16.12.2012

INTERVJU: VIDA KOLOŠA, sprehajalka v Zavetišču Ljubljana

Na svetovni dan živali, 4. oktobra je naša ekipa obiskala ljubljansko zavetišče. Prav tisti dan so v zavetišču obeležili 10 obletnico delovanja, ob tem pa podelili tudi prav posebna priznanja tistim, ki so v zgodovini zavetišča predstavljali prav posebno vlogo.

Med njimi je tudi Vida Kološa, ki je gotovo najbolj aktivna sprehajalka zavetiških psov v Sloveniji. Skorajda ga ni dneva, pa naj bo dež, sneg ali sonce, da ne bi peljala kakšnega psa na sprehod. Čeprav je ena od najbolj izkušenih sprehajalk, se ni branila novega programa sprehajanja in novih znanj.

Samo v zadnjem letu dni je ljubljansko zavetišče obiskala kar 335 krat in se doslej kar 1340 krat odpravila na sprehod z s psički, ki v tem zavetišču čakajo na nove domove.

Vida Kološa je tudi pooblaščena predstavnica zavetišča za preverjanje oddanih živali in je do danes obiskala že 550 posvojenih psov, kar predstavlja kar tri četrtine vseh obiskov. Število opravljenih ur in stroški niso znani, a zagotovo jih je ogromno. "Zaradi gospe Vide so pasji dnevi v zavetišču lepši in srečnejši," so pojasnili v zavetišču.

 

Gospa Vida, čestitke za priznanje. Deset let aktivnega sprehajanja je res čudovit jubilej…

Priznanja sploh nisem pričakovala, tudi nisem vedela, da ga bom prejela. Bil je nekakšen šok zame… (smeh) Sicer pa res je, tukaj sem praktično od samega začetka zavetišča, čeprav so bili začetki res da zelo drugačni. Prihajala sem občasno, saj zavetišče takrat ni imelo vsakodnevnega sprehajanja za obiskovalce. Sedaj je drugače. Naredila sem izpit za sprehajanje, to pomeni, da sem tukaj resnično skoraj vsak dan, sprehajam pa najmanj eno uro.

Kako izgleda en tak izpit za sprehajalca?

Ni bilo prav enostavno. Izpit ima teoretični in praktični del. Seveda pa tudi precej vaje s psi. Menim, da je ta izpit zelo v redu, kajti pred tem je bilo kar malo kaotično. Preveč ljudi je prihajalo, tudi takšnih, ki psov niso obvladovali in so jim radi uhajali. Zdaj je pomembno, da vsi, ki opravijo izpit vedo, kako pravilno sprehajati, da ne prihaja do nesreč in podobnih dogodkov.

 

Katere so torej bistvene razlike med sprehajanjem psov v ljubljanskem zavetišču pred desetimi leti in sprehajanjem danes?

Zavetišče je sedaj bolj urejeno. Sprehajalci so danes ljudje, ki se spoznajo na pse in imajo določena znanja ali ta znanja pridobijo tu. To je zagotovo najbolj bistvena razlika. Kot sem omenila, je bilo tukaj včasih res kar precej kaotično. Obiskovalci se niso zavedali pomena sprehajanja, sem so prišli, kot bi prišli na izlet v živalski vrt.

Kaj mora vedeti nekdo, ki želi postati sprehajalec v ljubljanskem zavetišču?

Tisti, ki želi sprehajati pse v zavetišču se bo tukaj naučil vsega. A opravljen izpit še ni vse. Pomembno je, da tak človek potem prihaja v zavetišče dokaj redno. Enkrat tedensko, kaj šele enkrat mesečno – to je premalo. Dobro je, da tisti, ki ga zanima sprehajanje v ljubljanskem zavetišču že v naprej ve, da bo imel za sprehajanje nekajkrat tedensko tudi čas. Pa še to bi omenila: minimum sprehajanja enega psa je 30 minut.

 

Zagotovo imate tudi doma pasjega prijatelja. Kako vse skupaj usklajujete?

Res je, doma imam posvojenčka, ki sem ga dobila od pomurskega društva. Sicer pa ni problemov, doma nas je več, tako da za psa skrbijo tudi ostali člani družine. Meni pa medtem ni odveč priti na sprehod v to zavetišče, kjer povprečno preživim dve uri dnevno.

Poleg sprehajanja pa imate v ljubljanskem zavetišču v okviru prostovoljstva še eno pomembno vlogo…

Tako je, preverjam, kako se godi psom, ki so bili oddani iz tega zavetišča. Tega so si v zavetišču, pa tudi v društvu Lajka vedno zelo želeli. Velik problem v tem trenutku se mi zdi ta, da ljudje, ki posvojijo psa iz zavetišča, tega psa predajo naprej in o tem ne seznanijo zavetišča. V tem primeru zavetišče nima več pravice preverjanja živali pri tretji osebi. To je velik problem in srčno upam, da bo na tem področju kdaj prišlo do spremembe.

Kaj dejansko ugotavljate na terenu? Kako se posvojencem godi v novih domovih?

Žal se še vedno zgodi, da psu po posvojitvi iz zavetišča ni vedno nujno lepo. Resnici na ljubo pa je bilo včasih precej slabše in nekaj psov je bilo tudi pripeljanih nazaj v zavetišče, tudi po odloku veterinarske inšpekcije.

Moram pa poudariti, da je osveščenost ljudi v tem času veliko večja, kot je bila nekoč, število odgovornih skrbnikov pa narašča. Zagotovo je veliko k temu pripomogla tudi sama oddaja psov, saj se vodja zavetišča zelo potrudi psom poiskati dobre domove in ni več tega, da se pes odda kamorkoli in komurkoli, samo da odide iz zavetišča.

 

Omenili ste, da se odnos do živali izboljšuje…

… tako je, pri psih in mucah še nekako gre. Ko hodim po terenu se mi zdi največji problem predvsem klavna živina.

Imate med psi v zavetišču kakšnega prav posebnega prijatelja?

Do vsakega psa čutim enako in nimam posebnega ljubljenca. Veliko sem sicer delala s Črtom (pokaže nanj), krasen pes. Zelo sva se "štekala", po domače povedano.

Kaj pa samo zavetišče, kako se je spreminjalo skozi leta?

Bom iskrena, prej je bilo precej pošastno in neurejeno. Danes je drugače… Obdobje, v katerem zavetišče vodi Marko Oman je zagotovo najboljše. Iz vidika sprehajalke bi poleg že navedenih sprememb, omenila tudi podaljšanje urnika za sprehode. To je vsekakor super!

Bi torej lahko zatrdili, da je to zavetišče danes lahko v zgled za ostala slovenska zavetišča?

No, kar se teh koncev tiče, zagotovo.

 

Besedilo: Mitja Čehovin

Foto: Mojca Pušlar

 

Povezane vsebine:

 

Obletnica Zavetišča Ljubljana razkrila nove načrte

Spletna stran Zavetišča Ljubljana

Zavetišče Ljubljana na Facebooku

 

Ne spreglej:

 

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.