojila nekega majskega večera leta 2006, ko je zavetišče že zapiralo svoja vrata, vendar ste me (s takratnim fantom) vseeno sprejeli in mi predstavili kužke. Nera je bila psička, ki je bila na sprehodu grozno nezainteresirana zame in ker sem se le slabih pol leta pred tem poslovila od svoje 14-letne pisčke, s katero sva bili zelo povezani, sem v posvojitev psa iz zavetišča, priznam, kar malce dvomila.

 

 

Dolgo časa ste si vzeli ga. Andreja, da ste se takrat povezali z menoj in začutili, da je stik, ki ga želim imeti z Nero pristen, da je ljubezen, ki je hrepenela v meni po novem pasjem sopotniku, iskrena, za kar vam bom večno hvaležna. Nera me je tisti večer prepričala s svojim milim pogledom in pospremila ste naju s stavkom, ki mi bo za vedno ostal v spominu: "Nera, ti si se že odločila, kajne, da boš Ljubljančanka".

 

Povedala ste mi tudi, da ko bom enkrat posvojila psa iz zavetišča, bom na njih za vedno gledala drugače. In kako prav ste imeli. Obljubili ste mi, da v kolikor bom imela doma težave (ker starši si novega kužka niso želeli), da jo lahko v roku 3 dni pripeljem nazaj v zavetišče. No, pa je, kljub negodovanju staršev, nisem nikoli. Trdno odločena, da Nera ostane z menoj, sem starša postavila pred dejstvo, da "od doma greva bodisi obe ali nobena" in kaj jima je pa ostalo drugega, kot da jo sprejmeta. Tako je Nera, ko smo se prav kmalu navadili drug na drugega, postala dragoceni član naše družine. Kasneje sva z Neri spoznali tudi enega super fanta, ki naju ni hotel vzeti nikakor drugače, kot v paketu, skupaj smo si našli svoj varen pristanček ter v nadaljnjih letih Neri pripeljali še mačjega brata in si ustvarili čisto pravo družino še z dvemi majhnimi človeškimi bitjeci.

 

 

Nera nas je od vedno spremljala povsod, z veseljem se je lotila vsakega hriba in še posebej vsakega vodnega potopa. Pri slednjem je razturala, morje je imela seveda v krvi in nemalokrat so se ljudje ustavljali ob obali, jo občudovali in snemali, ko je izvajala svoje skoke s pomola in globoke potope. Takrat je bila najsrečnejši kuža na svetu, sicer tiha psička, si je takrat vedno dala duška in se "smejala" na ves glas. Čeprav je bila ob posvojitvi izredno plašna in imela kar nekaj težav s sprejetjem življenja v naselju in bloku, se je z nekaj (skoraj zanemarljivega) truda preobrazila v pravo samozavestno pasjo damo, ki jo je bilo veselje opazovati in jo spremljati na vsakodnevnih sprehodih.

 

Nera je bila tako rekoč do zadnjega v zelo dobri fizični kondiciji. Zadnje leto njenega življenja sva se trudili predvsem, da okrepiva njene nogice, ki so jo vedno težje nesle v tretje nadstropje in jo podpreva z dodatki, ki bi jo dlje časa ohranjali vitalno. Žal se je njeno zdravje prvič resneje zamajalo aprila 2018, ko je dobila napad bruhanja sluzi, kar jo je precej zdelalo, padel je sum na levkemijo, vendar se je po rednih infuzijah in nadomestkom krvi, nekako pobrala, ni pa nikoli več bila ista.

 

 

Pričeli sva s še nekaj več dodatki, ki so okrepili njeno kri in izgledalo je, da ji gre prav res na bolje, celo upala sem si sanjati o 16. svečki. Nato pa je Nera ponovno postala slabša, izvid krvi je kazal na vnetje trebušne slinavke, apetita ni imela zato sva se vsakodnevno trudili s pitanjem pasjih smoothijev, infuzija in antibiotik nista kazali večjega učinka, čutila pa sem, da je vsakršno podaljševanje nekakšne agonije, pri tako starem in slabotnem kužku, verjetno zgolj sebično dejanje, zavito v strah pred izgubo. Z mojo Neriko sva imeli enega najiskrenejših pogovorov, ki jih lahko imaš v življenju o tem, kako pomeni ljubiti tudi to, da se prenehaš boriti in pustiš oditi, ko pride čas za slovo. Pospremila sem jo z obljubo, da bo zavedno imela košček mojega srca in iskreno željo, da se, kot z vsemi mojimi ljubljenimi živalskimi dušicami, nekoč spet srečava. In boli. Zelo. Pogrešamo jo.

 

 

V priponki vam pošiljam nekaj slik, s katerimi upam, da vam obudim spomin na to res čudovito psičko. Čutim hvaležnost, da ste bili del moje zgodbe, da ste mi podarili tako lepo, iskreno in zvesto prijateljico, ki je v vseh pogledih mene rešila celo bolj, kot sem jaz rešila njo.

 

S prijaznimi pozdravi.
Petra Pock

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.