16.10.2019

Zavetišče za psa ni hiša veselja!

V okviru dobrodelno-ozaveščevalnega projekta Srce za tačke, ki ga letos že tretje leto pripravljamo s podjetjem Lidl Slovenija, v tem mesecu še aktivneje ozaveščamo o odgovornem skrbništvu in pomagamo organizacijam, ki se ukvarjajo z dobrobitjo živali v Sloveniji, prav tako pa domove iščemo brezdomnim psom in mucam.

Mariborsko zavetišče letos obeležuje desetletnico delovanja zavetišča v Avtomobilski ulici na Teznem, kjer je Snaga dejavnost prevzela leta 2012. Zanimalo nas je, kako psi, ki jim začasni dom ponujajo v Zavetišču Maribor, preživljajo svoj čas. Kakšna je običajno njihova pot do trenutka, ko dobijo posvojitelja? Ali drži predsodek, ki ga imajo nekateri ljudje kot češ - psi v zavetišču trpijo in jih je potrebno rešiti? Delo zavetišča nam je predstavil njegov vodja Tomaž Kristanič:

Na začetku bi rad povedal, da je v našem zavetišču za živali dobro poskrbljeno. Imajo streho nad glavo, hrano in vodo, vsakodnevne sprehode, družbo in ljubezen. Po drugi strani pa zavetišče le ni hiša veselja za njih.

Živali, ki pridejo v zavetišče se vedejo zelo različno. Nekateri agresivno, marsikateri plašno, veliko je pa tudi takšnih, ki jim je skorajda vseeno kje so, samo da imajo družbo. Vsekakor za živali prehod v zavetišče predstavlja večji ali manjši stres. Začne se že ob prvem stiku, ko na terenu (kraju najdbe psa) naš oskrbnik prevzame psa. Že takrat je večini psov nelagodno, saj imajo opravka z njim neznanim človekom, nato pa še z neznanim avtomobilom (že v osnovi se marsikateri pes nerad vozi v avtomobilu oz. tega sploh ni vajen).

Po prihodu v zavetišče vsakega psa najprej pregleda veterinar. Ob pregledu se najprej preveri, ali je pes označen. V primeru, da je označen, je le vprašanje časa, kako hitro pridejo lastniki po svojega ljubljenčka in je zadeva rešena. Če pes ni označen, ga označimo mi, hkrati tudi cepimo proti nalezljivim boleznim in tretiramo proti notranjim in zunanjim zajedavcem.


3-letni Dik je bil v Zavetišče Maribor sprejet ob začetku poletja


Nato psa namestimo v karantenski boks, kjer mora biti vsaj deset dni (v primeru kakšne bolezni tudi dlje). V tem času imajo živali stik samo z zaposlenimi v zavetišču, ki se z njimi tudi intenzivno ukvarjajo, tako da prvi strah in nezaupanje do človeka izgubijo relativno hitro. Največ težav in dela predstavljajo predvsem prestrašene živali, saj je le tem težko dopovedati, da nismo nikakršen "bav-bav". S postopki, po načelih pozitivne motivacije, živali prav hitro ugotovijo, da ob prihodu človeka lahko pričakujejo le hrano, cartanje, igranje in sprehod ter se tako zelo hitro "aklimatizirajo" v novo okolje.

Po preteku karantenskega roka, se živali preseli v prostore, kjer so živali, primerne za posvojitev. V teh prostorih se z živalmi ukvarjajo oskrbniki in prostovoljci. Prav tako nam prostovoljci pomagajo pri sprehajanju živali. Tako gre vsak pes vsaj enkrat na dan na daljši sprehod, kjer si pretegne tačke, označi svoj teritorij, se z vodnikom poigra, kaj novega nauči in poveseli. Seveda se vsi zaposleni in prostovoljci trudimo, da nudimo živalim čim lepši čas v tem prehodnem domu.


12-letna Biba na novega skrbnika v zavetišču čaka že od marca


Koliko pa je posamezni živali bivanje pri nas težko, je pa močno odvisno od karakterja živali. Kot sem že namignil, se s psi ukvarjamo na takšne in drugačne načine, da jim je bivanje pri nas čim lažje. V veliki večini se psi prav hitro navadijo na novo domovanje. Nekateri že po nekaj dneh, drugi šele po nekaj tednih, ampak se. Najtežje je večinoma psom, ki so bili v zavetišče predani s strani lastnika. Življenje nam prinese takšne in drugačne tegobe in so tako ljudje, ki predajo psa v zavetišče resnično v takšni stiski, da enostavno ne gre drugače. Vendar se pri takšnih psih, ki niso navajeni sami tavati naokoli, ampak ležati doma na kavču (s svojim lastnikom neprestano ob sebi), pojavljajo največkrat huda žalost, včasih celo tesnobe in depresije.

V takšnih primerih seveda privajanje na novo okolje traja krepko več časa kot pri psih, ki so vajeni samotnega tavanja naokoli. Tako lahko rečem, da je težavno obdobje za pse le ta čas, dokler se ne privadijo na novo okolje, vonjave, zvoke in ljudi. V povprečju to traja med 2 – 10 dni, na srečo le v redkih primerih dlje. Ko se psi enkrat na novo okolje in dnevni ritem povsem privadijo, jim bivanje pri nas ni več tako težko.

To dokazuje tudi dejstvo, da večina psov, ob vrnitvi s sprehoda, prav vleče na povodcu, ker se želijo vrniti nazaj v svoj boks. Tam se počutijo varno, imajo svoj prostor za počitek in svoj mir. Zaradi vsega navedenega lahko rečem, da živalim pri nas ni hudo. To lahko seveda rečem za naše zavetišče in še nekatera druga zavetišča po Sloveniji, čisto druga pesem pa so žal zavetišča v drugih državah, kjer za živali ni dobro poskrbljeno.



Foto: Zavetišče Maribor

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.