0
0,00 €

VELIKI INTERVJU: Društvo Beta Beograd

Objavljeno: 12.06.2014

Primeri okrutnega mučenja živali vsakodnevno pretresajo mnogo ljubiteljev živali, problematika velikega števila brezdomnih psov pa je močno prisotna v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Zelo kritična je tudi v Beogradu, glavnem mestu Srbije. Konkretnih rešitev, kljub različnim optimističnim napovedim, do danes ni bilo. Na ulicah mesta je še vedno 5.000 brezdomnih psov, kar je sicer manj kot pred leti. "Na ulicah boste danes res opazili nekaj manj psov, saj jih je nekaj tisoč sedaj nastanjenih v zavetiščih," nam ob nedavnem obisku Beograda uvodoma pojasni predstavnica tamkajšnjega društva Beta, Marija Zec.

 

Društvo Beta Beograd se je razvilo iz že obstoječega društva Beta Zaječar, deluje pa šele dobro leto. V tem času je domove poiskalo že 200 pasjim brezdomcem. V svoji oskrbi ima deset članic društva veliko psov, v širši okolici Beograda, ki sicer šteje 1.700.000 prebivalcev, pa po ulicah hranijo večje število psov, ki nimajo doma. Gonilna sila društva je poleg Marije tudi Jelena Veselinov. Na intervju ju je spremila tudi prikupna, eno leto stara psička Balbina. Kolegi iz društva so jo po naključju opazili v veterinarski ambulanti: "Neka ženska jo je pripeljala na evtanazijo, ker je psička imela demodeks in je bila slepa na eno oko," pojasni Marija.

 

Balbino so takoj obkrožili drugi gostje iz lokala, v katerem je potekal pogovor, vse je zanimalo, kaj se ji je zgodilo. Mladi natakar se od nje ni mogel ločiti vsaj 15 minut: "Kako je srčkana! Kako je srčkana!" je ponavljal. "Prosim, a gre lahko z menoj za šank," se je naposled opogumil. In tako je psička za nekaj minut 'pomagala' pri pripravi kave in mešanju koktejlov.

 

Zanimalo me je, kaj se je spremenilo od mojega zadnjega obiska Beograda, saj tovrstnih prizorov nisem bil vajen. Sploh pa tega, da kuža sme v gostinski lokal. "Psom prijaznih lokalov je vse več, to moram priznati. Načeloma ni več težav, da bi spili kavico v družbi psa. To je dobro. Tudi nad psičko, kot je denimo Balbina, se sprva navduši veliko ljudi. Mala, prikupna, simpatična mladenka se z lahkoto vsem usede v srce. A resnici na ljubo, od tu naprej prihaja do problemov. Taka prikupna psička kmalu odraste, ima svoje potrebe, potrebuje oskrbo… In običajno tak pes tukaj pristane na cesti. Neodgovorno skrbništvo je osnovni problem tega mesta,« pravi Marija.

 

"Te živali pri nas potrebujejo veliko pomoči. V letu 2014 je problem zapuščanja živali pri nas še vedno zelo pereč in temu ni videti konca. Dela sva se lotili iz ljubezni do živali, opravljava ga seveda prostovoljno," doda Jelena.

 

Začeti moramo seveda z naravno katastrofo, ki je maja prizadela tudi vašo državo. Beograda sicer ni prizadela, je pa bilo hudo v drugih delih Srbije...

 

Marija: Smo zelo utrujeni, saj smo bili ves čas v akciji. Nismo sedeli križem rok in delali smo na tem, da pridemo na najbolj ogrožena območja, tudi tja, kamor sicer ljudem ni bilo dovoljeno. Seveda na tovrstno akcijo nismo bili pripravljeni, zato je bilo veliko improviziranja, prilagajanja razmeram... Cilj je bil seveda rešiti kar se da čimvečje število živali. Zadeve so se sicer umirile, čeprav je ponekod še vedno mogoče naleteti na trupla poginulih živali.

 

Koliko živali ste rešili?

 

Marija: Točnega števila ne morem povedati, ker ga ne vem. Problem je z nameščanjem psov, ki smo jih rešili v Obrenovcu. Najeli smo sicer določene lokacije, zato trenutno, bolj kot kdajkoli, potrebujemo podporo ljudi. Ta je bila že med samim potekom akcij res velika, a saj veste, ko se stvari nekako pomirijo, ko ne polnijo več časopisnih naslovnic...

 

Ob obisku Beograda pred dvema letoma smo dobili veliko spodbudnih informacij, da bi naj bilo živalim v glavnem mestu Srbije kmalu bolje. Gradila so se zavetišča, za pse na ulici bi se naj izdatno potrudila tudi lokalna politika. Je živalim danes v tem mestu resnično kaj bolje?

 

Marija: Res je, zgradila so se zavetišča s kapacitetami za 100 psov, v resnici pa je v enem takem zavetišču trenutno 10 krat toliko psov. Mislim, da iz tega zornega kota psom v resnici danes ni nič bolje. Sprememba na bolje je po moji oceni ta, da je država z zakonom ukinila evtanazije zdravih psov v zavetiščih. Prej so psa lahko uspavali v istem trenutku, ko je bil pes sprejet v zavetišče. Sicer pa je jasno, da te prepovedi danes v resnici nihče ne spoštuje… In ne le to, psov se sploh ne uspava na 'humani' način, ker uspavalo pač nekaj stane. V nekaterih mestih pse množično lovijo, jih nalagajo v kombije in jih nato na krut način, največkrat z lopato ali motiko, pokončajo.

 

Če vas prav razumem, Zakon o zaščiti živali je izboljšan in oster, v praksi pa je še vse po starem?

 

Jelena: Res je, zakon je odličen. Problem je v tem, da se ga v večini ne upošteva, kršiteljev nihče ne nadzoruje, mučitelji ostajajo nekaznovani. Zakon je napreden in zelo dober. Na papirju. V praksi pa mu ne sledi praktično nihče.

 

Pred letom dni se je v srbskih medijih zelo pompozno napovedovalo, da bi naj bila Srbija prva država nekdanje Jugoslavije, ki bo dobila živalsko policijo…

 

Jelena: Nič se ni zgodilo in nič se ne dogaja s tem v zvezi. Bi se pa živalske policije, kot jo poznajo v nekaterih državah sveta, zelo razveselili. Pomenila bi en pomemben del rešitve razmer, ki smo jim priča pri nas.

 

O kakšnih razmerah je pravzaprav govora? Pravite, da je psov na ulicah v tem trenutku manj, kot pred leti…

 

Marija: To sicer drži, saj uradni podatki pravijo, da je 'uličarjev' danes približno 5.000. A najbrž jih je še kaj več, predvsem v drugih mestih - zdaj, po poplavah. Kot sem omenila, so zavetišča nabito polna. Psi, ki so prej živeli v parkih, na ulicah, v zapuščenih zgradbah so sedaj 'natlačeni' v zavetišča z majhnimi kapacitetami. Vsaj še enkrat toliko psov, kot jih je trenutno na ulicah Beograda, se v tem trenutku nahaja v zavetiščih. Številka psov, ki nimajo stalnega doma, se torej ni spremenila.

 

Kako so ta zavetišča organizirana?

 

Marija: Trenutno na področju mesta delujejo tri zavetišča in vsa so, kot uspemo izvedeti in videti po nekaterih fotografijah, v katastrofalnem stanju. Z društvi ne želijo sodelovati in v te objekte je praktično nemogoče vstopiti. Če želi nekdo posvojiti psa, mu na vhod prinesejo par psov, ki bi bili primerni zanj in to je to. Kar se tiče same oskrbe, se zavetišča financirajo iz občinskega proračuna, ki bi naj bil namenjen osnovnim potrebam, torej hrani in veterinarskim storitvam. V resnici pa se pojavljajo informacije, da psi v zavetiščih dan preživijo zgolj z vodo in kosom suhega kruha… Društva z ugotovitvami ves čas seznanjamo občine, a za zdaj je še vse po starem.

 

Društva torej sodelujete med seboj?

 

Marija: Pri raznih pobudah in pritiskih na oblast nastopamo skupaj, gre za devet društev za zaščito živali. Sicer pa vsako od teh društev obvladuje svoje področje oz. svoje mesto. V primeru minulih poplav pa smo seveda tudi sami odšli na prizadeta področja, izven Beograda.

 

Kdo je po vašem mnenju pravzaprav odgovoren za tolikšno število brezdomnih psov v Beogradu?

 

Jelena: Do takih razmer so seveda pripeljali neodgovorni skrbniki. Neupoštevanje zakona in odsotnost nadzora, s tem pa tudi sankcioniranja kršiteljev vpliva na to, da problemom pri nas še zdaleč ni videti konca. Je pa res, da se vsi otepajo odgovornosti in jo prelagajo na nekoga drugega. Vrtimo se v začaranem krogu, dobesedno.

 

Kateri je najhujši primer mučenja živali, s katerim se je soočilo vaše društvo?

 

Marija: Precej je zelo krutih, v zadnjem primeru je šlo za dobermanko, ki je bila dve leti zaprta na neki terasi. V obupnem stanju, podhranjena, bila je brez vode. Pred tem smo naleteli na argentinsko dogo, bila je v ranah, prav tako v katastrofalnem stanju. Primerov je res veliko.

 

Ko smo prihajali na to srečanje smo opazili, da imajo ljudje na sprehodih ob sebi zgolj pasemske pse. Tudi vi v primerih zanemarjanja lastniških psov, ki jih navajate, omenjate pasme. Je iz tega mogoče sklepati, da si ljudje za pasjega prijatelja neradi izbirajo mešance in torej ne posvajajo iz zavetišč?

 

Jelena: Pravilno sklepate. To je v Beogradu zadnja leta zelo moderno, nekakšen statusni simbol posameznika. Pasemskega psa je pri nas mogoče kupiti za drobiž, za večino pa pes predstavlja čudovito darilo otroku. Namesto igrače, bi rekla. V večini primerov ta igrača kmalu pristane na cesti.

 

Marija: Po drugi strani mi oddajamo pse, ki so veterinarsko oskrbljeni, čipirani, sterilizirani in kastrirani, posvojitelja pa seveda naprosimo za kritje teh stroškov. Ljudje pa nam rečejo: 'Zakaj bi ti plačal 80 eurov za tega psa, če pasemskega dobim za nekaj kovancev?' Težko je spremeniti mentaliteto ljudi, težko jim je razumeti, kakšen pomen imata denimo sterilizacija in kastracija, glede na vse, kar se dogaja.

 

Je država v primeru sterilizacij in kastracij šla kaj naproti ljudem, denimo s sofinanciranjem tega posega za lastniške živali?

 

Marija: Ljudje se že v osnovi ne zavedajo problematike, zaradi česa je do nje sploh prišlo in katere prednosti imata posega, predvsem na dolgi rok. Nekaj akcij nižjih cen je bilo v lanskem letu. A tudi tukaj se pojavi problem, saj sporočilo zaradi premajhne promocije ni doseglo množic, če pa jih je že, pride na plano druga težava. Ljudje nimajo denarja. Niti zase, kaj šele, da bi psu omogočili primerno veterinarsko oskrbo ali celo sterilizacijo oz. kastracijo. Raje ga bodo prepustili nemilosti beograjskih ulic.

 

Srbski mediji občasno poročajo o napadih in ugrizih brezdomnih psov na ulicah in zdi se, da med meščani vlada nekakšno mnenje, da so 'uličarji' nevarni za ljudi, zato pritiskajo na oblast, da je treba te pse odstraniti. Kako to komentirate?

 

Marija: V glavnem je zaradi primera kakšnega ugriza med meščani res prisoten strah, da se jim bo med temi psi zgodilo kaj neprijetnega. Obstajajo iniciative, ki si prizadevajo, da bi ulice 'očistili' vseh psov. Tudi če bi se to zgodilo, problema še zdaleč ne bi rešili. Kot že omenjeno, problem je v neodgovornem skrbništvu, neizvajanju zakona… in smo spet na začetku.

 

Začetek drugačnega pristopa so najbrž lahko tudi mladi. Se s kakšno akcijo posvečate tudi njim?

 

Marija: Zelo pogosto. Obiskujemo šole in ponujena nam je možnost, da spregovorimo o problematiki. Z mladimi se tudi sicer veliko pogovarjamo. A tudi v tem primeru se pojavlja težava, saj je mlajšim generacijam po večini sicer pomembno, da imajo psa, a mora biti stafford, morda rottweiler. Izredno težko jim je dopovedati, da bodo v zavetišču našli prav tako veliko prikupnih psov… Odgovarjajo mi: mešanec je preprosta 'džukela', nekako manj vreden pes, torej. V večini primerov je to miselnost, ki so jo mladim vcepili starši, težko spremeniti.

 

Imate pri svojem delu sploh kaj podpore? Obstajajo ljudje, ki vam sledijo in vam morda celo pomagajo z donacijami?

 

Jelena: Naše delovanje je v celoti odvisno samo od podpore meščanov, ljubiteljev živali. Pred letom dni smo se dela lotili z velikimi zadržki v smislu, da nas bodo ljudje obsojali in nam ne bodo želeli pomagati ali nas drugače podpreti. Na srečo se najdejo posamezniki, ki jim ni težko podariti vrečo hrane in kakšnega kovanca ali se celo udeležiti katere od naših akcij, s pomočjo katerih zbiramo sredstva za oskrbo naših varovancev.

 

Kje so živali, za katere skrbite, pravzaprav nameščene?

 

Jelena: Za bolne pse in muce skrbimo v svojih domovih. V najem smo za simbolično ceno vzeli še en penzion, živali pa smo nastanili tudi v nek zapuščeni prostor na obrobju mesta. Lokacijo poznamo le mi, saj bi nam v primeru, če bi postala javno znana, pse takoj pobrali in zdaj vam je že lahko jasno, kaj bi se z njimi zgodilo…

 

Marija: Moram omeniti, da so kapacitete v teh objektih seveda zelo omejene, česar ljudje večinoma ne razumejo ali nočejo razumeti. Ves čas nas zamenjujejo z zavetiščem. Če vam dam primer. Gospa pokliče, da je v nekem naselju naletela na trop psov in od nas pričakuje, da te pse nemudoma odpeljemo in jim poiščemo nove domove. Povemo ji, da kapacitet za dodatnih 15 psov nimamo in da v oskrbo običajno sprejmemo predvsem bolne, poškodovane ali zelo zanemarjene pse, da jim pomagamo pri okrevanju in nato oddaji. Veliko je slabe volje, mnogi ne razumejo, da smo zgolj prostovoljci, ki delujejo v okviru društva, v svojem prostem času in da iz javnih financ ne prejmemo niti centa. Nimamo torej možnosti, da bi se šli zavetišče.

 

Koliko psov uspete pospremiti v nov dom?

 

Jelena: V letu 2013 smo psom našli 140 posvojiteljev, veliko psov oddamo predvsem na Hrvaško. Sicer pa s pomočjo socialnih omrežij pse oddajamo tudi v mnoge druge države.

 

Kot že omenjate druge države. So vam znane informacije, da bi se naj za nekaterimi psi, ki potujejo v Nemčijo, kasneje izgubile vse sledi? Omenja se namreč, da bi naj mnogo psov iz juga v Nemčijo potovalo z namenom, da se bi na njih lahko izvajali laboratorijski testi…

 

Marija: Slišali smo za te primere in po mojem mnenju se to v resnici tudi dogaja. Mi sicer vedno preverjamo vse posvojitelje in zahtevamo kontakt tudi kasneje. Ne more se zgoditi, da bi naš pes pristal v laboratoriju.

 

Bo psom v državah nekdanje Jugoslavije po vašem mnenju kdaj bolje?

 

Marija: Trudimo se, da bi bilo temu tako. Smo optimisti in verjamemo v boljšo prihodnost.

 

Pogovor: Mitja Čehovin
Foto: Tilen Pajek

 

OSTALI INTERVJUJI:

 

Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter

BODIMO ODGOVORNI SKRBNIKI!

  • Žival je naš prijatelj na poti skozi celo življenje. Razmislimo trezno o novem družinskem članu, bodimo odgovorni skrbniki!

Zadnji oglasi

Oddajo se: Starček Kali išče dom
Kali je mešanček s samojedom, star 9 let. Je zelo prijazen, miren, navajen na otroke in druge živali, je popolnoma neproblematičen. Je...
Oddajo se: Pikica še vedno čaka na svojo priložnost
Še vedno čaka na svojo priložnost Pikica, majhna mešanka srninega pinča, stara približno 6 let. To prikupno malo bitjece...
Oddajo se: Nujno se išče dom ali začasno skrbništvo za pasjega mladička
Zaradi nezmožnosti trenutnega skrbnika, da ga obdrži, dom oz. začasni dom išče 8 tednov star kuža. Ker gre za zahtevno "pasmo"...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno