KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA
Piše: Nevenka Lukić Rojšek- Društvo za dobrobit živali AniMa
O tej problematiki se pri nas zelo malo govori in piše, saj se večini ljudi najbrž niti sanja ne, da je Slovenija članica komisije za kitolov ter da sta dva človeka zaposlena v javni upravi samo zato, da soodločata o kvoti pobijanja najbolj ogroženih vrst, ki jih je človek skoraj iztrebil in z njihovimi populacijami še vedno »upravlja« v znanstvene namene ali gurmanske užitke.
Slovenija je namreč leta 2018 od Japonske prevzela dvoletno predsedovanje mednarodne komisije za kitolov (IWC), zaradi epidemije Covid19 pa se je predsedovanje še podaljšalo. Prihodnje zasedanje IWC bo septembra 2021 in to v Portorožu. Tako smo povezani s kitolovnimi državami, tudi gostimo jih, jim predsedujemo in trošimo davkoplačevalski denar za sodelovanje v odločanju o pobojih največjih živali na Zemlji, medtem ko vpliva na odločitve v praksi nimamo nobenega, pač pa podložno sprejmemo ali potrdimo vse, kar se dogovorijo ali samovoljno odločijo »največji«.
Na srečanju ob prevzemu predsedovanja je IWC sprejela deklaracijo, katere namen ni bil več pretežno urejanje kitolova, kakršen je bil ob ustanovitvi IWC pred več kot 70 leti, temveč predvsem ohranjanje morskega okolja, ki je pomembno za obstoj delfinov in kitov. Vse lepo in prav, o tem se govori in zapisuje na papir že več kot 70 let. A države članice glede omenjene deklaracije niso bile enotne (tako kot nikoli prej niso bile), saj so si Japonska ter skupini afriških in karibskih držav vedno prizadevale za rabo »neogroženih« vrst kitov tudi za komercialne namene, ostale države pa so temu »bolj tiho in z mnogo razumevanja« nasprotovale.
A glej ga zlomka, Japonska se je decembra 2018 umaknila iz IWC in julija 2019 znova začela loviti kite v komercialne namene ter se tako pridružila Islandiji in Norveški, ki nasprotujeta pravilom IWC glede komercialnega kitolova. Japonci so sami ocenili, da so se ščukasti kiti številčno že dovolj okrepili, zato ne potrebujejo več zaščite. Na takšen način so vedno izigravali svetovni moratorij na komercialni kitolov, ki je bil uveden pred 70 leti. Prej so za opravičilo pobojev uporabljali megleni razlog, ki so ga dovoljevala pravila IWC – v znanstvene namene. Tako je vsako leto več sto kitov končalo na krožnikih Japonskih in drugih restavracij. Čeprav priljubljenost uživanja kitovega mesa hitro upada, konzervativci še vedno zagovarjajo tradicijo kitolova in si nabirajo politične točke. Kako nam je to znano – tudi pri nas interesne skupine s podporo vlade podobno manipulirajo pri opravičevanju pobojev mednarodno strogo zaščitenih vrst, volka in medveda.
O kitih, nežnih čutečih velikanih so do sredine 19. stoletja pričale samo zgodbe mornarjev, lovcev na kite. O kitih niso bili poučeni tako kot smo danes, a so dobro vedeli, kaj povezuje družino, zato so začeli harpunirati načrtovano – najprej mladiče, nato samice in nazadnje samce. Tako so vedeli, da noben kit ne bo skušal pobegniti, ker ne bodo zapustili mladičev. Pri prodaji olja, pridobljenega z eno samo kitolovsko odpravo, je lastnik ladje potrojil vsoto, ki jo je vložil in nekateri so si ustvarili neizmerno premoženje. Leta 1864 je norveški mojster lova na tjulnje, Sved Foyn, izpopolnil strahovito eksplozivno harpuno. Izstrelili so jo iz topa in ko se je zasadila v kitovo meso, se je njena konica zvezdasto razprla in sprostila kapsulo z žvepleno kislino, ki je prižgala strelivo. Kit je bil razstreljen. Po drugi svetovni vojni je lov na kite dobil mednarodne razsežnosti in obstoj kitov je bil v resni nevarnosti, saj so prve kitolovke zamenjale plovne tovarne, dovršene predelovalne kitolovke.
V prejšnjih dveh stoletjih so nekateri trgovci z izdelki iz kitov zelo obogateli. Danes pa za nadaljevanje tega morilskega lova ni opravičila, saj je mogoče vse surovine, ki jih pridelajo iz ubitih kitov, nadomestiti z drugimi, pogosto za nižjo ceno. Tak izdelek je na primer rastlinsko olje jojoba, medtem ko glavni razlog, zaradi katerega so pobili največ kitov v preteklosti (uporaba kitove tolšče za gorivo in sorodne izdelke), z najdbo in izkoriščanjem nafte ter v novejšem času z razvojem alternativnih virov energije, ni več relevanten.
Kiti izginjajo. Njihovo število se še vedno zaskrbljujoče manjša. A kitolov ostaja donosen za Rusijo in Japonsko. Rusija s kitolovsko industrijo zapolnjuje vrzel v kemični industriji, na Japonskem pa je kitovo meso del tradicionalne prehrane. Med svetovnima vojnama je bilo vsako leto ubitih 50.000 kitov. Samo leta 1964 so predelovalne kitolovke pomorile 318 grbavcev, 372 sinjih kitov, 19.000 hrbtoplutih kitov, 13.000 zajvalov in 29.000 glavačev. Genocid! V eni sami lovni sezoni so takrat kitolovci na Antarktiki pobili do 37.000 kitov različnih vrst. Leta 1930 je bilo sinjih kitov okoli 300.000, zdaj jih je manj kot 2000. Leta 1940 je bilo 40.000 kitov grbavcev, danes jih je manj kot 2.000. Vse to je bilo storjeno, čeprav je bil lov na ti dve vrsti že prepovedan.
Hrbtoplute kite in glavače še vedno lovijo. Njihovo preživetje je v resnici odvisno od čudeža. Nemogoče je natančno predvideti posledice porušenega ravnotežja v ekologiji oceanov, a dobro vemo, da ima vsaka vrsta svoj razlog za obstanek. Ni znanstvenika na tem svetu, ki bi nasprotoval trditvi, da so kiti izjemno inteligentni, da imajo možgane, katerih kompleksnost je primerljiva z našimi. Sposobni so se sporazumevati z zvoki, torej imajo svoj jezik. Dolgo smo z izgovorom zavračali inteligentnost teh živali, danes pa jim tudi uradno priznavamo vsaj zavest o obstoju – da so čuteča bitja pa ne bi smelo več biti dvomov.
Kiti so v prejšnjem stoletju postajali vse redkejši, lov ni bil več tako donosen. Zato so leta 1946 zastopniki 19 držav ustanovili IWC. Namen organizacije je bil ohraniti zaloge kitov, da bo lov lahko ostal donosen. Dvoumna vloga? Da! Sprejeli so 4 cilje: zavarovati mladiče vseh vrst kitov; omejiti število živalih pobitih »v znanstvene namene«; ustvariti celostne rezervate (razmnoževalna območja) in prepovedati lov na ogrožene vrste.
Sistem in način delovanja IWC sta prevzeta po Varnostnem svetu OZN in sta prav tako NEMOČNA. Zastopniki držav kitolovk v IWC-ju so najpogosteje večinski delničarji kitolovskih podjetij. IWC nima na voljo nobenih sredstev, s katerimi bi prisilila države k spoštovanju svojih odločitev. IWC je pristojna le za dajanje priporočil in nasvetov. Države članice pa ostajajo povsem suverene v svojih odločitvah, saj 5. člen Ustanovne listine določa, da lahko država podpisnica, ki se ne strinja z določenim ukrepom za varstvo ali s količino ulova, vloži ugovor s čemer ukrep in kvota zanjo nista obvezujoča. Če to ni dovolj, lahko država izstopi iz IWC, kot je to storila Japonska pod predsedovanjem Slovenije. Ugovorov in kršitev je bilo toliko, da nihče več ne šteje.
Zadnje kitolovske države (Japonska, Brazilija, Rusija, Peru, Filipini, Norveška, Islandija) uporabljajo najbolj domiselne zvijače za nadaljevanje svojih dejavnosti. Na Filipinih prebivalci do leta 1983 niso nikoli lovili kitov, a so pod pritiskom Japonske začeli pobijati Brydove kite, kar 200 na leto. Prav zato je iz majhne skupine ljudi nastala organizacija Greenpeace, trdno odločenih, da bodo storili vse kar je mogoče za varstvo kitov. Neposredno in nenasilno delujejo na tistih krajih, kjer je bilo ekološko ravnotežje ogroženo. V kakšni nevarnosti so, ko varujejo kite pred usmrtitvami, vemo danes vsi zelo dobro.
Lov na kite se nadaljuje… IWC je simpatična organizacija z lepo domišljenim poslanstvom, ki pa v praksi ne more preprečevati lova na kite. Največ na tem področju še vedno naredijo okoljevarstveniki, aktivisti prostovoljci, medtem ko državni uslužbenci sedijo v raznih neučinkovitih komisijah in dobijo v zameno redno plačilo. Narobe svet. Kdaj ga bomo prav obrnili? IWC bi lahko bila učinkovita le tedaj, ko bi bila njena pravila strogo zavezujoča za vse, ne glede na to, ali je država članica ali ne, in sestavljena izključno iz neodvisnih strokovnjakov, ki jim lov na kite ne bi predstavljal konflikta interesov. Njena najpomembnejša naloga bi morala biti skrb za preživetje (ne životarjenje na robu izumrtja!) kitov v imenu pravic prihodnjih rodov.
Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za dobrobit živali AniMa
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
