Pšenica Kovačič je po izobrazbi sem slikarka, oblikovalka, športna delavka in mačja svetovalka. Ukvarja se z dobrobitjo, dobropočutjem in vedenjem mačk, njena področja zanimanja pa so umske, gibalne ter čustvene sposobnosti mačk in drugih živali.

S prostovoljstvom v živalovarstvenih organizacijah je začela pred 13 leti, ko je v grmovju našla prvega mucka RockLeeja. "Sledil mi je domov, in to kar sedem kilometrov! Od takrat sem aktivna članica v društvih in v upravnem odboru Društva ljubiteljev dihurjev Zverinice, ustanovili pa smo tudi zavod Kosovir za pomoč bolj eksotičnim in prostoživečim živalim. Ta projekt zadnje čase zaradi pomanjkanja časa prepuščam drugim," nam pove Kovačičeva.

Največ je sodelovala z Zavetiščem Ljubljana pri projektu prostoživečih mačk "TNRF - trap, neuter return to field". V tem času je začela skrbeti za več zahtevnejših živali in dala temu prednost. "Predvsem me zanima, kako takšne živali razumeti in jim na primernejši način nuditi kakovostno življenje. Nato sem posvojila invalidnega mačka, začasno oskrbela in nato tudi posvojila tri »dudarje« ter bolno divjo mačko, zadnja, šesta, se je pa k nam priselila kar sama. Prišla je pred moj atrij, pokukala notri in tu kar ostala."

Zahtevnejše živali te največ naučijo, je prepričana Kovačičeva. A ugotavlja, da je tistih pravih, uporabnih in do živali spoštljivih informacij ter nasvetov bilo do zdaj premalo. "Pomoč sem iskala pri inštruktorjih, strokovnjakih in samooklicanih poznavalcih, ki se niso znašli oz. so izhajali le iz svoje ideologije, ne pa iz konkretnega primera. Nekateri nasveti niso bili skladni z moralno-etičnimi načeli, bili so zastareli ali celo škodljivi. O mačkah pa razen razbijanja ljudskih mitov ni bilo nekega globljega znanja. Še vedno so veljale za manj zahtevne živali kot psi in vsak, ki je imel mačko ali bil tudi član društva, je bil že "ekspert".  Sem vesela, da so ljudje, ki jim je mar za dobrobit ter doboropočutje živali in delajo na izobraževanju sebe in ljudstva, ker si iskreno želijo izboljšati pogoje za živali."

Vodite mačjo svetovalnico. Komu pravzaprav svetujete in za kakšne nasvete vas najpogosteje prosijo?

Pravilnejši izraz bi bila svetovalnica za mačje vedenje, a je mačja svetovalnica krajše. Svetujem veterinarjem, veterinarskim tehnikom (veterinam), oskrbnikom (zavetiščem, zavodom in društvom), lastnikom, skrbnikom ter hraniteljem prostoživečih mačk o razumevanju, razlaganju, sodelovanju in sobivanju z mačkami. V delu je program, v sklopu katerega bomo živalskim institucijam predstavili smernice delovanja Fear and Force Free in Cat Friendly. Trenutno smo v začetku in sodelujemo z Veterinarsko fakulteto in njihovo Kliniko za male živali, Šolsko veterinarsko ambulanto, zavetiščem Ljubljana ter zavodom SVSP.

Največ vprašanj prejemam glede iztrebljanja zunaj WC-ja in nesoglasja med mačkami v večmačjih domovih. Večinoma gre za nevednost ali nerodnost lastnikov, saj niso prejeli ali našli pravih informacij za svoj primer. Žal se jih večina ne odloči za trimesečno svetovanje. Namreč, marsikaj je treba spremeniti tudi na sebi, ljudje pa na to niso pripravljeni.

Po nekaterih ocenah v Sloveniji kar 80 % mačk živi na ulicah. Razlogi so vsem dobro znani – neodgovorno skrbništvo, nezadostno število opravljenih sterilizacij in kastracij. Na drugi strani so mačke v domovih, kjer jim dejansko ne manjka čisto nič ...

Z mačjega vidika večini mačk, ki živijo izključno notri, manjka marsikaj, predvsem izražanje naravnih vedenj. Gre pa za kombinacijo neodgovornega lastništva in skrbništva, zastarelih prepričanj ter praks lastnikov in skrbnikov ter brezčutnosti lokalnega prebivalstva. Več poudarka bi moralo biti na zaščiti in zadovoljstvu uličnih ter udomljenih mačk.

Ali lahko prostoživeča mačka na ulici sploh živi srečno ali vsaj normalno življenje?

Tudi prostoživeče mačke so moje področje zanimanja. Normalno življenje za mačko je izražanje naravnih vedenj, kot so razgledovanje, raziskovanje, lov, igra, druženje, ravs in pretep, prehranjevanje, pitje, izločanje, spanje, počivanje in (samo)nega. Stres je sestavni del življenja in na določeno stopnjo negativnega stresa se mačke navadijo ali se samoohranitveno odzovejo. Če imajo zavetje, so sterilizirane oz. kastrirane, imajo skrbnega hranitelja, ki v primeru bolezni ali poškodbe ukrepa, in če je njihova okolica bivanja dovolj varna, so to veliko bolj zadovoljne mačke kot večina (lastniških) mačk, ki imajo izključno notranje in osiromašeno življenje. Mladiči se učijo od mame in kolonije, ki jih opremijo z življenjskimi spretnostmi za bivanje na prostem. Nevarnosti in tveganja seveda so, kot pri vsaki prostoživeči živali. A še vedno smo največja nevarnost mački ljudje – z zlonamernostjo, brezbrižnostjo, nepozornostjo (povožene mačke) ali celo vsiljevanjem svojih načel (iskanje notranjih domov). Najdeni mladički izven kolonije navadno niso mladiči prostoživečk, ampak so zavrženi s strani ljudi. Za mačke v koloniji skrbijo mačje varuške. Občasna izjema so nekastrirani samčki, ki že od svoje spolne zrelosti, ki lahko nastopi že v 4. mesecu, iščejo svoje neveste in novo kolonijo.

Kako bi se morala država lotiti tako perečega problema in tolikšnega števila prostoživečih mačk?

Sterilizacija in kastracija sta zaenkrat najbolj humani metodi kontracepcije in preprečevanja prevelikega števila neželenih živali. Zakonsko bi morali biti obvezni z določenimi izjemami. Dobrih plati S/K je kar precej, npr. da je za državo poseg cenejši kot oskrba večjega števila mačk, tudi kakovost življenja obstoječih mačk je boljša, manj je bolezni in poškodb znotraj mačje kolonije, mačke se tudi držijo svoje lokacije oz. doma. Poleg tega se omili nagon. Mački je namreč zelo težko živeti z neizživetim spolnim nagonom in že s tega stališča je bolj prijazno, da do te neustavljive potrebe sploh ne pride. Obdobje parjenja je za samce tudi zelo nevarno – ne le zaradi prečkanja cest, ampak tudi zaradi pretepov, uplenjenja, nesprejemanja v kolonijo in posledično izgube doma. Sam akt parjenja je za samico zelo boleč, brejosti in kotitve so zelo izčrpavajoče, smrtnost mladičev pa je odvisna od okolja, v katerem odraščajo, a je kar visoka. Zato se pa mačke parijo dvakrat letno in imajo toliko mladičev, da jih tistih nekaj preživi.

Največ mačk sterilizirajo v ljubljanskem zavetišču za živali, približno 700 na leto. Je to po vašem mnenju dovolj ali še vedno premalo?

Glede na preštevilnost neželenih mačk je to premalo, a to ni mišljeno kot kritika zavetišča, ampak je krivo nedelo slabo ozaveščenega, starokopitnega ljudstva.

Brezpogojno ustavljamo sprejem mačk, piše na straneh nekaterih slovenskih zavetišč. Razlog je preobremenjenost zavetišč. Se mucam pri nas sploh obeta kakšna lepša prihodnost?

Zavetišča se zelo trudijo a imajo finančne, administrativne, prostorske, materialne, kadrovske in še kakšne stiske. A prepolna zavetišča niso v dobrobit mačkam, ki so že tam. Preveč mačk na premajhnem prostoru je recept za bolezni telesa in duha. Zato je treba posameznike in člane društev izobraziti, da vsaka mačka ne potrebuje notranjega doma. In ravno z nadaljevanjem takšne prakse udomitve mačk v osiromašenem notranjem prostoru je prihodnost za mačke precej slaba. Mačke so zelo zahtevne živali; če želiš, da so srečne, potrebujejo precej več kot le hrano in vodo, zaprt WC ter en praskalnik.

Hranitelje in lokalne prebivalce bo treba opremiti z znanjem ter elanom, kako primerno skrbeti za kolonijo, da bo stabilna in zdrava. To je projekt, ki presega društva in posameznike; za to je potrebno sodelovanje občin, strokovnjakov, zavetišč in ljudstva. Najprej je potrebno skrajšanje časa bivanja mačk v zavetišču, da torej pridejo v zavetišče le na sterilizacijo oz. kastracijo ter po potrebi po oskrbo oz. da je zavetišče točka za najdene mačke. To bi bilo idealno.

Je plaho muco z ulice sploh mogoče socializirati do te mere, da postane udomačena hišna mačka? Nekateri pravijo, da za "divjo" mačko "udomačevanje" predstavlja stres in da taka mačka v nekem domu nikoli ne bo srečna. Ali to drži?

V Zavetišču Ljubljana sem bila prostovoljka pri projektu prostoživečih mačk. Večino zdravih in divjih smo spustili nazaj v prejšnje okolje. Sama pa sem po spletu okoliščin iz zavetišča v svoj dom vzela ravno eno divjakinjo – Yodi. Ker je imela trihofito, parazite, herpes in calici virus, sem jo morala doma loviti in zdraviti, saj drugače ni šlo. Bilo ji je grozno, jaz pa takrat nisem znala drugače in sem dobivala nasvete samooklicanih strokovnjakov o prisilni socializaciji. Yodi oz. vsaka mačka me je ogromno naučila. Tudi to, da sta lahko odmik in nedotik največji nagradi. K sreči je bila Yodika požerušček, igriva in do muck pogojno družabna, tako da sva po tej poti po zdravstveni rehabilitaciji lahko začeli z vedenjsko. Držala sem se sladkih in kratkih seans – igračka ali priboljšek, nato odmik. Zaradi nje sem preuredila večino stanovanja, saj si dobrin ni hotela deliti in zaradi psa Rema ni želela stopiti na tla. Zdaj ima vse svoje dobrine (spalnico, razgledni stolp, WC, vodo, hrano) le zase, lahko prehaja med sobami po pohištvu, ne da bi ji bilo treba stopiti na tla. Včasih se je držala le na svojem delu stanovanja, zdaj jo je povsod polno. Pod nadzorom gre tudi ven, a ne dlje kot 15 metrov, dom ji pomeni največ. Zelo rada me nadleguje, res je hecna, saj nima prav občutka za nežnost in me ljubkovalno kar močno ugrizne. A ima še vedno odziv na nenadne gibe, zvoke, tudi sama se je ne morem in tudi ne želim vedno dotakniti. Ni in ne bo naročna, razen pri veterinarju.

Močno odsvetujem socializacijo divjih mačk, ki bodo strogo notranje. Žal so tudi v tujini močno prisotne prakse prisilne socializacije divjih (mladih) mačk. Te ne upoštevajo osnov, na primer, da ima mačka izbiro, kontrolo in da ni v konfliktu sama s seboj. Tak primer je, da jo izsiljujemo s hrano in istočasno prisilno rokujemo. Mačke znajo biti v veliki meri samooskrbne, s socializacijo pa jih delamo odvisne od nas. Je pa treba vsak primer obravnavati posamezno v korist mački.

Mačke je treba utopit in potamanit! To je bil predlog občinske svetnice in zdravnice, ki je nedavno odmeval v javnosti. Ne bomo pogrevali dotične izjave te gospe, je pa (žal) to mišljenje velikega dela javnosti, predvsem v ruralnem delu naše države. Kako se vi počutite, ko slišite kaj podobnega? Kaj odgovorite takim ljudem?

Osebno mi je hudo, ker takim ljudem ni pomoči. Žal je pa to 4000 let stara praksa in kakorkoli se to ne bere dobro, je zelo ukoreninjena v ljudeh. Čeprav me žalosti, me ne preseneča, da je še vedno prisotna. Sterilizacija in kastracija sta proti starim načinom precej novi praksi ter ju očitno vsi še niso osvojili.

Nekatere občine so prepovedale hranjenje prostoživečih živali, tudi mačk. Kaj se zgodi z neko mačko, ki je leta in leta vajena, da ji prostovoljci na nek kraj prinašajo hrano, čez noč pa tak muc ostane prepuščen sam sebi. Se preseli drugam, poišče hrano na kak drugačen način?

Mačke se navadijo na prostor, hranitelja in rutino, to je vse, kar imajo, in če jim to vzamemo, ji podremo svet. K sreči so pa mačke tudi zelo prilagodljive in se znajdejo. Zato je pomembno, da prostoživečim mačkam pustimo to divjo plat, saj jih lahko v takih primerih reši. Naj torej same iščejo nov predvidljiv vir hrane in dokaj varno zavetje. Menjava lokacije oz. kolonije ni vedno uspešna.

Med pasjeljubci je razširjeno mišljenje, da so muce precej samozadostna bitja. Ali bi se s tem strinjali?

Da, mačke zagotovo so samozadostne in samooskrbne, kar pa ne pomeni, da niso družabne in da nas nimajo rade. Le določena opravila rade izvajajo same, na primer lov in hranjenje. Pri tem močno odsvetujem hranjenje več mačk na isti točki, tako domačih kot prostoživečih. Hrana naj se razporedi na različna mesta v sobi ali celo po več sobah, zunaj pa razprši po lokaciji. Rada bi še opozorila, da ne združujte mačk s skupnim hranjenjem obroka. Gre za dobrino in samostojno opravilo, zato bližina drugih mačk negativno vpliva na obedovanje. Skupno hranjenje je dovoljeno le s priboljški.

Ko sem pregledoval vsebine na vaši spletni strani, mi je v oči najbolj padel del, ki se dotika ukvarjanja z muco. Kdaj jo denimo lahko božamo in kdaj jo je bolje pustiti pri miru. Zakaj je to tako zelo pomembno?

Mačke so v osnovi bolj občutljive na dotike kot na primer psi. Tudi njihova komunikacija (razen skupnega spanja in družabne igre) ima kratke in nežne dotike. Posnemajmo to po njih. Rokujemo jih premočno, preintenzivno in dolgotrajno. Tu je tudi težava naročnih mačk. Večina ne mara, če nima tal pod nogami ali da se jih obrača na hrbet. To je zanje nemočen položaj in večina mačk je samo vljudnih, ker nas imajo rade, zato ne ukrepajo, a tega ne smemo zamešati s tem, da uživajo v dvigovanju in crkljanju.

Prej ste že omenili notranje bivanje, ki naj bi mačkam pomenilo precej osiromašeno življenje. Med aktivisti in samimi društvi za zaščito živali se sicer pogosto krešejo mnenja - "mačka samo v notranjih prostorih" oz. "mačka tudi zunaj". Nasprotniki življenja muc zunaj to utemeljujejo predvsem s tem, da so take mačke pogosto žrtve prometnih nesreč. Nekatera zavetišča mačk, ki bi živele zunaj, sploh ne oddajajo ...

Dolgoživeča mačka še ne pomeni srečne mačke. Menim, da povprečen lastnik ne razume in ni zmožen zadovoljiti mačjih potreb. Ko spremljam vprašanja in odgovore v raznih skupinah, žal opažam ravno to. Oba načina življenja imata dobre in slabe plati. A z nekaj truda ima lahko mačka oboje, notranje in zunanje radosti. Varnost zunanjega sveta ji lahko omogočimo z zamreženimi okni, balkonom, atrijem, vrtom ali izgradnjo mačjaka. Možno je tudi sprehajanje s povodcem, najem ograjenega poligona, izpust pod nadzorom z nekaj treninga javljanja, odpoklica in razdalje od doma. Mačke se lahko naučijo pasjih veščin, a po mačje. Mačke so zelo preproste, a hkrati zahtevne. Da povzamem: sem za izpust, a le pod nazorom, pod določenimi pogoji in na dovolj varni lokaciji, ne pa prepuščanje lastniške mačke same sebi. Današnji svet ni narejen za mačke.

Besedna zveza "odgovorno skrbništvo" se pogosto omenja v kontekstu sobivanja s psom. Zagotovo pa je odgovoren odnos pomemben tudi pri ostalih živalih, torej tudi mačkah. Kaj vse vključuje odgovorno skrbništvo mačke?

To pomeni, da se poskrbi za izražanje naravnih vedenj oz. nadomestna, mački zadovoljujoča vedenja, varnost in osnovno ter po potrebi zdravstveno oskrbo. Mačke so akrobati in atleti, potrebujejo gibanje ter izzive. Mačke imajo visokointenzivne in kratke aktivnosti. Tu bi rada opozorila, da avtomatsko igranje z mačko do njene onemoglosti (laser ali igranje z njo, medtem ko gledamo TV), torej več kot 10 minut, in neprestane igre niso več del sproščanja, ampak frustracije ali evforije. Večina izključno notranjih mačk ima premalo možnosti, priložnosti in prostora za telovadbo. Varno preživljanje časa v zunanjem svetu je mačja osnovna pravica, ne pa modna kaprica ali obogatitev njenega življenja. To ji pripada.

Sta kot "pes in mačka" rečemo pogosto, ko opisujemo osebi, ki se ves čas kregata. Zdi se mi, kot da ta mit že davno ne drži več. Psi in muce lahko odlično sobivajo. Kakšne so vaše izkušnje? Doma imate namreč šest muc in tri pse ...

V 13 letih, odkar imam mačke, sem imela osem psov. S seboj v svoje stanovanje sem pred leti namreč vzela družinske psičke, ki so se zaradi starosti medtem že poslovile, in nato sem neistočasno zavestno posvojila dva psa s kratko življenjsko dobo. V začetku sem verjetno imela več sreče kot pameti. Družinske psičke so lepo sprejele mucke, ki so prišli kot mladiči ali dudarji. V bistvu je Pia prevzela oskrbo nad dudarji, Kaja pa potem, ko so odraščali. Z dihurji so sobivale. Najzahtevnejši je zdaj Rem, ker sicer obožuje mucke, a ne, kadar sem jaz zraven; takrat jih preganja. Je kar velik stresor zanje, samo nekako so našli načine, da ga upoštevajo ali pa tudi ne. To moramo še omiliti, a je Rem zelo napredoval. Število mačk je že sedem let enako, najtežje pa je bilo združiti 6. mačko Lilo z ostalimi petimi mačkami. Lila je zadovoljna muca, ni pa del ekipe RockLeeja, Hakuja, Lady in Bubija. Yodi in Lila sta bil včasih dobri prijateljici, zdaj se pa samo bolj skupaj zadržujeta. Torej imam kliko štirih mačk in dve solistki, občasni duo. Dobro sobivajo, a vseeno imajo konflikte, ni pa pasivnega in aktivnega ustrahovanja ter posledičnega dolgotrajnejšega slabopočutja. Vsi se ponoskajo, marsikaj počnejo skupaj, kar je dober znak. Zanimivo je, kako se dinamika in dominantno vedenje (opomba: ne dominanca, ampak le pogum in odločnost pri določeni dobrini ali dejavnosti) spremenita, ko smo notri ali zunaj. Mogoče se sliši preprosto in na nek način tudi je, da potrebujejo svoj prostor, dobrine, izbiro in vsaj navidezno kontrolo nad situacijo. To jim poskušam omogočiti po svojih zmožnostih. Povzetek: imamo se dovolj dobro, a pride tudi do nesoglasij. Delamo na tem, da bi se imeli še boljše.

Zanimivosti naše okolice: Imeli smo soseda mucka Einsteina (se je preselil), s katerim so se spoprijateljili in so bili zunaj skupaj. Prav tako radi pozdravijo sosedino Lumpo, ki jo vzorna skrbnica pelje na povodcu ven in skupaj urejata okolico. Bubi išče družbo tudi sosedove Mici. Na hodniku srečajo tudi Šjami in Bihija, pade kak pihek, a ni agresivnega vedenja.

V času prvega vala epidemije ste bili zelo kritični do poročanja nekaterih medijev, ki so pisali o tem, da se je mačka nalezla koronavirusa od svoje lastnice. Nekateri so poročali celo o obratni situaciji - da se je neka oseba nalezla virusa od svoje živali. Kaj po vašem mnenju povzročajo take novice, ki so pospremljene s "škandaloznimi" naslovi?

Taki naslovi delajo ogromno škodo. Zgodilo naj bi se celo, da je nekdo mačko opral z varikino, nisem pa preverila verodostojnosti novice. Covid-19 lahko ljudje prenesemo na mačke, obratno pa ne. Tesnoba in strah nam onemogočata trezno razmišljanje. Beremo selektivno in resnico prikrojimo sebi, svojim zmožnostim razumevanja ter vrednotam. Obdobje s tem virusom je za marsikoga resnično težko in to, kar se dogaja z domačimi ljubljenčki, je samo izraz, kako smo v paniki vodljivi in sebični ter koliko nam je res mar za (svoje) živali. V ljudeh je na plan prišlo nekontrolirano dobro ali slabo.

