20.05.2018

Levica: Za mučitelje živali višje zaporne kazni!

Prvo nedeljo v juniju se bomo Slovenci odpravili na volišča. O nas in prihodnosti države bomo odločali na parlamentarnih volitvah, že nekaj tednov pa se v različnih medijih informiramo o kandidatih, političnih strankah ... in spoznavamo njihove programe. Kljub temu, da ima Slovenija veliko odprtih vprašanj, pa tudi konkretnih težav na področju zaščite živali, o tem pravzaprav nihče ne pove kaj dosti. Zato smo se v uredništvu našega portala odločili, da na politične stranke naslovimo zelo konkretna vprašanja, ki se dotikajo zaščite živali, dela zavetišč, zakonodaje, mučenja živali … Vprašanja smo sestavili v sodelovanju z društvi za zaščito živali in drugimi aktivisti na področju zaščite živali.

 

Za kaj si bodo prizadevali, v kolikor bodo vstopili v parlament? Kaj bi morale biti prioritete naslednje vlade, kako visoko kazen si zaslužijo mučitelji živali, zakaj so živali v Sloveniji še vedno trenirane kot "stvari", in kako je mogoče, da so zneski stroškov za "enako" žival za popolnoma isto storitev v različnih zavetiščih za zapuščene živali tako zelo različni? To je le nekaj vprašanj, katerih odgovore najdete v nadaljevanju. Odgovore bomo skrbno shranili in se nanje spomnili tudi v prihodnje, ko bo beseda v Državnem zboru naletela na področje zaščite živali, zagotovo pa ob sprejemanju novega Zakona o zaščiti živali. Vajeni smo sicer, da pred volitvami redno dobivamo zelo splošne, všečne in populistične odgovore ter obljube, ki so že v istem dnevu pozabljene, zato smo tokrat zastavili vprašanja, na katera smo prosili zelo konkretne odgovore. Vsi kandidati so dobili enaka vprašanja, vsi so imeli na voljo 13 dni za pripravo odgovorov. Na našem portalu bomo vsak dan objavili odgovore posamezne politične stranke, do sedaj objavljeni so na tvoljo tukaj.

 

Vprašanja smo na uradne naslove strank, ki imajo po javnomnenjskih raziskavah več kot 1 % podpore naslovili že 3. maja. Kljub večkratnim prošnjam in pozivom, nekatere stranke na naša vprašanja niso odgovorile. Morda so obveznosti in udeležbe v raznih šovih, kjer se pleše, poje, govori o ceni toaletnega papirja ipd … zahtevale preveč časa. V vsakem primeru je prav, da veste, da odgovorov na naša vprašanja niso poslali iz naslednjih strank: Stranka Alenke Bratušek, Združena Levica in Dobra Država. Najbolj presenetljivo pa je, da odgovorov niso poslali niti iz Stranke modernega centra (SMC), katere predsednik Miro Cerar je vlado vodil zadnja 4 leta. Na deset vprašanj ni odgovoril niti Bojan Požar iz Liste novinarja Bojana Požarja. Namesto tega nam je poslal celoten program liste in prepisal stavek iz člena tega programa.

 

Pozorno preberite odgovore v nadaljevanju in tiste, ki smo jih že in jih še bomo objavili (KLIK), delite jih tudi med ostale ljubitelje živali – prepričani smo, da boste marsikomu pomagali pri odločitvi, kdo je (ni) tisti pravi, ki bo krojil (med drugim) tudi usodo živali v naši državi v prihodnjih letih.

 

 

LEVICA

 

1. Verjetno veste, da ima Slovenija v letu 2018 enega bolj zastarelih Zakonov o zaščiti živali, vse sosednje države so medtem že odpravile evtanazije zdravih živali v zavetiščih, prepovedale so priklepanje psov na verige, zaostrile kazni na mučitelje živali ipd ... Zakaj po vašem videnju, živali v Sloveniji še vedno nimajo večjih pravic? Kaj bi bilo v trenutno veljavnem Zakonu o zaščiti živali  potrebno takoj popraviti / spremeniti / dodati, da bi bil dosežen največji učinek na dobrobit živali, pri čemer nimamo v mislih samo hišnih ljubljenčkov? 

 

Na področju zaščite živali in skrbi za njihovo dobrobit imamo v Sloveniji kar nekaj težav. Zato smo v Levici v tem mandatu predlagali rešitve za najbolj pereče probleme in pri tem tudi bili delno uspešni. S spremembami Kazenskega zakonika smo predlagali bolj jasno opredelitev kaznivega dejanja mučenja živali, višje kazni za mučitelje ter spremembo varstvenih ukrepov, ki bi odpravili opredelitev živali kot predmet ter zagotovili ustrezno zaščito živali, zoper katere je strojeno kaznivo dejanje. Kljub temu, da je predlog podpisala več kot ustavna večina poslank in poslancev, je bila na koncu sprejeta le delna (a kljub temu pozitivna) rešitev. Kot kaznivo dejanje je sedaj opredeljeno tudi prirejanje bojev med živalmi, organizacija stav ter vzreja in šolanje v ta namen. V Levici se bomo v naslednjem mandatu zavzeli za celovito rešitev tega področja.

Zavzeli se bomo za etično ravnanje z živalmi, dosledno zasledovanje njihovih dobrobiti in izogibanje njihovemu nepotrebnemu trpljenju. Prizadevali si bomo za sodobno zakonodajo, ki bo vse živali obravnavala kot čuteča bitja in ki bo zagotovila ustrezno sankcioniranje vseh oblik mučenja živali (borbe živali, neprimerna vzreja živali, neprimerni bivanjski prostori in razmere, selektivno parjenje ter vsa druga ravnanja, ki živalim povzročajo trpljenje). Država mora poslati jasno sporočilo, da je mučenje živali zavržno in nedopustno ravnanje, ki bo ostro sankcionirano. Med ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev dobrobiti živali, spadajo tudi: prepoved baterijske reje živali, prepoved uporabe živali v cirkusih, regulacija prevozov živali ter okrepitev inšpekcijskih in nadzornih služb.


2. Kaj menite o tem, da je pri nas pravno žival definirana kot stvar in ne kot čuteče bitje?

 

Opredelitev živali kot čutečih bitij je nujna. To smo že predlagali s spremembami Kazenskega zakonika, a pri tem nismo bili deležni zadostne podpore. Spremembe, ki opredeljujejo živali kot čuteča bitja, bomo predlagali tudi v naslednjem mandatu.

 

3. Veliko mučiteljev živali v Sloveniji ostane nekaznovanih, nekateri dobijo denarno globo. Konkretno: Kakšna je po vašem mnenju primerna kazen za nekoga, ki denimo zanemari psa do te mere, da ga izsesajo klopi do smrti?

 

V Sloveniji je sankcioniranja mučiteljev živali neustrezno urejeno. Ravno zaradi tega smo predlagali spremembe zakonodaje, ki bi zagotovile ustrezno sankcioniranje zavržnih dejanj in delovale odvračilno. S spremembami smo predlagali štiri nove varnostne ukrepe (odvzem živali, prepoved posredovanja živali, prepoved stikov z odvzeto živaljo ter prepoved lastništva živali) kot samo zvišanje predpisanih kazni in sicer: za surovo ravnanje ali spolno zlorabo kazen zapora do treh let in denarno kazen, za organizacijo borb živali ali stav zaporno kazen od šestih mesecev do petih let in denarno kazen, za udeležbo na borbah živali zaporno kazen do enega leta in denarno kazen, za nehumano ravnanje skrbnikov živali zaporno kazen do treh let in denarno kazen ter za prepovedano selektivno vzrejo živali zaporno kazen do pet let in denarno kazen.


4. Zakaj imamo v Sloveniji 15 let po uvedbi zakona o obveznem čipiranju psov še vedno polna zavetišča neoznačenih psov? Kaj imate namen storiti, da se to v najkrajšem možnem času spremeni? 

 

Po veljavni zakonodaji morajo biti vsi mladiči čipirani in registrirani že pred odhodom iz legla, zato je takšno stanje res nerazumljivo. Eden izmed razlogov je nelagalna trgovina z mladiči iz t.i. farm psov iz tujine, kjer se pasemski pse vzreja v nemogočih razmerah in nato tihotapi v Slovenijo ter ostale države Evropske unije. Čeprav gre za prepovedano trgovino, je nadzor državnih organov nad takšno prodajo psov zanemarljiv, zato trgovina cveti. Kupci se največkrat ne zavedajo ozadja vzreje takšnih psov. Prav tako se ne zavedajo, da bi morali biti psi, ki jih kupujejo, že ustrezno cepljeni in čipirani. Če se ti psi izgubijo, ali pa jih lastniki preprosto zavržejo, ko ugotovijo, da se z njimi ne morejo ukvarjati, iskanje lastnika ni mogoče in končajo v zavetiščih. Naš odgovor na to je poostren nadzor, ki ga nameravamo doseči s povečanjem kadrovskih in finančnih virov za pristojne inšpekcijske službe.


5. Kaj menite o organiziranosti zavetišč za zapuščene živali, ki so večinoma gospodarske družbe, katere pri delovanju pogosto zasledujejo dobiček?

 

V Levici menimo, da bi morala biti zavetišča organizirana kot javna podjetja v lasti lokalnih skupnosti, celotna dejavnost pa bi se morala izvajati neprofitno. Zagotavljanje zavetišč je v javnem interesu in se po trenutno veljavnem Zakonu o zaščiti živali že izvršuje kot javna služb. Problem pa je, ker Zakon o javnih gospodarskih službah omogoča "outosourcanje" dejavnosti, ki se izvajajo v javnem interesu na zasebne družbe, katerih glavni interes je kovanje dobičkov. Ti se kujejo z zniževanjem stroškov in napihovanj cen storitev. V zavetiščih to pomeni pritiske na plače zaposlenih, varčevanje pri opremi, hrani za živali itd. Po eni strani se to pozna na slabši kvaliteti oskrbe zapuščenih živali, ki v takšnih zavetišč postanejo zgolj blago/surovina, s katero se zasleduje cilj maksimizacije dobička. Na drugi strani pa se to pozna v visokih cenah oskrbe zapuščenih živali v nekaterih zasebnih zavetiščih, ki so na koncu naprtene lokalni skupnosti. V Levici  nismo naklonjeni takšni obliki izvajanja javnih gospodarskih služb, pa naj si bo to v zdravstvu, šolstvu, veterinarstvu ali kjerkoli drugje. Izvajanje javnih služb preko koncesij je lahko samo začasno, dokler država ali lokalna skupnost ne vzpostavita lastnih kapacitet za izvajanje te službe.

 

6. Kaj menite o storitvah zavetišč za zapuščene živali, o cenah teh storitev in o vlogi lokalnih skupnosti s tem v zvezi? Primer: Davkoplačevalci plačamo enemu od zavetišč približno 315 evrov, drugemu pa kar 606 evrov za popolnoma enako storitev - za oskrbo enako težkega psa v enem mesecu, vključno z obvezno sterilizacijo. Kakšen je vaš komentar na te cene zavetiških storitev in na razlike med temi cenami? Zakaj po vaše prihaja do takih odstopanj? Bi se vam zdelo smiselno cene teh storitev poenotiti na ravni države? 

 

Da. Takšna odstopanja v cenah niso sprejemljiva. Ogromna odstopanja v cenah nastajajo, ker nekatera zavetišča ne delujejo v javnem interesu oskrbe zapuščenih živali, ampak v zasebnem interesu kovanja dobičkov. V Levici zato predlagamo, da bi bila vsa zavetišča organizirana kot javna podjetja v lasti lokalnih skupnosti, ki bi svojo dejavnosti izvajale neprofitno. Tako bi bile cene oskrbe živali bistveno nižje. Smiselna bi bila tudi izdaja posebnega pravilnika o določanju cen oskrbe živali v zavetiščih na ravni države, ki bi upošteval tudi specifike manjših zavetišč.

 

7. Na kakšen način bi uredili financiranje zavetišč za zapuščene živali? Novela zakona namreč predvideva doživljenjsko oskrbo zapuščenih živali - razen od lokalne skupnosti plačanih prvih 45 dni - v breme imetnika zavetišča. 

 

V primeru, da bi bila zavetišča za zapuščene živali organizrana kot javna podjetja, razprava o tem sploh ne bi bila potrebna. Samo financiranje osrkbe je del širše razprave o financiranju občin, kjer smo v Levici že ves čas na stališču, da je treba narediti natančen pregled obveznih nalog občin, za katere mora biti zagotovljeno ustrezno financiranje v okviru Zakona o financiranju občin. Sicer pa je razprava o financiranju oskrbe za zapuščene živali, ki se je razvila ob zadnjem predlogu novele Zakona o zaščiti živali, posledica tega, da je veliko zavetišč v zasebni lasti. Trenutno stanje, v katerem lahko zavetišča usmrtijo zdrave živali po izteku 30 dni oskrbe, kolikor znaša čas financiranja oskrbe s strani občin, je za nas v Levici nesprejemljivo.


8. Se vam zdi, da je nadzor nad izvajanjem zakonodaje v zvezi z zaščito in dobrobitjo živali s strani veterinarske inšpekcije zadosten? 


Inšpekcijske službe, ki so zadolžene za izvajanje nadzora v zvezi z zaščito in dobrobitjo živali, so kadrovsko in finančno podhranjene. Pogosta poročila o zanemarjanju živali v nekaterih zavetiščih in nerazumne razlike v cenah enakih storitev med različnimi zavetišči kažejo na to, da je inšpekcijskega nadzora premalo in da je ta neučinkovit.  Ker želimo stanje izboljšati, je ena izmed prioritet našega programa za volitve v Državni zbor 2018 tudi "Zagotavljanje ustreznih finančnih in kadrovskih virov nadzornim organom, ki skrbijo za izvajanje zakonov in predpisov s področja zaščite živali."


9. Poznate primer ene od območnih inšpekcij, ki se že leta ne odziva na prijave, ne odgovarja prijavitelju, niti zainteresirani javnosti? Zakaj po vašem mnenju tak inšpektor še vedno sedi na svojem delovnem mestu?


S konkretnim primerom nismo seznanjeni in ga zato ne moremo komentirati. Vsekakor bi bilo v takšnih primerih potrebno odrediti notranji nadzor. Sicer pa je treba inšpekcijskim službam zagotoviti zadostna kadrovska in finančna sredstva za njihovo delovanje.


10. Ali bi podprli zakon, ki bi v klavnice uvedel obvezne kamere za preprečevanje zlorabljanja in mučenja živali pred smrtjo? 

 

Ne. Videonadzor na delovnem mestu predstavlja hud poseg v zasebnost delavk in delavcev. Takšen nadzor je dovoljen samo v izjemnih primerih, ko je to nujno za varnost ljudi oz. premoženja (npr. na bančnih okencih). V nasprotnem primeru se videonazor hitro lahko zlorabi za nadzor nad zaposlenimi, “preventivno delovanje z namenom preprečevanja zlorab” pa postane priročen izgovor za uvedbo nadzora na kateremkoli delovnem mestu. Zlorabe in mučenje živali v klavnicah je potrebno preprečevati s pogostimi, rednimi in nenapovedanimi inšpekcijami.

 

Odgovore ostalih kandidatov na enaka vprašanja bomo na portalu Pes moj prijatelj objavili v naslednjih dneh. Do sedaj objavljeni odgovori so na voljo tukaj.

 

Foto: montaža Pixabay (pes) in uradna spletna stran Levice

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.