Članica Društva za zaščito živali Pomurja tokrat na treh resničnih primerih opisuje, kakšne so posledice neodgovornega posvajanja. "Preden posvojimo psa, moramo pomisliti nase. Prvi pogoj je, da si psa želimo, še več: vsa družina si ga mora želeti ali se vsaj strinjati. Potem je potrebno preveriti, ali imamo primerne pogoje: prostor, finančna sredstva in predvsem voljo in čas. In šele, ko smo odkljukali vse to, pride na vrsto pes. Kakšen je primeren za nas in za kakšnega smo primerni mi? Kakšne so naše navade, kakšne posebne "zahteve"? Imamo živce za mladega psa? Imamo voljo in čas in tudi kondicijo za športnega psa?" navaja Ana M. Žnidarič in nadaljuje:

Naj vam predstavim tri klasične primere s terena, kako pride do tega, da postane pes zanemarjen, celo mučen. Do takšnih primerov pride, ker se ljudje niso dovolj pripravili na življenje s psom.

1. "Pes je zato, da čuva hišo"

Na podeželju klasičen primer. V Pomurju se vedno znova srečujemo s psi na verigah in v boksih. Gre za primere, ko so psi priklenjeni in zaprti neprestano, dan in noč, vsak dan v tednu, vsak dan v letu, vse svoje življenje, od treh mescev naprej, ko je prišel pes k hiši in do njegove pogosto prerane smrti. Takšno bivanje je pogosto splošno sprejeto, odobravano, neproblematično in to je rak rana za dostojno življenje veliko psov iz podeželja.

Zelo močno se mi je v spomin vtisnil pes Riki, ki je bil neprestano zaprti v boksu. Živel je pri starejši ženski, ki je živela sama in ga je dobila, da bo imela družbo in da jo bo čuval. Dobila je mladička, ki je bil zelo razigran in živahen. Pes je rastel in postajal vse večji in težji, živahen pa nič manj. Tako je enkrat v igri skočil na starejšo žensko, ki je padla. Od takrat naprej je bil pes zaprt v boksu, velikem par kvadratnih metrov, okoli njega pa veliko, ograjeno dvorišče. Vodo mu je s kanglico za zalivanje rož nalila skozi rešetke, hrano pa presula z žlico. Ko je bil boks že poln iztrebkov, ga je sin na vsake toliko počistil. Slišati niso hoteli, da ga da stran, češ, da mu je v redu in da jo ponoči čuva (iz boksa?!). Ko ga je spustila iz boksa, češ, da nam pokaže kako je nevaren in podivjan, je ta res skalal in divjal – a nikakor jim nismo mogli dopovedati, da je to vedenje pričakovano, glede na to, da je neprestano zaprt v boksu in cele dneve samo čaka, da bo prišel ven.

 Riki v boksu

Na tem primeru smo delali slabo leto dni. Najtežje je ravno pri teh mejnih primerih, ko situacija ni tako kritična, da bi bil lahko odobren takojšen odvzem, pa tudi ne tako nedolžna, da bi primer opustili. Trmasti smo bili dovolj in naposled je lastnica privolila, da mu poiščemo primernejši dom. Takrat je bil star pet let. In pri petih letih je postal najbolj priden in umirjen kuža – le veliko gibanja je potreboval. In nekaj dodatne ljubezni, seveda.

Riki je razvil tudi tipično motnjo, ki jo razvijejo psi, ki so večinoma zaprti v kletkah, vrtel se je v krogu. Ko je prišel na prostost je podivjano skakal, šprintal gor in dol, se intenzivno čohal. Reagiral je hitro in nepredvidljivo. Tak je bil njegov odgovor neizživeto potrebo po gibanju. Da pes ni imel vsakodnevnih izpustov iz boksa pa smo vedeli tudi zaradi količine iztrebkov v boksu. Kot vsaka druga žival, so tudi psi precej snažni in ne puščajo iztrebkov tam kjer spijo in jedo. Razen seveda, če nimajo druge možnosti. Če je boks torej poln iztrebkov, lahko to vzamete za potrditev, da je res večino časa zaprt.

Riki v novem domu

2. "Pes je zato, ker si ga želi otrok"

Naslednji tipičen primer: otroci si zaželijo živali, ali še huje – jo dobijo kot darilo, in se je čez nekaj časa naveličajo, žival pa celi družini postane odveč. Zato je zelo pomembno da se preden se odločimo za posvojitev psa, premislimo, ali imamo voljo, čas, željo?

Rika je bila majhna, simpatična psička. Pet let stara deklica se je takoj zaljubila vanjo, je rekla, da je njena, tudi starejši bratci so bili navdušeni, staršem se je zdelo zabavno. Na začetku je bilo vse lepo, okoli psičke je bilo veliko veselja. Psička je bila spuščena in je lahko prosto tekala po hiši in dvorišču, a večino časa jo je hotela imeti deklica. Psički to ni bilo preveč všeč, saj deklica ni imela občutka in ni vedela, kako ravnati z njo, zato jo je večkrat pogrizla ali pokrempala. Ni trajalo dolgo, ko deklica psičke ni več želela. Tudi starejši bratci so se je naveličali, češ, da smo grize, starši pa je tudi niso več marali, ker je nora in nevarna. Zato so jo privezali za hišo. Pozneje so okoli nje naredili še majhno ogrado, privezana na verigo pa je vseeno ostala. Tako je majhna psička pristala privezana in zaprta nekje za hišo. Daleč od oči, ker je vsem odveč.

 Privezana Rika v ogradi

Po nekaj pogovorih so starši, pozneje tudi otroci, spoznali, da to ni pravi način. Psički smo poiskali novi dom, kjer je zdaj pravi družinski član. Ko je prišla v novi dom, je bila stara manj kot leto dni.

Psička je grizla in krempala, ker ni želela, da jo deklica toliko nosi okrog, s tem, da jo je pri tem tudi nepravilno držala. Živalim se moramo približati nežno in jih božati po telesu le, če vidimo, da jim to ugaja. Ko kažejo znake agresije ali strahu nam jasno sporočajo, da želijo, da jih pustimo pri miru. Ko so pripravljene, same pristopijo do nas. Če z očmi gleda po strani je živčen in mu ni všeč, da se ga dotikamo. Psi v živčnosti pogosto tudi zehajo ali se oblizujejo. Če pes drži rep med nogami, je prestrašen. Kadar se psi ne počutijo varne imajo ušesa zategnjena nazaj, zaprti gobček in napeto, togo telo. V takih primerih ne drezamo v njih, saj lahko iz obrambe napadejo. Pogosta je zamenjava dveh počutij, ko pes leži na tleh s tačkami v zrak. Večina jih misli, da se tak pes želi čohati. A če ima pes rep med nogami, zaprti gobček, zategnjena ušesa in leži na boku ne na hrbtu, potem tak pes izraža izredno podredljivost, prestrašenost. Prestrašeni psi so tudi najbolj nevarni, ker so nepredvidljivi. Pes, ki hoče, da ga čohamo leži na celem hrbtu, ušesa in rep prosto padajo, gobček je odprt, jezik pa visi na stran, celo telo je sproščeno.

Psi nam s svojim vedenjem sporočajo kako se počutijo. Največkrat postanejo psi privezani in/ali v boksih ravno zato, ker so s svojim vedenjem moteči za skrbnika in ostale družinske člane. Nihče pa ne pomisli, da se žival vede tako, ker občuti stisko in je njeno neprimerno vedenje odgovor na naše neprimerno ravnanje. Zaradi neprimernega vedenja najpogosteje trpijo ravno majhni psi, saj se jih pogosto obravnava za igračko in okras, ter se ne spoštuje njihovih občutij in potreb.

Rika v novem domu


3. "Pes je zato, da imam jaz hobi"

Tretja zgodba govori o tem, kakšne predstave imamo mi o psu in kakšnega smo ga pripravljeni sprejeti. Tretja zgodba je tudi moja osebna zgodba.

Doma smo se pogovarjali, da je čas, da sprejmemo v naš dom novo psičko. Od nekdaj smo imeli labradorce. Poznali smo značilnosti te pasme in so nam odgovarjale, tudi tiste, ki jim ne gredo ravno v čast, kot je na primer požrešnost, so se nam zdele sprejemljive. Takrat sem bila v začetku druge nosečnosti, hčerka pa je bila stara leto in pol, zato sem želela odraslega psa, pri kateremu je karakter že razvit in ni potrebno veliko energije za vzgojo. Našla sem oglas: dve leti in pol stara psička po imenu Lajka, pol labrador, pol veliki švicarski planšar, osnovno šolana, prijazna, vajena otrok, oddajajo zaradi pomanjkanja časa, kotena na isti datum kot se je rodila moja hčerka, le leto prej ... vse se je slišalo super, gremo jo pogledat.

