Bilo je marca, ko je v Beogradu izbruhnil požar, v katerem sta življenje izgubila 89-letna gospa in njen sin (KLIK). Požar je izbruhnil v stanovanju, kjer sta pokojnika živela s psičko, ki je nesrečo edina preživela. Nesrečni dogodek pa ima vsaj v enem delu bolj srečen zaključek. Psička Beatrisa je namreč svoj nov dom našla v Sloveniji, v vasici Puče nad Koprom, pri Doris in Milanu. Da bi od bliže spoznali zgodbo o posvojitvi smo z njim opravili kratek pogovor.

Beatrisa je preživela nesrečo, ki se je zgodila v Beogradu. Povejte nam nekaj več o posvojeni kosmatinki in kakšna je njena zgodba?

Psička je pasme srednji šnavcer, barve poper sol, stara 5 let in pol. Devetega marca je ostala brez skrbnikov, ki nesreče nista preživela. Po dogodku smo slišali dve zgodbi. Po eni pripovedi bi naj nekaj dni sama tavala po mestu in neutrudno iskala skrbnike, po drugi pa naj bi jo nekdo takoj pripeljal na veterinarsko postajo, kjer je ostala v oskrbi štiri mesece. Pretrpela je marsikaj, mi smo v le nekaj mesecih že njeni tretji skrbniki. Sam požar je bil verjetno huda travma zanjo. Vse to je nanjo zelo vplivalo, kar se tudi opazi. Opažam, da tudi pri prvem domu ni bila deležna ravno vzorne oskrbe, odnosa in ravnanja. Jedla je hrano, ki je ostala od kosila ali večerje. Hrano za ljudi, slano, začinjeno, skratka neprimerno. Počasi se navaja na pasjo hrano. Igrati se zna samo s psi in mačkami, z ljudmi pa ne. Tudi tu napredujemo, saj že kaže prve, drobcene znake igre z ljudmi. Enostavno ne zna, a se uči. Prezgodaj je še govoriti o njenem karakterju, nakazuje pa, kar so zapisali tudi na veterini, da gre za psa čuvaja. Ne napadalnega, Beatrisa pa vendar z laježem opozori, da prihaja nekdo, ki po njenem mnenju (še) ne spada k nam. Ko novega obiskovalca sprejmemo mi, ga tudi ona. Najraje se čoha, spi in raziskuje.

Kakšen je bil sicer postopek posvojitve?

Konec julija smo jo žal mi dobili v oskrbo. Žal, ker je to posledica tragičnega dogodka. Zgodilo se je, kar se je, psička je ostala sama in na srečo je pristala v domu, kjer se vsak dan počuti bolje. Po sami tragediji so mediji veliko pisali o tem in takrat je bilo ogromno zanimanja za njeno posvojitev. Žal, ali pa na srečo, je takrat niso mogli oddati, ker je pes lastniški in so morali počakati na sodno odločbo – dedovanje, kar pa se ni zgodilo takoj. Ker formalni dediči niso želeli ali pa niso bili sposobni skrbeti za njo, je Veterina Beograd začela iskati ustreznega posvojitelja. Po vseh pravilih bi morala v azil, a se je, zaradi njene prikupnosti, za njo zavzela uslužbenka v financah na veterini. V njeni pisarni je preživela štiri mesece in ona je ta čas skrbela zanjo, tudi na svojem domu. Postala je že prava maskota veterine. Na stroške veterine je bila deležna kompletnega zdravljenja in nege. Sicer pa so b maju objavili razpis za posvojitev. Slednji je bil neuspešen, zato se je novica o iskanju doma razširila po raznih skupinah za pomoč živalim. Tam sva jo opazila tudi midva z ženo.

Verjetno vas je zgodba, ki ste jo prebrali ganila...

Da. Ko je oglas videla žena, je rekla: `Pokliči`. S skupnimi močmi in z neutrudno pomočjo društva Beta, veterine Beograd in nekaterih posameznikov se je začel postopek posvojitve. Jelena iz društva Beta je ponudila pomoč pri prevozu in urejanju papirjev. Psa je iz držav izven Evropske unije namreč zelo težko prepeljati sem oz. postopek traja dlje. Izvesti je treba hiter test, kjer na rezultate čakaš vsaj 14 dni, nato pa še nekaj birokratskih zadev.

V kakšnem stanju je bila psička po nesreči?

Poleg težav z dimom, je bila operirana zaradi ledvičnega kamna velikosti prepeličjega jajca. Dvakrat so jo tudi postrigli.

To ni prvi kosmati član vaše družine?

Prvega psa, velikega črnega šnavcerja, Floppy-ja, sva dobila z rodovnikom. Rodovnik nama sploh ni bil pomemben. A tako je naneslo. Res, da rodovnik zagotavlja, da je pes po "standardih", a zakaj bi domač pes moral biti po nekih standardih, ki so jih spisali drugi? Večino ljudi skrbi, da bodo težave, ker dobijo odraslega psa. Res je, a z vsakim psom je delo, če želiš imeti "dobrega" psa. Tako z mladiči, kot s tistimi malo starejšimi, brezpogojna ljubezen je pa plačilo za ves trud. Zadnje čase, ko bolj iščem informacije glede posvojitev, opažam, da je v Sloveniji kar veliko posvojenih psov, predvsem iz Bosne. O Beatris pa se v medijih piše, ker je del večje tragedije, kjer sta umrla dva človeka. Drugače tudi o njej ne bi nihče slišal.

Ste posvojitev psa načrtovali že prej ali je bila njena zgodba povod, da je prišlo do posvojitve?

Ko nas je zapustil najboljši, najlepši, najpametnejši prijatelj Floppy, je bila žalost tako velika, da je žena rekla, da ne bomo imeli več nobenega psa. Sam sem razmišljal drugače. Želel sem si še kdaj imeti psa, vendar ne kot zamenjavo za našega Floppyja, saj on bo ostal večno v spominu. Naključno smo se srečali z Beatrisino zgodbo. Karakterno je primejavi s prejšnjim psom sicer povsem drugačna, a nič kaj manj ljubljena.

Menite, da se je na novo življenje že privadila?

Ni se še povsem privadila. Nekje sem prebral, da mora preteči med 6 do 10 mesecev, da se psi prilagodijo na novo okolje. Zdaj je že toliko napredovala, da ne beži z dvorišča. Vsak dan opažava, da je naredila nov korak, da se je otresla kakšnega bremena. Počasi, korak za korakom.

Ključno vlogo je imela veterina Beograd, ki ji je praktično ponudila novo življenje. Nato pa so vam pomagali tudi v društvu Beta. Kakšno je bilo to sodelovanje?

Društvo Beta verjetno deluje kot ostala podobna društva. Jaz sem sodeloval z njimi in so mi verjetno zato toliko bolj pri srcu. Premalo poznam ta društva, da bi sodil o njih. O društvu Beta, predvsem Jeleni, pa vse najboljše. Sicer pa sem tudi na vaši strani prebral obsežen pogovor z njimi (KLIK).

Foto: osebni arhiv Milan

OSTALI INTERVJUJI:

Intervju: Gregor Drobnič, arhitekt, ki je blagovno znamko posvetil svojemu psu

Veliki intervju: Hajdi - uspešnica Naš kuža popularna še danes

Veliki intervju: Posvojiteljica psičke Baby - namenjeno pasjim borbam

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Kranj

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Lajka

Veliki intervju: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki

Veliki intervju: Društvo Beta Beograd

Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter