04.05.2020

KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

 

Piše: Nevenka Lukić Rojšek- Društvo za dobrobit živali AniMa


Ljudje smo naravi povzročili veliko škode, ne da bi se zavedali kako je s spremembami narave tesno povezan celoten razvoj in nasploh ohranitev človeštva. Za razvite države velja, da so raven razvitosti dosegle v veliki meri s pomočjo krčenja gozdov, pretirano izrabo zemlje, onesnaženjem zraka, vode, povzročanjem globalnega segrevanja in tanjšanja ozonskega plašča. Cena tovrstnega ravnanja je visoka, posledice pa so močno presegle okvire nacionalne države.

 

Pretekle, sedanje in prihodnje generacije bodo vedno eksistenčno odvisne od trajnega delovanja storitev okolja in ohranjanja naravnih virov planeta. Vendar so že danes dosežene oziroma presežene zgornje meje zmogljivosti planeta za oskrbo človeštva z dobrinami in ekosistemskimi storitvami.

 

V preteklosti je prevladovalo antropocentrično prepričanje, ki naravo obravnava kot neomejeno skladišče naravnih virov, namenjeno pretežno za zadovoljevanje človekovih potreb. Prek narave je treba vedno in povsod ščititi človeka. Okolje nima sebi lastne, notranje vrednosti, ni entiteta. S predpostavko, da so naravni viri neomejeni, samočistilne sposobnosti Zemlje pa neskončne, je prevladal industrijski vzorec množične proizvodnje in potrošnje.

 

Antropocentrično razmišljanje ima globoke korenine v vsakdanjem obnašanju ljudi. Odmetavanje smeti, kruto ravnanje z živalmi, in druga dejanja proti naravi so upravičena iz antropocentričnega stališča, saj nadrejenost nedoločno vsebuje podrejene subjekte, katerih dolžnost bi morala biti skrb za človekovo blagostanje, medtem ko človek živi potrošniško življenje. Po antropocentričnem prepričanju človek ni enakovreden del narave, temveč je njegovo mesto višje na lestvici – je gospodar živalstva, rastlinstva in Zemlje nasploh.

 

Danes je vedno bolj v ospredju ekocentrično spoznanje, da varstvo okolja ne more pomeniti samo varstva človeškega življenja pred onesnaževanjem, temveč tudi okolja samega pred človeškimi posegi vanj. V preteklosti se je posvečalo več pozornosti zaščiti človekovega življenja, danes pa se zavedamo odgovornosti za ohranjanje in gospodarjenje z viri, zaščito ekosistemov in biotske raznovrstnosti. V središče zaščite skušamo postaviti naravo. Človeka ni potrebno varovati pred njim samim, varovati je potrebno ekosisteme z neživimi sestavinami vred, biosfero in naravo pred človekom.

 

Ekološka kriza je vsesplošna kriza v kateri se je znašla zahodna civilizacija in celotno človeštvo. Pri ekološki krizi ne gre za krizo narave same po sebi, temveč za krizo človekovih odnosov s fizičnim okoljem. Izraz varstvo okolja pomeni pravzaprav varstvo človekovega okolja, kajti narava sama bo preživela. Narava ni problem, problem je človek in njegov odnos do narave, zato v obdobju globalizacije potrebujemo nov etični kodeks človeštva.

 

Razvoj družbe pa se še vedno meri le z gospodarsko rastjo, kajti še vedno prevladuje mnenje, da večja gospodarska rast vodi k večji razvitosti družbe. Ob tem pa se vedno znova pozablja na negativne posledice gospodarske rasti na okolje. Gospodarske aktivnosti, ki izkoriščajo naravne vire in povzročajo degradacijo okolja, niso v skladu s trajnostnim razvojem. Sedanjega gospodarskega razvoja ne moremo ustaviti, lahko pa ga skušamo prilagoditi tako, da bo manj uničujoč za okolje. Vse gospodarske aktivnosti bi morale prispevati k uveljavitvi trajnostnega razvoja tako, da se pri sprejemanju odločitev upošteva, da bodo le-te ekonomsko učinkovite, družbeno pravične ter okolju prijazne. Izkoriščanje naravnih virov še vedno pomembno prispeva h gospodarskemu razvoju držav, čeprav je jasno, da predstavlja okolje edino pravo bogastvo države, saj vzdržuje naravne funkcije, ki so podlaga gospodarskih dejavnosti.

 

Evropska Unija je bila oblikovana z namenom, da zagotovi varno preskrbo hrane po vsej Evropi. S svojimi velikimi proizvodnimi uspehi je povzročila različne gospodarske in okoljske probleme. Upadanje prosto živečega rastlinstva in živalstva, onesnaževanje in pretirano izkoriščanje vode, kisli dež in pomisleki o varnosti hrane so povzročili veliko zaskrbljenost v EU. V 90. letih 20. stoletja je EU začela izvajati reforme obstoječe kmetijske politike. Toda cilji niso bili zastavljeni visoko, kar lahko pripišemo predvsem močnemu vplivu raznih ekonomskih interesov znotraj EU. Čeprav imajo države še vedno precejšnjo svobodo pri oblikovanju okoljskih sprememb, kar se v Sloveniji dobro izkorišča in se hkrati iz procesov, ki imajo vpliv na okolje, izključuje nevladne organizacije, je v sedanjem svetovnem gospodarstvu manj možnosti, da si posamezna država začrta povsem samosvojo okoljsko usmeritev. Zato sem prepričana, da nas bodo odločitve oblasti in izključevanje javnosti iz vplivov na okolje, zelo drago stali!

 

Danes smo na taki razvojni stopnji, da se morajo nujno uveljaviti etične omejitve boja za obstanek tudi v odnosih do narave. Prehod v trajnostno družbo ni mogoč brez spremembe naše celotne duhovnosti, etike, spremembe lestvice vrednot. Nova etika naj bi bila zasnovana kot etika odgovornosti za naravo, s spoštovanjem do narave, razumnostjo in zmernostjo, vzgojo za odgovornost do narave, do vseh živih bitij. Le okrepljena družbena zavest, da je treba okolje zaščititi, bo omogočala stabilen družbeni razvoj in varnost vseh. Če bo EU uporabila svoje inovacije in iznajdljivost za spreminjanje vzorcev proizvodnje in potrošnje ter znatneje povečala učinkovitost izrabe naravnih virov, bo to dvignilo življenjsko raven evropskih državljanov in okrepilo evropsko gospodarstvo.

 

Posledice izčrpavanja naravnih virov, zmanjševanje biotske raznovrstnosti, globalne spremembe podnebja in številne oblike onesnaževanja okolja so resen izziv za zahodne etične sisteme, kadar je beseda o etičnih odnosih med človeštvom in naravo. Razviti je potrebno pravične, bolj ekološke, kulturne, socialne in duhovne oblike življenja, da sedanjega načina življenja ne bomo podaljševali v prihodnost.

 

Odpirajo se etične dileme in pripravljenost sedanje generacije, da sprejme odgovornost, kdo bo nosil breme ohranjanja možnosti za napredek prihodnjih generacij.

 



Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za dobrobit živali AniMa


Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj