07.10.2019

KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

 

Piše: Nevenka Lukić Rojšek- Društvo za dobrobit živali AniMa


Pogosto slišimo in preberemo, da je šakal tujerodna vrsta. A to ne drži, saj je zlati ali navadni šakal domorodna vrsta, ki že od nekdaj živi v Evropi, zlasti v vseh mediteranskih državah. Šakalov je pri nas sicer precej manj kot drugje po Balkanu, lokalne gostote pa so desetkrat manjše kot v Srbiji ali na Hrvaškem. Pot v notranjost Evrope smo šakalom omogočili ljudje, predvsem s pretiranim iztrebljanjem volkov, spreminjanjem naravne krajine in klime.



Zaradi vojn na področju Hrvaške ter Bosne in Hercegovine se je število šakalov pri nas povečalo in jih sedaj redno opažamo tudi na Ljubljanskem barju. Šakal je postal razmeroma pogosta vrsta na Primorskem in v širši okolici Krasa, populacija pa se vzpostavlja tudi vzdolž meje s Hrvaško in Madžarsko.

V Sloveniji naj bi živelo od 50 do 60 šakaljih družin, skupaj od 200 do 300 šakalov. A tudi po dveletnem opazovanju šakalov nihče ne zna podati natančnejše ocene o številu šakalov v Sloveniji, saj DNK-analiza ni bila izvedena. Pri nas še vedno ni dovolj znanja o vlogi zlatega šakala v ekosistemu, njegovemu vplivu na druge vrste, populacijski dinamiki, prostorskem vedenju, razmnoževalni sposobnosti in razširjenosti zanj optimalnega okolja.

Po direktivi EU o habitatih moramo šakala obravnavati kot domačo vrsto, kar pomeni, da je in ostaja del ekosistema slovenskega območja. V Sloveniji okvir za uravnavanje populacije zavarovanih vrst dajeta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanju prostoživečih živalskih vrst, ki v našo zakonodajo prenašata evropsko direktivo o habitatih.

Z uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je šakal v Sloveniji uvrščen med zavarovane vrste, zato je možno v njegovo populacijo posegati le izjemoma in pod posebnimi pogoji. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) RS je na predlog Lovske zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije izvedlo spremembo statusa šakala iz zaščitene v lovno vrsto, kljub temu da študija vpliva šakala na ekosistem v Sloveniji ni bila nikoli izvedena. Argument MKGP za uvrstitev šakala med divjadi so bile njegove prehranjevalne navade oz. povzročena škoda, saj naj bi "v nam sosednjih državah zaradi plenjenja te živali nastajalo vse več škode pri domačih živalih, predvsem jagnjetih, obstajajo pa tudi poročila o njenem intenzivnem plenjenju nekaterih avtohtonih prostoživečih živali …" V nam sosednjih državah?

 

A izkušnje iz tujine (Madžarska, Srbija, Romunija, Hrvaška, Bolgarija) kažejo, da lov ni učinkovit ukrep za upravljanje populacije šakala; raziskave iz Afrike so pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo svoje razmnoževanje. Šakali zaradi specifik svojega prehranjevanja (večinoma glodavci in mrhovina) ne vplivajo na zmanjšanje števila lovnih divjadi. Šakal je popolnoma zaščitena vrsta v Albaniji, Italiji, Nemčiji, Poljski in v Švici. V Avstriji in Turčiji velja osnovni režim zaščite, odvisno od regije.

Zaradi škod, ki naj bi jih storili šakali se je zakoreninilo mnenje, da so šakali povzročitelji škode tako na domačih živalih kot na gojenih vrstah prostoživečih živali. Pogosto se izvajajo intenzivni programi odstrela, s katerim se skuša zmanjšati število šakalov in njegove negativne učinke na populacijo plena. Vlogo šakalov v ekosistemskih storitvah pa se nenehno zapostavlja.

Raziskovalci Univerze v Beogradu so enajst let proučevali vpliv šakala na divjad in pomen za lokalno prebivalstvo. Na podlagi analize prehranjevalnih navad in dinamike odstrela treh vrst divjadi (srna, divji prašič in zajec) so ugotovili, da močan porast številnosti šakala ni imel zaznavnega vpliva na druge vrste divjadi.

Sestava, način in strategija prehrane so ključni dejavniki, ki lahko pojasnijo naraščanje števila šakalov in širjenja populacij. V enajstih letih so zbrali želodce 761 odstreljenih in povoženih šakalov ter na osnovi vsebine želodcev analizirali njihovo prehrano.

Ugotovili so, da so bile voluharice v prehrani šakala najpogostejše. Prevladovale so tudi vrste majhnih sesalcev, ki naseljujejo odprte habitate, predvsem obdelovalne površine. Odrasel šakal na leto ulovi povprečno 1.449 glodavcev, medtem ko celotna populacija izlovi 21,7 milijona glodavcev velikosti poljskih voluharic. Šakali lahko popolnoma odstranijo glodavce iz 816,7 km2 obdelovalnih površin.

Analiza prehrane šakalov na območju Srbije je pokazala, da sta drobnica in perutnina v prehrano šakalov vključeni predvsem kot klavniški odpadki. Divji prašič, srnjad in zajec so bili vključeni v prehrano šakalov kot ostanki odstreljenih živali. Gojene vrste divjadi so v prehrani šakala zastopane v zelo majhnih količinah. Z ostanki teh živali se šakali prehranjujejo največ na področjih z visoko intenzivnostjo lova in kjer so ostanki po predelavi odstreljenih in odrtih osebkov divjadi neustrezno skladiščeni. Mrhovina je najlažje dostopna hrana za šakala, saj fizično niso tako močni za lov kot volkovi ali psi. V poletnem času se šakali prehranjujejo tudi s hrano rastlinskega izvora – travo in sadjem.

V enajstletni raziskavi v Srbiji, rezultati katere so skladni z rezultati študij iz Madžarske, Bolgarije in Hrvaške se je pokazalo, da je plenilski pritisk šakala na populacije gojenih divjih vrst zanemarljiv. Kljub povečanju populacije šakala, se populacije gojenih lovskih divjadi niso zmanjšale. V istem obdobju je uradni odstrel srnjadi in divjega prašiča celo rastel. Zato teze o velikem plenilskem pritisku šakala ni mogoče sprejeti, ker bi v tem primeru morala populacija plena oziroma lovske divjadi upasti – kar pa se v praksi ne dogaja.

Iz vsega navedenega lahko sklepamo, da država uvršča šakala med divjad in pripravlja letni načrt upravljanja s populacijo šakala (ki naj bi začel veljati s 1. januarjem 2020) le na osnovi pritiskov lovcev, katerim s tem omogočijo dodaten lovski plen; zanemarja pa se pozitiven vpliv šakalov na ekosistem in dejstvo, da doslej še ni bilo zabeleženega napada šakala na človeka.

Za konec lahko dodamo še podatek, da je v letu 2018 letni znesek škod zaradi šakala (19.700 evrov) manjši od zneska škod zaradi kosa in velikega detla.

Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za dobrobit živali AniMa


Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj