21.06.2017

Precejšnja sredstva namenjena zavetiščem res niso dovolj?

V začetku meseca februarja smo pisali o 30-dnevnem roku, po preteku katerega je v slovenskih zavetiščih dovoljeno usmrtiti zdrave živali, če v tem (prekratkem) roku ne uspejo dobiti posvojitelja. Glede na to, da sosednje države (Italija, Avstrija) tega roka v svojih zavetiščih ne poznajo in da se celo Hrvaška z sedanjega 60-dnevnega roka pripravlja na njegovo ukinitev (zakon je vlada že potrdila, čaka se samo še potrditev Sabora), bi, kot kaže, lahko ostali edina država v regiji, ki ji bo zakonodaja še naprej dovoljevala to nesprejemljivo prakso.

 


Spomnimo: leta 2010 se je pripravljal predlog spremembe zakona o zaščiti živali. Podpisovale so se peticije, sledilo je še več konkretnih predlogov s strani društev za zaščito živali, vendar do spremembe (podaljšanja ali celo do ukinitve) glede "zloglasnega" roka ni prišlo.  Spremembi je nasprotovalo celo eno večjih slovenskih društev za zaščito živali, DZZŽ Ljubljana, ki v svoji kolumni (avtorica Alja Willenpart) na to temo pravi: "Ne razumem, zakaj bi bil kdorkoli pripravljen gledati žival, ki leta in leta životari v boksu, ker je nihče ne posvoji, osebje zanjo nima časa, prostovoljcev pa ni. " in se v nadaljevanju, glede financiranja oskrbe nad tridesetimi dnevi sprašuje: "S katerim denarjem pa? Hja... Ljubezen do živali tu pač ne bo dovolj."

Mi pa ne razumemo, kako se lahko avtorici kolumne, živalovarstvenici, zdi samo po sebi umevno, da naj bi živali v zavetiščih morale pozabljene od ljudi životariti v boksih, ob preobremenjenem osebju in pomanjkanju prostovoljcev. Mi vemo, da je praksa nekaterih zavetišč v Sloveniji drugačna. Marsikaj se da, če se le hoče, in če obstajata predanost in volja delovati v dobrobit živali. Da torej tudi živalim, ki se "zataknejo" v zavetiščih mesece ali celo leta, nič ne manjka.

 

 

Ali nekatere imetnike zavetišč vodi le motiv zaslužka?

 

Ne životarijo v boksih, ne vrtijo se okoli svoje osi in ne lovijo svojih repov. Poleg osnovne oskrbe imajo tudi vse ostalo, kar potrebujejo – dovolj sprehodov, dovolj živalske in človeške družbe, kvalitetno hrano in veterinarsko oskrbo. Poznamo pa tudi razmere v zavetiščih na nasprotnem bregu – ko imetnike vodi le motiv zaslužka.

 

Taka zavetišča se skušajo čim bolj hermetično zapreti pred javnostjo, da razmere in dogajanje v njih vidi čim manj oči. Branijo se tudi prostovoljcev, ali pa so vrata odprta samo za nekritične "vernike", ki ne bodo o tem, kar so videli, nikoli spregovorili, ali pa bodo zgolj šepetali. V takih zavetiščih je žival 30 dni zelo dobrodošla, če pa se kandidat za posvojitelja prehitro pojavi, se najde sto in en razlog, zakaj žival še ne more v nov dom, ampak ko se pa približa 30. dan, pa vsi razlogi za zadrževanje izpuhtijo. Že 31. dan v zavetišču pa postane ta še včeraj tako zaželen varovanec samo še strošek, ki zmanjšuje dobiček. In nekateri imetniki zavetišč ta strošek kaj hitro eliminirajo. Vzroke za tak preobrat bomo razkrili v nadaljevanju.

 

Če pa želi biti zavetišče res zavetišče v pravem pomenu besede, da nad nobeno živaljo ne visi "grožnja" 30-dnevnega roka, je pa potrebno delati drugače. Predvsem ostati odprt, transparenten in imeti korekten odnos do zainteresirane javnosti in prostovoljcev. Z dobrim odnosom do omenjenih pridejo tudi dodatni pari prostovoljskih rok, sprehajalci in nujno potrebne donacije. Zavetiška dejavnost je tako specifična, da bi morala biti poslanstvo in ne posel. Vsekakor pri tem lahko veliko pomagajo donatorji, ljudje, ki jim je mar za dobrobit živali, jih je pa s poštenim, predanim in strokovnim delom za dobrobit brezdomnih živali potrebno prepričati, da je zavetišče vredno svojega naziva. Zavetišča pa bi se poleg vsega naštetega nujno morala zavedati, da za vse nas, davkoplačevalce, opravljajo javno službo. Nič več in nič manj kot to. Da torej imamo kot javnost pravico do informacij, do odgovorov in do vsaj neke osnovne vljudnosti, ki pritiče vsaj približno vzgojenim ljudem. Žal se vse prevečkrat dogaja, da na socialnih omrežjih nekatera od zavetišč, namesto odgovora na vljudno vprašanje, ne varčujejo z aroganco, žalitvami, poniževanji in gostilniško retoriko. Ampak to je tema za kakšen drugi članek.


"S katerim denarjem pa?" so se spraševali v ljubljanskem društvu, mi pa smo se odločili poiskati odgovore. Pod drobnogled smo vzeli 8 slovenskih zavetišč za zapuščene živali, in sicer: Mala hiša, Oskar Vitovlje, Meli center, Turk, Horjul, Perun, Zonzani in zavetišče za mačke Mačji dol. Od vseh naštetih le zavetišče Mačji dol upravlja društvo. Pri vsakem od zavetišč smo izbrali po dve njihovi pogodbeni občini in od njih preko informacij javnega značaja pridobili račune za obračunane storitve za mesece december 2016 in/ali januar 2017.

Financiranje oskrbe zapuščenih živali občinam nalaga zakonodaja, zato najprej poglejmo, kaj občine sploh plačujejo: zagotoviti morajo 1 mesto (boks) v zavetišču na vsakih 800 registriranih psov, stroške odlova živali (ure dela na terenu, kilometrina), prvo pomoč, antiparazitik, cepljenje proti kužnim boleznim, cepljenje proti steklini, morebitno evtanazijo, mikročipiranje, potni list, sterilizacijo psice, sterilizacijo in kastracijo mačk in 30 dni oskrbe.

NAJEMNINA BOKSA

Pri pregledu prejetih kopij računov je bilo že na prvi pogled jasno, da zavetišča občinam zaračunavajo storitve po zelo različnih cenah, posamezne postavke so tako pri nekaterih za štirikrat, celo petkrat višje kot so za isto storitev pri drugih. Vzemimo primer, ki najbolj bode v oči, to je najem (praznega) boksa v zavetišču. Občine morajo po zakonodaji za vsakih 800 registriranih psov zagotoviti eno mesto (1 boks) v zavetišču. Zanj plačujejo zavetišču mesečni pavšal, oskrbo dejansko sprejetih živali pa še posebej po ceniku oz. pogodbi. Če ima, denimo, občina registriranih 3200 psov, naj bi zavetišču plačevala najemnino za 4 bokse mesečno.


Daleč najvišjo ceno najema boksa smo našli na računih zavetišča Oskar Vitovlje, ki nekaterim svojim pogodbenim občinam najemnino zaračunava po 305 evrov za boks na mesec. Pri občini Ajdovščina, ki plačuje, glede na število registriranih psov, dva boksa mesečno, je letni strošek samo za najemnino boksov kar 7.320 evrov. Mestna občina Nova Gorica ima glede na število registriranih psov verjetno "količinski popust", saj za boks plačuje "le" slabih 190 evrov, mesečno plačuje za štiri bokse in pol, kar pomeni 853 evrov mesečno, na letni ravni pa to znese dobrih 10 tisočakov - samo za najemnino boksov, v ta znesek ni vključeno nič v zvezi z oskrbo živali. Zavetišče Oskar Vitovlje ima sicer 14 pogodbenih občin, nekaterim od teh, kolikor se da videti iz  spletne aplikacije Erar, zaračunava 305 evrov za najem enega boksa mesečno, nekaterim manj, poleg tega pa seveda še vso oskrbo dejansko sprejetih živali po ceniku ali pogodbi.


Če te številke primerjamo s cenami najemnin boksov v ostalih zavetiščih, ugotovimo, da le še v zavetišču Mala hiša zaračunavajo mesečni pavšal precej visoko, to je dobrih 180 evrov za 1 boks na mesec. Vsa ostala zavetišča imajo precej nižje cene, od 64 do 122 evrov.

 


URA DELA NA TERENU

V uro dela na terenu spada odlov živali na terenu. Tudi pri tej postavki ugotavljamo precejšnje razlike v cenah, ki jo zavetišča zaračunavajo občinam, Zavetišče Mala hiša svojo terensko uro vrednoti na 30,50 evrov če gre na teren veterinarski tehnik, in dobrih 46 evrov, če gre na teren vodja zavetišča, ki je veterinar. Oskar Vitovlje ima ceno svoje terenske ure dobrih 18 na delovni dan in 36 evrov ponoči in ob nedeljah. Ostala zavetišča so s ceno svoje urne postavke precej bolj skromna, cene se gibljejo od 8 do skoraj 15 evrov.


Ker k terenskemu delu spadajo tudi kilometrine, poglejmo še te. Tukaj so zavetišča precej usklajena, kar je razumljivo, saj je vrednost kilometrine določena. Tako skoraj vsa zaračunavajo kilometrino po 0,45 evrov po prevoženem kilometru, zavetišče Meli center malenkost manj, odstopata pa zavetišče Zonzani, ki svojo kilometrino "ceni" na 0,48 evrov, Mačji dol pa celo na 0,54 evrov.

 

CENA OSKRBNEGA DNE ZA PSE IN MAČKE

Pri cenah oskrbnih dni za pse in mačke so stvari nekoliko bolj zapletene, kot je videti na prvi pogled.

Cene za pse so večinoma dvojne, za mladiče in manjše pse do 15 kg telesne teže ter za pse nad 15 kg. V zavetišču Zonzani je cena oskrbnega dne za psa 9,76 evrov, v to ceno pa je všteto: pregled psa, čipiranje, cepljenje, delovna sila, hrana, veterinarska oskrba, potrošni material in drugo. Za 30 dni oskrbe psa v Zonzaniju občina odšteje 292,80 evrov, kar je za skoraj polovico manj kot pri kolegih v Zavetišču Horjul.

 

Tam namreč poleg cene oskrbnega dne (12,20 oz. 14,40 evrov na psa) občina plača še pregled psa dobrih 24 evrov, cepljenje proti steklini dobrih 12 evrov, cepljenje proti kužnim boleznim še dobrih 12 evrov, odpravo parazitov 6 evrov, čipiranje 12 evrov, potni list 6 evrov; skupaj je mesečni strošek za npr. manjšega psa ali mladiča kar 439,20 evrov, pri večjem psu pa še višji! V ostalih zavetiščih se cene oskrbnega dne psa gibljejo med 8 in 13 evrov.

Cene oskrbnega dne mačk so v razponu 3,66 evrov v Zonzaniju, nekaj več kot 5 evrov v Meli centru in v Mali hiši, 6 evrov v zavetišču Mačji dol, 7,32 evrov v Perunu in Horjulu, od 6,10 do 8,54 evrov pa v zavetišču Oskar Vitovlje.


Zavetišče Horjul poleg oskrbnega dne občinam zaračuna še sprejem in pregled za dobrih 24 evrov, cepljenje proti kužnim boleznim 12, odpravo parazitov 6 evrov, testiranje FeLV, FIV dobrih 30, čipiranje 12 evrov in potni list 6 evrov. V zavetišču Mačji dol zaračunavajo odpravo parazitov 3,60 evrov, testiranje mačk na FeLV, FIV pa 18 evrov, kar je krepko nižja cena za enako storitev oz. material v primerjavi z zavetiščem Horjul. V tem primeru prihaja do res občutnih odstopanj v ceni za enako storitev. Ostala zavetišča naj navedenih storitev ne bi obračunavala, oziroma naj bi te storitve spadale v ceno oskrbe živali.

 

 

KJE JE OSKRBA MAČKE IN PSA NAJCENEJŠA, KJE NAJDRAŽJA?


Če na hitro izračunamo stroške oskrbe ene zapuščene mačke (samice) za 30 dni, ugotovimo, da občine plačajo  Zonzaniju približno 218, zavetišču Mala hiša 280, zavetišču Meli 244, Perunu 250, Mačjemu dolu 320, zavetišču Oskar 340, zavetišču Horjul pa kar 395 evrov, pri čemer smo pri vseh vključili tudi ceno sterilizacije. (*)

Poglejmo še eno psico teže do 15 kg, vključno s sterilizacijo in vso oskrbo za 30 dni. Davkoplačevalci plačamo zavetišču Perun približno 315, zavetišču Meli 370, Turku 415, Mali hiši 438, Zonzaniju 453, zavetišču Oskar 514, tudi v tem primeru je oskrba daleč najdražja v zavetišču Horjul, ta znaša kar 606 evrov.  (*)

(* izračun je zaokrožen na +/- 1€, brez decimalk, in je narejen po cenah, ki so jih zavetišča poslala občinam, zajetim v raziskavo. Možno je, da se obračun za eno mačko ali psico razlikuje pri kateri od drugih občin, ki jih nismo vprašali za podatke, in sicer navzgor ali navzdol).

Ker izhajamo iz predpostavke, da sta zapuščena mačka ali pes v Ljutomeru, Kamniku, v Kranju ali v Ajdovščini v enakem položaju in jima torej pripada enaka oskrba, so nas precejšnje razlike v cenah precej presenetile. Zato smo v zvezi s tem povprašali tudi na Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, zanimalo pa nas je, če je bilo s strani UVHVVR ali pristojnega ministrstva kadarkoli, tudi v preteklosti, zavetiščem izdano kakšno priporočilo o najnižji oz. najvišji priporočeni ceni oskrbnega dne za mačko ali psa.


Država ne posega v cene storitev zavetišč, določitev teh cen pa je prepuščena obliki dogovora med občino in izvajalcem javne službe, torej zavetiščem, pravijo na upravi. Občine imajo možnost vpliva na višino cen storitev v zavetiščih preko svojih predstavnikov v svetih zavetišč. Edina predpisana cena s strani države je cena za mikročipiranje, izdajo potnega lista, izvedbo razglistenja, vakcinacije proti steklini ter za vnos podatkov v centralni register psov.

Osredotičimo se še na zavetišči, za kateri smo pri pregledu njihovih računov pri občinah skušali poiskati dodatna pojasnila.

 


Zavetišče Oskar Vitovlje  

Kot smo že omenili, to zavetišče zaračunava daleč najvišji pavšal za mesečni najem boksa ter drugo najvišjo ceno urne postavke za terensko delo, kot edino od vseh navedenih zavetišč pa ima tudi dvojno višino že tako visoke urne postavke za delo ob nedeljah in ponoči.

 

Mestno občino Nova Gorica in občino Ajdovščina smo s tem v zvezi prosili za komentar in jih vprašali, če imajo v prihodnosti namen te enormno visoke cene znižati, morebitni prihranek pa raje nameniti v preventivo, denimo v subvencijo kastracij in sterilizacij lastniških mačk, kar nekatere občine že delajo, in kar je dobra praksa in dolgoročna naložba v zmanjšanje populacije brezdomnih živali, kar posledično pomeni nižje stroške za davkoplačevalce,  ter v povečanje nadzora nad čipiranjem psov, s čimer bi sčasoma zagotovili, da se v zavetiščih ne bi več znašli nečipirani psi, kar spet pomeni direktno zmanjšanje stroškov za občine.

 

Višja svetovalka za gospodarski razvoj na Mestni občini Nova Gorica nam je odgovorila, da cene, ki jih plačujejo pogodbenemu zavetišču, ne odstopajo bistveno od primerljivih občin, glede najemnine boksov se strinja, da je cena relativno visoka, da pa pokriva tudi nekatere druge stroške, pri čemer navaja, da naj bi s ceno najemnine boksa pokrivali tudi obvezna dežurstva 24 ur in 365 dni na leto.

 

Vlaganje sredstev v akcije subvencij sterilizacij in kastracij, ter nadzora čipiranja pa se zdi MO Nova Gorica nesprejemljivo. Gospo smo v nadaljevanju seznanili z zanjo dotlej neznanim dejstvom, da morajo prav vsa zavetišča za zapuščene živali v Republiki Sloveniji, ki opravljajo javno službo, zagotavljati 24 urno dežurstvo 365 dni v letu, in da nobeno od ostalih zavetišč zaradi tega ne zaračunava 4 – 5x višje cene za najem zavetiškega boksa, ali česar koli drugega. Gospe smo tudi podrobneje obrazložili problematiko prevelike in marsikje neobvladljive problematike zapuščenih mačk, s tem v zvezi pa velik pomen pristopa občin k temu, predvsem k subvencijam za s/k lastniških mačk.

 

Občinska uslužbenka se je v nadaljevanju konverzacije še malce bolj zapletla, pri čemer smo dobili občutek, da pristojni uradniki na MO Nova Gorica o dotični tematiki in problematiki ne vedo dovolj, niti se ne želijo s tem v zvezi poglobiti v srž problema. Kako naj drugače razumemo odgovor občinske uradnice, ki nam je navedla, da z visoko ceno najema zavetiškega boksa "plačujejo tudi prevoze živali do ambulant, delovne ure s tem v zvezi, čiščenje, razkuževanje boksov, nabavo, vzdrževanje in čiščenje ležišč za živali" .. česar naj jim zavetišče ne bi zaračunavalo (na računih so lepo razvidni zaračunani stroški kilometrin in opravljenih delovnih ur ..??)

 

Imamo občutek, da občinski uradnici ni povsem jasno, da zavetišče kot javna služba  sploh ne more delovati, če ne zagotavlja 24 urnega dežurstva 365 dni v letu, če ne zagotavlja veterinarsko sanitarnega reda in če ni ustrezno opremljeno za sprejem in oskrbo živali, posledično vsega navedenega občinam ne bi smelo pavšalno zaračunavati, skrito v ceno neke najemnine boksa.

 

Najbolj nas je presenetil njen odgovor na naš predlog o povečanju kontrole nad čipiranjem psov, predvsem na podeželju.  Odgovorila nam je, da se s tem, da bi občina čipirala lastniške pse, nikakor ne morejo strinjati, saj da za to nimajo pravne podlage... Gospe občinski uradnici smo vsaj trikrat predlagali NADZOR NAD ČIPIRANJEM PSOV, ne pa čipiranja eventuelno nečipiranih lastniških psov. Za nadzor pa imajo občine zakonsko podlago in sicer kar v Zakonu o zaščiti živali, kar bi lahko izvajali preko svojih redarskih služb. Gospa nam na dodatna vprašanja ni več odgovorila, prav tako odgovora sploh nismo dobili od Občine Ajdovščina.


Zavetišče Oskar Vitovlje sicer dolgo, preko vseh zakonskih rokov ni odgovorilo na naš zahtevek po informacijah javnega značaja, v katerem smo jih prosili za cenik, po katerem obračunavajo storitve občinam. Na njihovi spletni strani cenika nismo mogli najti, ker je to zavetišče edino od vseh slovenskih zavetišč, ki spletne strani v digitalni dobi sploh nima. Šele na naknadno opozorilo in napovedjo, da bomo z neodzivanjem seznanili informacijsko pooblaščenko nam je imetnik zavetišča poslal zahtevane informacije.
 
Zavetišče Perun

Med pregledom dokumentacije, ki smo jo prejeli z občin, ki jih pokriva zavetišče Perun, smo naleteli na račun za "pobiranje mačka" in isti dan "vračanje na lokacijo pobiranja". Šlo je za 3 do 4 mesece starega mačjega mladiča. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da je zavetišče odlovilo mačjega mladiča, ga odpeljalo na veterino, kjer je bil veterinarsko pregledan in oskrbljen s prvo pomočjo, veterinar pa je zanj odredil reaplikacijo zdravil, vakcinacijo ter kontrolo čez 14 dni, priporočal je tudi kastracijo čez 2 meseca. Ampak zavetišče je mačka isti dan vrnilo na lokacijo odlova!


Imetnika zavetišča Perun smo v zvezi s tem primerom prosili za pojasnila, odgovora nismo dobili. Ali lahko sklepamo, da zavetišče Perun krši zakonodajo, saj na lokacije vrača reproduktivno sposobne mačke, poleg tega ne poskrbi za vakcinacijo in zdravljenje živali v skladu z navodili veterinarja?


Občino, ki je plačala ta račun, bomo v naslednjih dneh povprašali za komentar. Znesek računa je sicer zanemarljiv (približno 50 evrov), gre pa za, po našem mnenju, neracionalno porabljen denar. Konkretni mačji mladič je do danes že večkratni "očka" mladih muck, ki jih bo morda doletel enak postopek oskrbe dotičnega zavetišča. V čem je potem smisel?

 

Nelogična razlika v prejetih sredstvih

 

Iz prejete dokumentacije bi lahko naredili še veliko primerjav, za zdaj smo pač predstavili tiste najosnovnejše, za katere menimo, da bi bralce najbolj zanimale. Morda za konec vendarle primerjajmo še dve zavetišči, pri katerih je, po našem mnenju, nelogična razlika v prejetih proračunskih sredstvih. Zavetišče Mačji dol je v letu 2016 prejelo slabih 47.000 evrov proračunskih sredstev za oskrbo (samo) mačk v (samo) treh relativno majhnih občinah. Zavetišče Turk, ki pogodbeno sodeluje z 11 občinami, skrbi pa za pse in mačke, je v letu 2016 prejelo "le" slabih 71.000 evrov.


Ostala zavetišča pa: Mala hiša 165.000 evrov (30 občin), Oskar Vitovlje dobrih 211.000 evrov (14 občin), Meli center 132.000 evrov (25 občin), Horjul dobrih 177.000 evrov (13 občin), Perun 76.000 evrov (17 občin) in Zonzani 117.000 evrov (22 občin).

 

NEKATERA ZAVETIŠČA BI OD OBČIN ŠE DENARJA...


Za konec spomnimo: zavetišča že leta jadikujejo, da občine za oskrbo živali nimajo dovolj denarja, da ne želijo plačati tega in onega, da komplicirajo pri najdbah zapuščenih živali, da … Javno dostopni podatki o porabi proračunskih sredstev za oskrbo živali v slovenskih zavetiščih kažejo, da poraba iz leta v leto narašča, ugotavljamo tudi, da je pravzaprav naraslo tudi število zavetišč, od leta 2010 do lani smo dobili še 5 novih, skupaj jih imamo zdaj že 15.

 

Problematika se torej, kot vse kaže, še zdaleč ne zmanjšuje, ampak kljub zgledno napisani zakonodaji narašča.

 

Kje je torej problem? Samo v neodgovornih lastnikih? Morda tudi tudi v nekaterih zavetiščih, ki domnevno kršijo zakonodajo (primer mačka iz Peruna)?

 

Morda tudi v nekaterih občinah, ki jim ni sporno plačevati desettisoče evrov letno samo za najmnine boksov, nesprejemljiva pa sta jim preventiva in nadzor. Tega pravzaprav ne dojemamo, saj bi občine kot plačniki stroškov za zapuščene živali morale biti najbolj zainteresirane za preventivo in za nadzor zakonodaje.

 

Kot je razvidno iz precej obsežne dokumentacije, ki smo jo za namen pisanja tega članka pridobili od občin, nekatere z veseljem plačajo prav vse, kar jim zavetišča zaračunajo, nekatere si izpogajajo primerne cene, druge spet sploh ne vedo, kaj plačujejo, tretje (vede ali nevede) sodelujejo pri kršenju zakonodaje ...

 

Zelo je pomembno, kakšen odnos in "širino mentalnega obzorja" ima človek, ki je na občini za to področje zadolžen. Nekateri plačujejo mnogokrat prenapihnjene račune zavetišč po inerciji ali pa morebiti tudi iz prijateljskih nagibov do lastnika zavetišča, drugi uradniki to problematiko enostavno ignorirajo, tretji se pustijo prinesti okoli z nizkimi cenami osnovnih storitev v času sodelovanja na razpisu, računi izbranega "najcenejšega" ponudnika pa naraščajo s pomočjo kilometrin, zaračunanih ur, za katere nihče ne ve, koliko je bilo opravljenih, predvsem pa so neverjetno dober posel za zavetišča postale prostoživeče mačke.

 

Ta uboga populacija je prepuščena milosti in nemilosti lastnikov zavetišč, o tem, kaj z njimi počnejo, le v redkih zavetiščih obstajajo malo kredibilnejše evidence, pa še tam ugotoviš, da se tudi pozimi mačke pod 1 kg telesne mase odlovijo, s/k in še isti dan vrnejo na lokacijo ne glede na vremenske razmere. Menda so zavetišča, ki imajo bojda skrivne lokacije, kamor poniknejo vse prostoživečke, ki so jih zaračunali pogodbenim občinam. Ampak teh lokacij se ne da obiskati, da bi se zainteresirana javnost o tem prepričala, ker so tako zelo skrivne namreč. Če pa pogledamo račune, ki jih nekatere občine plačujejo za oskrbo prostoživečih mačk, bi pa pričakovali vse kaj drugega kot pa to, kar se prostoživečkam v realnosti dogaja.

 

Nadzor nad zavetišči je s strani pristojnih inštitucij odločno premajhen, poslovanje zasebnih zavetišč pa zavito v meglo, saj je nemogoče ugotoviti, kaj dobijo varovanci v zameno stotisoče davkoplačevalskih evrov, ki se vsako leto stekajo iz davkoplačevalskih žepov v slovenska zavetišča. UVHVVR, ki je edina pristojna inštitucija za nadzor nad zavetišči, pa se obnaša, kot da se je to ne tiče kaj dosti. Zainteresirana javnost že dolga leta pritiska na to inštitucijo, naj poenoti cene storitev oziroma naj ne dopušča takih razlik med zavetišči, a zaman.

 

Več kot očitno ne namerava prav nihče v tej državi spremeniti prakse, da zavetišča obratujejo na osnovi podjetniške logike in težnje po čim večjem profitu, živali pa so temu tržnemu obnašanju prepuščene na milost in nemilost. Očitno pa je zavetiška dejavnost na način, kot jo opravljajo slovenska zavetišča, precej donosna dejavnost, saj zavetišče v nekaterih primerih preživlja cele družine, število zavetišč pa tudi narašča. Prav tako v večini zasebnih zavetišč ne funkcionirajo sveti zavetišč, kar je sicer zakonsko obvezno, tako da tudi ta oblika tudi sicer precej minimalnega nadzora odpade.

 

Prav tako tudi nikogar resnično ne zanima, da nekatera zavetišča niso pretirano aktivna pri oddajanju živali, saj jim je po 30 dneh in zajetnem računu na občini za posvojnino precej vseeno, za živali pa tudi. So pa ta ista zavetišča nasprotno zelo aktivna pri izmišljevanju razlogov, zakaj mora žival še nekaj dni ostati v zavetišču, če se po nekem čudežu kandidat za posvojitev živali prehitro pojavi. Tezo o nezainteresiranosti za oddajo živali lahko podkrepimo tudi z uradnimi urami večine zavetišč, ki so popolnoma nekompatibilne z delovnim časom večine zaposlenih ljudi, ob koncih tedna pa – zaprto!

 

Edina občina, ki je z nami komunicirala na temo stroškov za zapuščene živali, v svojem odgovoru predlaga vzpostavitev registra cen vseh delujočih zavetišč oz. priporočenega cenika na ravni države, ki bi ga morala zavetišča zagotavljati v skladu s predpisi, je Mestna občina Celje. Z njimi se seveda strinjamo, saj je že skrajni čas, da se tudi poraba proračunskih sredstev za zapuščene živali spravi v realne okvire, da se z davkoplačevalskimi sredstvi tudi na tem področju začne ravnati racionalno in smotrno, predvsem pa v izključno dobrobit živali. V praksi pa je kakovost skrbi za zapuščene živali v občini odvisna od sprege občinski uradnik, ki pokriva to področje – lastnik zavetišča, denar je pa tako ali tako davkoplačevalski.  

Kje se torej skrivajo "rezerve", ki bi živalim v slovenskih zavetiščih lahko zagotavljale zakonsko določeno preživetje več kot 30 dni? Mnenje o tem prepuščamo bralcem, verjemite pa, da jih je več kot dovolj.

 

Povezane vsebine: Slovenija edina država, kjer bodo dovoljene evtanazije?

 

Avtorji: Me.Č. in zunanji sodelavci portala Pes moj prijatelj

Fotografije: Pixabay in Shutterstock

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.