Reševanje psov iz zavetišč za vsako ceno? V večji meri vlada mišljenje, da so psi v zavetišču polni bolh in notranjih zajedavcev, zanemarjeni, imajo neprijeten vonj, so nevzgojeni in polni tragičnih izkušenj. V zavetišču neizmerno trpijo in si nadvse želijo oditi od tam. Če ga posvojiš, ti bo hvaležen do konca svojega pasjega življenja, ne glede na pogoje, ki mu jih nudiš. Je to res? Seveda ne.

V zavetišču se znajdejo psi, ki so zaradi neodgovornega ravnanja svojih skrbnikov zapuščeni. Nemalo psov je ob prihodu v zavetišče res zanemarjenih, nevzgojenih, nesocializiranih in s slabimi izkušnjami iz preteklosti. Vendar so že takoj ob sprejemu deležni popolne veterinarske oskrbe. Opravi se klinični pregled, odstrani se notranje in zunanje zajedavce in opravi potrebna cepljenja. Če je potrebno se predpiše zdravljenje. Psi so za vsaj 10 dni nameščeni v karanteno, kjer se jih podrobno opazuje, zdravi in neguje. Pasji boksi so redno čiščeni, razkuženi, zračni in ogrevani. Preden so psi na voljo za posvojitev, se opravi kastracija oz. sterilizacija z namenom preprečevanja neželjenih rojstev pasjih mladičev.

Psi, ki so primerni za posvojitev so torej redno cepljeni, veterinarsko pregledani in oskrbovani. Redno se odpravljajo notranji in zunanji zajedavci, so kastrirani oz. sterilizirani, imajo mikročip in potni list za domače živali. V primeru, da ima pes ugotovljeno kronično bolezen, mora biti posvojitelj o tem predhodno obveščen.

Kaj pa travme in slabe izkušnje, ki jih psi nosijo s seboj?

Vsako zavetišče bi moralo poskrbeti tudi za primerno socializacijo, vzgojo in šolanje svojih varovancev. Po nekaterih zaetiščih v Sloveniji tak program že kar nekaj časa vestno izvjajo.

Od aprila 2011 do decembra 2012 sem bila tudi sama zaposlena v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana, kjer sem se ukvarjala s psi, ki imajo vedenjske težave, so težje vodljivi ali nevarni. Vodila sem program rehabilitacije in prevzgoje psov in program usposabljanja za sprehajalce. S tem sem omogočila psom lažji in hitrejši prehod v novi dom. Psi na srečo niso obremenjeni s svojo preteklostjo, zato je vsak trenutek lahko priložnost za nov začetek. Pravilna socializacija, vzgoja in šolanje ustvarjajo močno vez med psom in vodnikom, spodbudijo željo po sodelovanju in preprečijo izražanje neželjenega vedenja. Vendar pa ne smemo pozabiti, da se psi močno razlikujejo po svojem temeramentu in nagonih. Zato nekateri potrebujejo izkušenega vodnika, nekateri pa so primerni za začetnike ali manj izkušene vodnike.

Mit: Pes iz zavetišča je manj vreden, zato bo zadovoljen z vsakimi življenskimi pogoji

Nemalo ljudi pride v zavetišče z namenom "rešiti ubogo pasje življenje", v resnici pa nimajo pravih pogojev za skrbništvo psa. Pozabljajo, da je pes iz zavetišča enako vreden kot super drag in lep rodovniški pes iz najboljše vzreje. Ravno tako je žival z enakimi potrebami in pravicami, zato potrebuje odgovornega skrbnik. Dobra zavetišča poskrbijo, da gre pes, ki ga oddajo na enako dobre ali na boljše bivalne pogoje in oskrbo. Potencialni posvojitelj mora pred posvojitvijo psa izpolniti vprašalnik in na podlagi podatkov, ki jih navede, lahko oskrbnik potrdi ali zavrne posvojitev. Oskrbnik se pred posvojitvijo tudi pogovori s posvojiteljem  o oskrbi, vzgoji in šolanju psa. Poda tudi nekaj osnovnih navodil in nasvetov za lažji prehod v novi dom.

Mit: Pes ti bo celo življenje hvaležen, če ga boš "rešil" iz zavetišča.

Tako preprosto žal (ali pa na srečo) ne gre. Pomembno vlogo tukaj odigrajo čustva, ki so prisotna v pasjem svetu. Čustva imajo nevrološko podlago, kar pomeni, da se z razvojem in diferenciacijo nevronov razvijajo kompleksna čustva, ki vključujejo povezave med spoznavnim in čutilnim svetom.  Razvoj in diferenciacija nevronov pri psu sta podobna kot pri otroku do dveh let starosti. Pomeni, da so prisotna le primarna čustva, kot so ugodje, neugodje, razburjenje, jeza, strah in veselje. Sekundarna čustva, kot so sram, kes, občutek krivde, hvaležnost, ljubezen, sočutje, estetski užitek, ... pa se pri psih ne razvijejo. Ljudje nemalokrat določeno vedenje psa krivično označijo kot čustvovanje, v resnici pa gre le za izražanje nagonov in komunikacijo kot so npr. miritveni signali.

Ne pozabimo! Posvojitev psa iz zavetišča je plemenito a odgovorno dejanje. Pes ne bo predan svojemu gospodarju samo zato, ker na nekem papirju piše, da je njegov lastnik. Zaupanje, sodelovanje in trdno vez s psom si moramo najprej zaslužiti. Pravilna socializacija, vzgoja in šolanje ustvarjajo močno vez med psom in vodnikom, spodbudijo željo po sodelovanju in preprečijo izražanje neželjenega vedenja.