KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Piše: Lina Debeljak - Društvo za zaščito živali Novo mesto

Med prostovoljenjem v živalovarstveni organizaciji se človek sreča z raznimi zgodbami. Seveda tudi zgodbami z lepim koncem, kjer vsi živijo srečno do konca svojih dni. Preden dobijo lep epilog pa so te zgodbe ponavadi težke, žalostne, celo grozljive, včasih tudi za ljudi, predvsem pa za živali, ki so vpletene. 

Trenutno sem pod vplivom ene zgodbe, ki se je v preteklih dneh dobro iztekla, zato jo bom vzela za primer. Konec avgusta smo sprejeli pod svoje okrilje muco, ki so se ji lastniki odpovedali. Na kratko se je zgodilo takole ... 

Gospa je v bližini svojega doma opazila izgubljeno muco. Spomnila se je, da je točno tako muco videla že dan prej v objavi na Facebooku, kjer je stopila v stik z lastniki in jih pozvala naj pridejo po muco, pa ni prišel nihče. V tem času je muco že nekaj poškodovalo, zato jo je najditeljica odpeljala v veterinarsko ambulanto, tudi o tem je obvestila lastnike. Tudi potem niso prišli ponjo, temveč so predlagali usmrtitev - zdraviti jo oz. plačati zdravljenja (niti evtanazije, konec koncev) niso hoteli. Muca je bila sicer res v nevarnosti, saj je imela grd inficiran odprti zlom tačke, kar bi lahko vodilo v pogin zaradi sepse. Ni pa bila neozdravljivo bolna, da bi bila smiselna usmrtitev, zato smo podali prijavo na veterinarsko inšpekcijo za namerno zapustitev živali.

Muca je ostala nekaj časa v hospitalu ambulante, tačko je bilo potrebno amputirati, manjši zlom na drugi tački se je zacelil brez posega. Kljub slabemu stanju na začetku, se je lepo postavila na tačke, čeprav samo na tri, in je zdaj lepa, zdrava muca. Samo še nov, ljubeč dom ji moramo poiskati. Ampak to ni bistvo, ki sem ga hotela tukaj poudariti. 

Bistvo je v tem, da je bila zoper neodgovorne lastnike podana prijava. In to uspešna. Zahvaljujoč inšpektorici, ki je odlično opravila svoje delo, je zgodba dobila epilog: lastniki so priznali krivdo, se pokesali - da se tako izrazim - in plačali račun za veterinarske storitve. 

Velikokrat, pravzaprav največkrat, kadar to opcijo predlagamo, opazimo, da ljudje ne želijo prijavljati mučenja živali na inšpektorat. Razlogi za to so različni, ne želijo se zameriti ljudem, nočejo medsosedskih sporov, bojijo se grdih pogledov, pa saj inšpekcija tako ali tako ne bo nič naredila. Ali ste vedeli, da je velik del prijav, ki so podane na veterinarsko inšpekcijo, pravzaprav plod "medsosedske žlehtnobe", ker je tako najbolj enostavno soseda porinit v drek? Prav zanimivo, da so pa prav dobri medsosedski odnosi pogosto izgovor za ne prijavljanje. 

Vse te dvome sicer razumem. Ne morem pa reči, da se z njimi strinjam. Razumem, da nihče noče živeti v stalnem konfliktu s sosedi, ni pa to opravičilo, da ne ukrepamo, ko bi morali. Ne moremo pričakovati, da se bo situacija sama od sebe uredila, če sami nočemo narediti nič v tej smeri. Ne pozabimo na dejstvo, da so prijave lahko anonimne. Tudi če se v prijavi podpišemo z imenom in priimkom, inšpektor nikoli ne bo izdal nikomur naših podatkov, saj ga k zaupnosti zavezuje zakon. Zato so vse skrbi odveč, nihče nas ne bo postrani gledal zaradi prijave - pa tudi če bi, je to njihov problem. Konec koncev je življenje živega bitja več vredno od prepira s sosedi, če bi se ta res zgodil.

Glede učinkovitosti inšpekcije pa pravzaprav v večini primerov težko sodimo. Velikokrat namreč ne poznamo vseh okoliščin niti ne poznamo vzrokov, zakaj se je inšpekcijski postopek zaključil brez izrečenih ukrepov, ali zakaj se mogoče sploh ni začel. Velikokrat so podane prijave nepopolne, prijavitelj v njej sploh ne vključi vseh podatkov, zato postopka inšpekcija sploh ne more začeti. Ali pa na samem mestu ne najdejo dovolj dokazov, na podlagi katerih bi lahko ukrepali. Na žalost je tudi naša zakonodaja preveč ohlapna in organi nimajo pravne podlage za kaznovanje kršiteljev. In nenazadnje, se prav gotovo kdaj zgodi tudi človeška napaka in kak inšpektor kdaj zavedno ali pa nezavedno ukrepa narobe ali sploh ne ukrepa. Vse to so okoliščine, ki vplivajo na končni izid, nikakor pa ne bi smele vplivati na našo odločitev, ali bomo mučenje živali prijavili ali ne. Prijava kaznivega dejanja (kar mučenje živali gotovo je) je naša dolžnost. Kaj se bo dogajalo naprej, ni nujno v naši domeni, je pa prav, da naredimo prvi korak. S povečanim številom prijav bo tudi problematiko lažje ovrednotiti, po domače - tistim na vodilnih položajih bo lažje dopovedati, kako širok je v resnici problem neprimernega ravnanja z živalmi pri nas.  To bo tudi prvi korak za nadaljnje spremembe v zakonodaji, za zaostrovanje kaznovanja kršitev in posledično za spremembe v družbi. In ne nazadnje, v kolikor utemeljeno sumite na človeško napako v inšpekcijskem postopku in imate za to kakšen oprijemljiv dokaz, seveda lahko tudi to prijavite njihovim nadrejenim.

Skratka, naj bo zgodba "naše" Muce Mace zgodba navdiha za vse tiste, ki ste opazili, opažate ali opazujete mučenje, zanemarjanje in drugo neprimerno ravnanje z živalmi. Ne bojte se povedati, kje vas čevelj žuli, ne bojte se stopiti jim v bran, ne bojte se posoditi jim svoj glas. Spremembe v svetu se začnejo pri meni, pri vas, pri nas.



Fotografija: Tritačka Maca, katere zgodba se je srečno razpletla (vir: osebnh arhiv DZZŽNM)

Lina Debeljak - Društvo za zaščito živali Novo mesto
Foto: DZZŽ Novo mesto

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.