0
0,00 €

VELIKI INTERVJU: Nenad Lakić - veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Objavljeno: 07.05.2014

Z veterinarjem Nenadom Lakićem, ki ima na domačem dvorišču na vzpetini nad Sarajevom svojo veterinarsko ambulanto in nekaj boksov za zdravljenje psov, smo se prvič srečali pred tremi leti, ko smo v glavno mesto Bosne in Hercegovine odpeljali nekaj hrane in zbranih sredstev za sterilizacijo psičk. Na vzpetini nad mestom ima ob hiši med drevesi manjši ograjeni prostor, kjer lahko ponudi začasno zatočišče tistim psom, ki jih številni prebivalci prepustijo nemilosti ulice. Slišal je že mnogo žalostnih zgodb, zagotovo pa jih bo glede na stanje v Bosni tudi v prihodnje žal še veliko.

 

Kdaj ste se prvič srečali z živalskim svetom?

Živali so bile od nekdaj del mojega življenja in že v otroštvu sem se veliko ukvarjal z njimi ter o njih spoznaval mnogo podrobnosti. Odraščal sem v vojnem času, ko je bilo tukaj najhuje. Vseeno pa sem veliko svojega časa posvečal prav živalim. Starši in brat so ljubitelji živali in narave na sploh, zato so v ta svet vpeljali tudi mene. Živim na vzpetini nad centrom Sarajeva in med tem ko je bilo nižje slišali streljanje ter eksplozive, sva se midva z bratom odpravila v bližnji gozd, saj sva tam skrbela za psa in zajce. Pri njih sva preživljala veliko ur in se z njimi igrala, jih hranila. V tistem težkem času so bili res lepa popestritev in moji prijatelji, v pravem pomenu besede. Psa Boby-ja je k nam prinesel stric. Bil je zelo suh in poln klopov. Ker sva z bratom za psa res lepo poskrbela, je dovolil, da ga obdrživa. Mislim, da je to tisti ključni trenutek, ko so živali za vedno postale del mene.

Vrnimo se v čas študija. Zaključili ste študij na Veterinarski fakulteti. Kako se spominjate tistih časov? So vam že v študijskem obdobju predstavili problematiko zapuščenih psov v domači državi?

Tako je, zaključil sem študij na Veterinarski fakulteti leta 2012. V času študija sem izredno užival, najbolj sem se veselil tistih predmetov, ki je predvideval neposredni stik z živalmi. Veliko sem se naučil, tako o njihovih značajih, kakor tudi vseh tehnik, s kateirmi jim danes kot veterinar lahko pomagam in celo rešujem življenja. O zapuščenih žal na fakulteti ni bilo dosti govora. Nikoli nismo imeli predavanj na to temo, svetovanja ali iniciative, ki bi jo na pobudo ustanove organizirali za nas. Fakulteto kot institucijo ne zanima problematika zapuščenih psov in včasih se zdi, da deluje celo proti njim. Vsako pobudo za zaščito zapuščenih psov so do sedaj izvajale le nevladne organizacije ali skupine prebivalcev. Žal se te skupine pri svojih aktivnostih srečujejo predvsem s finančnimi težavami, saj le ljubezen do živali ni dovolj za izvajanje določenih aktivnosti njim v prid.

Kaj pa vojni čas? Kako so vojno preživljale živali? Ste tudi takrat reševali življenja?

Če upoštevamo dejstvo, da smo klopov in lakote rešili že omenjenega Boby-ja, bi zagotovo to bilo moje prvo reševanje pasjega življenja. Vsekakor tako za nas ljudi, kot tudi za živali vojni čas ni bil lahek. Veliko žrtev se je štelo tudi v živalskem svetu. Najhujša realnost vojne je sovraštvo in izživljanje nad živimi bitji. V tistem času so pobite živali ležale vsepovsod. Veliko vojnih posnetkov kaže nečloveško izživljanje, ki so ga vojaki izvajali nad brezdomnimi psi, mačkami, konji... Posledica tega je bila, da na ulicah ni bilo veliko psov. Mnogo jih je umrlo tudi na minskih poljih zaradi granat, na njih so streljali tudi ostrostrelci. Naš Boby je zato imel res veliko srečo.

 

Kaj pomeni biti veterinar v Sarajevu? Se ljudje zavedajo pomena, ki ga ima vaša vloga pri reševanju pasjih življenj? Se da s tem poklicem normalno preživeti?

Poklic veterinarja je v Bosni zelo podcenjen. Ljudje so izredno arogantni in jih za živali ne skrbi veliko. Po drugi strani je tudi pri nas mnogo takih, ki živalim nudijo dovoljšnjo mero spoštovanja ali vsaj tisto, ki si jo kot živa bitja zaslužijo. Žal velja še vedno prepričanje, da je žival zgolj žival in da je človek njen nadrejeni lastnik. Ljudje še vedno množično zapuščajo živali in nimajo sočutja do njih. Za največ zgodb izvemo, ko je že prepozno. Sicer pa, ne bom skrival, s poklicem veterinarja se da preživeti, vsekakor pa ne posebej obogateti.

V vašem domačem okolju nudite začasno zatočišče psom, ki k vam pridejo iz ulice. Kateri primer vam je ostal najbolj v spominu?

V začetku mojega študija sem poleg svojih psov, zatočišče in zdravljenje nudil psom, ki so jih našli ali prinesli k meni prijatelji. Bil je to čas, ko sem začel svoja sredstva vlagati v objekte in prostore, kjer lahko opravljam nujne veterinarske storitve. Danes imam manjši objekt, kjer je nekaj boksov za bolne živali, ob hiši med drevjem pa ograjen izpust, da se lahko psi mirno gibajo. Izpostaviti eno zgodbo je praktično nemogoče, saj jih je bilo res veliko. Vsak pes ima svojo zgodbo, ki ti tako ali drugače ostane v spominu.

 

Če pa vztrajate, da izpostavim en primer, bi to lahko bilo zdravljenje hudo mučenega srednje velikega psa, poimenovali smo ga Fungy. Zanj smo si želeli srečen zaključek zgodbe, pa ga žal nismo doživeli. Bilo je januarja, ko so mi tega psa pripeljali na domače dvorišče. Bil je izredno suh, brez dlake, brez apetita, podhlajen, z velikimi ranami po telesu in dermatološkimi boleznimi. Z ustrezno oskrbo smo uspeli doseči to, da je pes pridobil na teži, a dlaka še vedno ni hotela rasti. Po več kot letu dni truda in zdravljenja, je dobil pravi kožuh. Kasneje smo mu novo domovanje poiskali na Danskem, kjer je žal živel le dva meseca. Po kastraciji je dobil novo infekcijo in njegovi skrbniki so se ponovnega zdravljenja ustrašili, zato so ga uspavali. Naš trud je bil tako nič vreden. Jezen sem, da mu niso dali še ene priložnosti, ki si jo je zaslužil.

Žalostnih zgodb psov je v Bosni res veliko. Kakšno je po vaši oceni dejansko stanje zapuščenih živali v Sarajevu in v vaši državi na sploh?

Stanje v državi je izredno problematično in resno. Zapuščeno žival lahko srečate praktično na vsakem vogalu. Razmere so res žalostne in k reševanju bi morali pristopiti čisto vsi. Od posameznikov do društev, vsak bi moral pomagati, kolikor je v njegovi moči.

Kakšna je torej rešitev za zmanjšanje števila pouličnih psov?

Smernic je več, tako kot je več vrst problemov, s katerimi se soočamo. Rešitev za zmanjšanje zapuščenih psov je vsekakor redno in večje število sterilizacij oz. kastracij. Ljudje, pa ne le v Bosni, se premalo zavedajo pozitivnega pomena tega posega in živali 'človečijo', tako so prepričani, da imajo slednje pravico, da si ustvarijo svojo 'družino'. Ko pa ti družinski člani zrastejo, jih zapustijo sredi ulice. Je to res prava družina? Za reševanje te situacije, s katero se srečujemo, je po mojem mnenju bistveno tudi vodenje evidence skrbniških psov in višje, bolje rečeno nepopustljive kazni za tiste, ki zapustijo ali mučijo žival. V Bosni te prakse kaznovanja trenutno sploh še ni.

 


 

V zadnjih mesecih mediji veliko pozornosti namenjajo protestom državljanov proti spremembi zakona o zaščiti živali, ki po novem predvideva uspavanja psa po 15 dneh, če ta ne najde doma.

Ja, tukaj ni kaj dosti za komentirati. Izbrali so najbolj primitiven način reševanja problema. Namenjen je le oblasti, ki želi posrkati čim večje vsote denarja, na koncu pa bo 'izplen' za živali minimalen. Investicij, ki bi reševale to področje očitno ne bo, tako bo to le še ena točka na papirju in dober posel za tiste na vejah oblasti.

Kako pa sicer sodelujete z domačimi društvi, ki skrbijo za živali?

Tudi tukaj bom kratek. Na to temo ni kaj dosti spodbudnih informacij. Veliko je društev, mnoga sodelujejo, po drugi strani je veliko medsebojnega izključevanja in nasprotovanj. V ozadju so spet denar in interesi, zelo redko pa ljubitelji živali. Sam poznam vsa domača društva, z nekaterimi seveda sodelujem, drugim pa se raje izognem, tako da z njimi nimam stikov.

Ranjeni psi, odrezane tačke ali repi, odvrženi mladički... Primerov nasilja nad živalmi je res veliko. Zakaj prihaja to takega ravnanja in izživljanja nad nedolžnimi bitji?

Morate razumeti, da igra v našem primeru pomembno vlogo vojni čas. Vojna je prinesla ogromno hudega. Otrok, ki so ostali brez staršev je bilo veliko in imajo velike travme. Družba je prizadeta, zato je etika zanemarjanja veliko bolj "razumljiva", saj se v ospredje raje postavlja človeka, ki je že dovolj pretrpel. Podobe normalnega sveta in preteklosti so uničene, zato prihaja do nasilja veliko hitreje in v takem številu. Prepričan sem, da je nujno, da to področje glede odnosa do živali uredimo z zakonom in da bi ljudje začeli tej težavi namenjati več pozornosti. Z razvojem negativno nastrojene družbe prihaja do situacije, ko se izvaja nasilje nad živalmi, že jutri pa bo lahko, kot v vojnem času, spet na vrsti človek.

 

Britansko združenje za zaščito živali Dogs Trust je v Sarajevu izvajalo projekt reševanja problema brezdomnih psov – vključujoč sterilizacije, čipiranje in udomitev. Ste pri tem projektu sodelovali? Je bil po vaših izkušnjah projekt uspešen?


Sem sodeloval. Menim, da je bil projekt uspešen, saj je veliko psov sedaj označenih in veterinarsko oskrbljenih. Čeprav celotne populacije seveda ni mogoče rešiti, je tak projekt dobra popotnica za lepše čase. Projekt bi morali izvajati večkrat letno, za daljše časovno obdobje in mislim, da je to pravi način, s katerim lahko rešimo veliko težav.

Znane so zgodbe, ko bi naj psi iz Bosne množično odhajali v nove domove v Nemčiji, pogosto pa gredo še hujšemu peklu naproti. Omenjajo se transporti psov iz Balkana, direktno v laboratorije, kjer se na teh psih izvajajo poskusi...

Ta tematika mi je poznana. Sam sem sicer oddal nekaj psov v Nemčijo, a nimam slabih izkušenj. Vsi psi so šli v dobre roke, s skrbniki imam stalni stik. Pošiljajo mi fotografije in videoposnetke, iz katerih je razvidno, da psi uživajo.

Ob našem obisku Bihaća smo naleteli na množico osveščevalnih plakatov in akcij, ki mimoidoče opominjajo na problematiko zapuščenih psov. Kako pa je s tem v Sarajevu?

Tudi tukaj je veliko propagandnih programov, s katerimi želijo širšo javnost opomniti, da so živali del našega vsakdana in del naših življenj, v katerih jim moramo nuditi vse naše spoštovanje. Ker je Sarajevo glavno mesto, je število psov seveda veliko večje, v primerjavi z ostalimi manjšimi kraji. Prepričan sem, da je prostora za izvedbo še kakšne dodatne kampanje dovolj in da trenutno v manjših krajih težavo zapuščenih psov lažje rešujejo. Verjamem, da bo nekoč tako tudi v mojem mestu.

 

Besedilo: Tilen Pajek

Foto: osebni arhiv Nenad Lakić

 

Ne spreglej:

 

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter

 

 

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.

ŠTEVILO ZAPUŠČENIH UPADA

  • V Sloveniji število sprejetih psov v zavetiščih upada (verjetno je razlog v obveznem čipiranju psov). V letu 2004 so v Ljubljani sprejeli več kot 760 psov, lani "le" polovico te številke. Se pa sicer povečuje število zapuščenih mačk, lastnikom v ljubljanskem zavetišču denimo vrnejo le dva odstotka izgubljenih mačk.

Zadnji oglasi

Oddajo se: Simpatični Arči išče dom
Arči je simpatičen in živahen kuža, ki je imel lepo življenje, ampak žal je bolezen prekrižala skrbnikovo pot. Pri Lajki so se odločili, da...
Oddajo se: Mali punčki iščeta dom
V deževnem večeru, sredi ničesar, ob cesti, tik ob hrvaški meji so člani ODPMŽ našli tri male kepe. Vse tri so punčke, eno so...
Oddajo se: Pomagajmo Cvetki in Fridi do novega doma!
Mlada mamica Cvetka in pet mesecev stara Frida sta v tem kratkem času zamenjali že preveč domov, zato je nežna Frida na začetku precej...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno