0
0,00 €

VELIKI INTERVJU: Društvo za zaščito živali Lajka

Objavljeno: 10.11.2014

V Sloveniji je trenutno aktivnih nekaj več kot 50 društev za zaščito živali. Med tistimi, ki so najbolj dejavna na področju ozaveščanja o pravicah vseh živali je tudi ljubljansko Društvo za zaščito živali Lajka. Mlado društvo je v petih letih delovanja v nov dom pomagalo že več kot 400 zapuščenim živalim. "Predvsem pa želimo osveščati ljudi glede odgovornega skrbništva, kajti le tako se  bo stanje na tem področju počasi začelo za živali obračati na bolje," nam uvodoma pojasni predstavnica društva Lajka, Jadranka Juras. "Društvo sicer sestavljamo prostovoljci, ki delamo po svojih najboljših močeh," nadaljuje Melita Trbovšek iz društva.

 

Ste v društvu zadovoljni s prehojeno potjo? Na kaj ste najbolj ponosni?

 

Jadranka Juras: Društvo je še mlado, zato smo toliko bolj ponosni na to, da smo v samo petih letih našli nove domove mnogim brezdomnim živalim, temeljito zatresli temelje nekaterih zavetišč, ki niso delovala v skladu z že sicer precej zastarelim in pomanjkljivim pravilnikom in v sodelovanju z Vegansko iniciativo dosegli, da so se v Sloveniji prepovedali nastopi cirkusom z divjimi živalmi, prav tako tudi reja živali zaradi njihovega kožuha. Ampak dolga pot je še pred nami, živalim se na splošno še vedno godi precej slabo. Nenazadnje imajo pravno gledano še vedno status stvari. Mogoče bi se lahko lotili širše razprave o tem, kakšen status bi lahko bil primernejši.

 

Katere pa so sicer poleg aktivnega ozaveščanja še glavne aktivnosti, ki se jim vaše društvo posveča?

 

Melita Trbovšek: Na prvem mestu pomoč živalim v stiski, pa naj bo le-ta kakršnakoli. Skušamo delovati čim bolj kompleksno. Želimo, da bi organi in službe, ki so bili ustanovljeni prav z namenom, da bi ščitili živali, svoje delo v tem smislu vestno in odgovorno opravljali, in sicer izključno v korist živali, pa nikogar drugega. Odzivamo se tudi na prijave mučenja oziroma zanemarjanja živali, preverjamo stanje na terenu, se skušamo z ljudmi pogovoriti in jih podučiti, kako ravnati. Če to ni uspešno, napišemo prijavo inšpekcijskim službam in spremljamo primer do končne faze. Ljudem, ki brezdomčkom nudijo začasne domove, tako finančno kot tudi z nasveti pomagamo oskrbeti živali, ki potrebujejo odgovoren nov dom, pomagamo iskati take domove in prevzamemo spremljanje življenja živali po oddaji. Dela je vedno veliko preveč, še posebej ker smo vsi prostovoljci in delamo na področju zaščite živali ob svojih službah, študiju in družinah. Naši člani predstavljajo tudi glavnino prostovoljnih sprehajalcev psov v Zavetišču Ljubljana. Ena izmed naših članic tudi že nekaj let po celi Sloveniji  prostovoljno in na svoje stroške preverja živali, oddane iz tega zavetišča.

 

 

Pri vsem naštetem delu pa najbrž ne gre vedno vse gladko. Na katere ovire največkrat naletite?

 

Jadranka Juras: Ovire so seveda vedno v ljudeh. Predvsem opažamo, da pristojni ne delajo in ne delujejo v skladu s tem, čemur naj bi bili zavezani. Pogosto naletimo na gluha ušesa. Menimo, da se slabo ravnanje z živalmi, pri čemer nimamo v mislih samo mučenja, ampak tudi še bolj pogosto zanemarjanje živali ne obravnava dovolj resno in se vedno ne ukrepa dovolj hitro. Želimo, da bi tudi javni uslužbenci, ki so pravzaprav plačani za to, da delajo v smislu zaščite živali, vsaj približno tako zanosno opravljali svoje delo, kot ga opravljamo prostovoljci. Realno pa bi bilo pričakovati vsaj to, da bi ga opravljali bolj profesionalno in nepristransko.

 

Koliko vas pravzaprav deluje v samem društvu in kako izgleda en vaš vsakdanjik?

 

Melita Trbovšek: Društvo ima kar lepo število članov, a bolj na mestu je vprašanje, koliko jih je res aktivnih.  Roko na srce, okoli pet. Tipičnih dni ali rutine pri nas ni. Vsak dan zvoni telefon, kličejo ljudje z zelo različnimi idejami, predlogi, prošnjami, vprašanji. Skupni imenovalec večine klicev je, da so ljudje prepričani, da se pokliče društvo, preda obvestilo o problemu, ki so ga zaznali - in s tem je misija
končana. Naj se s tem sedaj ukvarja nekdo drug - le kdo drug kot društva, saj zato jih pa imamo, kajne?

 

Ljudje si torej napačno predstavljajo vlogo društev za zaščito živali…

 

Melita Trbovšek:  Drži. Društva seveda sestavljamo prostovoljci, ki delamo po svojih najboljših močeh. Nismo pa dolžni poskrbeti za lastniške živali, ki se jih skrbniki naveličajo ali ne zmorejo več skrbeti zanje. Prav tako nismo dolžni niti ne zmoremo plačevati veterinarskih stroškov za oskrbo lastniških živali, čeprav pogosto tudi na ta način pomagamo, ker enostavno ne moremo pustiti živali trpeti. Problem pa je v tem, da se to često jemlje kot nekaj samo po sebi umevnega. Ljudje morajo vedeti tudi to, kaj so njihove dolžnosti, ne samo pravice. Živali je treba peljati k veterinarju, ko to potrebujejo, skrbeti za njih, jih voditi na sprehode, se z njimi ukvarjati itd. Če bi ljudje odgovorno skrbeli za svoje živali, poskrbeli, da se ne bi nekontrolirano razmnoževale, če bi inštitucije bolj bdele nad vsem tem, potem bi bili na dobri poti, da bi se društva lahko ukvarjala se s čim drugim kot pa zgolj z elementarnimi problemi. Zelo pomembno je tudi označevanje živali - tega bi se morali zavedati vsi po vrsti. Z doslednim označevanjem in dobro kontrolo nad tem bi dosegli, da bi se število zapuščenih živali, ki se znajdejo v zavetiščih, začelo zmanjševati, saj ne bi bilo več mogoče brez posledic enostavno vreči žival iz avta in jo prepustiti usodi - ker bi se storilca z odčitanjem čipa lahko identificiralo in kaznovalo.

 

V zadnjem obdobju je v medijih veliko govora o problematiki pasjih borb. Ste se pri svojem delu že kdaj srečali s kakšnim primerom domnevnega organiziranja borb?

 

Jadranka Juras: V začetku leta 2011 smo veterinarski inšpekciji prijavili najdbo 6 psov na vrtičkih ob Letališki cesti. Razmere so bile skrajno sumljive, prijavo smo dopolnili z nazornimi  fotografijami in v prijavi izrazili svoje domneve in sume. Razmere, v katerih so bivali ti psi, so močno spominjale na kasnejše prizore iz Litije, ki so prišli v javnost po umoru Tineta Resnika, domnevnega organizatorja pasjih bojev. Psi so izgledali nezdravo, nekateri so bili poškodovani po glavi in tacah, dva nedvomno shirana. V tistem času se o domnevnem organiziranju pasjih borb še ni ugibalo, ampak na tej lokaciji je vse tako tipično nakazovalo na to, da je bilo nemogoče ne posumiti. Na prijavo smo dobili vzvišen in podcenjujoč odgovor inšpektorja s tedanje VURS. Bolj, ko smo utemeljevali svoje domneve, bolj so bili odgovori pokroviteljski in arogantni. Inšpektor je očitno "kupil" vse, kar mu je natvezila oseba, v čigar lasti naj bi psi bili, in to vse je kot protiargumente našim trditvam vključil v svoj odgovor. V korespondenco je bila vseskozi vključena tudi policija, ki je modro molčala in ni naredila nič. Le zakaj bi - saj je inšpektor takratne VURS decidirano napisal, da je vse v najlepšem redu. Gradivo o tem primeru smo že večkrat objavili na svojih spletnih straneh.

 

 

Kako pa sicer komentirate dogajanje, ki je v zadnjih mesecih na noge dvignilo praktično vse ljubitelje živali? Gre pri opozarjanju na problematiko za pretiravanje ali kruto realnost?

 

Jadranka Juras: Ker na tem planetu vlada človek, je žal za večino živali realnost kruta. Problematika pasjih borb je še kako realna grožnja tako živalim kot tudi družbi, saj si verjetno ne želite v svoji okolici ljudi, ki se naslajajo nad trpljenjem čutečih bitij. In to se dogaja tudi v Sloveniji, vendar je pasivnost tudi v naši državi zelo močno razširjena. Prav je, da se je o tej problematiki končno začelo govoriti, da so se ljudje angažirali in da se opaža določene premike tudi pri pristojnih službah. Menimo, da ne gre za pretiravanje, ampak mogoče prej za vrh ledene gore, ki sega tudi daleč preko meja naše države, oziroma od tam verjetno tudi prihaja.

 

Zelo kritični ste do delovanja slovenskih zavetišč. V javnost ste podali mnogo informacij, ki se dotikajo tako evtanazij po slovenskih zavetiščih, kakor tudi domnevnega bogatenja na račun živali. Se je na tem področju že kaj spremenilo?

 

Melita Trbovšek:  Spremenilo se ni veliko, ker se pravilnik ni omembe vredno spremenil, pa delo nadzornih organov tudi ne. Zadnje spremembe v zakonodaji s področja zaščite živali prinašajo vsaj to novost, da morajo zavetišča voditi in kar je predvsem pomembno - tudi hraniti evidence. Pred tem jim slednjega ni bilo treba in se je za živaljo ob poizvedovanju za informacijami javnega značaja z lahkoto "izgubila sled", če je bilo to prikladno. Kako pa te določbe kdo spoštuje, je pa spet druga pesem. Kontrola dela zavetišč s strani inšpekcijskih služb je slaba, občine vse preveč redko nadzirajo, kaj plačujejo, vedno pa vedo povedati, da plačujejo preveč. Država je namreč ta problem naložila na ramena občin,  ki pa lahko delajo zelo po svoje. Seveda delujejo tudi zavetišča po podobnem principu - kakor komu ustreza.

 

Jadranka Juras: Evtanazije so zakonsko dovoljene, in to po 31. dnevu bivanja živali v zavetišču. Spremenilo se je samo toliko, da smo nekatera zavetišča prisilili, da so vsaj zakonsko izpolnili obveznosti, kot so ureditev zavetišča v skladu z vsaj minimalnimi standardi, pridobitev potrebnih upravnih dovoljenj, uvedba karantene - več ne moremo storiti. Za informacije javnega značaja se moramo boriti z vsemi štirimi in jih pogosto zahtevati tudi preko informacijske pooblaščenke, saj je izredno težko dobiti transparenten in jasen odgovor na zastavljeno vprašanje - da informacijo sploh pridobiš, je včasih potrebno veliko vztrajnosti in poznavanja postopkov. Le zakaj je temu tako? Ali ne bi bilo bolj enostavno odgovoriti na zastavljeno vprašanje, k čemer zavezuje Zakon o dostopu do informacij javnega značaja?

 

Kaj konkretno ste sploh ugotovili v zvezi z zavetišči?

 

Melita Trbovšek:  Ugotovili smo, da ne upoštevajo pravilnika in zakonov, ker učinkovitega nadzora nad njimi praktično ni. Če se ne pojavi prijava, je kontrola s strani veterinarske inšpekcije predpisana enkrat letno, pa še to je ponavadi napovedana. Živali se evtanazira v sumljivih okoliščinah,  nekatera zavetišča se sploh ne trudijo z oglaševanjem živali več, kot so dolžna, ker sredstva od občine zanjo dobijo v vsakem primeru in se ne obremenjujejo z njihovo oddajo. Vsako zavetišče po svoji lastni presoji postavlja cene za svoje storitve in posvojitve. Nekatera zavetišča imajo sklenjene pogodbe s preveč občinami, a imajo premalo kapacitet - odločilni kriterij pri odločanju občin je najcenejša ponudba. Kako je to lahko varljivo, so se nekatere občine že prepričale. Kako pa se ta konkurenčnost zagotavlja, raje ne bomo ugibali. Nekatera zavetišča do nedavnega niti ustreznih karanten niso imela, vprašanje, če tudi dandanes vse ustreza predpisom. Situacija glede mačk v zavetiščih je precej meglena in težko sledljiva. Iz pridobljenih informacij javnega značaja je razvidno, da občine plačujejo za oskrbo mačk kar precej zasoljene račune, zaračunavajo se sterilizacije in kastracije, čemer sledi izpust v domnevno varno okolje. Aktivisti na terenu enega izmed zavetišč si že dolgo prizadevajo izvedeti, kje naj bi bilo to varno okolje, kamor odhajajo mačke po posegih, pa je vsaj po našem vedenju to še vedno strogo zaupna informacija, ki ne sme zapustiti zavetiških zidov. Sami smo na podlagi pridobljenih informacij javnega značaja tudi ugotovili, da se da proračun zavetišča izboljšati tudi na ta način, da se izstavi račun za eno in isto žival dvema občinama (mogoče tudi več).  Je pa zanimivo opazovati, kako v nekaterih občinah občani masovno izgubljajo oziroma zapuščajo svoje živali, ki so očitno tudi masovno neoznačene, v drugih zavetiščih pa število živali, predvsem psov, kaže trend drastičnega upadanja - vsakomesečni prilivi iz občinskih proračunov sicer ne upadajo premo sorazmerno s tem. Zanimivi pojavi, ki bi jih mogoče kazalo od bližje preučiti.

 

Zakaj je Slovenija država, v kateri se sploh še omenja evtanazije zdravih živali, katerim v zavetišču v 31. dneh niso našli doma?

 

Jadranka Juras: Ker imamo vlado in pristojne, katerim se to zdi moralno sprejemljivo. Sami smo apelirali na vlado in se tudi sestali z njimi z namenom, da dosežemo, da se evtanazija zdravih živali prepove. Moramo kar odkrito povedati, da je temu nasprotovalo celo eno izmed društev za zaščito živali. Nekatere občine so naš predlog podprle, večina pa ne, ker so menile, da bi zaradi tega imele še večje stroške. Problem je v tem, da zavetišča ne delajo dobro, da nimajo enotnih cen in da dejansko lahko tudi izsiljujejo s svojimi ceniki tako posvojitelje kot občine, društva pa niso dobrodošla na njihovem terenu - oziroma so dobrodošla samo "posvečena". Naše društvo je pripravilo predlog rešitev, a poslanci niso bili pripravljeni prisluhniti, razen redkih svetlih izjem.

 

Zakaj ne obstajajo bolj trdne povezave med slovenskimi društvi za zaščito živali?

 

Melita Trbovšek:  Morda zato, ker imamo različne cilje in prioritete, čeprav bi morala biti vsem skupna zgolj zaščita živali. Verjetno je vzrok tudi v tem, da se ljudje ukvarjajo s to problematiko iz različnih vzgibov, ki včasih nimajo zveze z resnično pomočjo živalim.

 

Primerov zavrženih živali je ogromno. Se vas je kateri še posebej dotaknil?

 

Melita Trbovšek:  Predvsem stanje živali, ki so pred leti prihajale iz zavetišča Meli Trebnje. Človek je včasih težko dojel, da je pes lahko shiran in zanemarjen po mesecu dni bivanja v zavetišču. Moramo pa biti resnicoljubni in povedati, da so živali v zadnjem letu, dveh, iz tega zavetišča prihajale v bistveno boljšem stanju. Pod okrilje našega društva je zaneslo že tudi marsikatero lastniško žival, ki je potrebovala našo pomoč še bistveno bolj kot živali v zavetiščih. Človek težko verjame, da je mogoče, da je imela neka žival skrbnika, ki bi moral poskrbeti zanjo, pa jo je še kot mladiča priklenil na verigo, nikoli več snel in vsak dan gledal, kako brez hrane hira in se muči pred njegovimi očmi. 

 
Kakšen odnos do živali imamo Slovenci? Se je po vašem videnju ta v zadnjih letih izboljšal ali poslabšal?

 

Jadranka Juras: Slovenci imamo na splošno zelo podoben odnos do živali kot večina ljudi po svetu - porazen. Če se osredotočimo zgolj na pse in mačke, torej živali, s katerimi si delimo kavč ali pa vsaj bivalne površine, je odnos malo boljši kot do drugih živali, čeravno je zaskrbljujoče, koliko mačk in psov konča v zavetiščih, mačk tudi na cesti. V primerjavi z državami na Balkanu pa so razmere dobre. Nimamo prostoživečih psov, pri mačkah je situacija bistveno slabša. Se pa izboljšuje tam, kjer so društva pripravljena delati na sterilizacijah in kastracijah, občine pa to financirati, saj bi v nasprotnem primeru to postajal vedno večji problem, zato ga je potrebno zajeziti čim prej. 

 

Melita Trbovšek: Menimo, da bi tudi občine lahko učinkovito posegle v problem zapuščenih mačk, in sicer tako, da bi del zneska, ki ga namenjajo oskrbi mačk po zavetiščih, namenile za subvencioniranje sterilizacij in kastracij lastniških mačk. Zagotovo bi se na območju občine našel tudi kakšen veterinar, ki bi bil v skladu z etiko svojega poklica pripravljen pri tem pomagati tako, da bi posege opravil po ugodnejši ceni, kot je sicer veljavna v njegovi ambulanti. Nekatere občine so se s tem projektom že spoprijele in zanimivo bo čez nekaj let videti rezultate. Dolgoročno bi to zagotovo pripomoglo k odgovornejšemu skrbništvu in zmanjševanju prosto živeče mačje populacije, posledično pa to pomeni tudi nižje stroške za oskrbo zapuščenih živali po zavetiščih in toliko manj žalostnih živalskih usod.

 

Jadranka Juras: Izboljšalo pa se je stanje na področju osveščanja oz. opozarjanja na mučenje živali. Ljudje so bolj pripravljeni prijavljati mučenja in nepravilnosti, glasno opozarjati, še vedno pa je opaziti premalo samoiniciativnosti pri teh dejanjih. Ne konča se pri tem, da pokličeš eno izmed društev za pomoč živalim in samo preložiš breme na nekoga drugega. Kakorkoli se stvari premikajo
na bolje, se za živali še vedno prepočasi.

 

Katere so še po vašem mnenju tiste poglavitne točke, ki bi jih morali upoštevati pri naslednjem popravku zakona o zaščiti živali?

 

Jadranka Juras: Predvsem bi želeli zakon, ki bi določal boljše pogoje za rejne živali, ki v primerjavi s hišnimi živalmi ostajajo tam nekje zadaj, izven naše percepcije. Želeli bi doseči tudi prepoved poskusov na živalih, prepoved nastopanja vseh živali v cirkusih, prepoved privezovanja živali na verige, doseči, da se tudi nenaklepno mučenje živali strožje kaznuje, da se povišajo kazni za mučenje in da se v praksi tudi striktno izrekajo... veliko popravkov je še potrebnih. Najbolj pa si želimo, da bi se ljudje bolj zavedali, da so živali čuteča bitja, ki čutijo prav tako kot ljudje. Ne znajo sicer računati logaritmov ali sestaviti atomskega reaktorja, so pa naši sopotniki, ki z nami delijo naš planet. Zato moramo ljudje moramo ustrezno in odgovorno poskrbeti, saj smo tako zelo posegli v njihova življenja in razvoj, da same tega ne zmorejo.         

 

Pogovor: Mitja Čehovin

 

OSTALI INTERVJUJI:

 

Veliki intervju: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki

Veliki intervju: Društvo Beta Beograd

Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter

NAJPOGOSTEJŠA IMENA PSOV SO...

  • Najbolj pogosti pasji imeni na svetu sta Max in Jake. V Sloveniji so najpogostejša imena Reks, Medo in Piki, pri samicah pa Pika, Tara in Luna.

Zadnji oglasi

Izgubljeni: NUJNO! Miki je pobegnil in že nekaj dni ga neuspešno iščejo
"Že nekaj dni pogrešamo Mikija...! Bili smo pri moji mami na Štajerskem pri Ponikvi pri Šentjurju. Vaščani so pokali...
Najdeni: Čigav je ta kuža?
Karlie je bil najden v parku Tabor v Ljubljani. Kuža ni čipiran in trenutno še vedno iščejo njegove lastnike. Če jih ne bodo...
Oddajo se: Iščejo vsaj začasni dom za Ajko
Ali ima kdo vsaj prazen pesjak, da jo lahko zasilno namesti vsaj do takrat, ko bomo našli tako rešitev, kakršno za Ajko...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno