Pred dvema letoma se je gospa Biserka odzvala na razpis Policije za prodajo službenega psa in postala ponosna lastnica upokojene policijske psičke Tise.  V hipu sta se ujeli in sta od takrat neločljivi. Gospa je pred dnevi z javnostjo delila svojo izkušnjo in napisala pismo:

Če na primer celotno kariero javne uslužbenke v javnem sektorju oddelaš v interesu javnosti, pa še to večinoma na represivnem področju, niti v pokoju ne moreš iz svoje kože, mar ne? Tako sem se tudi jaz, že dolgo v pokoju, nekako v pozno jesen leta 2019 "lotila urejanja" enega od bližnjih okoliških nesemaforiziranih prehodov za pešce, ki se mi je zdel v temačnih in meglenih urah dneva nezadostno označen in osvetljen, dovoljena hitrost pa je 60 km/uro. V zagati, kako kontaktirati komandirja s tega območja, mi ni bilo druge kot odpreti spletno stran policije.

Poiščem jo in v celem formatu računalniškega ekrana zagledam "volka". A napis zraven me popravi. Ni volk. "Tisa išče novi dom!" Odrinem "spis" o problematičnem prehodu za pešce z vsemi skicami in beležkami na stran mize, se poglobim v objavo, pokličem kontaktno številko in rečem: "Jaz bi prišla pogledat Tiso!" Na oni strani najprej za hipec tišina, potem pa presenečen, a prijazen, moški glas: "Ali res, ali je že objavljeno!?". Takoj se dogovoriva za ogled. Toda ne že za jutri, kot sem upala, sva se pa dogovorila za kakšen dan pozneje; pač službene obveznosti in izmena vodnika, a ne nazadnje tudi do enote vodnikov službenih psov v Petanjcih ni prav blizu.

Sestrična Tina, skrbnica in dobra poznavalka psov, se je prijela za glavo, ko je slišala, da se zanimam za posvojitev belgijske ovčarke ... in še iz Policije! Pa sem se lotila spoznavanja pasme po internetu in youtubu, a računala sem tudi na izkušnje iz 16-letne skrbi za domačega ljubljenčka, kokeršpanjela Rona. Vem, da ni primerjave, prosim, ne smejte se.

Nadaljevanje pisma preberite na spletni strani Policije.