Ste zagovornica tega, da bi morali o "dobrobiti živali" poučevati že v šolah. Kaj konkretno imate v mislih?

Morali bi učiti o biti živali, njenih potrebah in sobivanju z njimi. Žal nekateri starši ne vedo in ne znajo z živalmi. Premalo se govori o neprimernosti in neetičnosti akvarijev, terarijev ter kletk domačih ljubljenčkov ali nehumanih razmerah rejnih živali. Večina živali, ki jih imajo otroci oz. družine z otroki, so z namenom učenja odgovornosti in skrbi. A žival trpi, nima osnovnih pogojev, ne more izraziti naravnih vedenj in nima veterinarske oskrbe. Pomen imeti ljubljenčka je v osnovi zgrešen – otroci želijo igračo, ne pa živega bitja. Prodaje in lastništva domačih živali verjetno ne bodo prepovedali, zato moramo otroke in starše naučiti, kako zanje skrbeti, da ima žival kakovostno življenje.

Da se usmerim na model dobrobiti, ki se vedno znova spreminja. Včasih smo govorili o odsotnosti neprijetnega, danes že govorimo o prisotnosti prijetnega, a dobrobit je prešla že na dobro počutje (wellbeing). Žal je v Zakonu o zaščiti živali še vedno star model, ki se še vedno izvaja in se ga uči naprej. Je pa že kar uspeh, da s(m)o dosegli, da so živali čuteča bitja. Mogoče je minilo še prekratko obdobje, da bi se opazile pozitivne spremembe te argumentacije.

Podpirate obvezno čipiranje mačk?

Da, obvezno čipiranje, redne klinične preglede, cepljenja in antiparazitiranja. Ogromno mačk ne prejme osnovne ali veterinarske oskrbe, a ko jo, je včasih že prepozno.

Še vedno sodelujete z Zavetiščem Ljubljana?

Z Zavetiščem Ljubljana organiziramo predavanje in delavnico za oskrbnike v zavetiščih, zavodih ter društvih in ponudnike storitev, kot je oskrba mačk, mačji hotel ter salon. Predstavljeno bodo mačkam prijazni pristopi, rokovanje in kako jim skrajšati, olajšati ter izboljšati bivanje v začasnih domovih. Postopno bomo vnesli bolj integrirano oskrbo, da bodo mucki odšli v nove domove ali se vrnili nazaj domov zadovoljni in opremljeni za življenje.

Svojo svetovalnico ste odprli pred kratkim. Kakšni so odzivi in kakšni načrti za naprej?

Odzivi so mešani. Marsikdo misli, da ker se ljubiteljsko ukvarja z mačkami, da je tudi šepetalec, večina pričakuje brezplačne nasvete, drugi spet, da imam čudežno palčko, ki v hipu odčara vse tegobe stran, institucije imajo svoje kurikule in birokratske milne, tako da sta tu potrebni potrpežljivost in vztrajnost. Je pa seveda še nasprotni pol, ki meni, da je ta posel neumnost. Res je, da tako težko, kot je rejnim živalim, ni nobenim drugim, a pri moji dejavnosti gre za nadgradnjo sobivanja. Če bo kdo svojo mačko po osvojitvi novega znanja sprejemal drugače, bo mogoče drugače gledal tudi še na druge živali.

Sem zelo optimistična in verjamem v smotrnost ter pravilnost svojega dela, ker je podkrepljeno s sodobnimi, znanstveno podprtimi smernicami vodilnih strokovnjakov na tem področju.

Plani so maratonski. Od poljudnih do znanstvenih vsebin v obliki publikacij, predavanj in delavnic, kurikula za veterine ter zavetišča, ustanovitev mačjega inštituta, mačjega parka, zadnje postaje za odvečne mačke, mačje umetniške galerije, izdelkov za mačke, projekta za prostoživeče mačke itd. Če se kdo vidi pri soustvarjanju prihodnosti za vse muce, bom vesela sodelavcev z različnih področij. Kajti interdisciplinarnost je tista, ki da napredek in uspeh.


Mitja Čehovin
Foto: Blaž Košak