Ko pridemo po stopnicah do stanovanja slišimo lajež, ko vstopimo pa se psička z repom med nogami umakne v svojo kletko. Skrbniki delujejo prijetno, oba pa sta veliko odsotna. Pred časom sta se odrasli hčerki preselili na svoje, psička je zdaj zato večinoma sama. Zjutraj in zvečer jo peljejo na sprehod, včasih še čez dan. Nabavili so si jo tri dni po tem, ko jim je umrla prejšnja psička, ki je za sabo pustila veliko praznino, saj so bili nanjo zelo navezani. Šolali so jo za psa reševalca in pri tem je bila zelo uspešna. Kamorkoli so šli, je šla z njimi, na hodniku so imeli njeno sliko.

Lajka je bila drugačna: v šolo so hodili, a se ni izkazala, za reševalnega psa ni bila primerna, saj ni zmogla dolgo držati pozornosti. Ko so odšli od doma v službe jim je v tem času pogrizla najprej čevlje, nato še kable, zato so jo zaprli v boks. Včasih je bila v boksu tudi po 10 ur. Ves čas obiska, tam smo bili skoraj dve uri, psička ni zapustila boksa. Hčerkici se je pustila pobožat, drugače pa je bila izjemno prestrašena: tresla se je s celim telesom, očesnega stika ni zmogla, ko sem jo želela pobožat je trznila. Tako prestrašene psičke v življenju še nisem videla, pa sem imela za sabo že 10 let prostovoljstva, kjer sem na terenu videla veliko hudega. Odločili smo se, da jo posvojimo. Tako mila se mi je zdela, da se mi je srce paralo.

Na poti domov razmišljam, kako bomo to preplašeno psičko navajali na nas. Ko pridemo domov pa skoči iz avta in začne na vso moč divjati po dvorišču, gor, dol, levo, desno, dela kroge okoli nas. Nismo mogli verjeti kaj se dogaja. Izkazalo se je, da je Lajka, po novem Lejla, izjemno živahna psička. Poleg tega pa je tudi izjemno zvita, pametna, požrešna (edina stvar, ki jo je skrbnik izpostavil je, da naj pazimo, da se ne zredi preveč) in tudi zahtevna. Predstavljam si, kako je bila s svojo nekompatibilnostjo in samovoljnostjo naporna. Ne morem pa si predstavljati kaj se je dogajalo v njej, ko je mogla kot izjemno živahen mladiček, svoje odraščanje preživeti sama v zaprti kletki. To je pustilo tudi nekaj posledic na njenem vedenju, kot je npr. občasna pretirana prestrašenost, pretirana vznemirjenost, pretirane reakcije. Ampak na srečo te postopoma pojenjajo.

Lejla ima mnogo slabih navad, če izpostavim samo najbolj očitno: izjemno je požrešna – poje, vse, kar je približno užitno: na sprehodu skoraj vedno najde neko mrhovino, ki jo požre,  s tem da se, seveda, najprej v njej povalja, da še dva dni smrdi. Kuram in racam krade koruzo, in ker je pametna vedno najde rešitev za prepreke, ki jih postavimo. Ko odnesemo biološke odpadke na kompost, je prva tam, ko pobegne, jo najdeš pri prvih ali drugih sosedih na kompostu. Ko otroka kaj jesta je takoj zraven, lubenico poje z olupkom vred. Ko ji daš večerjo se moraš najprej pozanimat, če je že dobila, ker se vedno obnaša kot da še ni – večkrat je dobila večerjo dvakrat. Ampak recimo, da ima tudi to kakšno prednost: za račkama in kokoši poje tudi kakce, tako da je zaradi tega naš sadovnjak bolj čist.

Kljub temu, da je Lejla drugačna od tega, kar smo iskali in je veliko bolj naporna, smo jo vseeno sprejeli. Zdi se nam najbolj poseben pes daleč naokoli. Ironično: ravno zato je pomembno, da smo pri nabavi psa premišljeni in odgovorni, kajti vedno moremo prihraniti še nekaj maneverskega prostora za nepredvidljive stvari in situacije. Če se na posvojitev dobro pripravimo, potem imamo več časa, ljubezni in energije za tisto, na kar se ne moremo.

Pa srečno tačko! ;)

Ana M. Žnidarič (članica Društva za zaščito živali Pomurja)
Foto: DZZŽ Pomurja