Druga svetovna vojna je bil najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v zgodovini, ki se je odvijal v letih od 1939 do 1945 in je vključeval večino svetovnih držav z več kot 100 milijonov pripadnikov oboroženih sil.

Med njimi je bila tudi Velika Britanija, ki je samo v prvih dneh vojne pobila preko 750.000 živali. Ko so se septembra 1939 na Otoku prvič oglasile sirene, so Britanci iz svojih domov na cesto postavili na tisoče psov in muc.

Na dan Hitlerjevega napada na Poljsko so mediji objavili, da hišnih ljubljencev ni dovoljeno voziti v javna zaklonišča, britanska vlada pa je objavila jasna navodila, kako naj državljani poskrbijo za uboj svojih hišnih ljubljencev. Med skrbniki živali je zavladala panika. V trenutku je bilo na ulicah na stotine psov in muc – sledilo pa je 5-dnevno masovno pobijanje živali, masakra pa je bil deležen tudi londonski živalski vrt.

Zaklonišča, v katera je bilo prepovedano psom in mucam

Po letu dni, ko so nacisti pričeli z množičnim bombardiranjem Velike Britanije, se je zgodba ponovila. Na cestah je spet pristalo na tisoče psov in muc, lokalne oblasti pa so spet pričele z množičnim "čiščenjem" ulic - najbolj pogost način ubijanja živali je bil električni šok, sledile so mu usmrtitve s cianidom.

Istočasno je v veljavo stopila prepoved hranjenja vseh živali z živili, ki so sicer namenjena ljudem. Mucam je bilo prepovedano ponujati mleko, psov pa se ni smelo hraniti z nobeno vrsto mesa. Kršenju te prepovedi je sledila zaporna kazen v višini dveh let.

Oblasti so sklenile, da ima lahko gospodinjstvo v skrbništvu le po enega psa, a v realnosti se to pravilo nikoli kasneje ni uveljavilo. Kot se v knjigi "Animals under Fire", spominjata avtorici Clare in Christy Campbell, je bilo po letu 1942 psa mogoče zaupati v skrbništvo britanske vojske. Na ta način so oblasti zagotovile "živalsko delovno silo", v zameno za reden prehrambeni obrok. K temu "projektu" je pristopila le peščica Britancev. Večina ljudi je v nadaljevanju volje pse raje stradala v objemu svojega doma.